4. POSTNA NEDELJA - C

Prilika o izgubljenem sinu

    Približevali pa so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki so godrnjali: »Ta grešnike sprejema in z njimi jé.« Povedal pa jim je to priliko: Rekel je tudi: »Neki človek je imel dva sina. In mlajši izmed njiju je rekel očetu: ‚Oče, daj mi delež imetja, ki mi gre!‘ In razdelil jima je imetje. Malo dni zatem je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo in je tam z razuzdanim življenjem zapravil svoje imetje. Ko pa je vse potrošil, je v tistem kraju nastala huda lakota in je začel stradati. Šel je torej in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele in ta ga je poslal na svojo pristavo svinje past. In želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in rekel: ‚Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v izobilju, jaz pa tukaj od lakote ginem! Vstal bom in pojdem k svojemu očetu in mu porečem: Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj; nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin, sprejmi me kot katerega svojih najemnikov!‘ In je vstal ter šel k svojemu očetu. Ko pa je bil še daleč, ga je njegov oče zagledal in milo se mu je storilo; in pritekel je, ga objel in poljubil. Sin pa mu je rekel: ‚Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj; nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‘ Oče pa je velel svojim služabnikom: ‚Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite, in dajte mu prstan na roko in čevlje na noge; in pripeljite pitano tele in ga zakoljite in jejmo ter se veselimo; zakaj ta moj sin je bil mrtev in je oživel; je bil izgubljen in je najden.‘ In so se začeli gostiti. Njegov starejši sin pa je bil na polju. In ko se je (domov) gredé približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in vprašal, kaj bi to bilo. Ta mu je rekel: ‚Tvoj brat je prišel in tvoj oče je zaklal pitano tele, ker ga je spet zdravega dobil.‘ Ujezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je tedaj prišel ven in ga pogovarjal. Ta pa je očetu odgovoril: ‚Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza; pa meni nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je tvoje imetje zapravil s hotnicami, si mu zaklal pitano tele.‘ On pa mu je rekel: ‚Sin, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje. Gostiti se in razveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta tvoj brat mrtev in je oživel, je bil izgubljen in je najden.‘«

Lk 15, 1-3.11-32

NAŠ BOG JE USMILJENI OČE

    Današnja Božja beseda govori o odpuščanju. V prvem odlomku gledamo Boga, ki sklene, da bo odpustil prestopke in nezvestobo izraelskega ljudstva. V drugem odlomku pa beremo zgodbo o izgubljenem sinu. To priliko radi poslušamo in se skušamo poistovetiti z usmiljenim in ljubeznivim očetom. Prav je tudi, da se prepoznamo v vlogi enega od sinov. Oba sta bila daleč od pravega odnosa do življenja. Mlajši se je ravnal po načelu: »Uživaj, saj samo enkrat živiš!« Drugi pa je bil sicer priden, a ni dojel, da je ljubezen nad pravičnostjo in sleherno preračunljivostjo. Ljubezen je zastonj, je neskončen dar, sicer ne bi bila ljubezen. Zagotovo se moramo večkrat potrkati na prsi in reči: »Gospod, odpusti mi, nisem vreden tvoje ljubezni!«

    »Danes sem z vas izbrisal egiptovsko sramoto,« je Jozue sporočil Božjo obljubo ljudstvu, ki je prispelo v obljubljeno deželo. Vas ni zadela egiptovska sramota, ampak smo se rodili z Adamovim grehom, ki nam je bil pri krstu izbrisan. Sedaj smo Božji otroci in se moramo potruditi, da z grehi tega privilegija ne izgubimo.

   »Ta sprejema grešnike in jé z njimi,« so farizeji in pismouki očitali Jezusu. Govorili so resnico, a ta jih ni osvobajala, ampak je obsojala njihovo »pravičnost« in ozkosrčnost. Odrešenje ni prišlo za pravične in dobre, ampak za grešnike. Dobro je tako, sicer bi mi ostali za večno pogubljeni. Tako pa Jezus še vedno daje možnost, da se spreobrnemo in zaživimo novo življenje, kot je to storil izgubljeni sin. Prilika o izgubljenem sinu bi lahko nosila tudi naslov Prilika o dobrem Bogu. Od poslušalca zahteva odločitev: ali se bo veselil Božje dobrote ali pa bo ostal zakrknjen v svojem pravičništvu in zasmehoval spreobrnjene grešnike, jim ne privošči spreobrnjenja, sebe pa napuhnjeno hvalil. Mlajši sin v priliki se je z grehom tako uničil, da je postal lahko samo še svinjski pastir. To delo pa Postava prepoveduje (3Mz 11,7). Znašel se je vržen med pogane. Njegovega spreobrnjenja se starejši sin noče veseliti z drugimi. To je podoba pismoukov in farizejev. Oče, ki je podoba Boga, pa se prisrčno veseli spreobrnjenega grešnika. Gre mu naproti. Iskreno se spravita. Potrpežljivo prenaša tudi farizejske očitke starejšega sina. Jezus s to priliko razloži svojo ljubezen do grešnikov, da bi ga pismouki in farizeji lahko razumeli, če bi hoteli. To je pravzaprav prilika o dveh izgubljenih sinovih. Mlajši je grešnik enoumno. Zapade v najhujšo krizo, a se enoumno spreobrne. Pri starejšem sinu pa je vse dvoumno. Prefinjeno je zapleten v zlo in sam tega za nobeno ceno ne prizna. Torej ni bil izgubljen samo mlajši, ki je vse zapravil. Izgubljen je tudi ta, ki je vesten, priden, kajti nevoščljiv je zapravljivcu, ker mu je vse odpuščeno. Takega grešnika, ki prehodi bridko pot greha in pokore, ljudje opazijo. Teže pa opazijo grešnika v visokostni zlobi farizeja, ki bo do konca ostal na svojem položaju. Jezus je v priliki vrhunsko opisal stopnje procesa greha in spreobrnjenja.
Sin od očeta zahteva denar. Človek od Stvarnika lahko brezobzirno in nehvaležno začne zahtevati vse zgolj za svoj zemeljski obstanek. Ko pa se približa smrt, se začne prepirati z Bogom, namesto da bi mislil na resničnost, da je srečanje z Bogom iz oči v oči že čisto blizu.
Sin zapusti očeta in dom. Ko se človeku kopičijo v naročje zemeljske dobrine, se lahko zgodi, da Boga zapusti. Nič več ga ne potrebuje, ker na vse gleda z vidika sebičnosti in ne ljubezni. Zapade v ideologijo samozadostne morale, v kateri odkloni svojo odgovornost pred Bogom.
Sin zapravi vse premoženje. Sebičnežu se lahko zgodi, da se mu upre vsak napor. Zahteva užitek takoj, neprestano dobro počutje. Tako njegova osebnost zgnije v lenobi. Premoženje zapravi in postane izvržek družbe. Berač.
Sin hlapčuje v skrajni revščini, brez prihodnosti. Ko človek odvrže vsak napor, ga doleti najbolj naporno stanje na najnižji ravni. Nastopi dilema: obup ali spreobrnjenje.
Sin obžaluje svoje grešno življenje in se sklene spraviti z očetom. Na dnu, kjer je človek brez moči, ga samo Bog še lahko reši. To je milostni trenutek, ko se človek želi celostno ločiti od svoje sebičnosti. Bogu se izroči z vsem bitjem. Za svoje grehe se želi pokoriti in škodo povrniti. Bog takemu človeku rad odpusti. Hude ovire pa mu postavlja farizejski človek, ki v svoji pravičniški drži o sebi previsoko misli in spreobrnjenemu ne privošči odpuščanja. S to priliko Jezus farizejskim ljudem priporoča, naj se veselijo z Bogom, če se izgubljenci spreobračajo. Samo tako se bodo mogli spreobrniti tudi sami.

******************************************************

Praznik sv. Jožefa, moža Device Marije

 19.3.2025

 Sveti Jožef z detetom Jezusom - Foto: Družina

God in praznik sv. Jožefa, moža Device Marije in Jezusovega skrbnika obhajamo 19. marca.

Kolikor je zanesljivo znanega o sv. Jožefu, je zapisano v evangelijih po Mateju in Luku (prim. Mt 1,1–2,23; Lk 1,5–2,52). Genealogija obeh evangelijev ga uvršča med potomstvo kralja Davida (prim. Mt 1,16; Lk 1,27). Čeprav je bil kraljevskega rodu, Jožef ni bil bogat. Po vsej verjetnosti je bil reven, kar je razvidno iz daru samo »dveh grlic ali dveh golobov« (Lk 2,24) ob Jezusovem darovanju v templju (bogatejše družine so bile po judovski postavi dolžne darovati več, prim. 3 Mz 12,8). Jožefova družina je izvirala iz Betlehema v Judeji, vendar se je on preselil v Nazaret v Galileji, kjer je opravljal tesarsko obrt. Jožef se v evangelijih zadnjič omenja ob Jezusovem obisku templja v starosti približno 12 let (prim. Lk 2,41–52). Predvidevamo, da je Jožef umrl že pred začetkom Jezusovega javnega delovanja. Ostale zgodbe v zvezi z njegovo osebnostjo (npr. njegova domnevna visoka starost in ovdovelost v času poroke z Marijo), nimajo realne zgodovinske osnove in so bile ustvarjene z namenom zadovoljiti ljudsko radovednost o podrobnostih iz njegovega življenja.

• ---

  Leto svetega Jožefa
• Apostolsko pismo Patris corde svetega očeta Frančiška ob 150-letnici razglasitve sv. Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve
• Pismo predsednikom škofovskih konferenc o novih vzklikih v litanijah svetega Jožefa

Evangeliji nam kljub skopim podatkom rišejo sorazmerno jasno podobo o Jožefovi osebnosti. Bil je zvest in potrpežljiv mož, pokoren Božji volji glede njegovega življenjskega načrta, ob čemer je sprejel tudi vse spremljajoče težave. Evangelist Matej ga imenuje »pravičen« (Mt 1,19), saj je dojel načrt, ki ga je imel Bog z Marijo, in se zavestno vključil vanj tako, da je sprejel, zaščitil in poskrbel za svojo družino.

Jožef je zavetnik umirajočih, saj je ob predpostavki, da je umrl pred začetkom Jezusovega javnega delovanja, umrl v družbi Jezusa in Marije, kar za kristjane predstavlja idealen način, kako zapustiti zemeljsko življenje. Jožef je zavetnik očetov, obrtnikov, delavcev in krščanskih družin.

Leta 1870 je papež Pij IX. (1846–1878) sv. Jožefa uradno razglasil za zavetnika vesoljne Cerkve, s čimer je izpostavil njegovo vlogo podpornika, zaščitnika in vodnika svete družine, ki se je razširila na celotno Cerkev. Ob tej priložnosti je 19. marec določil za njegov godovni dan. Papež Pij XII. (1939–1958) je dodal še praznik Jožefa delavca, ki ga praznujemo 1. maja in sovpada s civilnim praznikom dela.

Papež Janez Pavel II. (1978–2005) je leta 1989 objavil apostolsko spodbudo z naslovom Odrešenikov varuh (1989), v kateri je razmišljal o življenju in pričevanju sv. Jožefa. Sv. Jožef je zavetnik novomeške škofije.

Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je 19. junija 2013 razglasila odlok o omembi sv. Jožefa, ženina Device Marije, v II., III. in IV. evharistični molitvi.

Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je 1. maja 2021, na praznik sv. Jožefa delavca, poslala predsednikom škofovskih konferenc pismo o novih vzklikih v litanijah svetega Jožefa. To so naslednji: »Custos Redemptoris« (prim. sv. Janez Pavel II., apostolska spodbuda Redemptoris custos); »Serve Christi« (prim. sv. Pavel VI., homilija 19. 3. 1966, navedeno v Redempotoris custos št. 8 in Patris corde, št. 1); »Minister salutis« (sv. Janez Krizostom, navedeno v Redemptoris custos, št. 8); »Fulcimen in difficultatibus« (prim. Frančišek, Apostolsko pismo Patris corde, uvod); »Patrone exsulum, afflictorum, pauperum« (Patris corde, št. 5).