Sv. Marko, apostol in evangelist 

 Sv. Marko - vir - splet

Sv. Marko, apostol in pisec drugega evangelija goduje 25. aprila.

Po izročilu naj bi bil učenec apostola Petra, najverjetneje tudi njegov prevajalec. Rodil naj bi se v Palestini l. 20 po Kr., umrl pa naj bi v drugi polovici I. stoletja.

Marko je bil doma iz ugledne jeruzalemske družine, njegova mati naj bi bila lastnica hiše, v kateri se je po Gospodovem vnebohodu zbirala prva krščanska občina. Iz tega se da sklepati, da je bila v Markovi hiši obednica, kjer je Jezus na veliki četrtek obhajal zadnjo večerjo. Po svojem bratrancu Barnabu (prim. Kol 4,10) se je Marko leta 44 po Kr. seznanil z apostolom Pavlom.

Po mučeniški smrti apostola Pavla je Marko postal samostojen. Z govorjeno in pisano besedo je oznanjal, kar je slišal. Umrl je mučeniške smrti, po pričevanju Evzebija iz Cezareje najverjetneje v Aleksandriji, od koder so njegove relikvije kasneje prenesli v Benetke in njemu v čast v 11. stoletju tam zgradili veličastno baziliko. Legenda trdi, da naj bi apostol Marko med delovanjem v Ogleju, tedanji metropoli severnega Jadrana, imenoval prvega škofa sv. Mohorja. Iz Benetk in Ogleja se je njegovo češčenje razširilo tudi v naše kraje.

Vsak od štirih evangelistov ima svoj simbol, s katerim ga upodabljajo. Markov simbol je lev, motiv pa se navezuje na zapis iz knjige Razodetja (prim. Raz 4,7), ki govori o štirih živih bitjih, ki Bogu dan in noč pojejo slavo. Leva (zver) povezujejo z Markom, ker se njegova pripoved začne z delovanjem Janeza Krstnika v puščavi (prim. Mr 1,13). 

Markov evangelij

Marko velja za utemeljitelja knjižne vrste, imenovane evangelij. Zapisovanje pripovedi o Jezusu Kristusu zavestno vključi v katehetsko izročilo, saj želi bralca pripeljati do kontemplacije križanega Boga, ki je ljubezen. To je evangelij, kar pomeni dobra novica, ki odstrani vse podobe Boga, ki si jih človek od nekdaj izmišlja ali se jim odreka.

Struktura evangelija

Markov evangelij je sestavljen sorazmerno preprosto. Razlagalci se strinjajo, da v njem lahko ločimo uvod (Mr 1,2–13), ki nas seznanja z evangeljskim sporočilom; prvim delom, ki obsega Jezusovo delovanje v Galileji in se konča s Petrovo izpovedjo (Mr 1,14–8,32); drugim delom (Mr 8,33–10,52), ki sega do Jezusovega vhoda v Jeruzalem. Tretji del (Mr 11,1–16,20) pa vsebuje Jezusovo delovanje v Jeruzalemu ter njegovo trpljenje, smrt in vstajenje. Prehodne vrstice niso ostre ločnice, ampak označujejo položen prehod, ki vsebuje več vrstic.

Besedilo je delno povzeto iz naslednjih virov: Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka, Evangelij po Marku Jožeta Plevnika ter Zapomni si in pripoveduj evangelij Silvana Faustija.

*********************************************************************

Od 14. do 21. aprila 2024 bo v Sloveniji potekal teden molitve za duhovne poklice 2024 pod geslom »Prosite Gospoda žetve!«

K razmišljanju in poglobitvi teme nam bo v pomoč knjižica, v kateri je za vsak dan v tednu pripravljen uvod v mašo, kratek nagovor in prošnje vernikov. V drugem delu knjižice so pripravljene molitvene ure, ki jih lahko oblikujete v župniji z veroučenci 2. in 3. triade in z odraslimi.

Uvodnik škofa Andreja Sajeta: Prosite Gospoda žetve

Teden molitve za duhovne poklice nas spominja, da je poklicanost Božji dar, ki ga določena oseba prepozna in nanj odgovori ali pa ga zavrne. Božjega klica lahko nekdo ne sliši razločno in tako niti ne ve, da je poklican.

Živimo v svetu, kjer je okrog nas veliko glasov in hrupa, zato je klic v duhovništvo, redovništvo ali v misijonsko poslanstvo pogosto težko prepoznati. Tudi zunanje okolje danes duhovnim poklicem ni naklonjeno. Ovira pri odločitvi je tudi strah in nezaupanje. Ali bom zmogel? Sem res poklican? Poklicana oseba še ne razume narave klica in kaj to zanjo pomeni, z odgovorom pogosto odlaša. 

Evangeliji poročajo, da se je Jezus ozrl po učencih in jih poklical. Ni jih prepričeval ali gledal na njihove kvalitete, enostavno jih je povabil, naj hodijo za njim. Nekateri izmed njih so nagovorili svoje prijatelje in jih pripeljali k Jezusu. Šele, ko so bili z Gospodom in z njim vztrajali na poti, so utrdili vero in poklicanost ter postali pravi nosilci oznanila novega življenja za druge. 

Teden molitve za duhovne poklice je za Cerkev priložnost za okrepljeno molitev, da bi poklicani prepoznali Božje povabilo in nanj odgovorili pritrdilno. Gospod kliče tudi po drugih ljudeh, zato pomislimo, ali je kdo v našem okolju, ki kaže znamenja Božjega klica. Nagovorimo ga in spodbudimo k razmisleku, ali ga Gospod morda kliče. Odločitev mora biti vedno njegova, svobodna in osebna. Molitev Cerkve pa je priprošnja Bogu, da poklicanim da svojega Duha razločevanja, poguma in trdne vere ter vztrajnosti na poti. 

Hvala vsem, ki ste sodelovali pri pripravi te knjižice za teden molitve za duhovne poklice. Hvala tudi vsem, ki tudi sicer molite za nove poklice in za stanovitnost vseh, ki smo že odgovorili na Božji klic. Zahvaljujmo se Gospodu za poklicanost. 

Molimo vztrajno in z vero ter zaupajmo, da nam bo Nebeški Oče dal novih poklicev, ki jih Cerkev in naša škofija potrebuje.

Naj bo Božji blagoslov in mir z vami vsemi! 

Msgr. dr. Andre jSaje,
novomeški škof in predsednik SŠK

Svetovni dan molitve za duhovne poklice je začel sv. papež Pavel VI. leta 1964 in ob tej priložnosti napisal prvo poslanico z naslovom: »Prosite Gospoda Žetve«. V Katoliški Cerkvi v Sloveniji smo se papeževi pobudi, da bi obhajali Svetovni dan molitve za duhovne poklice, zavzeto pridružili. Podobno kot v nekaterih drugih deželah smo se že od vsega začetka na ta dan pripravljali z molitveno tridnevnico. Vsako leto je bila pripravljena knjižica, ki naj bi polepšala in obogatila bogoslužje v naših župnijah.

Ker kriza poklicev vse bolj trka tudi na vrata naše krajevne Cerkve in se zavedamo pomembnosti pastorale poklicev, pa od leta 1998 obhajamo kar teden molitve. Z njim želimo, da bi bilo po naših družinah in župnijah več, predvsem pa bolj zavzete osebne in skupne molitve v ta namen. Obenem želimo, da bi se otroci, mladi, starši in drugi člani naših družin in župnijskih skupnosti globlje srečali s skrivnostjo Božjega klica: bodisi po osebnih pričevanjih poklicanih ali pri veroučnih in drugih srečanjih. Odlično mesto pri tem spoznavanju in prepoznavanju poklicanosti imajo gotovo različne oblike duhovnih vaj, v katerih mlad človek »utihne svojim načrtom in željam«, da bi lažje prisluhnil Božjemu načrtu za njegovo življenje.

Več na spletni strani Centra za duhovne poklice.

**********************************************

Praznik Božjega usmiljenja

[Pobožnost k Božjemu Usmiljenju][Praznik Božjega Usmiljenja][Rožni Venec Božjega Usmiljenja][Ura Usmiljenja][Širjenje Češčenja Božjega Usmiljenja][Izbrane Molitve Sestre Favstine]

PRAZNIK BOŽJEGA USMILJENJA

Gospod Jezus želi, da praznik božjega usmiljenja praznujemo na prvo nedeljo po veliki noči, kar kaže na tesno zvezo med velikonočno skrivnostjo odrešenja in tem praznikom. Bogoslužje tega dne najpopolneje slavi Boga v skrivnosti njegovega usmiljenja.

Praznik usmiljenja ne sme biti le dan posebnega češčenja Boga v skrivnosti usmiljenja, temveč mora biti za vse ljudi, posebej za velike milosti, če so skladne z božjo voljo. Prav s tem praznikom povezal velike obljube.

Največjo med njimi je povezal s svetim obhajilom, ki ga prejmemo na ta dan - to je obljuba »popolnega odpuščanja krivde in kazni«, oziroma obljuba take milosti, kakor jo prejmemo samo pri zakramentu svetega krsta.    

Veličina praznika je tudi v tem, da lahko vsi, celo tisti, ki se šele ta dan spreobrnejo, izprosijo velike milosti, če so skladne z božjo voljo.

»Hočem«, je rekel Gospod Jezus sestri Favstini, da bi bila ta podoba (...) slovesno blagoslovljena na prvo nedeljo po veliki noči; ta nedelja naj bo praznik usmiljenja« (49).

»Želim, da bi bil praznik usmiljenja pribežališče in zavetje vsem, posebej ubogim grešnikom. Na ta dan so odprte globine mojega usmiljenja; na ljudi, ki se približajo izviru mojega usmiljenja, izlivam celo morje milosti.

Oseba, ki pristopi k spovedi in k svetemu obhajilu, prejme popolno odpuščanje krivde in kazni. Ta dan so odprte vse božje pretočnice, po katerih tečejo milosti; naj se nihče ne boji približati se mi, čeprav bi bili njegovi grehi rdeči kakor škrlat« (699).

»Moja hči, povej, da je praznik mojega usmiljenja izšel iz moje notranjosti za tolažbo vsemu svetu« (1517)

»in je zasidran v globinah mojega sočutja« (420).

Na ta praznik se pripravljamo z devetdnevnico, ki jo začnemo na veliki petek, in vsak izprosijo dan zmolimo rožni venec božjega usmiljenja.

V Dnevniku sestre Favstine je zapisana še druga devetdnevnica, ki jo je Gospod Jezus narekoval za njeno uporabo, in dal obljubo, ki se nanaša le na njeno osebo. Vsi verniki prav tako lahko to devetdnevnico pobožno molijo, zato jo uvrščamo v ta molitvenik.

Devetdnevnica pred praznikom Božjega Usmiljenja

»Želim,« je rekel Gospod Jezus sestri Favstini, »da bi devet dni vodila duše k izviru mojega usmiljenja, da bi zajemale moč in olajšanje ter vse milosti, ki jih potrebujejo v naporih življenja, posebej ob smrtni uri.«

»Vsak dan privedi v moje Srce drugačno skupino duš ter jo potopi v morje mojega usmiljenja. Jaz pa bom vse te duše pripeljal v hišo mojega Očeta (...). Vsak dan boš prosila mojega Očeta po mojem bridkem trpljenju milosti za te duše.«

Prvi dan

»Danes mi privedi vse človeštvo, posebej grešnike, in jih potopi v morje mojega usmiljenja. Tako boš potolažila mojo bridko žalost, ki me prevzema zaradi izgube duš.«

Neizmerno usmiljeni Jezus, tvoja lastnost je usmiljenje do nas in odpuščanje. Ne glej na naše grehe, temveč na naše zaupanje v tvojo neskončno dobroto, ter nas vse sprejmi v bivališče svojega nadvse usmiljenega Srca, in ne dovoli, da bi ga kdaj zapustili.

Neizmerno usmiljeni Jezus, od tebe prihaja vse, kart je dobrega, pomnoži nas v milost, da bomo dostojno izvrševali dela usmiljenja. Tako bodo tisti, ki gledajo na nas, hvalili Očeta usmiljenja, ki je v nebesih.

Goreče te prosimo zaradi tvoje ljubezni, po kateri si zedinjen z Očetom in Svetim Duhom.

        O vsemogočnost usmiljenega Boga,
        rešitev za grešnega človeka,
        ti si usmiljenje in morje sočutja,
        pomagaš tistemu, ki te vdano prosi.

Večni Oče, usmiljeno poglej na uboge grešnike in na vse človeštvo, ki je v neizmerno usmiljenem Jezusovem Srcu; in po njegovem bridkem trpljenju nam izkaži svoje usmiljenje, da bomo slavili vsemogočnost tvojega usmiljenja vekomaj. Amen.

Rožni venec božjega usmiljenja

Drugi dan

»Danes mi privedi duhovnike in redovnike ter jih potopi v moje brezmejno usmiljenje. Ti so mi dali moč, da sem vzdržal v bridkem trpljenju; po njih se kakor po pretočnih napravah izliva na človeštvo moje usmiljenje.«

Neizmerno usmiljeni Jezus, od tebe prihaja vse, kar je dobrega, pomnoži v nas milost, da bomo dostojno izvrševali dela usmiljenja. Tako bodo tisti, ki gledajo na nas, hvalili Očeta usmiljenja, ki je v nebesih.

        Vir božje ljubezni,
        V čistih srcih si gost.
        Potopljena v morje usmiljenja
        Žarijo kakor zvezde, jasne kakor zarja.

Večni Oče, usmiljeno poglej na družbo izvoljenih v svojem vinogradu, na duhovnike in redovnike, ter jih obdari z močjo svojega blagoslova. Po sočutnem Srcu svojega Sina, v katerem so zaobjeti, jim podeli svojo moč in razsvetljenje, da bodo mogli druge voditi po poteh odrešenja in z njimi prepevati hvalnico tvojemu nepojmljivemu usmiljenju vekomaj. Amen.

Rožni venec božjega usmiljenja

Tretji dan

»Danes mi privedi pobožne in zveste vernike ter jih potopi v morje mojega usmiljenja. Ti so me tolažili na križevem potu; bili so kaplja tolažbe v morju bridkosti.«

Neizmerno usmiljeni Jezus, ki iz zakladnice svojega usmiljenja deliš obilje milosti, sprejmi nas v bivališče svojega nad vse usmiljenega Srca in ne dopusti nam nikoli iz njega oditi.

Goreče te za to prosimo po tvoji neizmerni ljubezni, s kakršno se tvoje Srce vnema do nebeškega Očeta.

        Skrivnostni so čudeži usmiljenja;
        niti grešnik niti pravičnik jih ne dojame.
        Na nas gledaš z očesom usmiljenja
        in vse priteguješ k svoji ljubezni.

Večni Oče, milostno poglej na zveste vernike kot na dediščino svojega Sina in jim po njegovem bridkem trpljenju podeli svoj blagoslov; obdaj jih s svojim trajnim varstvom, da ne bodo izgubili ljubezni in zaklada svete vere, marveč bodo z vso množico angelov in svetnikov slavili tvoje brezmejno   usmiljenje vekomaj. Amen.

Rožni venec božjega usmiljenja

Četrti dan

»Danes mi privedi pogane in tiste, ki me še ne poznajo. V svojem bridkem trpljenju sem mislil tudi nanje in njihova prihodnja gorečnost je tolažila moje Srce. Potopi jih v morje mojega usmiljenja. «

Neizmerno usmiljeni Jezus, ki si luč vsega sveta, sprejmi v bivališče svojega nadvse usmiljenega Srca vse tiste, ki te še ne poznajo. Naj jih razsvetlijo žarki tvoje milosti, da bodo tudi oni skupaj z nami slavili tvoje čudovito usmiljenje, in ne dopusti jim oditi iz bivališča svojega nadvse usmiljenega Srca.

Naj luč tvoje ljubezni
razsvetli temino duš.
Daj, da bi te duše spoznale
In z nami slavile tvoje usmiljenje.

Večni Oče, usmiljeno poglej na tiste, ki ne verujejo v tvojega Sina, in na one, ki te še ne poznajo, saj so zaobjeti v neizmerno usmiljenem Jezusovem Srcu. Pritegni jih k luči evangelija. Vsi ti ne vedo, kako velika sreča je ljubiti tebe. Stori, da bodo slavili radodarnost tvojega usmiljenja vekomaj. Amen.«

Rožni venec božjega usmiljenja

Peti dan

»Danes mi privedi ločene brate ter jih potopi v morje mojega usmiljenja. V bridkem trpljenju so trgali moje telo in srce, to je, mojo Cerkev. Če se vrnejo v edinost Cerkve, se zacelijo moje rane in se mi s tem olajšajo muke.«

Za tiste, ki so trgali oblačilo tvoje edinosti,
priteka iz tvojega Srca studenec usmiljenja.
Vsemogočnost tvojega usmiljenja, o Bog,
lahko tudi te duše izpelje iz zmot.

Neizmerno usmiljeni Jezus, ki si dobrota sama, ti ne odrekaš razsvetljenja tistim, ki te prosijo. Sprejmi v bivališče svojega neizmerno usmiljenega Srca naše ločene brate ter jih s svojo lučjo pritegni v edinost Cerkve.

Ne dopusti jim oditi iz bivališča svojega nadvse usmiljenega Srca, temveč stori, da bodo tudi oni poveličevali velikodušnost tvojega usmiljenja.

Večni Oče,  usmiljeno poglej na naše ločene brate, ki so zapravili tvoje darove in zlorabili tvoje milosti s trdovratnim vztrajanjem v svojih zmotah. Ne glej na njihove zmote, marveč na ljubezen svojega Sina in na njegovo bridko trpljenje, ki ga je zanje vzel nase, saj so tudi oni vključeni v nadvse usmiljenem Jezusovem Srcu, da bodo tudi oni slavili tvoje veliko usmiljenje vekomaj. Amen.

Rožni venec božjega usmiljenja

Šesti dan

»Danes mi privedi krotke in ponižne vernike in otročiče ter jih potopi v moje usmiljenje. Ti so najbolj podobni mojemu Srcu; tolažili so me v bridkem smrtnem trpljenju. Gledal sem nanje kakor na zemeljske angele, ki bodo čuvali moje oltarje. Nanje izlivam potoke milosti. Mojo milost more sprejeti samo ponižen človek; ponižne obdarjam s svojim zaupanjem. «

Neizmerno usmiljeni Jezus, ti sam si dejal: »Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen,« sprejmi v bivališče svojega nadvse usmiljenega Srca krotke in ponižne vernike in otročiče. Ti navdušujejo vsa nebesa in so posebno zadovoljstvo nebeškega Očeta, so dišeč šopek pred božjim prestolom, so vonj, ki  opaja samega Boga. Ti imajo trajno bivališče v tvojem nadvse usmiljenem Srcu in nenehno pojejo hvalnico ljubezni in usmiljenja.

Resnično ponižna in krotka
duša že tu na zemlji uživa raj.
Vonj njenega ponižnega srca
navdušuje samega Stvarnika.

Večni Oče, usmiljeno poglej na krotke in ponižne vernike ter na otročiče, ki so zaobjeti v bivališču nadvse usmiljenega Jezusovega Srca: Ti so najbolj podobni tvojemu Sinu; njihov vonj se z zemlje dviga vse do tvojega prestola. Oče usmiljenja in vse dobrote, po ljubezni in veselju, ki ju gojiš do njih, te goreče prosim, blagoslovi ves svet, da bomo vsi skupaj prepevali slavo tvojemu usmiljenju  vekomaj. Amen.

Rožni venec božjega usmiljenja

Sedmi dan

»Danes mi privedi vernike, ki posebej častijo in slavijo moje usmiljenje, ter jih potopi v moje usmiljenje. Ti so najbolj občutili moje trpljenje in so najgloblje razumeli mojega duha. So živi odsev mojega usmiljenega Srca. V prihodnjem življenju bodo blesteli v posebnem sijaju, nobeden ne pride v peklenski ogenj, vsakega bom ob smrtni uri posebej branil.«

Neizmerno usmiljeni Jezus, tvoje Srce je Ijubezen sama, sprejmi v bivališče svojega nadvse usmiljenega Srca tiste vernike, ki posebej častijo in slavijo veličino tvojega usmiljenja. Ti so močna sila samega Boga; sredi vseh stisk in nasprotovanj vztrajajo, zaupajoč v tvoje usmiljenje. Združeni s teboj na svojih ramenih nosijo vse človeštvo.

Po smrti ne bodo strogo sojeni, temveč jih bo ob smrtni uri objelo tvoje usmiljenje.

Dušo, ki slavi dobroto svojega Gospoda,
on posebej ljubi.
Vedno je blizu živemu izviru
in črpa milosti iz božjega usmiljenja,

Večni Oče, usmiljeno poglej na tiste vernike, ki častijo in slavijo tvojo največjo lastnost, to je tvoje nepojmljivo usmiljenje, in so zaobjeti v nadvse usmiljenem Jezusovem Srcu. Ti so živi evangelij, njihove roke so polne del usmiljenja, srce pa prepolno veselja, Najvišjemu prepeva pesem usmiljenja.

O Bog, goreče te prosim, izkaži jim svoje usmiljenje zaradi   upanja in zaupanja, ki so ga imeli do tebe. Naj se nad njimi izpolni Jezusova obljuba, saj je dejal: »Tiste, ki bodo častili to moje nepojmljivo usmiljenje, bom kakor svojo čast sam branil v življenju, posebej ob smrtni uri.«

Rožni venec božjega usmiljenja

Osmi dan

»Danes mi privedi duše, ki so v ječi vic, in   jih potopi v globine mojega usmiljenja; naj potoki moje krvi pogasijo njihov ogenj. Vse te duše neizmerno ljubim, saj zadoščujejo moji pravičnosti; ti jim moreš prinesti olajšanje.

Zajemi iz zaklada moje Cerkve vse odpustke in jih daruj zanje. Ko bi poznala njihovo trpljenje, bi zanje neprestano darovala duhovno miloščino in poravnavala dolgove moji pravičnosti.«

Neizmerno usmiljeni Jezus, ti sam si dejal, da hočeš usmiljenja; glej, v bivališče tvojega neizmerno usmiljenega Srca vodim vse verne rajne, ki jih tako ljubiš, a se vendar morajo odkupiti tvoji pravičnosti.

Naj studenca krvi in vode, ki sta privrela iz tvojega Srca, pogasita ognjeni plamen vic, da bodo tudi tam slavili moč tvojega usmiljenja.

Iz strašne vročine ognja v vicah
se dviga vzdihovanje k tvojem usmiljenju.
Duše okusijo osvežitev, uteho in olajšanje
v izlitem potoku krvi in vode.

Večni Oče, usmiljeno poglej na vse trpeče verne rajne v vicah, ki so zaobjeti v nadvse usmiljenem Jezusovem Srcu. Zaradi bridkega trpljenja Jezusa, tvojega Sina, in bridkosti, ki je preplavljala njegovo presveto dušo, izkaži svoje usmiljenje dušam, ki so pod pogledom tvoje pravičnosti. Ne glej nanje drugače kakor skozi rane tvojega preljubega Sina Jezusa, saj verujemo, da sta tvoja dobrota in usmiljenje brezmejni. Amen.

Rožni venec božjega usmiljenja

Deveti dan

»Danes mi privedi mlačne duše in jih potopi v globine mojega usmiljenja. Ti zelo boleče ranijo moje Srce. V vrtu Getsemani je moja duša občutila največji odpor prav zaradi mlačnih duš. Oni so bili vzrok, da sem rekel: »Oče, naj gre ta kelih mimo mene, če je to tvoja volja.« - Njihova poslednja možnost rešitve je v tem, da se zatečejo k mojemu usmiljenju.«

Neizmerno usmiljeni Jezus, ti si usmiljenje samo, v bivališče tvojega neizmerno usmiljenega Srca vodim mlačne duše. Naj se te mlačne duše, ki so podobne mrličem in te navdajajo s takim odporom, ogrejejo v ognju tvoje čiste ljubezni.

O nadvse usmiljeni Jezus, izkaži jim vsemogočnost svojega usmiljenja, pritegni jih v žarišče svoje ljubezni ter jih obdari s svojo ljubeznijo, saj ti zmoreš vse.

Ogenj in led se ne moreta združiti,
saj bo ogenj ugasnil ali se bo led stopil.
Toda tvoje usmiljenje, o Bog,
more pomagati še večji bedi.

Večni Oče, usmiljeno se ozri na mlačne duše, zaobjete v nadvse usmiljenem Jezusovem Srcu. Oče usmiljenja, zaradi bridkega trpljenja tvojega Sina in njegovega tri ure dolgega umiranja na križu, te goreče prosim, dovoli, da bi tudi oni slavili globino tvojega usmiljenja (prim.1209-1229).

Rožni venec božjega usmiljenja

Obhajanje praznika usmiljenja

Gospod Jezus želi, da bi na ta dan podobo usmiljenja slovesno blagoslovili in jo častili z javnim bogoslužjem ter da bi duhovniki »spregovorili dušam o tem velikem in neizmernem božjem usmiljenju«.

Da pa bi verniki lahko bili deležni teh velikih darov, s katerimi želi Gospod Jezus obdariti vsakega človeka in vse človeštvo, morajo biti (po dobro opravljeni spovedi) v stanju posvečujoče milosti;

Izpolnjevati morajo pogoje pobožnosti k božjemu usmiljenju (zaupanje v Boga in dejavna Ijubezen do bližnjega) ter pristopiti na ta dan k »viru življenja«, to je k svetemu obhajilu.

Zakrament sprave in pokore

Besede Gospoda Jezusa sestri Favstini:

»Hči, ko prihajaš k sveti spovedi, k izviru mojega usmiljenja, tedaj na tvojo dušo vedno priteče kri in voda, ki je privrela iz mojega Srca, in jo oplemeniti.

Vsakokrat, ko prihajaš k sveti spovedi, se vsa potopi z velikim zaupanjem v moje usmiljenje, da bom lahko na  tvojo dušo izlil vse obilje milosti.

Ko prihajaš k spovedi, vedi, da jaz sam čakam nate v spovednici. Samo skrivam se za duhovnikom, vendar v duši sam delujem.

Tu se beda duše srečuje z božjim usmiljenjem. Povej ljudem, da iz tega izvira usmiljenja lahko zajemajo milosti samo s posodo zaupanja.

Če bo njihovo zaupanje veliko, moja radodarnost ne bo imela meja. Potoki moje milosti preplavljajo ponižne duše. Ošabni so vedno v uboštvu in bedi, ker se moja milost od njih obrača k  ponižnim« (1602).

Sveto obhajilo

Delež milosti, ki jih je Jezus zagotovil na praznik usmiljenja, se nanaša na celotno bogoslužje svete maše oziroma na prejem svetega obhajila; nanj se nanaša tudi obljuba »popolnega odpuščanja krivde in kazni«.

Besede Gospoda Jezusa sestri Favstini:

»Želim se združiti s človeškimi dušami. Moja radost je zediniti se z dušami. Vedi, moja hči, kadar pri obhajilu pridem v srca ljudi, imam roke polne vsakršnih milosti in jih želim izročiti dušam. Ljudje pa se name ne ozirajo, celo puščajo me samega in se ukvarjajo s čim drugim. O kako žalosten sem, ker ljudje niso spoznali ljubezni« (1385).

»O kako me boli, da se kristjani tako malo združujejo z menoj v svetem obhajilu. Čakam nanje, oni pa so do mene tako brezbrižni. Ljubim jih tako nežno in iskreno, oni pa mi ne zaupajo. Želim jih obsipati z milostmi - oni jih nočejo sprejeti. Do mene se vedejo kakor do nečesa mrtvega, moje Srce pa je vendar polno ljubezni in usmiljenja« (1447).

Sveto obhajilo v življenju sestre Favstine

»Nadvse slovesni trenutek mojega življenja je tisti, v katerem prejmem sveto obhajilo. Po vsakem svetem obhajilu hrepenim in za vsako sveto obhajilo se zahvaljujem presveti Trojici«  ( 1804).

»Danes se pripravljam na prihod Kralja.

Kaj sem jaz, a kaj si ti, o Gospod, kralj slave - nesmrtne slave. O srce moje, ali se zavedaš, kdo danes prihaja k tebi? Da, vem to, ampak začuda tega ne morem razumeti. O če bi bil to samo kralj, toda to je Kralj kraljev, Gospod gospodov.

Pred njim trepeta vsakršna moč in oblast. On danes prihaja v moje srce.

Že slišim, da se bliža, prihajam mu naproti in ga povabim k sebi. Ko je vstopil v bivališče mojega srca, je mojo dušo prevzelo tako veliko spoštovanje, da je od osuplosti omedlela in padla pred njegove noge.

Jezus ji podaja svojo roko in jo ljubeznivo povabi, naj prisede.

Pomiri jo: »Vidiš, zapustil sem nebeški prestol, da bi se združil s teboj. To, kar vidiš, je šele kanček in tvoja duša od ljubezni že omedleva, toda kako se bo začudilo tvoje srce, ko me boš zagledala v vsej slavi! Toda hočem ti reči, da se mora to večno življenje začeti že tu na zemlji. Vsako sveto obhajilo te vedno bolj usposablja za večno združenje z Bogom« (1810).

******************************************************

Velika noč Gospodovega vstajenja

 Foto: Družina

Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik, ker ta dan praznujemo največji čudež in temelj naše vere, ki je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih. Letos bomo veliko noč obhajali 31.3.2024

Na začetku je bilo velikonočno izkustvo izkustvo srečanja: razkropljenim in prestrašenim učencem velikega petka se prikaže Jezus kot živ (prim. Apd 1,3). Grob, kraj smrti, z vstajenjem postane kraj upanja; ni več prostor, okrog katerega bi se zbirali, ampak kraj, na katerem se vse šele začenja.[2] Jezus Kristus nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil, kar pomeni, da greh in smrt nimata zadnje in dokončne besede v našem življenju, ampak nam je Jezus odprl pot v večno življenje. Odrešenje odpira možnost za uresničitev posameznikove osebne svobode, s pomočjo katere lahko človek v polnosti živi prejete talente ter dokazuje, da je življenje z Bogom močnejše od smrti.

Jezus je v svojem zemeljskem življenju večkrat napovedal svojo smrt in vstajenje od mrtvih,[3] ki bo pomenila osvoboditev od brezupnega položaja človeka v končnem zemeljskem življenju. Jezusova obuditev od mrtvih opredeli zgodovino sveta kot poslednjo zgodovino, ki skriva v sebi pričakovanje novega stvarstva. Kristus vstane in zavzame dejaven odnos do svoje zgodovine in zgodovine tistih, za katere se je daroval v smrt. Velikonočni dogodek je zmagoslavje svobode, milosti in ljubezni.[4]

Kristjani verujemo v Jezusovo vstajenje zaradi pričevanj oseb, ki se jim je Jezus prikazal po vstajenju in jim z očitnimi znamenji dokazal svojo istovetnost.[5] Dva učenca na poti v Emavs sta ga prepoznala po lomljenju kruha (prim. Lk 24,13–35).

Skrivnost vstajenja lahko razumemo samo v moči vere, ki je presežni Božji dar. Čeprav k razumevanju verske resnice pripomorejo številni materialni dokazi, je vera v Kristusovo vstajenje sad vzgoje in osebne duhovne poti. Po starodavni slovenski navadi po župnijah potekajo vstajenjske procesije z Najsvetejšim v različnih oblikah v jutranjih urah.

Aleluja

Velika noč je praznik veselja in upanja. Veselje kristjani izražamo z vzklikom aleluja, ki izhaja iz hebrejskih besed hallelu in Yah, kar pomeni: slavite Jahveja, to je Boga. Alelujo pojemo pred evangelijem, ki je veselo oznanilo. Aleluja je star bogoslužni vzklik v čast in hvalo Jahveju, ki se pogosto nahaja na začetku in na koncu psalmov.

Veselje ob veliki noči je težko izraziti z eno samo besedo, zato se beseda aleluja večkrat ponavlja kot refren. Pred največjim Jezusovim čudežem, vstajenjem od mrtvih, človeške besede ne zadoščajo. Petje aleluje je podobno vriskanju planinca v gorah, ki se na tak način veseli čudovitega sončnega vzhoda. Občutij srca ne izpove z besedami, ampak jih izrazi z vriskanjem. Podobno se zgodi kristjanu: ob pogledu na Sonce – Jezusa Kristusa, ki je vzšlo nad temo velikega petka, ne najde pravih besed. Ostane mu samo jecljajoča, začudena, vesela aleluja.

Staro ime za veliko noč je pasha, ki pomeni prehod v Božje mesto, na čigar ulicah se poje aleluja (prim. Tob 13,18). Pride ura, ko bo tudi v temine našega življenja posijalo neminljivo sonce in bomo peli večno alelujo.

Velikonočni ponedeljek

Na velikonočni ponedeljek želimo kristjani utrditi našo vero v vstalega Jezusa tako, da veselo novico o vstajenju delimo s prijatelji in se skupaj z njimi veselimo. Kakor sta učenca na poti v mesto Emavs razpravljala o Kristusovem vstajenju in ga prepoznala po lomljenju kruha, tako smo kristjani povabljeni, da živimo veliko noč v vsakdanjem življenju s spominjanjem na zmago življenja. Zaradi letošnje epidemije tradicionalni obiski na ta dan odpadejo in jih lahko nadomestimo s klicem ali prazničnim sporočilom.

Velikonočna pripoved

Najvišje razodetje Očeta je prav velikonočni dogodek. Tako velikonočni dogodek razodeva Boga Očeta. Oče je tisti, ki je izročil Sina iz ljubezni do sveta (prim. Jn 3,16; Rim 8,32; izrazi »božjega pasiva«, kot Mr 9,31 itd.); on je tisti, ki je obudil Sina in dal njemu in prek njega ločenim in oddaljenim grešnikom Duha sprave in življenja (prim. Apd 2,24; prim. tudi Rim 1,4; 5,8; Ef 2,4–6; Kol 2,13; itd). (C. Sorč, Troedini Bog, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina, 2003, 154). Velikonočni dogodek torej razodeva Boga Sina. Sin je tisti, ki se je izročil v smrt iz ljubezni do grešnikov zaradi pokorščine Očetu (Gal 2,20; Ef 5,2; 5,25 itd). On je tisti, ki je vstal (Mr 16,6; Mt 27,64; 28,67; Lk 24,34; 1 Tes 4,14 itd.) in se izkazal živega (prim. Apd 1,3) ter razlil na vse človeštvo Duha, ki ga je bil sam prejel od Očeta (Apd 2,32 s.; Jn 14,16; 15,26 itd.) (C. Sorč, Troedini Bog, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina, 2003, 161).

Velikonočna pripoved o Jezusovem življenju je veselo oznanilo o Očetu, ki po Sinu in v Svetem Duhu stopa v človeško zgodovino, da bi ljudje stopili v življenje same Svete Trojice. »Spomin« na življenje Jezusa iz Nazareta in izkustvo, ki so ga imeli učenci z njim, postane v luči velike noči »trinitarični evangelij«, tj. veselo oznanilo o Očetu, ki se nam po Sinu in v Svetem Duhu podarja, nas odrešuje in nas vabi v življenjsko območje troedinega Boga. (C. Sorč, Sveti Duh, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina, 2003, 491).

Kristus je vstal od mrtvih

Ena sama »velikonočna skrivnost«, Jezusova smrt in vstajenje (KKC 638), je »srčika« naše vere. Kakor se je resnično zgodila Jezusova smrt, tako tudi njegovo vstajenje. Vstali se je sicer prikazal samo pred izbranimi pričami, medtem ko so ga vsi v eruzalemu mogli videti umreti na križu. Vendar je njegovo vstajenje dogodek, ki je zapustil zgodovinsko ugotovljive sledi. Prva sled je prazen grob (KKC 640). Jezusovi učenci niti en dan ne bi mogli v Jeruzalemu govoriti o njegovem vstajenju, če očitno dejstvo praznega groba ne bi bilo vidno. (C. Sorč, Sveti Duh, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina, 2003, 465).

**********************************

Cvetna nedelja

Na cvetno nedeljo, 24. marca, se katoliška Cerkev spominja Jezusovega prihoda v Jeruzalem. 

Cvetna nedelja – začetek velikega tedna. S cvetno nedeljo, zadnjo postno nedeljo, se liturgično začenja veliki teden, imenovan tudi „sveti teden“, ki spominja na Jezusovo trpljenje in vodi vernike do velike noči. Liturgija cvetne nedelje vsebuje dva vidika: na eni strani prihod Jezusa v Jeruzalem, kjer ga pozdravljajo številni ljudje s palmovimi vejami, na drugi strani pa spominja na trpljenje in umiranje Jezusa Kristusa. Zaradi tega so že zgodaj v lateranski baziliki v Rimu, škofovi cerkvi papeža, uprizorili pasijon (lat. passio = trpljenje), zgodbo o Jezusovem trpljenju.
Raznolike tradicije. V praznovanje cvetne nedelje se zlivajo raznolike tradicije. Tako so v procesijo cvetne nedelje, ki se je odvijala že leta 400 od Oljske gore do mesta Jeruzalem, vpleteni elementi, k izvirajo iz tretjega velikega judovskega romarskega praznika (sukkoth). Že od srede 8. stoletja je dokazan blagoslov palmovih vej. Procesija na cvetno nedeljo je bila sprva znana v Konstantinoplu, nato pri Galijcih in v 11./12. stoletju tudi v Rimu.
Prvotne veje so bile palmove in oljčne veje. Palma je od antike znak življenja, upanja, zmage in je pridevek krščanskih mučenikov, medtem ko so oljčne vejice simbol miru. Namesto palmovih in oljčnih vej pri nas uporabljamo cvetoče veje kot npr. pušpan, smreko, brin ali vrbo, mačice. Butare oz. prajtlji se razlikujejo po regijah. V nekaterih pokrajinah veje zvežejo v šopek, v drugih krajih jih pritrdijo na palice. Ponekod vpletejo še jabolka in pomaranče, drugod pa tudi preste, jajca in pisane trakove.
Na podeželju je ohranjen običaj, da blagoslovljene veje nesejo trikrat okoli hiše, da bi bila varna pred strelo, požarom, boleznijo in nesrečo, ali pa blagoslovljene veje v upanju na dobro letino vtaknejo v zemljo. Razširjen je tudi običaj, da posamezne vejice pritrdijo v hiši v bogkov kot ali na hišna vrata.

V Katoliški cerkvi 2. aprila 2023 obhajamo 6. nedeljo v postnem času ali cvetno nedeljo. S cvetno nedeljo se začne neposredna priprava na Veliko noč, ki je največji krščanski praznik.

Cvetna (oljčna) nedelja ali nedelja Gospodovega trpljenja je prvi dan velikega tedna, ko bogoslužno dogajanje predstavlja Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem. Obredi cvetne nedelje, zlasti procesija z zelenjem in branje evangeljskega poročila o Jezusovem trpljenju (pasijon), izvirajo iz bogoslužnih navad jeruzalemske Cerkve, ki so poznane in opisane že v 4. stoletju. Tradicija blagoslavljanja zelenja se je začela pojavljati v 7. stoletju. Po vzorcu jeruzalemskega bogoslužja so urejeni tudi sedanji obredi, ki so bili prenovljeni med t. i. liturgičnim gibanjem v letih 1951–1955, dokončno obliko pa so dobili po drugem vatikanskem cerkvenem zboru (1962–1965).

Cvetna nedelja je vsebinsko povezana z velikim petkom, ko se spominjamo Gospodovega trpljenja in smrti na križu, na oba dneva pa pri bogoslužju prebiramo odlomke o Jezusovem trpljenju in smrti.

Posebnost maše na cvetno nedeljo je začetek obreda z blagoslovom zelenja pred cerkvijo, ki ga v procesiji med petjem slavilnih pesmi odnesejo v cerkev. Zelenje (oljčne vejice in različne vrste butar) verniki zbirajo in povezujejo po posebnih krajevnih navadah ter blagoslovljenega odnesejo domov. V ospredju bogoslužja cvetne nedelje ni blagoslov zelenja, temveč procesija v čast Kristusu Kralju.

Med mašo poteka slovesno branje ali petje pasijona iz enega od prvih treh evangelijev, ki poročajo o zaroti proti Jezusu, zadnji večerji z učenci, Jezusovem trpljenju v vrtu Getsemani, sodnem procesu, obsodbi na smrt, smrti na križu ter o pokopu v grob.[1] Duhovnik in drugi bogoslužni sodelavci oblečejo rdeča bogoslužna oblačila, ki simbolizirajo trpljenje in pasijon.

*******************************************************************************

Postni čas je spokorni čas in obdobje priprave na veliko noč. Kristjani v tem času pri bogoslužju in v zasebnem življenju več premišljujemo o pomenu Kristusovega trpljenja in njegove smrti na križu ter o njegovi velikonočni zmagi življenja nad smrtjo. Tudi Kristus se je pred nastopom javnega delovanja štirideset dni postil v puščavi, o čemer poročajo trije evangelisti (prim. Mt 4,1–11, Mr 1,12–13 in Lk 4,1–13).

Pomenljiv vidik posta je poglobitev osebne povezanosti z Bogom, sredstva za doseganje tega cilja pa so poleg molitve in prejemanja zakramentov sprave in evharistije tudi odpovedi določeni razvadi ali dobrini ter dobra dela. S prejemom zakramenta krsta so pri novokrščenemu odpuščeni in očiščeni vsi grehi. Postni čas duhovnost krsta izpostavlja kot razsežnost sprave med Bogom in človekom.

Strogi post – ko naj bi se samo enkrat v dnevu najedli do sitega – je na pepelnico in veliki petek, zdržek od mesa in mesnih jedi pa vsak petek v postnem času. Namen posta ni prvenstveno v odpovedi določeni hrani in pijači, ampak v spreobrnjenju srca in doseganju večje odprtosti za potrebe bližnjega ter v večji povezanosti z Bogom prek molitve. Cerkev uči, da so dobra dela, post, miloščina ubogim in molitev usmerjena k doseganju osebnega spreobrnjenja in ne sama sebi namen.

*****************************************

Pepelnica – začetek postnega časa

Na pepelnico, ki jo letos obhajamo 2. marca, pričenjamo postni čas. FOTO: Tatjana Splichal

Čas štiridesetdnevnega posta traja od pepelnične srede do začetka večerne maše velikega četrtka. Na pepelnično sredo, ki povsod velja za dan strogega posta, je ob začetku postnega časa obred pepeljenja.

Posipanje s pepelom v znamenje kesanja in žalosti so poznali že Izraelci v stari zavezi. Ta obred se je ohranil vse do današnjih dni. 

Na pepelnično sredo se obred pepeljenja opravlja po vseh cerkvah. Duhovnik verniku na glavo v obliki križa posuje blagoslovljen pepel, s čimer se navzven pokaže notranja pripravljenost vernikov za spreobrnjenje in poboljšanje življenja. Pri tem izgovarja besede »Spreobrni se in veruj evangeliju!« Ali pa: »Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš!«

Duhovniki in ostali bogoslužni sodelavci v postnem času nosijo bogoslužna oblačila v vijolični barvi. V tem času pri svetih mašah tudi ne pojemo aleluje.

»Spreobrni se in veruj evangeliju!« FOTO: Tatjana Splichal

Post, križev pot in sveta spoved 

Post ni le premagovanje v jedi, ampak tudi izogibanje neprimernemu govorjenju in slabim navadam, prav pa je, da vključuje še odpoved dobrinam, ki jih namenimo tistim, ki so v stiski. Verniki se držimo posta vseh štirideset postnih dni, še posebej pa nam je kot strogi post zapovedan na pepelnico in na veliki petek.

Se postiš? No, potem pa nahrani lačne, daj piti žejnim, obišči bolne, ne pozabi zapornikov, usmili se mučenih, potolaži žalujoče in solzne, bodi usmiljen, ponižen, prijazen, miren, potrpežljiv, sočuten, odpuščajoč, spoštljiv, resnicoljuben in pobožen, tako da bo Gospod lahko sprejel tvoj post in ti v polnosti naklonil sadove pokore. Post za telo je hrana za dušo. (sv. Janez Krizostom)

V ljudski pobožnosti so se v preteklosti razvile pobožnosti križevega pota (ob postnih petkih), molitev žalostnega dela rožnega venca, obešanje posebnega postnega prta in podobno, poleg teh zunanjih znamenj pa je Cerkev zelo poudarja tudi prejem odpuščanja pri zakramentalni spovedi.

 Pomen postnega časa 

Pepel je znamenje minljivosti, smrti in človekove krhkosti, saj se človek po smrti spremeni »v prah in pepel«. Zato pepljenje spremljajo duhovnikove besede: »Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš!« Vernemu človeku je pepel tudi znamenje pokore in prenovitve, zavedanja svoje majhnosti pred Vsemogočnim. 

V svetopisemski govorici pepel pomeni minljivost in nevrednost. Obred pepeljenja in ves postni čas nas hkrati spominja, da bomo na koncu našega življenja s seboj odnesli samo tisto, kar smo storili za Boga in za svojega bližnjega.

Post očisti dušo, dvigne duha, podvrže meso duhu, naredi srce skesano in ponižno, razpiha oblake poželjivosti, pogasi ogenj strasti in prižge pravi plamen ljubezni. (sv. Avguštin)

Postni čas je spokorni čas in obdobje priprave na veliko noč. Kristjani v tem času pri bogoslužju več premišljujemo o pomenu Kristusovega trpljenja in njegove smrti na križu. Tudi Kristus se je pred nastopom javnega delovanja štirideset dni postil v puščavi, o čemer poročajo trije evangelisti: Matej, Marko in Luka.

Zadnji dve leti smo postni čas preživljali v znamenju epidemije koronavirusa, letošnji post bo v znamenju nove nadloge: vojne. »Kuge, lakote in vojske – reši nas, o Gospod!« starodavni vzklik, s katerim se verniki obračamo k Bogu, da bi odvrnil od nas te strahote. Zato je prav, da v postnem času več časa posvetimo molitvi, pogovoru z Bogom, saj nam Jezus zagotavlja, da molitev ne bo zaman in naj se je ne naveličamo.

************************************************

JEZUSOVO DAROVANJE (SVEČNICA)

God: 2. februar 

Pvotno ime današnjega praznika je bilo Marijino očiščevanje. Po Mojzesovi postavi je morala vsaka mati, ki je rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako ‘očistiti’. Temu predpisu se je podredila tudi Marija, Jezusova mati. Ona je Jezusa spočela in rodila deviško, zato je obred očiščevanja ne bi obvezoval. Vendar se mu je podvrgla. Kakor v vsem, se je tudi tukaj pokazala za Gospodovo deklo in izpolnila je Božjo postavo.
Evangelist Luka v poročilu o njenem obisku v jeruzalemskem templju omenja srečanje s starčkom Simeonom. Ta je v videnju spoznal, kdo je Dete, ki ga pestuje ta mlada žena. Pristopil je, ga vzel v naročje in spregovoril sloviti preroški spev: »Zdaj odpuščaš svojega služabnika, o Gospodar, po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle rešitev, ki si jo pripravil pred očmi vseh narodov; luč v razsvetljenje poganov in v slavo Izraela, svojega ljudstva.«
Spomin na ta dogodek je prva Cerkev v Jeruzalemu obhajala že ob koncu 4. stoletja. Praznovanje je bilo zelo slovesno: obsegalo je procesijo, pridigo in mašo, sprva pa še ni imelo posebnega imena. Ko se je praznovanje širilo, je dobilo ime ‘srečanje’ – po srečanju s starčkom Simeonom in Ano v jeruzalemskem templju. V ljudskem praznovanju je stopilo v ospredje proslavljanje Kristusa, ki ga je Simeon v svojem hvalospevu imenoval “luč v razsvetljenje poganov”. Na te besede starčka Simeona se naslanja starodavni bogoslužni obred blagoslavljanja sveč, ki se razvije v procesijo s svečami. O tem obredu poroča že znamenita romarica Silvija v svojem znanem spisu s konca 4. stoletja, ki se nanaša na Jeruzalem. Za Rim imamo poročilo o tem obredu in o procesiji iz ene cerkve v drugo iz časa papeža Sergija L, ki je vodil Cerkev v letih od 687 do 692.

• Na besede starčka Simeona “... luč v razodetje poganom in slavo Izraela, tvojega ljudstva” se naslanja starodavni bogoslužni običaj blagoslavljanja sveč in naše ime praznika – svečnica.

Pomen tega obreda je jedrnato izražen v tretji prošnji blagoslova sveč: »Gospod Jezus Kristus, prava luč, ki razsvetljuješ vsakega človeka, ki pride na ta svet – kakor te luči, z vidnim ognjem prižgane, preganjajo nočne temine, tako naj bodo tudi naša srca razsvetljena z nevidnim ognjem, to je, z lučjo Sv. Duha, in brez sleherne grešne slepote, da bomo mogli gledati z očiščenim duhovnim očesom, kar ti je všeč in našemu zveličanju v korist, ter da bomo tako po temnih nevarnostih tega sveta zaslužili priti k neminljivi svetlobi.«
Po tem obredu blagoslavljanja sveč nam “je praznik znan kot svečnica, praznik sveč, praznik luči. Hrepenenje po svetlobi je med prvobitnimi značilnostmi človeške narave,” piše slovenski etnograf dr. Niko Kuret. Cerkev, ki je uvedla na ta dan blagoslov sveč in obhod z gorečimi svečami, je upoštevala človeško naravo in starodavno izročilo; šego je povzdignila v svet nadnarave, v cerkven obred: v njem je ‘luč’ prispodoba Mesija, ki ‘razsvetljuje človeštvo’, mu razodeva smisel sveta in življenja.

***********************************************

Praznik spreobrnitve apostola Pavla

 Upodobitev sv. Pavla pred baziliko sv. Petra v Rimu - Foto: Tatjana Splichal / Družina

V Katoliški cerkvi 25. januarja praznujemo god spreobrnitve apostola Pavla.

Apostol Pavel je bil najprej poznan po tem, da je preganjal prve kristjane, po videnju pred Damaskom pa je iz preganjalca Kristusa postal apostol, o čemer poročajo štirje svetopisemski odlomki: Apostolska dela 9,1–19,[2] Apostolska dela 22,1–21,[3] Apostolska dela 26,6–16[4] in Pismo Galačanom 1,11–24.[5] Po spreobrnjenju in daljši notranji in zunanji pripravi na osebno poslanstvo je evangelij ponesel poganskim ljudstvom po skorajda vsem tedaj znanem svetu. Znan je tudi po 14-ih pismih,[6] ki so namenjena različnim cerkvenim skupnostim in so sestavni del Svetega pisma Nove zaveze. Pavel je umrl mučeniške smrti v Rimu. V cerkvenem bogoslužnem koledarju poleg Pavlovega godovnega dneva (29. junija, ko obhajamo god prvakov apostolov Petra in Pavla) v bogoslužju obhajamo tudi spomin na njegovo spreobrnitev (25. januarja).

V Katoliški cerkvi je od 28. junija 2008 do 29. junija 2009 potekalo leto apostola Pavla. V spomin na 2.000-letnico njegovega rojstva je papež Benedikt XVI. leta 2007 napovedal Pavlovo leto,[1] na predvečer svetih apostolov Petra in Pavla 2008 pa ga je tudi slovesno odprl. Pavlovo leto so posebej slovesno praznovali v deželah in krajih, ki jih je apostol zaznamoval s svojim življenjem in delovanjem: v deželah, ki jih je prehodil, in v krajih, v katerih je oznanjal Kristusa, v kraju, kjer se je rodil kot Jud (Tarz), in v kraju, kjer je kot kristjan umrl mučeniške smrti (Rim). Posebej se ga spominjajo v škofijah, ki nosijo njegovo ime, in v različnih ustanovah in družbah, ki ga imajo za vzornika in priprošnjika.

************************************************

Irenej Friderik Baraga – škof in misijonar

19. januarja