PRAZNIK POVIŠANJA SVETEGA KRIŽA
Besede vstopnega speva pri maši dajejo ton današnjemu prazniku: »Hvalimo se s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, znamenjem našega odrešenja, življenja in vstajenja« (prim. Gal 6,14).
Danes vernikom križ ni predstavljen kot vidik trpljenja, kot trda življenjska nujnost ali kakor pot, po kateri bi hodili za Kristusom, ampak kot vidik slave, kot nekaj, s čimer se lahko hvalimo, ne pa zaradi njega jočemo.
Povejmo najprej nekaj o izvoru današnjega praznika. Spominja nas na dva časovno med seboj oddaljena dogodka. Prvi je posvetitev dveh bazilik leta 325, ki ju je dal zgraditi cesar Konstantin: ena stoji na Golgoti, druga pa nad Kristusovim grobom. Drugi dogodek pa datira v 7. stoletje: gre za krščansko zmago nad Perzijci, po kateri so ponovno slovesno prenesli relikvije svetega križa v Jeruzalem. Sčasoma pa je praznik dobil pomen sam v sebi. Postal je radostno obhajanje skrivnosti križa, ki ga je Kristus iz orodja zasramovanja in sramotne smrti spremenil v orodje odrešenja. To je dan – tako je pel starodavni krščanski pesnik –, v katerem »zažari skrivnost križa« (fulget crucis mysterium).
Berila odsevajo to razsežnost. Drugo berilo prinaša slavno hvalnico iz Pisma Filipljanom, kjer je križ razlog Kristusovega slavnega »povzdignjenja«:
»Sam sebe je izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta.«
Tudi evangelij govori o križu kot trenutku, v katerem je »bil Sin človekov povzdignjen, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje«.
Sprejmimo sporočilo tega praznika na malce drugačen način, kot smo vajeni: bolj z očmi kot z ušesi. Kako je izročilo Cerkve videlo Kristusov križ? Najpreprostejši način, da bi to odkrili, je pogledati, kako je križ upodabljala krščanska umetnost. Zgodovina pozna dva temeljna načina upodabljanja križa in Križanega. Preprosto ju poimenujmo: stari in moderni način. Stari način, ki ga lahko občudujemo na mozaikih starodavnih bazilik in na romanskih križih, predstavlja slavo in veličino. Križ, pogosto sam brez Križanega, posejan z dragulji, se vzpenja k zvezdnatemu nebu in pod njim napis: »Rešenje sveta« (salus mundi), kot ga uzremo na slavnem mozaiku v Ravenni.
Eden najlepših primerkov take veličastne upodobitve je mozaik v apsidi cerkve sv. Klemena v Rimu. Križ je osrednji del drevesa, polnega listov, cvetja in sadov ter ptic, in napolnjuje vse vesolje. »Sadovi« so svetniki, odrešeni, vse one majhne figure med enim in drugim zavojem na vejah. Kristus je pokončen; kakor na tronu, ne trpi več. Iz križa se v letu dvigajo v višine golobi. Na vrhu roka drži pripravljeno krono. Nad njo je v polkrogu že vstali Kristus, Gospod, z evangeljsko knjigo v roki in blagoslavlja.
Tako ponazoritev križa povzema tudi poezija. Starodavna bogoslužna hvalnica križu, ki jo na današnji praznik še vedno beremo, v prevodu med drugim pravi:
»Zvesti križ, edino ti si plemenito res drevo,
Na lesenih romanskih križih je taka upodobitev izražena v Kristusu, ki z njih prestoluje v kraljevskih in duhovniških oblačilih. Oči ima odprte, pogled uprt predse, brez sence trpljenja, izžareva veličastnost in zmagoslavje, ni več okronan s trnjem, ampak z dragulji. To je v upodabljajočo umetnost preveden verz psalma: »Bog je zakraljeval s križa« (Regnavit a ligno Deus). Jezus je govoril o svojem križu z enakimi besedami kot o trenutku svojega »povzdignjenja«: »Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi« (Jn 12,32).
Zdaj pa preidimo k modernemu upodabljanju, ki se začne z gotsko umetnostjo in vedno bolj stopa v ospredje, dokler sčasoma postane redni način predstavljanja Križanega. Skrajni primer tega modela je Križani Matthiasa Grünewalda na isenheimskem oltarju. Roke in noge se zvijajo kot trnje okoli žebljev, glava je smrtno sklonjena pod svežnjem trnja, telo je polno ran. Pred podobo, kakršna je ta, človek začne verovati ali pa vero izgubi. Ravnodušen ne more ostati.
Kakšna je razlika med obema načinoma upodabljanja križa?
Oba osvetljujeta enega od resničnih vidikov skrivnosti. Moderni – dramatičen, realističen, boleč – predstavlja križ, kakor ga je videti, recimo temu, »od spredaj«, »v obraz«, v njegovi krutosti, v trenutku umiranja. Križ: simbol zla, trpljenja sveta in strašne resničnosti smrti. Križ je predstavljen »v svojih vzrokih«, se pravi v tistem, kar ga običajno nalaga: sovraštvo, zloba, krivičnost, greh.
In kaj osvetli skrivnost križa, predstavljena na stari način? Ne osvetli vzrokov, ampak učinke križa; ne tistega, kar križ nalaga, ampak tisto, kar se po križu rodi: sprava, mir, slava, gotovost, večno življenje. Križ, ki ga Pavel definira »slava« ali »ponos« vernega človeka. Ali morda starodavni umetniki niso vedeli, kaj je bil križ in kakšen je bil videti ta, ki je na njem umiral? To so vedeli bolje od nas, toda v veri so šli preko in videli končni rezultat, sadove, to, kar je od njega ostalo. Vanj so zrli, recimo temu, »od zadaj«, potem, ko so bile že izrečene besede: »Dopolnjeno je!« Praznik, ki ga obhajamo 14. septembra, se imenuje »povišanje« svetega križa, ko obhajamo prav ta vidik »povišanja« križa.
Zdaj pa poglejmo, kako nam lahko vse to, kar smo doslej rekli, pomaga pri naših križih in naših malih in velikih kalvarijah. Ničemur ne bi služilo, če bi jih skušali opisati, ker so zelo mnogovrstne in ima vsak svoje. Raje poglejmo, kaj je v teh okoliščinah treba storiti. Modernemu pogledu na križ je potrebno pridružiti tudi starega: odkriti slavo križa. Če nam je v času preizkušnje pomagala misel na križanega in trpečega Jezusa, ker je tako postal bližji naši bolečini, je zdaj potrebno pomisliti na križ še drugače.
To bom skušal pojasniti s primerom. Pred kratkim smo – morda po mesecih hudega trpljenja – izgubili ljubljenega človeka. Ne mislimo še naprej nanj, kako je ležal na postelji; kako je bil v takih ali drugačnih okoliščinah ob koncu ves izčrpan, kaj je počel, kaj je rekel in morda celo mučimo srce in razum ter nekoristno poglabljamo občutek krivde. Vsega tega je konec, tega ni več, ne obstaja; s takim početjem bi le podaljševali trpljenje in ga umetno ohranjali pri življenju.
Nekatere matere (tega ne pravim, ker bi jih obsojal, ampak, da bi jim pomagal), ki so dolga leta spremljale svojega otroka v njegovi kalvariji, potem, ko ga je Gospod poklical k sebi, zavračajo, da bi zaživele na drugačen način. V hiši mora vse ostati tako, kot je bilo v trenutku njegove smrti; vse mora govoriti o njem; nenehno hodijo na pokopališče. Če so v družini še drugi otroci, morajo tudi oni prilagoditi svoje življenje temu ozračju smrti, kar pa seveda povzroča hudo psihološko škodo. Vsak izraz veselja v hiši se jim zdi skrunitev. Ti ljudje so najbolj potrebni, da bi odkrili pomen današnjega praznika: Povišanje svetega križa. Nisi več ti, ki nosiš križ, ampak križ nosi tebe; križ te ne pritiska k tlom, ampak te dviga.
Treba je pomisliti na ljubljeno osebo, kako ji je sedaj, ko je »vse dopolnjeno«. Tako so delali z Jezusom starodavni umetniki. Zrli so vanj, kakršen je sedaj: vstali, slaven, srečen, miren, sedeč na prestolu Boga samega, z Očetom, ki je »obrisal sleherno solzo z njegovih oči« in mu dal »vso oblast v nebesih in na zemlji«. Nič več med ostrino agonije in smrti. Ne pravim, da zmoremo vedno ukazovati srcu in preprečiti njegovo krvavenje ob spominu na to, kar se je zgodilo; potrebno pa je poskušati, da bi vedno bolj prevladoval pogled vere. Če ne, čemu sploh potem vera?
Na velikonočno jutro se Cerkev obrača k Mariji, materi, ki je pravkar doživela Kalvarijo, in jo »tolaži« z naslednjimi besedami: »Raduj se, Kraljica nebeška, aleluja. Zakaj on, ki si ga bila vredna nositi, aleluja, je vstal, kakor je rekel, aleluja!« Jaz bi rad storil enako in vsem »zemeljskim« materam (in seveda tudi očetom in vsem ljudem), ki se vračajo s kakršne koli kalvarije, rekel: »Ne jokaj več! Ona ali on, ki si ga nosila v svojem telesu, je živ, vesel, ne trpi več, počiva. V usmiljenem Božjem naročju je, deležen večne gostije. Na varnem je. Tako pomisli nanj.«
Resnično »žari skrivnost križa«, žari in razsvetljuje naše tuzemsko bivanje.
Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 381-385. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.
**************************************************************************
(sč) Na sliki: V. Metzinger, Pieta, olje na platno, kapela na gradu Turn, Preddvor
*********************************************************************
Sv. Matej – apostol
21.9.2025
21. septembra praznujemo god sv. Mateja, apostola in mučenca.
Ta dan se pri maši bere odlomek iz evangelija po Mateju, ki pripoveduje, kako je Jezus tega apostola poklical in kako je ta takoj pustil svojo službo in šel za njim. Za stare cerkvene očete je bila stvar preprosta: prvi evangelij je napisal apostol Matej. Sodobni razlagalci Svetega pisma pa pravijo, da pisca tega evangelija ne smemo enačiti s cestninarjem Matejem, ki ga je Učitelj iz Nazareta poklical med svoje izbrane učence – apostole. Evangelista Marko in Luka, ki sta tudi zabeležila ta dogodek, poklicanega cestninarja imenujeta Levi, Marko pa dodaja še ime njegovega očeta – Alfej. Danes je med strokovnjaki skoraj soglasno prepričanje, da je Matejev evangelij zapis ustne kateheze apostolov, zlasti apostola Petra, katerega je okoli leta 80 opravil izobražen Jud, ki je bil postal kristjan.
Preden ga je Gospod poklical, je Matej–Levi opravljal službo cestninarja ali mitničarja v Kafarnaumu. Ta poklic je bil pri Judih na slabem glasu: cestninarje so enačili s pogani in z javnimi grešniki, z roparji in razbojniki. Dejstvo, da se je Jezus ozrl nanj, ga je tako prevzelo, da je brez oklevanja pustil vse in šel za njim. Gospoda je spremljal po Palestini, vpijal njegove besede in strmel nad njegovimi deli. Po Jezusovi smrti, vstajenju in vnebohodu si je zadal nalogo, da svoje rojake prepriča, da je Jezus iz Nazareta pravi Mesija, ki so ga napovedovali preroki stare zaveze.
Staro izročilo pripoveduje, da je apostol Matej dolgo časa deloval v Etiopiji, kjer je spreobrnil veliko ljudi, celo samega kralja z vso družino, potem ko je obudil od mrtvih njegovo lepo hčerko Ifigenijo. Ta je po prejemu svetega krsta naredila zaobljubo devištva in je zavrnila novega kralja Hirtakusa, ki se je hotel z njo poročiti. Kralj se je razsrdil na apostola Mateja, češ da ji je on vtepel v glavo te misli, in ga je dal prebosti s sulico, ko je obhajal sveto daritev. To naj bi se zgodilo okoli leta 69. Za časa papeža Gregorija VI. (1046) so njegove posmrtne ostanke prenesli v italijansko mesto Salerno. Njegov grob kažejo v kripti tamkajšnje stolnice in obiskujejo ga številni romarji.
Apostola Mateja upodabljajo s človekom ali z angelom kot simbolom prvega evangelija (po videnju preroka Ezekijela), s knjigo, z mečem ali s sulico (orodjem mučeništva), pa tudi z mošnjo in računsko deščico, kakršno so imeli cestninarji. Kot svojega zavetnika ga častijo finančni in davčni uradniki, cariniki, menjalci in knjigovodje.
Na Slovenskem je apostol Matej dokaj češčen svetnik, vendar pa nima nobene župnijske cerkve, posvečenih mu je le nekaj podružnic. Ob godu sv. Mateja se pričenja koledarska jesen, zato ta svetnik velja za napovedovalca vremena. Pregovor pravi: »Če je sv. Matevž vedren, prijetna bo jesen.«
Ime Matej je med Slovenci zadnje čase vedno bolj priljubljeno. Razširjene so najbolj te oblike: Matej, Matevž, Tevž, Tevžek, Matejko, Matko, Tejko, Teo. Pogoste so tudi ženske oblike: Mateja, Matejka, Matka, Teja, Tejka.
Vir: Revija Ognjišče .
**********************************************************************************
ROJSTVO DEVICE MARIJE (Mali šmaren)
Z rojstvom Device Marije se po dolgotrajnem čakanju na izpolnitev obljube „dopolnijo časi in vzpostavi se nov red odrešenja, ko Božji Sin iz nje privzame človeško naravo, da bi si s skrivnostmi svojega življenja na zemlji osvobodil človeka od greha“(C 55).
Praznik rojstva Device Marije je v 5. stoletju nastal v Jeruzalemu, ko so tam 8. septembra obhajali spomin na posvetitev cerkve Marijinega rojstva. Praznovanje se je hitro razširilo na Vzhodu.
Mali šmaren - začetek praznovanja na zahodu
V 7. stoletju je praznik prešel v Rim. Pod papežem Sergejem 1. (687-701) so začeli ta praznik obhajati s slovesno procesijo, ki je šla od svetega Hadrijana do svete Marije Velike. Praznovanje je doseglo velik razcvet v srednjem veku posebno v Franciji in Španiji.
Mali šmaren - pomebnost
Marijino rojstvo je za ves svet „upanje in jutranja zarja odrešenja.“ To še ni polni dan, to je šele naznanilo Sonca ki ga bo rodila Marija. Jezus Kristus začenja svitati v svoji Materi. Naša narava bo prenovljena, osvobojena greha in zla. Marijino rojstvo je uvod v Jezusovo rojstvo, ker se z Marijinim rojstvom začenja uveljavljati Božji načrt za učlovečenje božjega Sina.
Po Jezusovem rojstvu ni bilo nobeno drugo rojstvo tako pomembno pred Božjimi očmi in tako dragoceno za blagor človeštva kakor Marijino rojstvo. Marijino rojstvo je velik dogodek, tesno povezan s celotno skrivnostjo odrešenja, posebno z velikonočno skrivnostjo Kristusove smrti in poveličanega vstajenja.
Prav zaradi te zveze razliva praznik Marijinega rojstva veselje in upanje na človeštvo, saj naznanja bližnje učlovečenje in odrešenje.
Mali šmaren - v Stari in Novi zavezi
Prerok Mihej v berilu tega praznika (5, 1-4) napoveduje oblast drugih do časa, ko porodnica porodi. Čas, ko bo rodila, označuje za začetek nove dobe, ko bo iz Betlehema prišel on, ki naj vlada Izrael.
V Betlehemu se bo namreč z Jezusovim rojstvom iz Device Marije začela doba mesijanskega odrešenja. V odlomku iz pisma Rimljanom (8. 28-30) ki ga lahko po volji izberemo, naj bi bili podobni njegovemu Sinu.
Med izbranimi gotovo zavzema Marija prvo mesto. Evangelij (Mt 1, 1-16.18-23) prikazuje Jezusov rodovnik, želeč pokazati, kako je pričakovani Odrešenik prišel na svet po Mariji: „Jakobu pa se je rodil Jožef, mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus“ (1, 16).
Vir: France Oražem; Leto Kristusove skrivnosti 105 - 106
****************************************************
Marijino vnebovzetje – slovesni in zapovedan praznik
15.8.2025
Največji cerkveni Marijin praznik je Marijino vnebovzetje.
Praznik Marije Device so v jeruzalemski Cerkvi začeli obhajati že kmalu po koncilu v Efezu leta 431 po Kr. in ga povezovali z Marijinim odhodom s tega sveta. Čeprav Marijino vnebovzetje sodi med najstarejše Marijine praznike (prve omembe segajo še v obdobje pred 4. st. po Kr.), je papež Pij XII. (1939–1958) versko resnico o Marijinem vnebovzetju slovesno razglasil šele leta 1950 z apostolsko konstitucijo Munificentissimus Deus . Številne cerkve po svetu – od mogočnih katedral do vaških in božjepotnih cerkvic – izpričujejo stoletno vero v Marijino vnebovzetje.
Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio ), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije . K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega.
V Sloveniji je Mariji posvečenih veliko župnijskih, podružničnih, zlasti pa božjepotnih cerkva in kapelic, zato je Marijino vnebovzetje v našem verskem izročilu globoko zakoreninjeno. Katoliška in Pravoslavna Cerkev ta praznik obhajata na isti dan.
Ob prazniku številni Slovenci romajo v Marijina svetišča. Romanja imajo globlji verski pomen zato, ker verujoče spominjajo, da je naše celotno zemeljsko življenje pravzaprav romanje, katerega cilj je večno življenje v nebesih. Marijino vnebovzetje pomeni poklon ženi, saj je Bog Marijo, ženo in mater, poveličal v nebesih. Katoliška Cerkev s praznovanjem tega praznika poudarja dostojanstvo in poklicanost vsake žene.
Marijino vnebovzetje je praznik upanja, saj nam govori, da je ena izmed nas ljudi - Marija, dosegla polnost življenja, ki ga kristjani vidimo v večnosti. Marijino poveličanje je svojevrstni poklon krščanstva ženi, saj je Bog prav Marijo, mater in ženo prvo na najodličnejši način poveličal v nebesih. S praznovanjem želi katoliška Cerkev poudariti tudi dostojanstvo in visoko poklicanost vsake žene.
Praznovanje Marijinega vnebovzetja nas želi spomniti tudi na to, da sta v življenju pomembni tako materialna kot duhovna sestavina, tako zemeljsko kot večno. Krščansko versko izročilo uči, da si s prizadevanjem za zemeljski napredek posameznik pripravlja večno bivanje. Marijino vnebovzetje v vernikih poglablja upanje, da je z življenjem po Marijinem vzoru želeni cilj bivanja pri Bogu dosegljiv za vsakega vernika.
Obnovitev izročitve Materi Božji
»Izročitev Mariji bomo tudi letos obnovili v romarskih cerkvah, po župnijah in drugih svetih krajih. Marijo bomo prosili za pomoč, da bomo v zasebnem in javnem življenju spoštovali moralna načela ter načela pravičnosti, resnice, poštenosti, medsebojnega spoštovanja in osebnega dostojanstva,« je o izročitvi dejal upokojeni koprski škof Metod Pirih ter še poudaril: »Izročitev Mariji ima svojo vrednost in pomen le, če si v vsakdanjem življenju prizadevamo, da bi živeli in uresničevali tisto, kar smo z besedami obljubili in izpovedali.«
Marija je bila naša sopotnica, spremljevalka, naša priprošnjica in tolažnica v zgodovini. Mariji se želimo zahvaliti za njeno brezmejno skrb in materinsko varstvo. Naša hvaležnost je istočasno tudi naša velika prošnja in želja, da bi še najprej hodili pod njenim varstvom po poti žive vere, svetlega upanja in požrtvovalne ljubezni.
V koprski škofiji 15 cerkva posvečenih skrivnosti Marijinega vnebovzetja Marija je zvezda naše zgodovine in upanje naše prihodnosti. Vsa naša dežela je povezana z Marijo. Kar 15 župnijskih cerkva je pri nas v škofiji posvečenih Mariji Vnebovzeti. O Mariji in njenem češčenju v našem narodu pričajo številne umetnine, raznovrstne upodobitve, pesmi, glasba in neštete molitve. Ob Mariji so se navdihovali in vzgajali naši verni predniki. «
******************************************
Sv. Benedikt, zavetnik Evrope
Svetega Benedikta, začetnika zahodnega meništva, je papež Pavel VI. 24. oktobra 1964 razglasil za prvega zavetnika Evrope, ker je "s križem, knjigo in plugom prinesel krščanski napredek narodom, razkropljenim od Sredozemskega morja do Skandinavije, od Irske do prostranih nižin Poljske".
Poljak Janez Pavel II., prvi slovanski papež, je leta 1980, ob 1500 letnici rojstva sv. Benedikta, dejal, da je bila Evropa na novo rojena ob propadu velikega rimskega imperija. »Ko se je porajala na njegovih kulturnih temeljih, je po zaslugi benediktinskega duha iz tistega izročila povzela in v dediščino evropske in vesoljne kulture utelesila vse tisto, kar bi se sicer izgubilo.« Redovna pravila, ki jih je sestavil sveti Benedikt in jih imenujejo "evangelij, presajen v resnično življenje", je mogoče povzeti v treh besedah: 'Ora et labora!' (Moli in delaj). Skladno povezovanje dela in molitve je ideal krščanskega prizadevanja za popolnost ali izpolnjevanje božje volje.
Papež Gregor Veliki, ki je sestavil življenjepis sv. Benedikta v obliki pogovora z namišljenim diakonom Petrom, pove, da se je Benedikt rodil v plemeniti družini v Nursiji to je današnje mestece Norcia v Umbriji in sicer okoli leta 480. O njegovi družini vemo le to, da je imel sestro dvojčico Sholastiko, ki je vse življenje hodila po bratovih stopinjah in ga posnemala tudi v svetništvu (njen god obhajamo 10. februarja). Starši so Benedikta poslali v Rim, da bi se izpopolnil v pravnih vedah, toda prav kmalu je bil sit Rima in njegove pokvarjenosti. Najprej se je umaknil v bližino mesta Tivoli, kjer si je poiskal družbo enako mislečih. Kmalu je spoznal, da ta družba ni zanj, zato se je skril v samotno sotesko reke Aniene nedaleč od mesta Subiaco, ker je želel biti popolnoma ločen od sveta, da bi ob branju in premišljevanju Svetega pisma in v molitvi našel stik z Bogom ter prodrl v globine svoje duše. Pa ni bil dolgo sam. Nekega dne so se pred njegovo votlino prikazali puščavniki iz Vicovara in ga prosili, naj namesto umrlega predstojnika prevzame vodstvo njihove skupnosti. Benedikt je njihovo gorečo prošnjo uslišal. Puščavniki pa so bili svojeglavi, zato jih je zapustil. Po dolgem premisleku je sprejel vodstvo nove redovne skupnosti, ki se je bila voljna ravnati po njegovih pravilih. Tem svojim redovnikom je Benedikt hotel biti 'oče', to namreč pomeni beseda 'abbas' ali po slovensko 'opat'.
Čez nekaj časa je izbral najboljše menihe iz dvanajstih samostanov, ki jim je bil 'oče', in se napotil proti jugu. Ustavil se je pri mestu Cassino pri Neaplju, zgrajenim pod visokim gričem. Na vrhu tega griča je zrastel znameniti samostan Montecassino, ki velja za matično hišo benediktinskega reda in v nekem smislu vseh samostanov na krščanskem Zahodu. Stari viri postavljajo začetek Montecassina v leto 529: ta letnica ima tudi simboličen pomen tega leta je namreč bizantinski cesar Justinijan dal zapreti zadnjo pogansko šolo v Atenah, Montecassino pa je zasvetil kot novo žarišče krščanske kulture. Skupnost na Montecassinu je opat Benedikt vodil vse do svoje smrti, najbrž leta 547.
Besedilo je s spletne strani revije Ognjišče .
*****************************************************
Sv. Mohor in Fortunat, mučenca
12. julija v Katoliški Cerkvi godujeta sv. Mohor in Fortunat.
Najbrž večina pozna Mohorjevo družbo, najstarejšo slovensko knjižno založbo, ustanovljeno leta 1851 na pobudo blaženega škofa Antona Martina Slomška.
In zakaj je novi knjižni družbi izbral za varuha prav sv. Mohorja in Fortunata? Sam piše: »Kar sta Čehoslovakom brata Ciril in Metod, to je nam Slovencem sveti Mohor. Bil je od samega svetega Petra v našem starodavnem Ogleju za škofa posvečen in iz Ogleja se je prisvetila Slovencem zveličavna luč svete krščanske vere ... Le v krščanstvu cveti in zori prava osrečilna omika; zatorej je prav in spodobno, da se društvo, ki nosi in širi med Slovenci pravo omiko, po tem apostoli prave omike tudi imenuje Društvo sv. Mohorja ...«
Mučenca sveta Mohor in Fortunat sta bila zavetnika oglejskega patriarhata. Oglej je bil žarišče misijonskega delovanja med Slovenci južno od reke Drave. Sv. Mohor in Fortunat sta bila od leta 1461 do 1961 torej natanko petsto let prva zavetnika ljubljanske škofije, odtlej pa sta njena drugotna patrona. Na slovenskem ozemlju (južno od Drave) je njima posvečenih sedem župnijskih in petindvajset podružnih cerkva.
Po stari legendi, ki je bila prvič objavljena v spisih langobardskega zgodovinarja Pavla Diakona (umrl je leta 799), naj bi oznanjal blagovest v Ogleju sam sveti Marko, ki naj bi tam napisal svoj evangelij, vodstvo škofije pa izročil Hermagorju Mohorju, ki naj bi ga nato sam sveti Peter posvetil v škofa. Hermagoras-Mohor naj bi skupaj z diakonom Fortunatom dal življenje za Kristusa pod cesarjem Neronom okoli leta 67. To izročilo se je po znameniti Zlati legendi razširilo po vseh pokrajinah krščanskega Zahoda. God škofa Mohorja in diakona Fortunata so v oglejski Cerkvi obhajali 12. julija, vendar z ugotovitvijo, da je to spominski dan prenosa njunih relikvij.
Tako škof Mohor kot diakon Fortunat sta zabeležena v spominu škofije Sirmium (današnja Sremska Mitrovica): mučeništvo naj bi po teh zapiskih prestala pod cesarjem Dioklecijanom leta 303 ali 304. V času preseljevanja narodov (najbrž med letoma 408 do 409) so v skrbi, da jih zavarujejo pred oskrunitvijo, kosti obeh mučencev prenesli v Oglej. Tako sta Mohor in Fortunat postala oglejska mučenca.
Zgodovinsko jedro o teh dveh svetih mučencih nam pove, da je bil Mohor nižji klerik škofa v Singidunu, današnjem Beogradu, leta 303 je bežal pred preganjalci v Sirmium, kjer je pred poganskim sodiščem pogumno pričal za Kristusa, podobno kot diakon Fortunat.
In kako je prišlo do legende o začetkih oglejske škofije? Oglej je bil veliko in slavno mesto, največje za Rimom v Italiji. Med preseljevanjem narodov so ga leta 452 požgali Huni. Kmalu si je opomoglo in prevzelo skrb za krščanska občestva na vzhodu evropske celine. Tu je nastala velika nadškofija (metropolija), ki se je sklicevala na apostolski izvor.
V Sloveniji sta dve cerkvi sv. Mohorja in 16 cerkva Mohorja in Fortunata. Po njih se imenuje več naselij Sv. Mohor, Šmohor ali Mohor.
Besedilo je s spletne strani mesečnika Ognjišče
***********************************************************************
Slovesni praznik apostolov sv. Petra in Pavla
29.6.2025 Katoliška Cerkev
V Katoliški Cerkvi 29. junija praznujemo slovesni praznik apostolov sv. Petra in Pavla.
Peter je bil ribič iz Betsajde ob Genezareškem jezeru. Jezus ga je poklical, da bi bil ribič ljudi in da bi kasneje kot pastir tudi vodil Cerkev kot Božje ljudstvo. Po svetopisemskem izročilu mu je Jezus po tem, ko ga je poklical za učenca, spremenil ime v Peter: »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih « (Mt 16,18–20 ). Zelo pomembna izkušnja v Petrovem življenju je bila ta, da je Jezusa, po tem, ko je bil le-ta prijet, kljub temu, da se je ob njem vzgajal in učil približno tri leta, trikrat zatajil. Po Jezusovem vnebohodu Peter nastopa kot voditelj apostolov in mlade Cerkve. Nekaj časa je bil škof v Antiohiji, okoli leta 42 pa je odšel v Rim. Od tam je vernikom v Mali Aziji poslal dve pismi (1 Pt in 2 Pt ), življenjsko pot pa je sklenil z mučeništvom.
Po zgodovinskih virih naj bi apostol Peter vladal do leta 67 po Kr. Več zgodnjekrščanskih spisov potrjuje, da je Peter umrl nasilne smrti v Rimu v času vladanja cesarja Nerona. Na kraju njegovega mučeništva je dal cesar Konstantin leta 350 postaviti veliko baziliko. Sedanja bazilika sv. Petra v Vatikanu je bila postavljena v letih med 1506 in 1526. Pod njenim glavnim oltarjem je gob apostola Petra, čigar nasledniki so papeži oz. rimski škofje.
Apostol Pavel se je rodil okrog leta 10 po Kr. v Tarzu, v glavnem mestu takratne rimske province Kilikije. Po rodu je bil Jud, po očetu pa je podedoval rimsko državljanstvo. Bil je farizej in poznavalec judovstva, ki je do spreobrnjenja na poti v Damask preganjal kristjane. Apostol Pavel je ob rojstvu dobil ime Savel, po spreobrnjenju pa se je dal krstiti in ime spremenil v Pavel.
O delovanju apostola Pavla poroča evangelist Luka v Apostolski delih . Obhodil je velik del takratne rimske države in ustanavljal cerkvene občine ter jih spodbujal s pismi. Danes poznamo štirinajst ohranjenih Pavlovih pisem, ki so po vsebini in obsegu za štirimi evangeliji najpomembnejši del Svetega pisma Nove zaveze . Podobno kot apostol Peter je tudi on umrl mučeniške smrti za časa cesarja Nerona okrog leta 67.
Praznika obeh apostolov je Cerkev obhajala že v 4. stoletju. Najstarejši rimski koledar Furija Dionizija Filokala iz leta 354 navaja 29. junij kot praznik apostolov Petra in Pavla. Na predvečer ali na praznik apostolov Petra in Pavla slovenski škofje diakone posvečujejo v duhovnike.
************************************************
Rojstvo Janeza Krstnika
24. junija v Katoliški cerkvi obhajamo praznik rojstva Janeza Krstnika.
V bogoslužnem letu se slovesno spominjamo rojstva dveh oseb, ki sta najpomembnejši v zgodovini odrešenja: učlovečenega Božjega Sina Jezusa (na božič) in njegove deviške matere Marije. Godovi svetnikov so navadno postavljeni na dan njihove smrti rojstva za nebesa. Edini svetnik, čigar rojstvo Cerkev proslavlja s posebnim praznikom, je Janez Krstnik, Jezusov predhodnik. Njegova vloga ob prehodu iz stare v novo zavezo je tako pomembna, da je Bog preroku Malahiju petsto let pred Kristusom navdihnil besede: »Glej, pošljem svojega angela /glasnika/, da pripravi pot pred menoj.« Da je ta 'angel' prav Janez Krstnik, je potrdil Jezus sam, ko je pridigarja ob Jordanu imenoval največjega preroka in 'več kot preroka'.
Evangelist Luka poroča, kako je Bog po angelu naznanil očetu Zahariju Janezovo rojstvo, podobno kot malo kasneje Mariji iz Nazareta učlovečenje Jezusa, božjega Sina. V obeh primerih je božji poslanec določil tudi ime otroka, s katerim je naznačeno njegovo poslanstvo. Ime Janez se po hebrejsko glasi Johanan in pomeni 'Bog je milostljiv'. Janezu pravimo Krstnik zato, ker je oznanjal krst spokornosti in je tiste, ki so se s pokoro hoteli pripraviti na Odrešenikov prihod, krščeval v reki Jordan; predvsem pa je dobil vzdevek Krstnik zato, ker je krstil tudi Jezusa ter ga pri tem razglasil za obljubljenega Mesija.
Kdor sodeluje pri cerkvenem bogoslužju ali kdor sam bere Sveto pismo, ima živo pred očmi prizor oznanjenja rojstva Janeza Krstnika duhovniku Zahariju v jeruzalemskem templju. Njegova žena Elizabeta, sorodnica Jezusove matere Marije (uveljavil se je naziv 'teta'), je vztrajno prosila Boga, da bi jima naklonil potomstvo, po katerem bi bila deležna sreče mesijanskih časov. Zaharija in Elizabeta sta živela v kraju Ain Karem kakih sedem kilometrov jugozahodno od Jeruzalema. Ko je prišel angel k Mariji, ji je v potrditev, da Bogu ni nič nemogoče, dejal: »Poglej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imeli za nerodovitno.« Marija je brž pohitela k svoji sorodnici. Ob njunem srečanju je iz Marijinega srca privrel najlepši hvalospev Bogu: njena hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda. Ko je Elizabeta rodila sina, so mu hoteli sorodniki dati ime po očetu, toda Zaharija je vzel deščico in nanjo zapisal: »Janez je njegovo ime.« Tedaj je spet mogel govoriti: začasna onemelost je bila kazen, ker ni veroval angelovemu oznanilu. Sorodnike in sosede je ob vsem tem obšel strah in spraševali so se, kaj bo s tem otrokom, ko se že ob njegovem rojstvu dogajajo tako nenavadne stvari. Janez je bil rojen za to, da pripravi pot Odrešeniku. To nalogo je izpolnil, ko je Jezusa predstavil ob krstu v Jordanu.
»Kaj bo iz tega otroka?« se lahko vprašamo ob rojstvu vsakega otroka. Vsak človek je po božjih načrtih enkraten in neponovljiv, vsakemu je določena posebna naloga, ki jo mora izpolniti prav on in nihče drug. Na to pa ga morajo pripraviti predvsem njegovi starši pa tudi drugi vzgojitelji.
Ime Janez je na Slovenskem tako razširjeno, da je postalo skoraj sinonim za Slovenca ('kranjski Janez'). Janez je ime mnogih svetnikov (skupaj 224, v Letu svetnikov jih je 49), najbolj znana pri nas sta Janez Krstnik in Janez Evangelist (27. decembra). Danes imajo god številni Slovenci, ki jim je ime Janez, Ivan, Janko, Jani, Johan, Anže ter Slovenke z imenom Ivana, Ivanka, Iva, Jana ...
Besedilo s spletne strani revije Ognjišče .
*************************************************************
Kapela je bila zgrajena leta 1869 kot pokopališka kapela. Postavljena je bila na kraju, kamor bi se naj širilo pokopališče. V tem času so zgradili savinjsko železnico od Celja do Dravograda, ki je kapelo odrezala od pokopališča. Tako je kapela izgubila svoj namen. Bolj ali manj je samevala, v času bivše Jugoslavije je bila nacionalizirana in v njej so skladiščili gradbeni material. Popolnoma opustošena je - tik ob železnici - dajala klavrn videz. Zvonik se je podrl in uporabili so ga za čebelnjak. Leta 1991 je bila popolnoma obnovljena, postavljen je bil nov zvonik, obnovljen oltar (koliko ga je še ostalo) in uredila se je okolica.Slikar Pepelnik iz Velenja je naslikal oltarno sliko svetega Alojzija (200cmx120cm). V kapeli so vsako leto ob ponedeljkih šmarnice, ki so zelo dobro obiskane.