Pepelnica - Pepelnična sreda
Na sredo po pustnem torku nastopi pepelnica in s pepelničino sredo se začenja post. Na samo pepelnično sredo pa velja strogi post. Včasih je polnočni zvon označil začetek posta. Do nedavnega je veljala pepelnica za sopraznik in sveti dan.
Verniki hodijo k maši, ki se je opravljala v spokorni vijolični barvi. Včasih je tudi vsak pristopil k pepeljenju.
- Mašnik je s pepelom “lanskih” oljk pokrižal čela vernikom in izrekel znane biblijske besede: “Spominjaj se, da si prah in da v prah se povrneš.”
- Prav je, da na pepelnico sklenete, da se boste ves postni čas odrekli nečemur, kar vas veseli. Ali ne boste jedli določene prehrane, pili določene pijače, si ne boste ogledali, kar vas veseli, pomagali komu, ki je pomoči potreben ipd.
Lahko začnete z malimi stvarmi. Če boste nadaljevali z odpovedjo, temu, kar prinaša ta svet, boste z leti dobili mnoge kreposti.
Spomni se človek, da si samo popotnik po poti do večnega Življenja!
Pepelnična sreda - Pepelnica
Besede patra Elije, italijanskega redovnika, ki živi v ekumenski skupnosti:
Joel 2, 12 – 18; Ps 50; 2 Kor 5, 20 –6,2; Mt 6,1 – 16 –18
Začenja se nov liturgični čas. Začenja se čas posta s strogostjo in z obredom pepelenja. Pred razmišljanjem o evangeljskem odlomku se želim ustaviti ob duhovnem pomenu tega obreda.
Ali nas morda mora Cerkev spomniti, da bomo morali umreti? Ali sploh imamo potrebo po tem, da nas nekdo o tem prepriča? Gotovo malokrat razmišljamo o smrti, in se vedemo kot nesmrtni, in dobro je, če nas kdaj pa kdaj kdo spomni, da resničnost ne sledi našim sanjam.
Toda smisel obreda pepelenja ima zelo drugačen pomen in težo. Omenimo najprej pripoved o stvarjenju Adama, ko je Bog vzel prah zemlje, ga oblikoval in mu s svojim dihom vdahnil življenje.
V psalmu 50 vidimo, da je Bogu všeč skrušeno in skesano srce. Ta izraz pride iz besede conterere (lat.) in meri prav na to: spremeniti srce v prah.
Kadar smo žalostni in potrti, ko pretrpimo neko žalitev in krivico, ko trpimo v preizkušnji, ne da bi se upirali ali razjezili, takrat je naše srce kot zmleto ali stolčeno v prah.
Postane prah, kadar nima več pravice, da bi napredovalo ali zahtevalo nekaj svojega nazaj.
Takrat začne delati Bog. Kot je prej vzel prah zemlje, vzame sedaj naše srce in ga oblikuje na novo, ga preoblikuje, in naše srce se prerodi kot novo. Sposobno je novih sentimentov (čustva, doživljanje), bolj človeških in bolj Božjih hkrati.
To je pravi smisel postne spokornosti: ponovno izročiti Bogu svoje srce, da bi ga on lahko na novo oblikoval. Torej, če se naučimo doumeti smisel skrivnosti, ki jo živimo, bo srce odkrilo nove moči, da bi to skrivnost živelo v globino in končno našlo veselje, ki ga išče, kljub vedno prisotnim bolečinam.
- V oči nam lahko pade nasprotje med strogostjo obreda in med vso spokorno postno potjo z njeno navidezno »lahkotnostjo«, h kateri Jezus vabi svoje učence: »Kadar se vi postite, se ne držite čemerno kakor hinavci /…/. Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz …«
To je nasprotje med spokornostjo po meri in okusu človeka ter med spokornostjo, ki je všeč Bogu.
- »Spokornost« zahteva neko žalost, nekakšno »sceno« v kateri se človek giblje in ki privlači poglede drugih. »Spreobrnjenje« pa zahteva prenovo, nov pogled, nove okuse, nov čut. Lastnosti prenove pa so lahkotnost, svežina in veselje. Resni smo, a ne resnobneži. Smo veseli, a ne površinski. Zakaj je tako?
Spreobrnjenje je vrnitev k intimnosti in zaupnosti, k temu, da vedno bolj intenzivno zaznavamo prisotnost Tistega, ki nas je vzljubil in nas kliče v svojo ljubezen. Takrat zgine »scena«, bodisi notranja ali zunanja. Scena, kjer ni intimnosti, in takšno sceno lahko igramo na zunaj, da bi nas drugi fizično opazili. Je pa tudi notranja »scena«, ki zadeva nas same.
- V nas je nekakšna skrivna tv kamera, ki nas skuša poboljšati in nas nikoli ne zapusti (naši ideali popolnosti, podobe o nas samih, ki jih skrbno čuvamo, občutek pomembnosti, ki jo želimo ohraniti za vsako ceno …).
- A tako nam nikoli ne uspe vstopiti v skrivno kamrico in biti z Bogom ter mu služiti brez egocentričnih razlogov. Namen spokornosti je, da se umaknemo s te scene, da odstranimo tudi sceno samo. Če spokornost ne rojeva intimnosti, je pač zgrešila svoj namen.
Drug vidik spokornosti imamo v Pavlovi spodbudi, naj bomo sodelavci Božji, sodelavci skrivnosti sprave, kjer bi ljudje lahko izkusili Božjo ljubezen.
- Ljudje večkrat izvršujemo dela pred ljudmi in zaradi ljudi. S tem jih oropamo priložnosti, da bi se priklonili pred Bogom in mu dajali slavo.
Izvrševati dela pred Bogom pa pomeni vstopiti v skrivnost sprave, vanjo vključiti potrebo našega srca po tem, da bi mi bilo odpuščeno in bi si lahko medsebojno odpuščali. To je znamenje Božje ljubezni, ki nas je dosegla. Vsaka oblika spokornosti, ki je Bogu všeč, nam omogoča vstop v to skrivnost sprave, kjer po resničnosti doživete ljubezni ni več prostora za »sceno« na zunaj niti v nas samih. (Prevedla s. Meta Potočnik)
Pepelnica in pomen pepela
Spreobrni se in veruj evangeliju! - Izreče duhovnik, ko na pepelnično sredo potrese pepel na glavo. Verovati evangeliju pomeni verovati v držo ljubezni – in ne egoizma, pa naj ves svet še tako trdi, da je le-ta edini način preživetja. Verovati v pot odnosov in povezanosti – in ne zaskrbljenosti zase, pa čeprav je včasih veliko silnic, ki človeka držijo zagledanega vase.
- Pepel – simbol človekove minljivosti, krhkosti, moralne in bivanjske omejenosti. S tem je zaznamovana naša eksistenca. Kdo ne izkuša trpljenja in nesmisla trpljenja? Kdo ne izkuša na tak ali drugačen način zaznamovanosti z grešnostjo? Kristus prihaja prav za to in prav za tebe.
- Pepel – znak spokornosti, da bi priznal/-a svoje zgrešnosti ter upal/-a v Božje usmiljenje.
- Pepel - simbol človekove pokore, spokorjenosti, želje spremeniti kaj v življenju, morda celo spremeniti kakšno področje v življenju.
Morda se niti ne zavedam, da hodim napak, morda pa že dolgo časa vem, da moram kaj spremeniti – pa niti ne upaš, da je sploh mogoče, oz. nikdar se ne obrneš na Kristusa, ki ti v tem želi pomagati.
Pepelnica: nekatere slovenske šege in navade
Poseben običaj na pepelnico pa je vlečenje ploha. Dekleta, ki se v predpustu niso omožila, bi morala vleči na ta dan za kazen ploh.
O tem poroča že Valvasor, ki pravi, da so morala dekleta, ki so se približevala tridesetim, pa niso bila oddana, fantom na vasi nekaj plačati ali pa so morala vleči ploh.
Ploh je bil na Koroškem težak olupljen hlod, na katerega je bila pritrjena slamnata lutka, fantje pa so dekleta priganjali z biči, če niso pridno vlekla.
Na zadnje so ploh prodali na dražbi, lutko vrgli v vaški vodnjak, kupnino pa, kot se spodobi, zapili na naslednjem plesu. Tako je bila stvar, kar se pusta in pepelnice tiče, končana do naslednjega leta.
************************************************************************
God: 11. februar
Prvo prikazanje Bernardki
Tisto, kar je Bog hotel človeku povedati o sebi in o odrešenju človeštva, imenujemo razodetje. Ločimo javno in zasebno ali posebno razodetje. Javno je tisto, ki je obvezno za vso Cerkev in prek nje za vse človeštvo vseh časov. To je doseglo višek v Jezusu Kristusu, končalo pa se je s smrtjo zadnjega apostola. Vsa poznejša razodetja, katerih pristnost je dokazana, pa niso namenjena vsej Cerkvi, pač pa blagru Cerkve v določenih zgodovinskih okoliščinah, imenujemo zasebna. Osebe, ki so takega razodetja deležne, so ga dolžne sprejeti, če so o njegovem dejstvu prepričane z živo vero, drugi pa ravnajo pametno, če ga sprejmejo, potem ko ga je Cerkev potrdila. Med taka zasebna razodetja spadajo tudi prikazovanja Matere božje pastirici Bernardki Soubirous v Lurdu leta 1858.
Cerkev jih je potrdila in na današnji dan, na obletnico prvega prikazanja, obhaja spomin lurške Matere božje. 11. februarja 1858 je šla je šla štirinajstletna Bernardka s sestro in sosedo nabirat drva k rečici Gavi. Bernardka je zaostala, ko si je sezula nogavice, da bi prebredla vodo. Bila je pred votlino in v njej je zagledala čudovito lepo gospo v belem, ki jo je smehljaje povabila naprej in skupaj sta molili režni venec. Prijateljici nista nič videli. Čez tri dni je Bernardka z nekaj dekleti spet šla k votlini in gospa, ki se ji je spet prikazala, je z njo govorila v lurškem narečju, ki je mešanica španščine in francoščine. Rekla ji je, naj prihaja naslednjih petnajst dni vsak dan k votlini. Doma so ji strogo branili, tudi mestne oblasti so ji hotele preprečiti prihod k votlini. »Obljubila sem Gospe!« je dejala Bernardka in prihajala vsak dan. Zbiralo se vedno več pobožnih gledalcev in radovednežev. Pri prikazanju 24. februarja je Gospa naročila Bernardki: »Pokora! Molite za spreobrnjenje grešnikov!« Naslednji dan ji je velela, naj gre pit vodo iz majhne lužice blizu votline. Ker vode ni mogla zajeti, je začela kopati z rokami in iz zemlje je privrel studenec; ki teče še danes in ob katerem so že mnogi bolniki dobili zdravje, ko so se v tej vodi, speljani v kopeli, umili.
Ko je 2. marca Gospa naročila Bernardki, naj duhovnikom sporoči, da nad votlino sezidajo kapelo in naj ljudje tja romajo v procesiji, si je nakopala jezo domačega župnika. Ta je postavil pogoj: zidali bomo, če Gospa pove svoje ime in če stori, da vzcveti rožni grm pod votlino. Drugega pogoja ni izpolnila, svoje ime pa je povedala med prikazanjem 25. marca. Dejala je: »Brezmadežno spočetje sem!« Tako je potrdila versko resnico, ki jo je štiri leta prej, leta 1854, razglasil papež Pij IX. Sledili sta še dve prikazanji: 7. aprila in 16. julija.
Štiri leta kasneje je Cerkev po natančni in strogi preiskavi potrdila nadnaravni značaj teh prikazovanj. Takrat je bila Bernardka varovanka redovnic v Lurdu. Leta 1866 se je udeležila posvetitve oltarjev v spodnji cerkvi nad votlino, potem pa je odšla v samostan usmiljenk v Nevers v osrednji Franciji, kjer je z ljubeznijo stregla bolnikom vse do svoje smrti 16. aprila 1879. Leta 1933 je bila razglašena za svetnico. Lurd je že skoraj sto štirideset let kraj molitve in milosti, ki ga vsako leto obišče na milijone romarjev.
***********************************************
Sv. Timotej in Tit: Pavlova učenca
26. januarja, 2024
Škof Timotej in Tit sta bila zvesta učenca, privrženca in spremljevalca sv. Pavla.
Ker njun smrtni dan ni znan, se ju spominjamo na dan po prazniku spreobrnitve njunega učitelja, ki ju je tudi krstil.
Sv. Timotej
Rodil se je okrog leta 7 v Listri, ki leži v današnji Turčiji. Njegov oče je bil pogan (Grk), mati Evnika pa Judinja. Spreobrnil se je ob sv. Pavlu okoli leta 47 na njegovem prvem misijonarskem potovanju. Postal je Pavlov najljubši učenec in ga spremljal na številnih misijonskih potovanjih. Pavel ga je leta 65 v Efezu posvetil za škofa. Od štirinajstih Pavlovih pisem le tri pisma ne omenjajo Timoteja. Dve pismi pa je pisal direktno njemu samemu, t. i. 1 in 2 pismo Timoteju. Ko so Pavla prijeli in je bil zaprt v rimski ječi, ga je kot zvesti učenec obiskal in ostal pri njem vse do Pavlove mučeniške smrti (leta 67). Tudi Timotej je umrl mučeniške smrti, a v Efezu okoli leta 80 ali 97. Ko je poskušal pridigati poganom, ki so slavili svoje malike, so ga pretepli, vlekli po ulicah in na koncu kamenjali do smrti.
Zavetnik: K sv. Timoteju se priporočajo pri želodčnih boleznih in prebavnih motnjah, in kar je povezano s Pavlovim prijaznim nasvetom:
»Ne pij več le vode, temveč popij malo vina zaradi želodca in svojih pogostih bolezni.« (1 Tim 5,23)
Sv. Tit
Izhaja iz poganske grške družine, po vsej verjetnosti iz Antiohije. Verjetno se je spreobrnil ob samem sv. Pavlu. Pavel ga je leta 63 postavil za škofa na otoku Kreti. Zanj je sestavil pismo, t. i. pismo Titu. Tit je umrl na Kreti, star 95 let. Je zavetnik Krete.
********************************************************
Praznik Jezusovega krsta
11.1.2026 Katoliška cerkev Božič, Jezus Kristus, Praznik, Teologija
Jezusov krst - Giotto
Katoliška cerkev v nedeljo, 9. januarja 2022, praznuje Jezusov krst.
Praznik Jezusovega krsta je povezan s praznikom Gospodovega razglašenja, ki je 6. januarja, saj je Bog med krstom v Jordanu izpričal, da je Jezus njegov ljubljeni sin.
Evangelist Matej Jezusov krst v reki Jordan opisuje kot eno od Božjih razodetij: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje« (prim. Mt 3,17). Krst v Jezusovem življenju predstavlja prelomnico, ki ločuje njegovo zasebno in skrito življenje od javnega delovanja. Pred krstom je Jezus živel neopazno, o čemer pričajo tudi skopi svetopisemski zapisi. Po krstu pa je začel javno delovati: poklical je prve apostole, oznanjal svoj nauk, delal čudeže in ozdravljal bolne, o čemer poročajo evangeljska besedila.
O Jezusovem krstu poročajo trije sinoptiki kot začetnem dogodku Jezusovega javnega delovanja (prim. Mt 3,13-17; Mr l, 16-1 l; Lk 3, 21-22). Jezus je sam o sebi vedel, da je tisti Božji služabnik, o katerem je bilo napovedano, da bo naložil nase grehe mnogih (prim. Iz 53). Ko je prišel od Očeta določen čas se je, čeprav je bil brez greha, uvrstil med grešnike, ki so od Janeza Krstnika prejemali krst pokore. Kakor vedno in v vseh stvareh je hotel tudi s prejemom Janezovega krsta izpolniti Očetovo voljo. Kot Jagnje, ki odjemlje grehe sveta (prim. Jn l, 29), je hotel nepokorščino in napuh prvega Adamovega greha in greha vseh Adamovih potomcev popraviti s ponižnostjo in pokorščino. Jezusov krst v Jordanu je že naznanjal in pripravljal njegov dokončni odrešitveni krst – smrt na križu (prim. Lk 12, 50 ). S krstom je Jezus tako rekoč uradno potrjen v svoji odrešenjski službi. Oče in Sveti Duh sta poroka da je res božji Sin in ga predstavita svetu, da bi svet sprejel njegovo oznanilo.
Zakrament svetega krsta
V Katoliški cerkvi poznamo sedem zakramentov, med katerimi je prvi krst. Zakrament krsta je predpogoj za prejem drugih zakramentov. Krščenci ga običajno prejmejo v prvem letu življenja, s čimer postanejo člani Cerkve. Voda, s katero krščevalec pri krstnem obredu oblije novokrščenca, je simbol očiščenja in ponazarja novo življenje. Ta zakrament izbriše človekov izvirni greh in mu povrne dostojanstvo Božjega otroka. Znamenje tega dostojanstva je maziljenje s svetim oljem – krizmo, ki je sestavni del krstnega obreda.
Odrasli, ki želijo postati kristjani in prejeti zakrament krsta, se imenujejo katehumeni. V krščansko življenje se uvajajo postopoma, obdobje uvajanja pa se imenuje katehumenat.
*********************************************************************
Na novoletni dan, 1. januarja, v Katoliški Cerkvi praznujemo praznik Marije, svete Božje Matere ter svetovni dan miru. Prvi dan leta, s katerim začenjamo novo koledarsko leto in pri bogoslužju prosimo za Božji blagoslov, je posebej posvečen Mariji oz. njenemu Božjemu materinstvu.
Praznik Marije, svete Božje Matere praznujemo 1. januarja. Grško obliko naslova Theotokos (Bogorodica) – Božja Mati so ji na osnovi razširjene ljudske pobožnosti pripisovali že v 3. stoletju, uradno pa ga je potrdil cerkveni zbor v Efezu leta 431. Takrat je bila potrjena resnica o tem, da sta v Jezusovi osebi dve naravi, Božja in človeška. Od tod izhaja tudi najstarejša verska resnica o Mariji, da je Mati Božjega sina. To je bil povod, da se je pobožnost do Marije, Božje Matere močno razširila. Krščanske skupnosti pa so ji posvetile vrsto cerkva, med katerimi je v Rimu najbolj znana bazilika Svete Marije Velike (Marije Snežne).
Drugi vatikanski cerkveni zbor (1962–1965) v povezavi z Marijinim Božjim materinstvom pravi: »Iz nje je Božji sin privzel človeško naravo, da bi s skrivnostmi svojega življenja na zemlji osvobodil človeštvo od greha«. Dogmatična konstitucija o Cerkvi Marijo 12-krat poimenuje kot Božjo Mater.
Marija je tudi Mati Cerkve. Papež Pavel VI. (1963–1978) je Mariji med zgoraj omenjenim cerkvenim zborom, 21. novembra 1964, podelil naziv Mati Cerkve. Papež je s tem dejanjem posebej poudaril, da je Marija tudi Mati vsakega posameznega vernika, kot ji je to naročil umirajoči sin Jezus na križu, da je namreč Mati vsakega njegovega učenca (prim. Jn 19,26–27).[1]
Lik in zgled Marijine osebnosti za verujoče pomenita izziv za oseben razmislek o njenem pomenu. Marija je priprošnjica, ki lahko izprosi močnejšo ljubezen do Jezusa.
V cerkvenem letu poleg 1. januarja obeležujemo tudi naslednje praznične dneve, povezane z Jezusovo Materjo Marijo. Marija je najtesneje povezana s skrivnostjo Božjega učlovečenja, kot tudi s skrivnostjo človeškega odrešenja. Naslovi, ki so jih verniki in Cerkev dali Mariji, kot je privilegij, da je brezmadežna, v nebesa vzeta in drugi, imajo temelj v njeni poklicanosti, da je bila Odrešenikova Mati. Naslov Božja Mati izraža Marijino poslanstvo v zgodovini odrešenja in njeno posebno vlogo v skrivnosti Kristusa in Cerkve.
Kapela je bila zgrajena leta 1869 kot pokopališka kapela. Postavljena je bila na kraju, kamor bi se naj širilo pokopališče. V tem času so zgradili savinjsko železnico od Celja do Dravograda, ki je kapelo odrezala od pokopališča. Tako je kapela izgubila svoj namen. Bolj ali manj je samevala, v času bivše Jugoslavije je bila nacionalizirana in v njej so skladiščili gradbeni material. Popolnoma opustošena je - tik ob železnici - dajala klavrn videz. Zvonik se je podrl in uporabili so ga za čebelnjak. Leta 1991 je bila popolnoma obnovljena, postavljen je bil nov zvonik, obnovljen oltar (koliko ga je še ostalo) in uredila se je okolica.Slikar Pepelnik iz Velenja je naslikal oltarno sliko svetega Alojzija (200cmx120cm). V kapeli so vsako leto ob ponedeljkih šmarnice, ki so zelo dobro obiskane.