Dobrodošli na spletni strani župnije Šempeter v S.d.
Zgodovina župnije
Župnija Šempeter v S.d. je bila že leta 1256 samostojna župnija. Cerkveno pravno je spadala v Oglejski patriarhat in s tem v zvezi pod stiški samostan. Cerkev Sv. Petra je bila po vsej verjetnosti prvotna župnijska cerkev - matica v Spodnji Savinjski dolini vse do 16. stoletja. V tem stoletju je cerkev izgubila svojo veljavo, ukinjena je bila župnija, postala je vikariat in pozneje celo podružnica. V Jožefinski dobi je dobila nazaj svoj status župnije.
Župnijska cerkev je prvotno bila zidana v gotskem slogu. V letih 1767 in 1880 sta cerkvi bili prizidani stranski kapeli. Razširjen je bil prezbiterij, ki je nadomestil preozkega gotskega. Tako prenovljeno cerkev je posvetil škof Slomšek leta 1860. V spomin na posvetitev je v steno vzidana spominska plošča. Cerkev je poslikana s freskami - v stari ladji, kapelah in v podaljšku so delo Jakoba Brolla iz leta 1893 - freske v prezbiteriju pa so delo Osvalda Biertija iz leta 1913.
Znamenitost v cerkvi: Gotski kip Matere z Jezusom imenovan tudi Sedeča Madona ali levja Marija, ker ima pri nogah leva, ki je še odmev romanskih in poznoromanskih levov in zmajev, ki so jih pod Marijinimi nogami spodbudile besede 90. psalma: ...in poteptal boš leva in zmaja.. Kip je iz leta 1320 in spada v sam vrh gotske umetnosti v Evropi. Je vpisan v register evropskega umetniškega sveta, kot neprecenljiv biser sakralne gotske umetnosti. "Je klasičen primer kiparskega ideala prve tretjine 14. stoletja....Stil šempetrske Madone je dozorel po sredini 13. stoletja v Franciji, v 14. stoletju pa je dosegel vrhunec" (K.D.)
Župnija je kmečko delavska, šteje nekaj več kot 3000 prebivalcev. Sestavljajo jo sedem vasi. Na severni strani župnije na obronkih vinorodnih Martjakov stoji evharistični križ. Na njem je letnica 1935 - 1994. Na praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi je telovska procesija iz Zaloga od Ramšakove kapele do križa, ki se zaključi s sveto maše
ALOJZIJEVA KAPELA
Kapela je bila zgrajena leta 1869 kot pokopališka kapela. Postavljena je bila na kraju, kamor bi se naj širilo pokopališče. V tem času so zgradili savinjsko železnico od Celja do Dravograda, ki je kapelo odrezala od pokopališča. Tako je kapela izgubila svoj namen. Bolj ali manj je samevala, v času bivše Jugoslavije je bila nacionalizirana in v njej so skladiščili gradbeni material. Popolnoma opustošena je - tik ob železnici - dajala klavrn videz. Zvonik se je podrl in uporabili so ga za čebelnjak. Leta 1991 je bila popolnoma obnovljena, postavljen je bil nov zvonik, obnovljen oltar (koliko ga je še ostalo) in uredila se je okolica.Slikar Pepelnik iz Velenja je naslikal oltarno sliko svetega Alojzija (200cmx120cm). V kapeli so vsako leto ob ponedeljkih šmarnice, ki so zelo dobro obiskane.
nalagam novice...
Sveti papež Janez Pavel II.
Zbigniewa Kotyłły, sv. Janez Pavel II. (Lublin, Poljska)
V Katoliški cerkvi 22. oktobra praznujemo god svetega Janeza Pavla II., ki je bil papež med leti 1978 in 2005 ter 263. naslednik apostola Petra.
Karol Jozef Wojtyla se je rodil 18. maja 1920 v Wadowicah na Poljskem. Škofovsko posvečenje je prejel leta 1958. Za papeža je bil izvoljen 16. oktobra 1978 in je tako postal 264. papež oziroma 263. naslednik apostola Petra v zgodovini Katoliške Cerkve. Slovenijo je obiskal dvakrat: prvič od 17. do 19. maja 1996, ko je obiskal vse tri (takratne) škofije in se je z verniki srečal v Stožicah v Ljubljani, Postojni in Mariboru; drugič pa 19. septembra 1999, ko je v Mariboru za blaženega razglasil škofa Antona Martina Slomška (1800–1862).
Postopek za njegovo beatifikacijo se je izjemoma začel že pred iztekom predpisanega petletnega roka po njegovi smrti. Med letoma 2005 in 2007 je potekal škofijski postopek (vključno s postopki po drugih škofijah, kjer je Wojtyla živel in delal) za ugotovitev njegovih kreposti in čudežev. Leta 2009 je medicinska komisija pri Kongregaciji za zadeve svetnikov že ugotovila čudežno ozdravitev Parkinsonove bolezni pri redovnici Marie Simon-Pierre. Na tej osnovi je komisija kardinalov omenjene Kongregacije 11. januarja 2011 soglasno sprejela mnenje medicinske stroke ter ozdravitev potrdila za čudežno. Papež Benedikt XVI. je 14. januarja 2011 dovolil objavo odlokov o potrditvi čudežnega ozdravljenja na priprošnjo Božjega služabnika papeža Janeza Pavla II. Za blaženega je bil 1. maja 2011 razglašen na trgu sv. Petra v Vatikanu, papež Frančišek pa ga je skupaj z blaženim papežem Janezom XXIII. 27. aprila 2014 razglasil za svetnika.
Janez Pavel II. je v času svojega pontifikata opravil 146 pastoralnih obiskov po Italiji in 104 mednarodna apostolska potovanja. Napisal je 14 okrožnic, 15 apostolskih spodbud, 11 apostolskih konstitucij in 44 apostolskih pisem. Na več kot 1160 splošnih avdiencah ob sredah se je srečal s približno 17,6 milijona vernikov, kamor je treba prišteti še posebne avdience in maše, ki se jih je samo v jubilejnem letu 2000 udeležilo več kot 8 milijonov ljudi. Opravil je 38 uradnih obiskov pri političnih oblasteh ter imel 737 zasebnih avdienc s predsedniki držav ter 245 avdienc s predsedniki vlad.
**************************************
Sv. Luka, evangelist
18.10.2024
V Katoliški cerkvi 18. oktobra praznujemo god svetega Luka evangelista.
Sveti Luka je svetnik, ki je po starem krščanskem izročilu napisal dve pomembni novozavezni knjigi: Evangelij po Luku in Apostolska dela. Njegovo ime se glasi v hebrejščini לוקא [Luka], v grščini Λουκᾶς [Lukas]. Slovensko ime Luka je praktično enaka izvirni obliki, v starejših prevodih Svetega pisma pa srečamo tudi obliko Lukež, ki izvira iz grščine.
Luka je bil doma iz Antiohije, po rodu je bil Grk (ali po nekaterih virih Sirijec), po poklicu je bil zdravnik. Precej časa je oznanjal krščanstvo skupaj s svetim Pavlom – spremljal ga je na vseh pomembnejših potovanjih in je skupaj z njim prišel tudi v Rim. Iz uvodnih besed Lukovega evangelija se da sklepati, da Luka ni bil priča dogodkom, ki jih je opisal v evangeliju. To pomeni, da se je krščanski skupnost pridružil šele nekoliko pozneje. Pač pa v Apostolskih delih najdemo več odstavkov napisanih v prvi osebi množine, iz česar lahko sklepamo, da je te dogodke pisec res sam doživel.
V pripovedi o dveh mladeničih, ki sta na poti v Emavs srečala in po lomljenju kruha spoznala vstalega Gospoda, Luka z imenom omenja samo enega, Kleofa, ime drugega pa zamolči. Papež Gregor Veliki z veliko verjetnostjo ugotavlja, da zato, ker je bil to on sam. V svoji skromnosti se namreč ni želel izpostavljati.
Luka je bil visoko izobražen Grk, zdravnik po poklicu, zato ni čudno, da je evangelij, ki ga je napisal, namenjen Grkom. Kot zdravnik je imel globoko razvit čut za bolnike, zato Jezusa predstavi predvsem s te plati: kot telesnega in dušnega zdravnika.
Z Marijo se je večkrat srečal v Janezovi hiši, kjer mu je pripovedovala o Jezusovem rojstvu in njegovih otroških letih. Luka jo je ob teh obiskih večkrat slikal – od tu izhaja legenda, da je on avtor Marijine podobe (Salus populi romani, Zdravje rimskega ljudstva), ki jo danes častijo v cerkvi Marije Snežne v Rimu. Nekaj njegovih slik naj bi se (po izročilu) ohranilo do današnjih dni: Črna Marija iz Częstochowe na Poljskem, Carigrajska Mati Božja v baziliki svete Justine v Padovi ter Milostna Mati Božja na Trsatu. Kakorkoli že, gotov pa je res, da je Luka Mariji in Jezusu naslikal najlepšo podobo prav v svojem evangeliju.
Njegov razpoznavni znak na slikah je vol. Takšnega najdemo na steni poslopja v Žički kartuziji. Luka velja za zavetnika zdravnikov, kirurgov, slikarjev, zlatarjev, kiparjev, vezilcev (čipkaric), stekloslikarjev in na sploh krščanske umetnosti. Je tudi zavetnik knjigovezov, notarjev, pa tudi živine, mesarjev. Kot vremenski zaščitnik je povezan z mnogimi vremenskimi reki.
21. septembra praznujemo god sv. Mateja, apostola in mučenca.
Ta dan se pri maši bere odlomek iz evangelija po Mateju, ki pripoveduje, kako je Jezus tega apostola poklical in kako je ta takoj pustil svojo službo in šel za njim. Za stare cerkvene očete je bila stvar preprosta: prvi evangelij je napisal apostol Matej. Sodobni razlagalci Svetega pisma pa pravijo, da pisca tega evangelija ne smemo enačiti s cestninarjem Matejem, ki ga je Učitelj iz Nazareta poklical med svoje izbrane učence – apostole. Evangelista Marko in Luka, ki sta tudi zabeležila ta dogodek, poklicanega cestninarja imenujeta Levi, Marko pa dodaja še ime njegovega očeta – Alfej. Danes je med strokovnjaki skoraj soglasno prepričanje, da je Matejev evangelij zapis ustne kateheze apostolov, zlasti apostola Petra, katerega je okoli leta 80 opravil izobražen Jud, ki je bil postal kristjan.
Preden ga je Gospod poklical, je Matej–Levi opravljal službo cestninarja ali mitničarja v Kafarnaumu. Ta poklic je bil pri Judih na slabem glasu: cestninarje so enačili s pogani in z javnimi grešniki, z roparji in razbojniki. Dejstvo, da se je Jezus ozrl nanj, ga je tako prevzelo, da je brez oklevanja pustil vse in šel za njim. Gospoda je spremljal po Palestini, vpijal njegove besede in strmel nad njegovimi deli. Po Jezusovi smrti, vstajenju in vnebohodu si je zadal nalogo, da svoje rojake prepriča, da je Jezus iz Nazareta pravi Mesija, ki so ga napovedovali preroki stare zaveze.
Staro izročilo pripoveduje, da je apostol Matej dolgo časa deloval v Etiopiji, kjer je spreobrnil veliko ljudi, celo samega kralja z vso družino, potem ko je obudil od mrtvih njegovo lepo hčerko Ifigenijo. Ta je po prejemu svetega krsta naredila zaobljubo devištva in je zavrnila novega kralja Hirtakusa, ki se je hotel z njo poročiti. Kralj se je razsrdil na apostola Mateja, češ da ji je on vtepel v glavo te misli, in ga je dal prebosti s sulico, ko je obhajal sveto daritev. To naj bi se zgodilo okoli leta 69. Za časa papeža Gregorija VI. (1046) so njegove posmrtne ostanke prenesli v italijansko mesto Salerno. Njegov grob kažejo v kripti tamkajšnje stolnice in obiskujejo ga številni romarji.
Apostola Mateja upodabljajo s človekom ali z angelom kot simbolom prvega evangelija (po videnju preroka Ezekijela), s knjigo, z mečem ali s sulico (orodjem mučeništva), pa tudi z mošnjo in računsko deščico, kakršno so imeli cestninarji. Kot svojega zavetnika ga častijo finančni in davčni uradniki, cariniki, menjalci in knjigovodje.
Na Slovenskem je apostol Matej dokaj češčen svetnik, vendar pa nima nobene župnijske cerkve, posvečenih mu je le nekaj podružnic. Ob godu sv. Mateja se pričenja koledarska jesen, zato ta svetnik velja za napovedovalca vremena. Pregovor pravi: »Če je sv. Matevž vedren, prijetna bo jesen.«
Ime Matej je med Slovenci zadnje čase vedno bolj priljubljeno. Razširjene so najbolj te oblike: Matej, Matevž, Tevž, Tevžek, Matejko, Matko, Tejko, Teo. Pogoste so tudi ženske oblike: Mateja, Matejka, Matka, Teja, Tejka.
Skoraj 300 let je bil Gospodov grob in križ globoko zakopan v zemlji. Ko je cesar Konstantin dal kristjanom svobodo je njegova mati Helena dala kopati tam, kjer je moral biti Gospodov grob in križ. Razkrili so grob in našli križ.
Konstantin je dal nad Gospodovim grobom sezidati cerkev Kristusovega vstajenja in cerkev Svetega križa, ali kakor navadno pravimo cerkev Božjega groba. Cerkvi sta bili med seboj povezani, sta bili posvečeni 13. septembra 335. V veličastni cerkvi Božjega groba (Svetega križa) so naslednji dan, to je 14. septembra, prvič izpostavili relikvijo svetega križa v slovesno češčenje. Od tedaj naprej so vsako leto na ta dan praznovali „povišanje svetega križa“. Tako je posvečenje dvojne cerkve skupaj z izpostavitvijo ostankov Jezusovega križa bilo povod za najstarejši praznik v čast svetemu križu. Kmalu so obhajali ta praznik tudi v Carigradu. V Rimu ga je uvedel v 7. stoletju papež Gregor Veliki. Praznik nas spodbuja, naj z živo vero častimo podobo križa, veliko znamenje krščanstva. Na križu je trpel sam Božji Sin Jezus Kristus. Na njem je umrl On, ki ga je Bog dal za nas vse, ki je vstal od mrtvih in sedaj pri Očetu prosi za nas. Praznik nas spominja, da je Božja Ljubezen tako velika in močna, da je izničila lastnega Sina, da bi bili mi odrešeni. To nas vodi do spoznanja, da je ljubezen vedno, združena z žrtvijo. Ljubezni je lastno, da se žrtvuje, da trpi, da se izniči.
Praznik povišanja svetega križa nas vabi, naj bi se radi ozirali na križ, saj nam bo pogled nanj odkrival edine resnične vrednote. Križ nam govori, da je na začetku vsega ljubezen. Govori nam, da je ljubezni lastno, da se žrtvuje. Križ nam govori, da samo nesebično žrtvovanje in izpričanje rodi ljubezen in vodi v življenje. Zato nam križ vedno kliče v zavest Jezusove besede: „Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil. Kdor pa svoje življenje zgubi zaradi mene, ga bo našel“ (Mt 16, 24-25).
Iz spletne strani www.kapitelj.com. Vir: France Oražem; Leto Kristusove skrivnosti 95 - 96
15. september Marija sedem žalosti, velike tvoje so skrbi. Za prvo bol se dvigne meč, jo rani Simeon preveč,« pravi slovenska ljudska pesem. Naši verni predniki so se, zlasti v težkih trenutkih osebnega in skupnega življenja, radi zatekali k Mariji sedem žalosti. Ta naziv ima podlago v napovedi starčka Simeona, ki je prišel po navdihu v tempelj, ko sta Marija in Jožef prinesla tja osem dni starega Jezusa, da bi zanj opravila vse po predpisu postave. Simeon je vzel Dete v naročje in se Bogu zahvalil, da je mogel pred smrtjo videti Odrešenika. Potem ga je vrnil njegovi materi in ji dejal: »Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, da se razodenejo misli mnogih src. Tvojo dušo pa bo presunil meč.«
Meč v tej preroški napovedi pomeni trpljenje, bolečino, žalost. V srednjem veku so začeli upodabljati žalostno Mater božjo s sedmimi meči v srcu, ki označujejo njenih sedmero žalosti. Prva žalost, ki jo je bridko občutilo Marijino srce, je bila Simeonova prerokba. Druga žalost je zadela Marijo, ko je morala bežati v Egipt pred mo–rilskim Herodom. Tretja žalost je ranila srce božje Matere, ko je dvanajstletni Jezus ostal v templju v Jeruzalemu. Četrti meč je prebodel njeno srce, ko je srečala Sina obloženega s križem. Peta žalost je presunila srce Matere, ko so dvignili Jezusa, na križ pribitega. Šesto je bridko občutila takrat, ko so mrtvega Jezusa sneli s križa in ji ga položili v naročje. Sedmi meč žalosti je prebodel Marijino srce, ko so Jezusa položili v grob.
Sledovi pobožnosti do Žalostne Matere božje se na Zahodu pojavijo v 9. stoletju, močneje pa zaživi v naslednjih stoletjih. Zlasti je to pobožnost širil red servitov ali Marijinih služabnikov. Vsebino in pomen tega češčenja izčrpno izpoveduje znana pesem Mati žalostna je stala, ki jo večinoma pripisujejo frančiškanskemu redovniku Jacoponu da Todi (+ 1306). Pesem izraža iskreno prošnjo, da bi Marijina žalost ob strašnem trpljenju njenega Sina ganilo srca grešnikov. »Sveta Mati, to te prosim: rane Kristusa naj nosim, vtisni v moje jih srce.«
Posamezni kraji, bratovščine sedmerih Marijinih žalosti in nekateri redovi so praznik v čast Žalostni Materi božji obhajali že v 15. stoletju. Papež Benedikt XIII. ga je leta 1727 postavil na cvetni petek (petek pred cvetno nedeljo). Papež Pij X. pa je določil, naj bo god Žalostne Matere božje 15. septembra, osem dni po prazniku njenega rojstva. Do leta 1960 sta bila dva praznika Žalostne Matere božje, od tedaj pa obhajamo samo enega in sicer na današnji dan.
Največ sledov češčenja Žalostne Matere božje je na slovenskih tleh pustilo 14. in 15. stoletje; iz te dobe so se ohranile slike Marije ob trpečem Sinu, zlasti pa številni kipi Sočutne (Pieta): Marija drži v naročju mrtvega Jezusa in ga objokuje. Obstaja več cerkva, posvečenih Žalostni Materi božji: največja je stiška bazilika, najbolj znamenita božja pot pa je Žalostna gora pri Mokronogu. Nekoliko kasneje je bila zgrajena božjepotna cerkev na Žalostni gori nad Preserjem pri Ljubljani. Bela Krajina časti Žalostno Mater božjo v eni izmed treh cerkva pri Treh farah pri Metliki. V številnih znamenjih in kapelah, posejanih po slovenski deželi, stoji kip ali podoba Žalostne Matere božje in tudi v skoraj vsaki cerkvi jo najdemo. Marija sedem žalosti, ki je stoletja tolažila slovenski narod, naj nam ostane pribežališče in tolažba tudi v bodoče!
Praznik zemeljskega rojstva obhaja sv. Cerkev samo pri treh osebah, pri Jezusu, Mariji in Janezu Krstniku, ker je bilo rojstvo teh treh oseb res sveto: Jezusovo zaradi združenja božje narave s človeško naravo v eni osebi, obenem zaradi deviškega spočetja v moči Svetega Duha; Marijino zaradi njenega brezmadežnega spočetja, to se pravi zaradi tega, ker je bila kot mati prihodnjega Odrešenika po posebni božji naklonjenosti že v prvem trenutku svojega bivanja obdarjena s posvečujočo milostjo in torej obvarovana izvirnega greha; Krstnikovo zaradi tega, ker je bil – kakor na temelju Svetega pisma trdijo cerkveni očetje – izvirnega greha očiščen še pred rojstvom. Drugače pa Cerkev pri svetnikih redno obhaja njihov smrtni dan kot dan njihovega v polnosti resničnega rojstva, rojstva za večno blaženo življenje v nebesih, v Bogu. Pri vseh treh omenjenih osebah je že dan njihovega časnega rojstva v prav posebnem odnosu do našega odrešenja in do notranjega življenja Cerkve. O Janezu Krstniku (gl. 24. junij) je v evangeliju sv. Luka zapisana napoved angela Gabrijela Zahariju, Janezovemu očetu: »Mnogi se bodo radovali njegovega rojstva (1,14). Mišljeno je veselje, ki ga bo v verujočih povzročil nastop mesijanske dobe. Ali ne velja isto in še bolj za Odrešenikovo mater, čeprav Sveto pismo tega izrecno ne trdi? Veliki cerkveni učenik sv. Janez Damaščan (+ 749) o tem nič ne dvomi; zato praznik Marijinega rojstva imenuje »rojstni dan vesoljnega, univerzalnega veselja«. Marijino rojstvo je za nas kakor sijoča zarja, ki nosi v sebi obljubo velikega prihodnjega dne. Človeško gledano je Marijino rojstvo trenutek, ki bi mu mogli reči začetek odrešenja. Bizantinska vzhodna liturgija začenja novo cerkveno leto s 1. septembrom. Od 9. stoletja naprej velja na Vzhodu že 1. september za Marijin god, prvi v vrsti štiridesetih marijanskih godov bizantinskega cerkvenega koledarja. Pečat slovesnosti pa začetku novega leta daje veliki praznik Marijinega rojstva, ki spada k najstarejšim samostojnim Marijinim praznikom (skupaj s Kristusovimi prazniki se je namreč Cerkev vedno spominjala tudi njegove deviške matere).
Nastanek praznika na Vzhodu
Izvor praznika Marijinega rojstva je z gotovostjo težko dognati. Gotovo je to, da se je prvikrat pojavil v Jeruzalemu, kamor je apokrifni (nesvetopisemski, od Cerkve nepriznani) spis Protoevangelium jacobi (Jakobov prvotni evangelij) postavil spomine na Marijino otroško dobo. Prvikrat je praznik izrecno omenjen pri Romanosu Pevcu (R. Melodos), ki je (v letih med 536 in 556) spesnil slavospev v počeščenje Marijinega rojstva. V tem slavospevu so opisani ravno prizori iz »Jakobovega prvotnega evangelija«. Odlok cesarja Mavricija (582-602) je za vse njegove dežele ukazal javno obhajanje Marijinega rojstva – prav tisti odlok, v katerem je uredil tudi praznovanje dveh drugih marijanskih slovesnosti: oznanjenja in vnebovzetja. Andrej Kretski (+ 720) pa nam je zapustil homilije, ki sodijo med najstarejše pridige, kar jih imamo ohranjenih za ta dan v spisih cerkvenih očetov.
Glede dneva praznovanja vzhodne Cerkve niso docela soglasne: v Carigradu so od Jeruzalema sprejeli 8. september kot dan obhajanja Marijinega rojstva; Antiohija je izbrala 7. september, Aleksandrija pa 9. Ali 10. september. Ko je praznik prišel na Zahod, so v Rimu obdržali 8. september.
»Jakobov prvotni evangelij«, katerega najstarejše prvine segajo v začetek 2. stoletja, pravi, da je bila hiša Marijinih staršev Joahima in Ane (gl. 26. julij) v mestni četrti, kjer se pri Ovčjih vratih nahaja vodnjak z imenom Probátika (od »próbaton« tj. ovca). Tudi če je treba ta vodnjak ali kopel razlikovati od kopeli Bethezda, ki je po trditvi evangelista sv. Janeza imel pet stebrenikov (Jn 5,2), je bil ta vodnjak gotovo vsaj čisto blizu Bethezde. Tako so mogli prvi kristjani to dvoje brez pomislekov istovetiti. Sv. Evzebij, sv. Hieronim, sv. Ciril Jeruzalemski in prvi romarji, npr. Egerija (imenovana tudi Silvija) s konca 4. stoletja, opisujejo to vodnjak, a ne omenjajo svetišča v njegovi bližini. Verjetno je bila prva cerkev tukaj sezidana med letoma 422 in 438. Posvečena je bila Materi božji. Neimenovani romar iz Piacenze izrecno pravi, da je ta cerkev zasegala enega od peterih stebrenikov.
Sv. Sofronij Jeruzalemski leta 636 prvikrat govori o tej cerkvi kot Joahimovi hiši in kot kraju, kjer se je rodila Marija, in vzklika: »Ali naj bi torej šel skozi ta kraj, ne da bi na svoji poti pazil na mesto, kjer je bila v sobi svojih dedov rojena princesinja?« Nekako 100 let pozneje pa sv. Janez Damaščan proslavlja to svetišče v pridigi, ki je postala znamenita: »Pozdravljena, Probátika, presveti tempelj Matere božje! Pozdravljena, Probátika, družinski dom kraljice! Pozdravljena, Probátika, nekoč ovčja staja Joahimove črede, sedaj cerkev, podobna nebesom, cerkev razumne Kristusove črede« (Anachr. 20: PG 87, 3821).
V tej cerkvi je bil shod (statio) za procesijo na cvetno nedeljo; a procesija je bila tukaj tudi na praznik Marijinega rojstva 8. septembra. Verjetno je ravno prvotna posvetitev te »bazilike sv. Marije pri vodnjaku Probátika« nagnila jeruzalemsko cerkveno občino, nato tudi druge vzhodne kristjane, da so obhajali spomin Marijinega rojstva ravno 8. septembra. V bizantinski liturgiji je to eden najslovesnejših praznikov, ki ga obhajajo s predpraznikom (kar ustreza vigiliji na Zahodu) in nato še s peterimi poprazniškimi dnevi, tako da praznovanje preneha šele 12. septembra (ki je na Zahodu postal god Marijinega imena).
Praznik na Zahodu
Zanimiva je ugotovitev, kako zelo je Zahod odvisen od Vzhoda posebno v vsem tistem, kar zadeva prve temelje češčenja Matere božje. V pogledu na praznik Marijinega rojstva je ta odvisnost še posebno vidna. Dnevi posvečenja Marijinih cerkva v Rimu niso mogli povzročiti, da bi postali veliki prazniki vsaj v vsej zahodni Cerkvi. Pač pa so to dosegle na Vzhodu in na Zahodu obletnice posvečenja skromnih Marijinih cerkva v Jeruzalemu. Dve takšni posvečenji sta na izvoru največjih Marijinih praznikov cerkvenega leta: 15. avgust in 8. september. To sta tista dva praznika, ki so jima naši predniki dali še danes znano slovensko ime: veliki šmaren in mali šmaren ali velika maša in mala maša, pa tudi velika in mala gospojnica. In še danes naše verno ljudstvo v času med tema dvema praznikoma (med mašami) posebno rado hodi na »božja pota« v Marijina svetišča.
Zdi se, da je praznik Marijinega rojstva prešel v rimsko liturgijo na tako rekoč zaseben način. V letih 660-670 je skupina »župnijskih« Cerkva (»tituli«) V Rimu sprejela 8. september kot Marijin rojstni praznik. V naslednjih desetih letih se je slovesnost na ta dan v Rimu že zelo razširila, čeprav je v sámo papeško liturgijo prešla šele v letih 680-690. Pod papežem Sergijem so med letoma 687 in 701 začeli to praznik obhajati s slovesno procesijo, ki je šla od sv. Hadrijana do sv. Marije Velike, podobno kakor se je to vršilo na tri druge vélike Marijine praznike: očiščevanje Marije Device (ali svečnica), oznanjenje in vnebovzetje.
Galija (današnja Francija) je, kakor se zdi, v posnemanju vzhodnih običajev v liturgiji tukaj prehitela Rim. Saj je v »gotskem misalu« od 7. stoletja naprej na praznik Marijinega vnebovzetja rečeno: »Kakor smo se radovali njenega (Marijinega) rojstva, kakor smo poskakovali od veselja, ko je deviško rodila (Kristusa), tako jo poveličujemo ob njenem vstopu v nebesa.« Omenjeni so trije prazniki: Marijino rojstvo, božič in vnebovzetje. – Vendar pa »gotski misal« v nedoslednosti s samim seboj ne vsebuje mašnega obrazca za Marijino rojstvo. To pa ne zaradi tega, ker cela vrsta frankovskih škofov najprej ni hotela sprejeti tega praznika. Šele rimski zgled je vplival, da so v Galiji v 8. stoletju povsod začeli obhajati ta praznik.
V Nemčiji so naš praznik sprejeli prej kakor v Franciji. Sv Bonifacij, ki je prišel iz Britanije, ga je brez nasprotovanja uvedel že pred letom 755 in sinoda v Salzburgu je določila, naj se praznik Marijinega rojstva obhaja slovesno. To je veljalo tudi za Slovence, kolikor so bili v območju salzburške nadškofije.
Veliko starost tega praznika izpričuje tudi veje število cerkva: v Sloveniji ta dan praznuje 10 župnijskih in 8 podružničnih cerkva.
Vsebina praznika
Praznik Marijinega rojstva je predvsem odrešenjski praznik, nekakšen advent za Kristusov prihod, in stoji v vrsti Marijinega oznanjenja in rojstva Janeza Krstnika. Zato pa je bogoslužje tega praznika vse prepojeno z veseljem. Saj z Marijinim rojstvom prihaja na svet tista, ki naj postane Odrešenikova in naša mati. Vsako človeško rojstvo prinaša veselje članom družine; tukaj pa je vzrok veselja dvignjen visoko nad vse naravno veselje.
Kardinal Schuster, odličen poznavalec liturgije (od 1996 blaženi, gl. 30. avgust), označuje naš praznik z besedami: »Kakor je prva Eva izšla iz Adamove strani sijoča od lepote in nedolžnosti, tako je Marija svetla in neomadeževana izšla iz srca večne Besede. Sam božji Sin je, kakor uči liturgija, s Svetim Duhom izoblikoval Marijino telo in dušo, da bi mu služila kot oltar in tabernakelj. To je temeljna misel današnjega praznika. Marija je jutranja zarja, je predznanilka dneva, ki se dviga izza večnih višav; Marija je skrivnostna mladika iz plemenite Jesejeve korenine; je nova reka, ki izvira v raju in namaka ves zemeljski krog; je simbolično runo, razprostrto na izsušenih tleh zemlje, da bi priklicalo navzdol nebeško roso; je nova Eva, mati živih, ki je danes rojena tistim, katerim je prva Eva prinesla greh in smrt.«
V bogoslužnem obhajanju praznikov se Cerkev ne ustavlja ob kakem ozkem gledanju na dogodek, katerega se spominja. Ta dogodek namreč postavlja v véliko povezanost s celotno skrivnostjo odrešenja in gleda nanj kot na živi del mnogo širšega gibanja. Nikoli ne odmišlja od središčnega dejstva, ki daje dogodku njegov smisel in njegove resnične razsežnosti. In to središčno dejstvo je Kristusovo trpljenje, njegova smrt in vstajenje. Velikonočna skrivnost Kristusove smrti in poveličanega vstajenja kot ene same enote je v očeh Cerkve navzoča v svoji celoti v vsakem obhajanju praznika. Praznik Marijinega rojstva zaradi svoje zveze z velikonočno skrivnostjo razliva veselje in upanje na človeštvo, saj naznanja bližnje učlovečenje in odrešenje.
Kakor da bi hotel pokazati, da je samo on tisti, ki je z odrešilnim učlovečenjem dvignil naš rod, je Bog izbral trenutek, ko je bila človekova onemoglost najbolj očitna: človeško gledano v družini Ane in Joahima rojstvo otroka ni bilo več mogoče, a Bog je z izrednim posegom svoje previdnosti dal, da je iz ostarelih staršev pognal »cvet iz Jesejeve korenine«. Bog, ki je z odrešenjem hotel prenoviti stvarstvo, je to delo začel tako, da je vzpostavil novi raj, kjer naj bi novi Adam popravil krivdo prvega. Grški bogoslovec Gregorij Palamas (+ 1359) pravi o prazniku Marijinega rojstva: »Na ta dan je nastopil nov svet, čudovit raj, v katerem in iz katerega se bo rodil novi Adam, da bi preoblikoval starega Adama in prenovil celotno stvarstvo.«
Marijino rojstvo je v nekem pogledu prvo vidno dejanje drame odrešenja. To so tiste prvine odrešenja, ki jih Bog podarja človeštvu. Pri velikih večernicah praznika je v vzhodni liturgiji rečeno: »Na ta dan začenja milost prinašati svoje sadove … Ta dan je predigra vesoljstvenega veselja; na to dan so začeli pihati vetrovi, ki prinašajo odrešenje.« To še ni polni dan. To je šele naznanilo Sonca, ki naj ga prav Marija rodi. Jezus Kristus začenja svitati v svoji Materi, dan krščanstva že odseva svoje prve žarke. Naša narava bo prenovljena; končno se začenja osvobajati svoje postaranosti in svojih madežev; vsa mladost prihodnjega sveta se nahaja osredotočena za trenutek v krhkem detetu Mariji. Spet pravi vzhodna liturgija: »Stvarnik je pregnetel in prenovil s tem prečistim kvasom, preoblikoval je s svojimi božjimi rokami vse naše postarano testo.«
Na Zahodu je zlasti sveti opat Raymond Jourdain (+ 1381), ki je sam sebe imenoval »Preprosteža« (Idiota), Marijino rojstvo slavil kot naznanilo polnega dneva odrešenja: Marija je »Jutranja zvezda, ker oznanja prihod vélikega dne; ko se je Ona prikazala, tedaj se je približalo odrešenje. Zvezda danica, zvezda z vsem sijajem, ti žariš in svetiš, preden se je izza gore dvignil dan – saj se je tvoje rojstvo izvršilo že pred rojstvom Jezusa Kristusa, tvojega blagoslovljenega Sina, ki je luč in dan.«
Ko obhajamo Marijino rojstvo, nas prevzame vesela zavest: Tukaj je tista, ki uvaja k nam Besedo življenja: Življenje samo bo kmalu podarjeno človeštvu. »Vzhodna vrata se dvigajo in čakajo, da bo vstopil veliki Duhovnik,« poje bizantinska liturgija pri velikih večernicah.
Liturgija – vzhodna in zahodna – nekako pozablja na vmesne stopnje in jih prehiteva ter vidi odrešenje že dovršeno. (In ali ni v resnici že izvršeno vsakokrat, ko obhajamo praznik? Le da so seveda pred koncem sveta njegovi učinki še zastrti in čakajo na sodelovanje s strani človekove svobodne volje pri rasti tega, kar je kakor v kali že tukaj.) Liturgija pozdravlja Marijo kot osvoboditeljico prvih staršev in kot tisto, ki je v svojem Sinu uničila začetni greh. Na god Marijinega rojstva polaga bizantinska liturgija naši pramateri Evi v usta: »Moje rešenje je rojeno; to je tista, po kateri bom rešena vezi pekla.« Saj je izbrisanje greha v zvezi z Odrešenikovim delom dejansko neposredni podaljšek Marijinega božjega materinstva, ki je na neki način vsebovano že v njenem rojstvu.
Sv. Janez Damaščan polaga na jezik prvih staršev pozdrav Mariji, njuni najimenitnejši hčerki: »Bodi pozdravljena, o ti hčerka, ki nama jo je Bog obljubil na večer najinega padca. Ti odstranjaš kazen, ki jo je zaslužil najin prestopek. Od naju si prejela umrljivo telo, ti pa nama vračaš oblačilo nesmrtnosti. Od naju prejemaš bivanje; ti pa nama podarjaš blagor. Ti preganjaš bolečino in uničuješ obleko smrti. Spominjaš naju na najino prvotno bivališče. Midva sva zaprla vrata raja; ti pa napravljaš prosto pot do drevesa življenja.«
Velikonočna skrivnost ima tudi boleči vidik – trpljenje in smrt – ki pa se preliva v radost poveličanega vstajenja. A na praznik Marijinega rojstva se to boleči vidik ne pojavlja; v tej prvi uri obstoji le sreča otroštva in radost zibelke. Na ozadju pa se že odražajo vse dobrote, ki bodo pritekle za svet iz dovršitve velikonočne skrivnosti, ki je z Marijinim rojstvom vidno začeta in obljubljena: »Ona prihaja na svet in z njo se svet prenavlja; ona je rojena in Cerkev si nadeva svojo lepoto,« poje vzhodna liturgija.
Besedila, ki jih za to praznik uporablja rimska liturgija, nam znova dokazujejo, kako Cerkev na Marijine praznike že od nekdaj misli izrazito kristocentrično. Vsi mašni spevi npr. izražajo v bistvu isto misel: Marija je zato tako velika in vredna našega češčenja, ker je mati božjega Sina in našega Odrešenika ter sodelavka pri njegovem delu. Takšno je bilo tudi prepričanje enega največjih marijanskih svetnikov, Sv. Ludvika Marije Grignion Montfortskega (gl 28. april), ki v svojem slovitem delu O pravi pobožnosti do Marije piše (št. 62): »Ako se zavzemamo za pravo pobožnost do presv. Device, se to godi le zato, da utrdimo pobožnost do Jezusa, da podamo bogato in gotovo sredstvo priti do Kristusa. Če bi vodila pobožnost do Marije proč od Kristusa, bi jo morali zavreči kot hudičevo prevaro. Pa tega se na ni bati. Nasprotno, to pobožnost nam je le zato potrebna, da najdemo popolneje Kristusa, da ga nežneje ljubimo in mu zvesteje služimo.«
Na Kristusa usmerjeni in radostni značaj praznika Marijinega rojstva je lepo in vsebinsko izredno bogato izražen v »odgovorih« nočnic rimskega brevirja, npr. v temle:
»Tvoje rojstvo, o deviška božja mati, je oznanilo veselje vsemu svetu. – Kajti iz tebe je vzšlo Sonce pravice, Kristus naš Bog, – On, ki je odvzel prekletstvo z nas, prinesel blagoslov, uničil smrt in podaril večno življenje. – Blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa.«
Veliki pesnik Dante Alighieri opeva v svoji Božanski komediji ob koncu nebesa kot nedopovedljivo veličastno rožo, ki je zrasla ob toploti božje ljubezni, ki vabi svoje stvari k svobodnemu odgovarjanju na to ljubezen. Docela edinstveno nalogo ima v večnih božjih zamislih skupaj s Kristusom prebl. Devica Marija. Pesnik polaga v usta sv. Bernardu spev, iz katerega nam sije radostni pomen praznika Marijinega rojstva:
Devica, Mati, ki si hčerka Sina,
ponižnejša in višja od stvari,
zamisli večne trdna korenina,
ti si požlahtnila človeško kri,
da Stvarnik njenega počela
zavrnil ni, da se iz nje rodi.
V telesu tvojem zopet se je vnela
ljubezen, ki od nje toplote v sreče
neskončnosti ta roža je vzcvetela.
Tu si ljubezni sonce nam zareče,
tam doli pa, za smrtnih si množine
nadeje vrelo, venomer kipeče.
Gospa, mogočna in take si miline,
da kdor, ždeč si milost, te ne zove,
ravna željám polet brez kril v višine.
(Prev. Alojz Gradnik)
Strle
Na malo mašo se ponekod v izročilu držijo navad, ki veljajo za veliko mašo (npr. blagoslov rož, prepoved plezanja na drevje ipd.). Ta dan pomeni že začetek jeseni, saj ponekod mala maša za suknjo vpraša ali pa odpre dolinsko pašo (mala maša – v vsakem grmu paša). Kakršno vreme je to dan, tako bo še mesec ali dva.
Kumer
VIR: Leto svetnikov, 3, 1999. Smolik, M., ur., Celje, Mohorjeva družba, str. 588-594.
**********************************************
Mučeništvo Janeza Krstnika
29.8.2024
Foto: splet
Janez Krstnik je bil 'glasnik rojstva in smrti' Božjega Sina. Njegovo mučeništvo obhajamo 29. avgusta.
Evangelista Matej in Luka poročata, kakšno oceno je o današnjem slavljencu izrekel Jezus: »Resnično, povem vam: med rojenimi od žene ni vstal nobeden večji ko Janez Krstnik.« Janez je bil torej večji kot vsi očaki in preroki stare zaveze: prvim so bile dane obljube o Odrešeniku, drugi so Mesija napovedovali. Janez Krstnik pa je bil Mesijev predhodnik, videl ga je s telesnimi očmi, ga predstavil ljudstvu in ga tudi krstil. Razumljivo torej, zakaj Cerkev tega velikega moža proslavlja z dvema praznikoma, ki slavita njegovo dvojno rojstvo: 24. junija obhaja slovesni praznik njegovega rojstva za ta svet in za poslanstvo Jezusovega predhodnika, 29. avgusta, pa se spominja njegovega mučeništva, njegovega rojstva za nebesa.
Glavna prošnja današnje maše pravi, da je bil Janez Krstnik 'glasnik rojstva in smrti' božjega Sina. Angleški duhovni pisatelj sv. Beda Častitljivi, ki je umrl leta 735, razlaga: »S svojim rojstvom je napovedal Kristusovo rojstvo, s svojim oznanjevanjem je naznanil Kristusovo oznanjevanje, s krstom je pričal za Kristusa. Končno je tudi s svojim trpljenjem prerokoval Kristusovo trpljenje ... Ni dvoma, da je Janez Krstnik pretrpel zapor in spone zaradi pričevanja za Odrešenika ... Sicer preganjalec ni zahteval, naj se Kristusu odpove, ampak naj se odpove resnici; vendar je umrl za Kristusa. Kristus namreč zatrjuje: Jaz sem resnica.«
Resnica, za katero je Janez Krstnik dal življenje, je bila moralnega reda. Zgodbo njegovega mučeništva poznamo iz evangeljskih poročil. Herod An tipa, četrtni oblastnik ali tetrarh v Galileji in Pereji, je vzel k sebi Herodiado, ženo svojega polbrata, ki je bila hkrati njegova nečakinja. Vsem, ki so imeli malo čuta za spodobnost, se je gnusilo, da se je Herod oženil z bratovo ženo, ko je ta še živel. Janez Krstnik pa je, zvest svoji preroški službi, neustrašeno stopil pred Heroda in mu v obraz
povedal: »Ni ti je dovoljeno imeti!« Evangelist Luka pa piše, da ga je grajal tudi zaradi vseh drugih hudobij. Herod ni imel ne poguma ne moči, da bi se spreobrnil, raje je božjega glasnika utišal: dal ga je vreči v ječo v nepristopni trdnjavi Maherunt ob Mrtvem morju.
Herod je Janeza spoštoval, še bolj pa se ga je bal. Bala se ga je predvsem Herodiada, ker je prerok ogrožal njen položaj. Ko je bil Janez že skoraj leto dni v ječi, je Herod v Maheruntu praznoval svoj rojstni dan. Tam se je zgodilo, kar slišimo v evangeliju današnje maše. Herodiadina hčerka Saloma je plesala pred Herodom in njegovimi gosti. Lepa deklica ga je tako očarala, da ji je – tudi od vina omamljen – obljubil vse, kar bi si želela. Deklica je bila le orodje Herodiadinega zlobnega naklepa: po materinem naročilu je zahtevala glavo Janeza Krstnika. Ta prošnja je Heroda zmedla, vendar se je hotel pokazati kot mož beseda in je dekličino željo izpolnil.
Janez Krstnik nas s svojo osebnostjo, s svojim javnim nastopom in s svojim mučeništvom prevzema zaradi svoje možatosti in poguma. Njegova vest mu je bila edino veljavno vodilo. Da bi ga prisilili k molku, so mu morali odsekati glavo. Staro ime današnjega godu je 'obglavljenje Janeza Krstnika', v ljudskem jeziku tudi 'Janez brez glave'.
V Sikstinski kapeli je sv. Jernej upodobljen z nožem in svojo kožo - Foto: splet
24. avgusta goduje sv. Jernej, apostol.
Jernej je bil eden izmed dvanajsterih apostolov, ki jih je Gospod izbral, da nadaljujejo njegovo delo. Iz evangeljskih knjig in Apostolskih del zvemo malo o njem. Po novejših novozaveznih raziskovanjih je istoveten z Natanaelom, o katerem nam pripoveduje evangelist Janez, da ga je Filip pripeljal k Jezusu. Ob tem prvem srečanju mu je Jezus takoj razodel svoj dar, da ve za skrivnosti, ko mu je izjavil, da ga je videl pod smokvinim drevesom, preden ga je Filip poklical in mu ga predstavil.
Natanael je bil doma iz Kane v Galileji, kjer je Jezus naredil prvi čudež. Ko je Filip pripovedoval prijatelju Natanaelu o svojem srečanju z Jezusom iz Nazareta, se je Natanael, ki je vedel, da Nazarečani niso bili na dobrem glasu, začudil in vprašal: »Ali mar more priti kaj dobrega iz Nazareta?« Ob takem nezaupanju je bilo Natanaelovo srečanje z Jezusom nepozabno. Ko ga je Jezus videl, da prihaja k njemu, je pohvalil njegovo odkritosrčnost in poštenost z besedami: »Glej, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače.« Ko se je ta začudil, od kod ga pozna, mu je Jezus odgovoril: »Preden te je Filip poklical, ko si bil pod smokvinim drevesom, sem te videl.« V Natanaelu je bil premagan zadnji dvom, ko ga je Jezus prepričal s svojo vsevednostjo: »Učenik, ti si Sin božji, ti si kralj Izraelov.« Čeprav evangelist tega izrecno ne omenja, je Jezus gotovo že ob tem prvem srečanju izbral Natanaela za učenca, ki je potem vsa tri leta spremljal Gospoda na njegovih potih po Galileji, Judeji in Samariji.
Na seznamu apostolov Natanael izrecno ni omenjen, v splošnem ga istovetijo z apostolom Jernejem (Bartolomejem), to pa zato, ker Sveto pismo povsod omenja s Filipom tudi Jerneja že preden sta spoznala Jezusa, sta si bila prijatelja. Filip je Jerneja tudi pripeljal k Jezusu in mu ga predstavil. Po vsem tem je upravičena domneva, da Natanael in Jernej pomenita isto osebo. Vsekakor pa je bil Jernej med prvimi apostoli, ki jih je Gospod poklical. Po vstajenju srečamo Natanaela z drugimi apostoli, ki so lovili ribe v Genezareškem jezeru in se jim je Jezus prikazal.
Po poznejšem izročilu je Jernej oznanjal evangelij v Indiji, Mezopotamiji, Partiji, Likaoniji, Veliki Armeniji, morda tudi v Egiptu. Na začetku so ga nekaj časa spremljali Andrej, Matej ali Filip. Domnevajo, da je umrl mučeniške smrti v Armeniji v mestu Albanopolis, kjer so mu na ukaz kralja Astiaga živemu potegnili kožo s telesa, nato ga pa obglavili ali križali.
V 6. stoletju so svetnikove kosti prenesli iz Albanopolisa na otok Lipari, v 9. stoletju so jih prenesli v Benevent, od koder jih je leta 983 cesar Oton III. dal prenesti v sv. Jerneju posvečeno cerkev ob Tiberi v Rimu. Svetnikovo lobanjo hranijo od leta 1238 kot dragoceno relikvijo v stolnici v Frankfurtu. Nekaj svetih moči apostola Jerneja so že v dobi Karla Velikega imeli v Aachnu, kamor so od 14. stoletja tudi Slovenci radi romali; meščani iz Ljubljane in Kranja so imeli v Aachnu poseben oltar sv. Cirila in Metoda in stalnega slovenskega duhovnika.
Ime sv. Jerneja se omenja v rimski evharistični molitvi pri maši. Njegov god se 24. avgusta praznuje že od 9. stoletja dalje; od tedaj pa do leta 1955 je imel celo svojo vigilijo. Slovenci sv. Jerneja radi častijo, posvečenih mu je 12 farnih in 17 podružničnih cerkva. Jernejevo je ponekod velik kmečki praznik. Na Koroškem je jernejevo najimenitnejši dan za nabiranje zdravilnih zelišč, saj imajo ta dan posebno moč. Jernejevo je bil nekoč dan, ko so se plačevale obresti in računi, dan hvale za pospravljeno žetev. Jernej je tudi pomemben mejnik v jesenskem vremenu: Po vremenu sv. Jerneja rada se vsa jesen nareja. Ali: kakor sv. Jernej vremeni, se vsa jesen drži. Po Slovenskih Goricah postavljajo klopotce.
Upodabljajo ga s kratkimi lasmi in kratko pristriženo brado, v desnici drži nož, s kakršnim so ga drli, v levici pa knjigo, ker staro izročilo pravi, da je v Arabijo prinesel evangelij sv. Mateja in ga imel za podlago svojih misijonskih govorov.
Za svojega zavetnika ga časte knjigovezi, usnjarji, rokavičarji, strojarji, krojači, čevljarji, kmetje, viničarji in pastirji. Kličejo ga na pomoč pri živčnih boleznih in trganju.
Praznik porcijunkule: ne gre za svetnico, temveč za cerkvico
Cerkvica sv. Marije Angelske pri Assisiju. FOTO: Wikipedija.
Porcijunkula ni svetnica, kot bi morda kdo pomislil, ampak je ime cerkvice sv. Marije Angelske pri Assisiju, ki je bila last benediktincev z gore Subasio in jo je pred propadom rešil sv. Frančišek Asiški. Slovesno je še posebej v Celju.
V župnijski cerkvi sv. Cecilije v Celju danes potekajo slovesne maše ob prazniku porcijunkule. Po večerni maši, ki jo bo ob 18. uri daroval Franci Trstenjak, bo še blagoslov za bolnike z rakom in druge z relikvijami sv. Leopolda Mandića.
Porcijunkula, sveti kraj
Beseda porcijunkula pomeni majhen košček zemlje, ki je postal najbolj blagoslovljen in svet kraj za sv. Frančiška, saj je prav v tej cerkvici ob branju Božje besede spoznal, da mora živeti po evangeliju, ta pa mora postati vodilo njegovega življenja in življenja njegovih bratov.
1/5
To se je zgodilo v času, ko je tudi v Cerkvi cerkveno pravo večkrat preglasilo evangeljsko sporočilo, saj je šele 2. vatikanski koncil uradno poudaril, da je evangelij vodilo za vse kristjane.
Ob cerkvici sv. Marije Angelske so si Frančiškovi bratje uredili prvo skupno bivališče, od tod so odhajali kot veseli oznanjevalci veselega oznanila po vsem svetu in sem so se vračali na skupna zborovanja, na katerih so iskali v Svetem Duhu Božjo voljo in se opogumljeni trudili, da bi po njej živeli.
Porcijunkulski odpustek
Po izročilu naj bi tedaj pravkar izvoljeni papež Honorij III. leta 1216 cerkvici sv. Marije Angelske na prošnjo sv. Frančiška podelil možnost prejeti popolni odpustek brez dolgih in dragih ter nevarnih romanj v daljne dežele (Sveto deželo, Rim ali Kompostelo), brez sodelovanja v križarski vojni in brez miloščine (denarja).
Porcijunkulski odpustek je dokumentirano izpričan vsaj že v 2. polovici 13. stoletja, najprej v sami cerkvici sv. Marije Angelske, od konca 14. stoletja dalje so papeži pravico do prejema porcijunkulskega odpustka začeli podeljevati tudi drugim cerkvam Frančiškovih bratov, pozneje vsem župnijskim cerkvam. Tudi tu je ob tolikih drugih posebnostih asiški ubožec enkraten.
V čem je posebnost porcijunkulskega odpustka?
Najprej v tem, da so bili z njim nagovorjeni predvsem ljudje s takratnega obrobja; ljudje, ki so se imeli za grešnike in bi se radi s skesanostjo Bogu približali, saj niso mogli izpolniti takratnih zahtevnih pogojev za prejem popolnega odpustka, ki so bili uresničljivi samo za višji razred in predvsem za moške.
Prejem porcijunkulskega odpustka pa je bil omogočen vsem ljudem; vsi so bili izenačeni: mladi in stari, moški in ženske, bogati in revni, fevdalci in vazali, trgovci in reveži, samski in poročeni, visoko in nižje izobraženi, krhki in zdravi, močni in nebogljeni, kleriki (diakoni, duhovniki ter škofje) in laiki.
Ob porcijunkuli med drugim radi romajo h kapucinom v Celje. FOTO: Arhiv kapucinov.
Pri porcijunkulskem odpustku gre za revolucijo v luči evangeljske prilike o farizeju in cestninarju; o »pravičnem farizeju« z lažno svetostjo in skromnem ter skesanem cestninarju (Lk 18,9-14), »ki še oči ni hotel povzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: 'Bog, bodi milostljiv meni grešniku!' Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne« (Lk 18,13-14).
Božje sočutje do vseh ljudi
Cerkev je ugotovila, da je 2. avgust, praznik sv. Marije Angelske v porcijunkuli, postal praznik molitve, sprave in odpuščanja in ga zato s hvaležnostjo ohranja.
Dan porcijunkule je danes bolj kot dan prejemanja porciunkulskega odpustka postal dan priznanja svoje človeške krhkosti, nebogljenosti in grešnosti ter predvsem dan Božjega sočutja in usmiljenja do nas, grešnikov.
Porcijunkula nas vodi k spreobrnjenju, k zakramentu sprave in evharistije.
Papež Frančišek, ki si je za papeškega zavetnika izbral sv. Frančiška Asiškega, tako rad govori o vesoljnem bratstvu, o Božjem sočutju do vseh ljudi, o spravi, Božjem usmiljenju in tolikokrat o ljubezni do ljudi na obrobju, ki jih je prav porcijunkulski odpustek izenačil z vsemi drugimi, tudi bogatimi in privilegiranimi ljudmi, ker je postal zastonjski dar Cerkve vsem katoliškim kristjanom.
Kljub temu, da je dandanes 2. avgusta, na praznik sv. Marije Angelske v porcijunkuli, mogoče prejeti popolni odpustek zase ali za enega rajnega v vseh župnijskih cerkvah, imajo na ta dan ponekod ustaljeno navado, da množično romajo npr. h kapucinom v Celje, Vipavski Križ itd., kjer lahko še posebej občestveno doživijo ta dan kot dan molitve, sprave in odpuščanja.
Pogoji za prejem porcijunkulskega odpustka so: spoved, maša z obhajilom in predpisana molitev – veroizpoved, očenaš in po namenu svetega očeta.
Avtor prispevka je Vinko Škafar
********************************
sveta Mohor in Fortunat – škof in diakon, mučenca
Zavetnika Mohorjeve družbe in druga zavetnika ljubljanske nadškofije.
Imena: Mohor, Fortunat, Fortunato, Forti, Forto, Fortunata, Fortuna
Cerkve v Sloveniji/svetu: v Sloveniji je 16 cerkva sv. Mohorja in Fortunata
Ta dva svetnika sta za Slovence zelo pomenljiva. Oba sta zavetnika in nekak svet simbol, sveto znamenje oglejskega patriarhata in njegovih zaslug za krščansko vero.
Taka izročila, kakor so ohranjena o teh dveh svetnikih, imajo zgodovinsko jedro, ki ga je treba izluščiti po odstranitvi legendarnih primesi. Raziskovalci so se ustavili ob dejstvu, da je tako imenovani Hieronimov martirologij nastavil praznovanje teh dveh mučencev na 22. ali 23. avgust, 12. julija so v Ogleju praznovali le dan prenosa njunih relikvij. 23. avgust je odkril odločilno sled. Na ta dan se je škofija Sirmium (Sremska Mitrovica) spominjala svojih dveh mučencev z imenoma Hermogenes in Fortunat, ki sta bila mučena pod cesarjem Dioklecijanom. Ugotovljeno je dalje, da so kosti obeh mučencev prenesli v Oglej med preseljevanjem narodov (najbrž leta 408 ali 409). Pregled imena sv. Mohorja kaže, da je v raznih rokopisih spreminjal svoje oblike (Hermogerat, Ermodor, Armager in tudi Hermagora). Upravičeno lahko sklepamo, da je sirmijski Hermogenes spremenil ime v končno obliko Hermagora in da je pravi »oglejski« mučenec Hermagora dejansko isti kakor sirmijski Hermogenes.
Cesar Karel Veliki je določil reko Dravo za mejo med oglejskim patriarhatom in salzburško nadškofijo. Zato se je češčenje svetih Mohorja in Fortunata razširilo predvsem južno od Drave. Od leta 1461 do 1961 (natančno 500 let) sta bila patrona ljubljanske nadškofije, odtlej pa njena drugotna patrona.
Ne smemo pozabiti, da je blaženi škof Anton Martin Slomšek ustanovil Društvo sv. Mohorja, ki se je pozneje preuredilo v cerkveno bratovščino. To je naša današnja Mohorjeva družba. Sv. Mohor in Fortunat sta bila do leta 1961 glavna zavetnika ljubljanske škofije, pri nas pa jima je posvečenih kar sedem župnijskih in 21 podružničnih cerkva, pa tudi najstarejša knjižna založba nosi njuno ime (Mohorjeva družba). Zgodovinska dejstva postavljajo sv. Mohorja na ozemlje današnjega Beograda (Singidun), kjer je bil škofov lektor (nižji klerik). Pred preganjalci je leta 303 bežal v Sirmium in tam pretrpel mučeniško smrt, najverjetneje na isti dan, 23. avgusta, kot sirmijski diakon Fortunat. Kasneje, ko so njune relikvije prenesli v Oglej, se je zapis o njunem mučeništvu izgubil in nastale so legende, ki jih je v 6. stoletju zapisal Pavel Diakon. Kaj pravi? Sveti Mohor, ugledni oglejski meščan, se je leta 46 pridružil apostolu Marku, ki je v Ogleju oznanjal Kristusa. Marko ga je vzel s seboj v Rim in ga izbral za svojega naslednika. V Rimu ga je sv. Peter posvetil za prvega oglejskega škofa. V osemnajstih letih, kolikor je vodil škofijo, je Oglej napredoval ne samo gospodarsko, ampak tudi versko. Desna roka pri njegovem misijonskem delu je bil diakon, sv. Fortunat. Leta 64 je v Rimu nastopilo krvavo obdobje Neronovega preganjanja kristjanov, umrla sta sv. Peter in Pavel, v Ogleju pa je cesarski namestnik Sebastes dal prijeti sv. Mohorja. Mučil ga je z bikovkami, natezalnico, železnimi ostmi in plamenicami, a mu ni mogel priti do živega. Ker se je zbal nemira, ga je dal zapreti v ozko, temno ječo. Takoj je sredi ječe zasvetila čudežna svetloba in zavel prijeten vonj, svetemu Mohorju pa so se čudežno zacelile vse rane. Poslej so se čudeži kar vrstili: najbolj znana sta ozdravljenje božjastnega sina oglejskega plemenitaša Gregorija ter slepe gospe Aleksandre. Cesarski namestnik je zato kmalu dal zapreti še Fortunata, a čudeži in spreobrnjenja kljub temu niso ponehali, bilo jih je vedno več. V strahu, da se o tej nenavadno hitri rasti krščanstva ne bi izvedelo po cesarstvu, je dal namestnik Sebastes neke temne noči oba v ječi obglaviti.
Ime: Ime Mohor je nastalo iz latinskega imena Hermagoras, ki ga povezujejo z imenom boga Hermesa in z glagolom agoreuo »govorim (javno) v skupščini«. Fortunat pa izhaja iz latinskega pridevnika fortunatus »srečen, blažen; premožen, bogat«.
Rodila sta se v 3. stoletju, umrla pa 23. avgusta okoli leta 305 v Singidunumu, današnjem Beogradu. Družina: Iz legend ne izvemo o njunem poreklu nič drugega kot to, da naj bi bil sv. Mohor ugleden oglejski meščan.
Zavetnika: Ogleja, drugotna zavetnika ljubljanske nadškofije, Mohorjeve družbe v Celju, Celovcu in Gorici. Upodobitve: Upodabljajo ju skupaj, največkrat kot priprošnjika; sv. Mohor je upodobljen kot škof v ornatu, sv. Fortunat pa kot diakon, v dalmatiki (diakonskem oblačilu). Oba držita v rokah palmovo vejico, simbol mučeništva. Godujeta: Na dan prenosa relikvij v Oglej, 12. julija, v Djakovu pa 23. avgusta, na dan, ko naj bi pretrpela mučeništvo.
***********************************
Slovesni praznik slovanskih apostolov svetih bratov Cirila in Metoda
Upodobitev sv. Cirila in Metoda na fasadi župnijske cerkve Ljubljana-Bežigrad - Foto: Družina
V Katoliški cerkvi 5. julija obhajamo slovesni praznik sv. bratov Cirila in Metoda, slovanskih apostolov in sozavetnikov Evrope. Imenujemo ju tudi apostola Slovanov zaradi pomembnega misijonskega dela med slovanskimi ljudstvi.
Ciril in Metod sta bila misijonarja grškega rodu, ki sta pri oznanjevanju in širjenju krščanske vere uporabljala glagolico. Ciril se je rodil okrog l. 826 ali 827, Metod pa okrog l. 812 ali 815 v Solunu. Pri krstu so ju poimenovali Konstantin in Mihael, vendar sta ob vstopu v samostan imeni spremenila. Najprej sta delovala kot knjižničar in učitelj filozofije. Mladost sta preživela v okolici Soluna, cesar pa ju je okrog l. 860 poslal misijonarit na polotok Krim.
Moravski knez Rastislav ju je okrog l. 860 povabil med slovanske narode, kjer sta delovala na tedanjem velikomoravskem ozemlju, ki je zajemalo današnjo vzhodno Slovenijo, vzhodno Hrvaško, Madžarsko, Češko, Slovaško, južno Poljsko, jugovzhodno Nemčijo in zahodno Ukrajino ter širila krščansko oznanilo v slovanskem jeziku. Po treh letih na Moravskem sta odšla v Panonijo in od tam preko Benetk v Rim. Pri papežu Hadrijanu II. (867–872) sta dobila dovoljenje za opravljanje bogoslužja v slovanskem jeziku.
Ciril je v Rimu zbolel in umrl, papež Hadrijan II. pa je Metoda poslal h knezu Koclju v Panonijo. Na tem ozemlju je prišel v spor z nemškimi duhovniki in bil obtožen krivoverstva. Po izpustitvi mu je papež Janez VIII. (872–882) ponovno dovolil uporabo slovanskega jezika za bogoslužno rabo.
Njun godovni dan v Katoliški Cerkvi obhajamo 5. julija, v neslovanskih deželah pa 14. februarja. Pravoslavna Cerkev njun god obhaja 11. maja, 24. maja pa godujeta po julijanskem koledarju. Sveti papež Janez Pavel II. (1978–2005) ju je leta 1980 imenoval za sozavetnika Evrope. V ljubljanski nadškofiji sta glavna zavetnika, v mariborski nadškofiji pa druga zavetnika nadškofije. V murskosoboški škofij je sv. Metod glavni zavetnik škofije, njun god pa v Katoliški cerkvi v Sloveniji obhajamo kot slovesni praznik.
Praznik apostolov Slovanov je priložnost za ovrednotenje in zavedanje njunega pomena na področju evropske kulturne, zgodovinske in jezikovne dediščine, ki je povezana tudi z našo deželo.
****************************************
Slovesni praznik apostolov sv. Petra in Pavla
29.6.2024
Sveta Peter in Pavel - Vir: splet
V Katoliški cerkvi 29. junija praznujemo slovesni praznik apostolov sv. Petra in Pavla.
Peter je bil ribič iz Betsajde ob Genezareškem jezeru. Jezus ga je poklical, da bi bil ribič ljudi in da bi kasneje kot pastir tudi vodil Cerkev kot Božje ljudstvo. Po svetopisemskem izročilu mu je Jezus po tem, ko ga je poklical za učenca, spremenil ime v Peter: »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih« (Mt 16,18–20). Zelo pomembna izkušnja v Petrovem življenju je bila ta, da je Jezusa, po tem, ko je bil le-ta prijet, kljub temu, da se je ob njem vzgajal in učil približno tri leta, trikrat zatajil. Po Jezusovem vnebohodu Peter nastopa kot voditelj apostolov in mlade Cerkve. Nekaj časa je bil škof v Antiohiji, okoli leta 42 pa je odšel v Rim. Od tam je vernikom v Mali Aziji poslal dve pismi (1 Pt in 2 Pt), življenjsko pot pa je sklenil z mučeništvom.
Po zgodovinskih virih naj bi apostol Peter vladal do leta 67 po Kr. Več zgodnjekrščanskih spisov potrjuje, da je Peter umrl nasilne smrti v Rimu v času vladanja cesarja Nerona. Na kraju njegovega mučeništva je dal cesar Konstantin leta 350 postaviti veliko baziliko. Sedanja bazilika sv. Petra v Vatikanu je bila postavljena v letih med 1506 in 1526. Pod njenim glavnim oltarjem je gob apostola Petra, čigar nasledniki so papeži oz. rimski škofje.
Apostol Pavel se je rodil okrog leta 10 po Kr. v Tarzu, v glavnem mestu takratne rimske province Kilikije. Po rodu je bil Jud, po očetu pa je podedoval rimsko državljanstvo. Bil je farizej in poznavalec judovstva, ki je do spreobrnjenja na poti v Damask preganjal kristjane. Apostol Pavel je ob rojstvu dobil ime Savel, po spreobrnjenju pa se je dal krstiti in ime spremenil v Pavel.
O delovanju apostola Pavla poroča evangelist Luka v Apostolski delih. Obhodil je velik del takratne rimske države in ustanavljal cerkvene občine ter jih spodbujal s pismi. Danes poznamo štirinajst ohranjenih Pavlovih pisem, ki so po vsebini in obsegu za štirimi evangeliji najpomembnejši del Svetega pisma Nove zaveze. Podobno kot apostol Peter je tud
Kapela je bila zgrajena leta 1869 kot pokopališka kapela. Postavljena je bila na kraju, kamor bi se naj širilo pokopališče. V tem času so zgradili savinjsko železnico od Celja do Dravograda, ki je kapelo odrezala od pokopališča. Tako je kapela izgubila svoj namen. Bolj ali manj je samevala, v času bivše Jugoslavije je bila nacionalizirana in v njej so skladiščili gradbeni material. Popolnoma opustošena je - tik ob železnici - dajala klavrn videz. Zvonik se je podrl in uporabili so ga za čebelnjak. Leta 1991 je bila popolnoma obnovljena, postavljen je bil nov zvonik, obnovljen oltar (koliko ga je še ostalo) in uredila se je okolica.Slikar Pepelnik iz Velenja je naslikal oltarno sliko svetega Alojzija (200cmx120cm). V kapeli so vsako leto ob ponedeljkih šmarnice, ki so zelo dobro obiskane. 
Marija sedem žalosti, velike tvoje so skrbi. Za prvo bol se dvigne meč, jo rani Simeon preveč,« pravi slovenska ljudska pesem. Naši verni predniki so se, zlasti v težkih trenutkih osebnega in skupnega življenja, radi zatekali k Mariji sedem žalosti. Ta naziv ima podlago v napovedi starčka Simeona, ki je prišel po navdihu v tempelj, ko sta Marija in Jožef prinesla tja osem dni starega Jezusa, da bi zanj opravila vse po predpisu postave. Simeon je vzel Dete v naročje in se Bogu zahvalil, da je mogel pred smrtjo videti Odrešenika. Potem ga je vrnil njegovi materi in ji dejal: »Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, da se razodenejo misli mnogih src. Tvojo dušo pa bo presunil meč.«
Zavetnika Mohorjeve družbe in druga zavetnika ljubljanske nadškofije.
