Slovesni praznik binkošti
24.5.2026 Katoliška Cerkev Praznik, Sveti duh, Teologija, Velika noč
V krščanski ikonografiji je Sveti Duh upodobljen kot bel golob
S slovesnim praznikom binkošti, ki ga bomo letos praznovali v nedeljo, 24. maja 2026, bomo v Katoliški Cerkvi sklenili velikonočni čas.
Praznik obhajamo 50 dni po veliki noči in je praznik prihoda Svetega Duha, ker je na ta dan po svetopisemskem sporočilu nad zbrane učence in Božjo mater Marijo prišel Sveti Duh (prim. Apd 2,1–11; Jn 20,19–23).[1]
Sveti Duh v življenju krščanske skupnosti
Iz svetopisemskega besedila izhaja pomen delovanja Svetega Duha v Cerkvi in življenju krščanske skupnosti, saj je on dejavno navzoč ob sprejemanju odločitev (prim. Apd 15,28), izbira oznanjevalce (prim. Apd 13,2) ter jih vodi (Apd 8,26–40). Začetki Cerkve so po Apostolskih delih v tesni povezanosti s prihodom Svetega Duha, zato v drugem Lukovem delu – Apostolskih delih – binkošti zavzemajo središčno mesto. Kakor je Jezus po krstu v Duhu začel svoje delovanje s programskim govorom v nazareški shodnici, ki ga je sklenil z opozorilom, da so vsi (ne samo Judje) poklicani k odrešenju; tako tudi Cerkev po svojem binkoštnem krstu (prim. Apd 2,1–4) začenja svoje poslanstvo s Petrovim govorom v Jeruzalemu (prim. Apd 2,14 in sl.), ki na koncu nakaže univerzalni vidik odrešenja (prim. Apd 2,39). Tako sta celotno evangeljsko poslanstvo Cerkve, kakor tudi poslanstvo Jezusa Kristusa prikazana kot delovanje pod vodstvom Svetega Duha.
Apostolska dela pričujejo o delovanju Svetega Duha ne samo ob nastanku Cerkve, ampak tudi o njegovem stalnem spremljanju Cerkve na njeni poti napredovanja. Celotna knjiga je eno samo sklicevanje na Svetega Duha. Ta je dvakrat omenjen kot prvotni dejavnik odrešenja, njegovo delo je tudi obrat Cerkev k poganom. Po molitvi, veri in krstu Sveti Duh podarja moč za pričevanje ter vodi Cerkev pri njenem misijonskem poslanstvu in oznanjevanju evangelija.
Sveti Duh in nova evangelizacija
Sveti Duh je začetnik in počelo vsake evangelizacije, je prvenstveni nosilec veselega oznanila v svet in prehiteva človeško oznanjevanje evangelija. Papež Pavel VI. (1963–1978) je izpostavil vlogo Svetega Duha kot glavnega dejavnika evangelizacije, zato mora Cerkev bolj premišljevati naravo, vlogo in način delovanja Svetega Duha v današnji družbi in evangelizaciji. Ko Cerkev danes čuti potrebo po novi evangelizaciji, pravzaprav čuti potrebo po bolj odločni poslušnosti in odprtosti za delovanje Svetega Duha.
Nova evangelizacija, ki pomeni prehod od tradicionalne k osebni veri, pomeni tudi novo prisluškovanje Svetemu Duhu, ki tudi za danes pozna prave rešitve za nastale razmere. Evangelizacija je tudi »nova«, ker Sveti Duh neprestano ustvarja novost Božje besede in ljudi na novo duhovno prebuja. Sveti Duh je tisti, ki evangeliju odpira pot v srca ljudi in družbe (prim. Apd 16,9–10) ter konkretizira evangeljsko sporočilo v sodobni čas in okolje.
Izraz binkošti in cerkveno leto
Beseda binkošti izhaja iz nemškega jezika (Pfingsten iz 'der fünfzigste Tag' (petdeseti dan)), pojem pa izhaja iz grške besede pentekoste' (hemera), kar pomeni petdeseti (dan). Po binkoštih se v Katoliški Cerkvi nadaljuje liturgični čas med letom, ki traja do konca cerkvenega leta oziroma do začetka adventnega časa. Velikonočno svečo v cerkvah z oltarnega prostora odnesejo h krstnemu kamnu, duhovniki in drugi sodelavci pa pri bogoslužju nosijo liturgična oblačila v zeleni barvi.
************************************************
Tudi letos smo povabljeni, da v soboto, 16. maja, na predvečer narodnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja počastimo spomin nanje z molitvijo in kratkih zvonjenjem. Prosim vas, da poskrbite, da bi ob 20.58 za dve minuti zazvonili zvonovi po vseh župnijskih cerkvah celjske škofije in vse Slovenije ter se bomo tako povezali v skupni molitvi slovenskega naroda za spravo in blagoslov, za osvoboditev od demonskih sil sovraštva ter za mir in pokoj vseh žrtev sovraštva.
Slavnostni govornik v Ljubljani na Trgu republike bo g. Marcelo Brula, režiser letošnjega Škofjeloškega pasijona. Ker prihaja iz Argentine, bo lahko kot potomec teh, ki so morali bežati maja 1945, iz prve roke povedal, kako je iz te krivice in bolečine rasla njihova zvestoba in ljubezen do slovenske domovine. Žrtve bodo počastili s slovensko himno in skupaj zmolili Očenaš. Nato bodo prebirali imena žrtev, premišljevali o njihovem življenju, z njihovih travnikov pa bodo prinesli cvetje in jih skupaj s svečkami polagali pod farne križe. Svečo bodo nesli tudi k spomeniku povzročiteljev.
Prav je, da se kot Cerkev in narod povežemo v svet trenutek molitve, zahvale in prošnje, da bo lahko naša dežela živela v miru in blagoslovu.
Maksimilijan Matjaž, celjski škof
***************************************************************
Sv. Dominik Savio
6.5.2026 Katoliška Cerkev Mladina, Svetnik
Sv. Dominik Savio - Foto: splet
Prvi življenjepis mladega svetega Dominika Savia je napisal njegov vzgojitelj – sveti Janez Bosko ali Don Bosko, ustanovitelj salezijancev, ki se posvečajo predvsem vzgoji mladih.
Don Bosko je Dominika sprejel v svoj vzgojni dom, imenovan oratorij, jeseni leta 1854. Dvanajstletni Dominik mu je ob sprejemu dejal: »Upam, da se bom vedno obnašal tako, da se vam ne bo treba nikoli pritoževati zaradi mojega vedenja.« Ta izredni deček je bil don Bosku zelo pri srcu in nekoč mu je dejal, da bi ga rad s čim obdaril, izbiro daru pa je prepustil njemu. Dominik Savio mu je dejal: »Darilo, ki si ga želim, je, da napravite iz mene svetnika. Ves bi se rad daroval Gospodu, saj že moje ime Dominik govori, da sem Gospodov. Rad bi bil njegov za večno, čutim potrebo, da postanem svetnik. Če ne postanem svetnik, je vse skupaj nič. Bog hoče, da bi bil svet in zato moram postati svetnik!« Za dosego tega cilja si je prizadeval vse svoje življenje, ki je trajalo manj kot petnajst let.
Ta Božji ljubljenec se je rodil 2. aprila 1842 v kraju Riva di Chieri v jugozahodnem delu italijanske pokrajine Piemont in bil še isti dan krščen. 8. aprila 1849, na veliko noč, je prejel prvo sveto obhajilo. Znal je že pisati in ta dan je v svoj dnevnik zapisal sklepe za svoje življenje: »Pogosto bom šel k spovedi in pristopil bom k svetemu obhajilu, kolikokrat mi bo spovednik dovolil (takrat še ni bilo v navadi vsakdanje sveto obhajilo). Posvečevati hočem Gospodove dneve. Moja prijatelja bosta Jezus in Marija. Rajši umrjem, kot da bi storil en sam greh.« V šoli je bil vedno prvi, čeprav se za prvenstvo nikoli ni potegoval. Zvesto je služil Bogu, ki mu je podaril tako lepe talente.
Don Bosko v svojem življenjepisu Dominika Savia pripoveduje, kako sta se prvič srečala. Leta 1854 je prišel k njemu župnik iz mesteca Mondonico in mu pripovedoval o svojem učencu Dominiku Saviu. »Tukaj v vaši hiši imate morda prav take dečke,« mu je dejal, »toda težko bi našli katerega, ki bi ga prekašal po bistrosti in po krepostih. Poskusite in videli boste, da je to nov sveti Alojzij!« Kmalu zatem je Dominik prišel k don Bosku v spremstvu svojega očeta. »Poklical sem ga na stran,« se spominja don Bosko, »in pričela sva se pogovarjati o njegovem dosedanjem šolanju in življenju. Med nama se je takoj spletla iskrena zaupnost. Zaznal sem, da je duša tega dečka polna Gospodovega duha in nemalo sem osupnil spričo del, ki jih je božja milost uresničila v njem že v tako nežnih letih.«
V don Boskovi šoli je ostal dve leti in pol. Svetniški vzgojitelj je strmel, ko je videl, kako čudovito napreduje Dominik v božji modrosti in milosti. Posebno rad je častil Marijino brezmadežno Srce in 8. junija 1856 je ustanovil posebno Družbo Brezmadežne, za katero je sestavil pravila, ki razodevajo neverjetno duhovno zrelost komaj štirinajstletnega dečka.
9. marca 1857 zvečer je nenadno tako oslabel, da so mu podelili zakramente za umirajoče. Kdor ga je slišal govoriti ali je pogledal v njegov vedri obraz, bi si mislil, da je legel samo zato, da se malo odpočije. Nihče razen njega samega ni mogel verjeti, da se mu res bliža smrt. Ob njem je bil don Bosko pa oče in mati. Mati je jokala, oče je na njegovo prošnjo molil molitve za umirajoče. Z besedami: »Zbogom, dragi očka, kako lepo je, kar gledam!« in s srečnim smehljajem na obrazu je brez najmanjšega trepeta izdihnil – poroča don Bosko, ki se mu je ob smrti Dominika Savia trgalo srce. »Moja ljubezen do njega je bila ljubezen očeta do sina, vrednega najglobljega in najnežnejšega čustva.«
Dominika Savia je za blaženega razglasil papež Pij XII. leta 1950, štiri leta kasneje pa za svetnika. Leta 1956 ga je postavil za zavetnika mladih cerkvenih pevcev.
*************************************************
1. maj – sv. Jožef delavec
1.5.2026 Katoliška Cerkev God, Svetnik
Sv. Jožef delavec - Foto: Družina
V Katoliški Cerkvi 1. maja obhajamo god sv. Jožefa delavca, moža Device Marije in Jezusovega krušnega očeta.
Sv. Jožef je bil po svetopisemskem izročilu mizar, zato velja za zgled človeka, ki si je z delom služil kruh, vzdrževal družino ter skrbel za vzgojo in rast Jezusa Kristusa.
Vsebina godovnega dneva izhaja tudi iz zgodovinskih okoliščin delavskega vprašanja. Papež Leon XIII. (1878–1903) je leta 1891 objavil okrožnico Rerum novarum (Nove stvari), s katero je podprl delavsko vprašanje ter spregovoril o industrijskih delavcih, sindikatih in poštenih plačah. Okrožnica je postala temeljno besedilo sodobnega družbenega nauka Cerkve, saj je človekovo delo prvič obravnavala s krščanskega vidika, pri čemer je izhajala iz svetopisemskega izročila. Obsežno je spregovorila o položaju delavcev, ki so bili v tistem času socialno nezaščiteni, njihov status pa ni imel pravnega okvira. Okrožnice cerkvenega učiteljstva pomagajo vzpostavljati pravičen družbeni red in vrednotiti obstoječo družbeno ureditev.
Navedene teme so v Cerkvi na Slovenskem in tudi širše aktualne tudi dandanes – tako zaradi svetovne finančno gospodarske krize kot tudi zaradi pastoralnega leta socialne pravičnosti oz. družbenega nauka Cerkve, ki od septembra 2011 do septembra 2012 potekal pod geslom Pravičnost v ljubezni.
Zgodovina dela se za kristjane in Jude začne s stvarjenjem sveta. Stara zaveza predstavlja Boga kot delavca, ki oblikuje, postavlja in ureja svet (prim. npr. 1 Mz 1,1–2,4). Jezus si je pred začetkom javnega delovanja služil kruh z delom, verjetno kot obrtnik mizar, s čimer je človekovemu delu dal poseben pomen. Delo ni le ena izmed človekovih dejavnosti, ampak je povezano tudi z družbenimi in političnimi vprašanji. Delo mora biti cenjeno in spoštovano, ker človeku omogoča dostojanstven način življenja in zagotavlja materialne pogoje za preživetje.
Lik sv. Jožefa je zgled tako za delavce kot delodajalce. Slednji so zavezani k zagotavljanju poštene plače, ki omogoča dostojno življenje. Višina plače mora ustrezati življenjskim potrebam in razmeram, v katerih delavci živijo. Vsi subjekti civilne družbe si morajo prizadevati za urejeno razmerje med delom in kapitalom ter z dialogom urejati delavska vprašanja, neomejeno konkurenco ekonomske moči in varovanje osebne lastnine, ki je namenjena družbeni funkciji.
******************************************************
Sv. Filip in Jakob, apostola
Vir: splet
Apostola Filip in Jakob sta na vseh koledarjih 'pod isto streho'. Do leta 1955 sta godovala 1. maja, tedaj pa sta se morala umakniti sv. Jožefu Delavcu. Najprej sta se preselila na 11. maj, po novem koledarju, veljavnem od leta 1970, je njun god 3. maja. Pravzaprav je čudno, da godujeta skupaj, saj razen apostolskega poklica nimata veliko skupnega. Celo na seznamih apostolov, ki jih navajajo prvi trije evangelisti, sta precej narazen: Filip je peti, Jakob pa deveti.
FILIP je bil doma iz Betsajde ob Genezareškem jezeru kot Peter in Andrej. Jezus ga je prvič videl med učenci Janeza Krstnika. Ob drugem srečanju mu je rekel: »Hodi za menoj!« Filip je ne le šel za njim, temveč je k Jezusu privedel še Natanaela (Jerneja). V Janezovem evangeliju Filip nastopi še trikrat. Ob prvem čudežnem nasičenju pet tisoč mož Jezus skuša Filipa z vprašanjem: »Kje naj kupimo kruha, da bi jim dali jesti?« Filip odgovori po svoji zdravi pameti: »Za dvesto denarjev kruha ne bi bilo zadosti zanje, da bi vsak dobil le majhen kos.« Drugič je Filip prišel skupaj z Andrejem k Jezusu in mu sporočil, da bi ga radi videli tujci, ki so prišli za velikonočni praznik v Jeruzalem. Tretjič pa se je Filip oglasil pri zadnji večerji. Ko je Jezus učencem dejal: »Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta«, mu je Filip vpadel v besedo: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Jezus mu je odgovoril: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal?«
Izročilo ve povedati, da je Filip po Jezusovem vnebohodu in po prihodu Svetega Duha oznanjal evangelij najprej v Skitiji (današnji južni Rusiji), nato pa v Frigiji (zahodnem delu Male Azije). Tam je v mestu Hierapolis umrl mučeniške smrti: bil je križan in kamnan. Najpogosteje ga upodabljajo s križem ali s palico v obliki križa. Filipu pripisujejo apokrifni spis 'Filipova dela', apostolske zgodbe, ki so nastale najverjetneje v 3. in 4. stol. Kot svojega zavetnika ga (skupaj z Jakobom mlajšim) častijo klobučarji in suknarji.
JAKOB MLAJŠI (v apostolsko službo je bil poklican kasneje kot prvi – starejši Jakob) je bil doma iz Nazareta. Njegovemu očetu je bilo ime Alfej, materi pa Marija in je bila ena tistih pobožnih žena, ki so hodile z Jezusom in so vztrajale ob njem tudi pod križem. V vseh apostolskih seznamih je imenovan kot 'Jakob, Alfejev sin', nikjer pa ne zvemo, kako in kdaj je bil poklican za apostola. O Jezusovem mesijanskem poslanstvu se je prepričal, ko se mu je vstali Kristus po pričevanju apostola Pavla osebno prikazal. Apostol Pavel prišteva Jakoba med 'stebre Cerkve'. Zaradi svoje zvestobe Mojzesovi postavi in zaradi svojega spokornega življenja je Jakob dobil vzdevek Pravični. Postal je prvi škof jeruzalemske krščanske skupnosti in odigral je pomembno posredovalno vlogo na prvem apostolskem koncilu leta 50 v Jeruzalemu. Proti ozkosrčnim kristjanom iz judovstva, ki so od spreobrnjencev iz poganstva zahtevali, da morajo sprejeti tudi Mojzesovo postavo, je Jakob zastopal stališče apostola Pavla: poganov, ki hočejo sprejeti vero v Kristusa, ne obvezuje ne obreza ne judovska postava.
Apostol Jakob je umrl kot mučenec okoli velike noči leta 62. Nekateri viri poročajo, da so ga kamnali, drugi pa pravijo, da so ga vrgli s tempeljskega obzidja in da ga je neki suknar potem pobil s kolom. Zato ga upodabljajo s suknarskim kolom (ali kijem) in s knjigo, ki je znamenje apostolov.
Apostoloma Filipu in Jakobu je na Slovenskem posvečenih devet cerkva. Kot svoja krstna zavetnika ju častijo številni Slovenci, ki nosijo ime Filip, Lipe, Lipče, Zdenko, Zdeno ter Jakob, Jaka, Rado.
Vir: Revija Ognjišče
**********************************************************
Bratje in sestre v Kristusu!
Evangelist Janez začenja vest o Jezusovem vstajenju s prvim dnevom tedna, ko je prišla Marija Magdalena navsezgodaj h grobu, kjer je bil kamen od groba odvaljen in Gospoda ni bilo. Za ves svet je bil tedaj še en »ponedeljek«, ko so se ljudje odpravljali po svojih opravkih in so pred seboj videli še en običajni teden. Nekaj ducatov pa jih je tistega prvega dne v tednu še precej prestrašenih trepetalo, kaj bo z njimi, ker je bil njihov Gospod, Jezus Kristus, kruto pokončan.
Verjetno je Marijina novica učencem zbudila še več vznemirjenja. A neustavljivi val o veliki novosti, ki je spremenila svet, se je v tistem trenutku že sprožil. Do konca tistega prvega dne v tednu so nekateri že poročali o tem, da so videli Gospoda. Nekateri so ga s težavo prepoznavali; da bi namreč tisti, ki so ga videli umreti na križu in položenega v grob znova živel, je bilo za človeka nemogoče. Grob je bil do tedaj edina nespremenljiva gotovost; z Jezusovim vstajenjem je grob postal prehod k Očetu. Pričevanje vstajenjske liturgije in praznovanje teh, ki so sprejeli vero v to novost, veje tudi v naših krajih.
Tudi za marsikoga je morda danes običajna nedelja – dan počitka ali dela v dežurnih službah. Morda mnogim tudi danes bolezen, samota, neuspeh razžira srce in telo. Toda val oznanila, da je Jezus vstal, zmore premakniti kamen, ki zatemnjuje moje življenje. Kakor je bilo za Jezusove učence potrebno 40 dni, da so sprejeli vest, da Jezus živi, je tudi nam dan čas: čas, da bi to pričevanje izkusili v svojem življenju.
Da Jezus tudi vsakemu izmed nas da znamenja, po katerih bomo verovali Vanj. To vse spremeni, ker spremeni naš zadnji cilj. Spremeni cilj upanja, ki je temelj našega vsakdanjega odločanja, delovanja.
Vest o praznem grobu je Marija Magdalena prinesla Simonu Petru in drugemu učencu, ki ga je Jezus imel rad. Ta drugi učenec si danes ti, sem jaz, ki danes znova posluša vest, ki je ni mogoče utišati: Jezus je vstal. Dragi bratje in sestre, škofje vam želimo, da bi val tolažbe in upanja zaradi Jezusovega vstajenja, ki razodeva tudi našo nesmrtnost v Jezusu, oblival tudi vaša srca.
Msgr. dr. Janez Kozinc
Soboški škof
********************************************
Slovenski škofje vabijo k odgovorni udeležbi na volitvah
14.3.2026 Slovenija Civilna družba
Slovenski škofje vabimo vse vernike in vernice ter vse državljanke in državljane, da se odgovorno udeležijo volitev v Državni zbor v nedeljo, 22. marca 2026.
Udeležba na volitvah je prvi in najosnovnejši izraz krščanske soodgovornosti za skupno dobro, za prihodnost domovine in za dostojanstvo vsakega človeka. Zato želimo spodbuditi vse, ki imajo volilno pravico, da svoj glas oddajo premišljeno, svobodno in po vesti.
Prav je, da glas oddamo tistim, "ki se zavzemajo za resnico, pravičnost in življenje, posebej pa za dobrobit družin, bolnih in šibkejših; ki jim je resnično mar ne le za gmotno blagostanje, temveč tudi za kulturno in duhovno rast ljudi ter za versko svobodo". (Molitev za domovino pred volitvami)
Med najpomembnejšimi izzivi, s katerimi se trenutno soočamo, posebej izpostavljamo vprašanje zaupanja v objektivno in nepristransko obveščanje državljanov. Imamo namreč legitimno pravico, da smo pošteno in celovito informirani – to je temelj, da lahko odgovorno odločamo na volitvah in da lahko svobodno izražamo svoja mnenja, vrednote in prepričanja brez strahu.
Z velikim zanimanjem in zaskrbljenostjo spremljamo tudi razmere v zdravstvu, saj pravica do zdravstvenega varstva sodi med temeljne človekove pravice. Enako ključno za delovanje demokracije ostaja dosledna vladavina prava, nepristransko varstvo zakonitosti in odločno preprečevanje korupcije – ne glede na politično pripadnost ali položaj nosilcev javnih funkcij.
Zato je pomembno, da izberemo ljudi, o katerih lahko na podlagi njihovih dejanj, preteklih ravnanj in zavezanosti utemeljeno upamo, da bodo naredili vse v svoji moči, da se bodo razmere na teh in drugih ključnih področjih našega skupnega življenja bistveno izboljšale.
Skupaj lahko gradimo družbo sodelovanja, ki nikogar ne izključuje, družbo pravičnosti, solidarnosti in odgovornosti do skupnega dobrega.
V tem volilnem času vabimo vernike k skupni molitvi za domovino, k skupnemu razmišljanju o pomembnih družbenih vprašanjih in – iz ljubezni do naše domovine – k odgovorni udeležbi na volitvah.
Vaši škofje
*****************************************
Praznik sv. Jožefa, moža Device Marije
19.3.
Sveti Jožef z detetom Jezusom - Foto: Družina
God in praznik sv. Jožefa, moža Device Marije in Jezusovega skrbnika obhajamo 19. marca.
Kolikor je zanesljivo znanega o sv. Jožefu, je zapisano v evangelijih po Mateju in Luku (prim. Mt 1,1–2,23; Lk 1,5–2,52). Genealogija obeh evangelijev ga uvršča med potomstvo kralja Davida (prim. Mt 1,16; Lk 1,27). Čeprav je bil kraljevskega rodu, Jožef ni bil bogat. Po vsej verjetnosti je bil reven, kar je razvidno iz daru samo »dveh grlic ali dveh golobov« (Lk 2,24) ob Jezusovem darovanju v templju (bogatejše družine so bile po judovski postavi dolžne darovati več, prim. 3 Mz 12,8). Jožefova družina je izvirala iz Betlehema v Judeji, vendar se je on preselil v Nazaret v Galileji, kjer je opravljal tesarsko obrt. Jožef se v evangelijih zadnjič omenja ob Jezusovem obisku templja v starosti približno 12 let (prim. Lk 2,41–52). Predvidevamo, da je Jožef umrl že pred začetkom Jezusovega javnega delovanja. Ostale zgodbe v zvezi z njegovo osebnostjo (npr. njegova domnevna visoka starost in ovdovelost v času poroke z Marijo), nimajo realne zgodovinske osnove in so bile ustvarjene z namenom zadovoljiti ljudsko radovednost o podrobnostih iz njegovega življenja.
Evangeliji nam kljub skopim podatkom rišejo sorazmerno jasno podobo o Jožefovi osebnosti. Bil je zvest in potrpežljiv mož, pokoren Božji volji glede njegovega življenjskega načrta, ob čemer je sprejel tudi vse spremljajoče težave. Evangelist Matej ga imenuje »pravičen« (Mt 1,19), saj je dojel načrt, ki ga je imel Bog z Marijo, in se zavestno vključil vanj tako, da je sprejel, zaščitil in poskrbel za svojo družino.
Jožef je zavetnik umirajočih, saj je ob predpostavki, da je umrl pred začetkom Jezusovega javnega delovanja, umrl v družbi Jezusa in Marije, kar za kristjane predstavlja idealen način, kako zapustiti zemeljsko življenje. Jožef je zavetnik očetov, obrtnikov, delavcev in krščanskih družin.
Leta 1870 je papež Pij IX. (1846–1878) sv. Jožefa uradno razglasil za zavetnika vesoljne Cerkve, s čimer je izpostavil njegovo vlogo podpornika, zaščitnika in vodnika svete družine, ki se je razširila na celotno Cerkev. Ob tej priložnosti je 19. marec določil za njegov godovni dan. Papež Pij XII. (1939–1958) je dodal še praznik Jožefa delavca, ki ga praznujemo 1. maja in sovpada s civilnim praznikom dela.
Papež Janez Pavel II. (1978–2005) je leta 1989 objavil apostolsko spodbudo z naslovom Odrešenikov varuh (1989), v kateri je razmišljal o življenju in pričevanju sv. Jožefa. Sv. Jožef je zavetnik novomeške škofije.
Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je 19. junija 2013 razglasila odlok o omembi sv. Jožefa, ženina Device Marije, v II., III. in IV. evharistični molitvi.
Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je 1. maja 2021, na praznik sv. Jožefa delavca, poslala predsednikom škofovskih konferenc pismo o novih vzklikih v litanijah svetega Jožefa. To so naslednji: »Custos Redemptoris« (prim. sv. Janez Pavel II., apostolska spodbuda Redemptoris custos); »Serve Christi« (prim. sv. Pavel VI., homilija 19. 3. 1966, navedeno v Redempotoris custos št. 8 in Patris corde, št. 1); »Minister salutis« (sv. Janez Krizostom, navedeno v Redemptoris custos, št. 8); »Fulcimen in difficultatibus« (prim. Frančišek, Apostolsko pismo Patris corde, uvod); »Patrone exsulum, afflictorum, pauperum« (Patris corde, št. 5).
+++++++++++++++++++++++++++++++++++++++
Zavetnik: Kartagine, goveda, poročenih žena, mučencev, nosečnic, mesarjev in kmetov.
»
Naposled: Zasvetil se je dan zmage in šli so iz ječe v amfiteater kakor v nebesa, veseli in z zalim obrazom. Če so se tresli, so se od veselja, ne od strahu. Perpetua je stopala mirno … pred njenim bistrim pogledom so vsi povešali oči. Prav tako Felicita, vesela, da je srečno porodila in se bo mogla boriti z zvermi; šla je od krvi do krvi, od babice k rablju, da bi se po porodu očistila z drugim krstom … Ženskama je hudič namenil zelo divjo kravo … Ko pa je ljudstvo zahtevalo, naj že ranjene privedejo nazaj v areno, da bi se njihove oči pasle na njihovi smrti, ko bo meč prebadal njihova trupla, tedaj so mučenci sami vstali in šli, kamor je ljudstvo hotelo; prej pa so se poljubili da bi svoje mučeništvo dovršili s slovesnim poljubom miru. Drugi so mirno in tiho sprejeli smrtni udarec.«
Ime:
Perpetua izhaja iz lat. besede perpetuus »trajen«, Felicita pa prav tako iz lat. besede felicitas »plodnost, sreča«.
********************************************
God: 23. februar
Sveti Polikarp je bil učenec apostola Janeza in učitelj svetega Ireneja, velikega cerkvenega učitelja. Ignacij Antiohijski, ki se je s Polikarpom srečal v Smirni, kjer so se ustavili, ko so Ignacija peljali v Rim, da ga vržejo zverem, je za slovo napisal Polikarpu: »Slavim nad vse Boga, ker me je spoznal za vrednega, da sem videl tvoje brezgrajno obličje, ki bi si ga želel zmeraj veseliti se v Bogu.« Polikarp je imel s svojo močno in globoko vero velik vpliv na svoj čas. Kot učenec apostola Janeza je bil most med apostoli in mladimi krščanskimi občinami v Mali Aziji.
Po starem izročilu je bil rojen okoli leta 70 v Efezu ali v njegovi okolici in v mladosti je postal učenec apostola Janeza. Verjetno ga je prav njegov učitelj postavil za škofa v mestu Smirna, ki je bila za Efezom najvažnejši škofijski sedež v Mali Aziji. To krščansko občestvo je vodil nad pol stoletja. Iz pisem svetega Ignacija vemo, da je bil Polikarp trn v peti nekrščanskim someščanom. Moral se je boriti tudi za čistost nauka, ker so tudi v Smirni vstajali krivoverci. Niso se marali udeleževati bogoslužnih slavij, ki jih je vodil škof, temveč so obhajali svojo posebno liturgijo. Škof se je na vse načine trudil, da bi vernike, ki so zašli v zmoto, privedel nazaj. Kjer je bilo potrebno, je pokazal tudi odločnost in strogost. Sosednjim krščanskim občinam, ki so se borile z enakimi težavami kot smirnska, je pisal opominjevalna pisma. Ohranilo se je samo njegovo pismo vernikom v Filipih. V njem Polikarp živo poziva Filipljane, naj priznajo »mučeništvo križa«, to se pravi Jezusovo smrt na križu kot priznanje za njegovo resnično telesnost.
Leta 155 je smirnski škof potoval v Rim, da bi se s papežem Aniketom dogovoril o datumu praznovanja velike noči. Polikarp je z drugimi maloazijskimi škofi vztrajal pri izročilu, da se spomin Zveličarjeve smrti obhaja 14. nizana, papež pa se je držal bolj splošne navade, da je praznik Gospodovega vstajenja prvo nedeljo po pomladanski polni luni. Sporazuma sicer nista dosegla, vendar sta se razšla v miru.
Kmalu po vrnitvi iz Rima je Polikarp umrl mučeniške smrti kot dvanajsta in zadnja žrtev preganjanja, ki je tam zadivjalo. Ob velikih cirkuških igrah je poganska množica terjala Polikarpa. Prokonzul ga je obsodil na smrt. Ker je bila borba z zvermi, v kateri so umrli drugi mučenci, že končana, je moral Polikarp na grmado. Šestinosemdesetletni starček je pogumno stopil nanjo. Smirnski verniki, ki so bili priče mučeništvu svojega škofa, so zapisali: »Ko so kurjači zažgali grmado, je zaplapolal mogočen plamen, ki je naredil nekakšno votlino in je kakor jadro, ki ga veter napne, krog in krog obdal mučenčevo telo. On pa je bil na sredi, ne kakor smodeče se meso, marveč kakor kruh v peči ali kot zlato in srebro v topilnici. Tudi smo začutili prijetno vonjavo, kot bi se razširjalo kadilo ali kakšna druga blaga dišava.« Ko ga ogenj ni usmrtil, je stopil k njemu rabelj in ga zabodel. Truplo so sežgali. Kristjani so pobrali ogorele kosti, "dragocenejše od draguljev in imenitnejše od zlata, in jih na primernem mestu shranili", da bi se tam »z radostjo in veseljem zbirali ter z Gospodovo pomočjo obhajali rojstni dan njegovega mučeništva. Umrl je 23. februarja, najbrž leta 156.
Očividec Markion je vse to opisal. To poročilo o smrti svetega Polikarpa je najstarejše pričevanje o češčenju mučencev in njih ostankov.
Ime Polikarp, ki je pri nas skoraj neznano, pomeni 'plodovit', 'ploden' ali 'bogat po sadovih'. Pomensko imenu Polikarp ustreza slovensko ime Grozdan m Grozdana.
*********************************************************************************
Sveti Matija, apostol
24.2.2026
Foto: splet
V Sloveniji 24. februarja praznujemo god sv. Matija, apostola. Drugod njegov god praznujejo 14. maja.
Potem ko jih je na nesrečen način zapustil Jezusov izdajalec Juda Iškarijot, so apostoli, da bi dopolnili apostolski zbor, izmed dvainsedemdesetih učencev, ki so tudi spremljali Jezusa, izbrali dva najprimernejša kandidata. Pogoja sta bila: da je bil med Jezusovimi učenci od začetka njegovega javnega delovanja ter da je videl vstalega Gospoda. Žreb, za katerega so se apostoli odločili, je bil naklonjen Matiju. To, kar je zapisano ob njegovi izvolitvi, je tudi vse, kar vemo o tem »nadomestnem apostolu«.
Legende in razna izročila pa govorijo, da je bil rojen v Betlehemu pobožnim in bogatim staršem, ki so ga še mladega dali v šolo starčku Simeonu v Jeruzalem. Kot deček naj bi bil v družbi tistih pastirjev, katerim je angel oznanil Jezusovo rojstvo. Pozneje se je Jezusu pridružil in bil eden izmed dvainsedemdesetih učencev, ki jih je Jezus »poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je hotel sam priti«.
Odlikovali naj bi ga predvsem dve kreposti: ponižnost in ljubezen. O njegovem poznejšem delovanju govorita dva apokrifna spisa: Dejanja Andreja in Matija ter Evangelij po Mateju; oba so si izmislili krivoverci. Bolj stvarna so nekatera druga izročila. Tako Zlata legenda pripoveduje, da je misijonaril v Makedoniji, kjer je storil veliko čudežev in nazadnje umrl kot mučenec. Po drugih virih pa naj bi oznanjal krščanstvo najprej v Judeji, nato pa v Etiopiji, kjer je ustanovil tudi škofijo. Na mučeniško smrt naj bi ga obsodil veliki duhovnik Anan II., ki je dal umoriti tudi Jakoba mlajšega: najprej so ga pobili s kamenjem, nato pa obglavili s sekiro.
Rodil se je v 1. stoletju Betlehemu, umrl pa mučeniške smrti v Etiopiji okrog leta 63.
Upodobitve: upodabljajo ga kot apostola s knjigo in svitkom, tudi s čelado, kamni, najpogosteje pa z mečem oziroma helebardo (tudi sekiro ali sulico).
»Predlagali so dva, Jožefa, ki se je imenoval Barsaba, z vzdevkom Just, in Matija … In žrebali so zanju, žreb pa je določil Matija, in pridružili so ga enajstim apostolom« (Apd 1, 23.26).
Vir: Družina
*********************************************************************************
Pepelnica - Pepelnična sreda
Na sredo po pustnem torku nastopi pepelnica in s pepelničino sredo se začenja post. Na samo pepelnično sredo pa velja strogi post. Včasih je polnočni zvon označil začetek posta. Do nedavnega je veljala pepelnica za sopraznik in sveti dan.
Verniki hodijo k maši, ki se je opravljala v spokorni vijolični barvi. Včasih je tudi vsak pristopil k pepeljenju.
- Mašnik je s pepelom “lanskih” oljk pokrižal čela vernikom in izrekel znane biblijske besede: “Spominjaj se, da si prah in da v prah se povrneš.”
- Prav je, da na pepelnico sklenete, da se boste ves postni čas odrekli nečemur, kar vas veseli. Ali ne boste jedli določene prehrane, pili določene pijače, si ne boste ogledali, kar vas veseli, pomagali komu, ki je pomoči potreben ipd.
Lahko začnete z malimi stvarmi. Če boste nadaljevali z odpovedjo, temu, kar prinaša ta svet, boste z leti dobili mnoge kreposti.
Spomni se človek, da si samo popotnik po poti do večnega Življenja!
Pepelnična sreda - Pepelnica
Besede patra Elije, italijanskega redovnika, ki živi v ekumenski skupnosti:
Joel 2, 12 – 18; Ps 50; 2 Kor 5, 20 –6,2; Mt 6,1 – 16 –18
Začenja se nov liturgični čas. Začenja se čas posta s strogostjo in z obredom pepelenja. Pred razmišljanjem o evangeljskem odlomku se želim ustaviti ob duhovnem pomenu tega obreda.
Ali nas morda mora Cerkev spomniti, da bomo morali umreti? Ali sploh imamo potrebo po tem, da nas nekdo o tem prepriča? Gotovo malokrat razmišljamo o smrti, in se vedemo kot nesmrtni, in dobro je, če nas kdaj pa kdaj kdo spomni, da resničnost ne sledi našim sanjam.
Toda smisel obreda pepelenja ima zelo drugačen pomen in težo. Omenimo najprej pripoved o stvarjenju Adama, ko je Bog vzel prah zemlje, ga oblikoval in mu s svojim dihom vdahnil življenje.
V psalmu 50 vidimo, da je Bogu všeč skrušeno in skesano srce. Ta izraz pride iz besede conterere (lat.) in meri prav na to: spremeniti srce v prah.
Kadar smo žalostni in potrti, ko pretrpimo neko žalitev in krivico, ko trpimo v preizkušnji, ne da bi se upirali ali razjezili, takrat je naše srce kot zmleto ali stolčeno v prah.
Postane prah, kadar nima več pravice, da bi napredovalo ali zahtevalo nekaj svojega nazaj.
Takrat začne delati Bog. Kot je prej vzel prah zemlje, vzame sedaj naše srce in ga oblikuje na novo, ga preoblikuje, in naše srce se prerodi kot novo. Sposobno je novih sentimentov (čustva, doživljanje), bolj človeških in bolj Božjih hkrati.
To je pravi smisel postne spokornosti: ponovno izročiti Bogu svoje srce, da bi ga on lahko na novo oblikoval. Torej, če se naučimo doumeti smisel skrivnosti, ki jo živimo, bo srce odkrilo nove moči, da bi to skrivnost živelo v globino in končno našlo veselje, ki ga išče, kljub vedno prisotnim bolečinam.
- V oči nam lahko pade nasprotje med strogostjo obreda in med vso spokorno postno potjo z njeno navidezno »lahkotnostjo«, h kateri Jezus vabi svoje učence: »Kadar se vi postite, se ne držite čemerno kakor hinavci /…/. Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz …«
To je nasprotje med spokornostjo po meri in okusu človeka ter med spokornostjo, ki je všeč Bogu.
- »Spokornost« zahteva neko žalost, nekakšno »sceno« v kateri se človek giblje in ki privlači poglede drugih. »Spreobrnjenje« pa zahteva prenovo, nov pogled, nove okuse, nov čut. Lastnosti prenove pa so lahkotnost, svežina in veselje. Resni smo, a ne resnobneži. Smo veseli, a ne površinski. Zakaj je tako?
Spreobrnjenje je vrnitev k intimnosti in zaupnosti, k temu, da vedno bolj intenzivno zaznavamo prisotnost Tistega, ki nas je vzljubil in nas kliče v svojo ljubezen. Takrat zgine »scena«, bodisi notranja ali zunanja. Scena, kjer ni intimnosti, in takšno sceno lahko igramo na zunaj, da bi nas drugi fizično opazili. Je pa tudi notranja »scena«, ki zadeva nas same.
- V nas je nekakšna skrivna tv kamera, ki nas skuša poboljšati in nas nikoli ne zapusti (naši ideali popolnosti, podobe o nas samih, ki jih skrbno čuvamo, občutek pomembnosti, ki jo želimo ohraniti za vsako ceno …).
- A tako nam nikoli ne uspe vstopiti v skrivno kamrico in biti z Bogom ter mu služiti brez egocentričnih razlogov. Namen spokornosti je, da se umaknemo s te scene, da odstranimo tudi sceno samo. Če spokornost ne rojeva intimnosti, je pač zgrešila svoj namen.
Drug vidik spokornosti imamo v Pavlovi spodbudi, naj bomo sodelavci Božji, sodelavci skrivnosti sprave, kjer bi ljudje lahko izkusili Božjo ljubezen.
- Ljudje večkrat izvršujemo dela pred ljudmi in zaradi ljudi. S tem jih oropamo priložnosti, da bi se priklonili pred Bogom in mu dajali slavo.
Izvrševati dela pred Bogom pa pomeni vstopiti v skrivnost sprave, vanjo vključiti potrebo našega srca po tem, da bi mi bilo odpuščeno in bi si lahko medsebojno odpuščali. To je znamenje Božje ljubezni, ki nas je dosegla. Vsaka oblika spokornosti, ki je Bogu všeč, nam omogoča vstop v to skrivnost sprave, kjer po resničnosti doživete ljubezni ni več prostora za »sceno« na zunaj niti v nas samih. (Prevedla s. Meta Potočnik)
Pepelnica in pomen pepela
Spreobrni se in veruj evangeliju! - Izreče duhovnik, ko na pepelnično sredo potrese pepel na glavo. Verovati evangeliju pomeni verovati v držo ljubezni – in ne egoizma, pa naj ves svet še tako trdi, da je le-ta edini način preživetja. Verovati v pot odnosov in povezanosti – in ne zaskrbljenosti zase, pa čeprav je včasih veliko silnic, ki človeka držijo zagledanega vase.
- Pepel – simbol človekove minljivosti, krhkosti, moralne in bivanjske omejenosti. S tem je zaznamovana naša eksistenca. Kdo ne izkuša trpljenja in nesmisla trpljenja? Kdo ne izkuša na tak ali drugačen način zaznamovanosti z grešnostjo? Kristus prihaja prav za to in prav za tebe.
- Pepel – znak spokornosti, da bi priznal/-a svoje zgrešnosti ter upal/-a v Božje usmiljenje.
- Pepel - simbol človekove pokore, spokorjenosti, želje spremeniti kaj v življenju, morda celo spremeniti kakšno področje v življenju.
Morda se niti ne zavedam, da hodim napak, morda pa že dolgo časa vem, da moram kaj spremeniti – pa niti ne upaš, da je sploh mogoče, oz. nikdar se ne obrneš na Kristusa, ki ti v tem želi pomagati.
Pepelnica: nekatere slovenske šege in navade
Poseben običaj na pepelnico pa je vlečenje ploha. Dekleta, ki se v predpustu niso omožila, bi morala vleči na ta dan za kazen ploh.
O tem poroča že Valvasor, ki pravi, da so morala dekleta, ki so se približevala tridesetim, pa niso bila oddana, fantom na vasi nekaj plačati ali pa so morala vleči ploh.
Ploh je bil na Koroškem težak olupljen hlod, na katerega je bila pritrjena slamnata lutka, fantje pa so dekleta priganjali z biči, če niso pridno vlekla.
Na zadnje so ploh prodali na dražbi, lutko vrgli v vaški vodnjak, kupnino pa, kot se spodobi, zapili na naslednjem plesu. Tako je bila stvar, kar se pusta in pepelnice tiče, končana do naslednjega leta.
************************************************************************
God: 11. februar
Prvo prikazanje Bernardki
Tisto, kar je Bog hotel človeku povedati o sebi in o odrešenju človeštva, imenujemo razodetje. Ločimo javno in zasebno ali posebno razodetje. Javno je tisto, ki je obvezno za vso Cerkev in prek nje za vse človeštvo vseh časov. To je doseglo višek v Jezusu Kristusu, končalo pa se je s smrtjo zadnjega apostola. Vsa poznejša razodetja, katerih pristnost je dokazana, pa niso namenjena vsej Cerkvi, pač pa blagru Cerkve v določenih zgodovinskih okoliščinah, imenujemo zasebna. Osebe, ki so takega razodetja deležne, so ga dolžne sprejeti, če so o njegovem dejstvu prepričane z živo vero, drugi pa ravnajo pametno, če ga sprejmejo, potem ko ga je Cerkev potrdila. Med taka zasebna razodetja spadajo tudi prikazovanja Matere božje pastirici Bernardki Soubirous v Lurdu leta 1858.
Cerkev jih je potrdila in na današnji dan, na obletnico prvega prikazanja, obhaja spomin lurške Matere božje. 11. februarja 1858 je šla je šla štirinajstletna Bernardka s sestro in sosedo nabirat drva k rečici Gavi. Bernardka je zaostala, ko si je sezula nogavice, da bi prebredla vodo. Bila je pred votlino in v njej je zagledala čudovito lepo gospo v belem, ki jo je smehljaje povabila naprej in skupaj sta molili režni venec. Prijateljici nista nič videli. Čez tri dni je Bernardka z nekaj dekleti spet šla k votlini in gospa, ki se ji je spet prikazala, je z njo govorila v lurškem narečju, ki je mešanica španščine in francoščine. Rekla ji je, naj prihaja naslednjih petnajst dni vsak dan k votlini. Doma so ji strogo branili, tudi mestne oblasti so ji hotele preprečiti prihod k votlini. »Obljubila sem Gospe!« je dejala Bernardka in prihajala vsak dan. Zbiralo se vedno več pobožnih gledalcev in radovednežev. Pri prikazanju 24. februarja je Gospa naročila Bernardki: »Pokora! Molite za spreobrnjenje grešnikov!« Naslednji dan ji je velela, naj gre pit vodo iz majhne lužice blizu votline. Ker vode ni mogla zajeti, je začela kopati z rokami in iz zemlje je privrel studenec; ki teče še danes in ob katerem so že mnogi bolniki dobili zdravje, ko so se v tej vodi, speljani v kopeli, umili.
Ko je 2. marca Gospa naročila Bernardki, naj duhovnikom sporoči, da nad votlino sezidajo kapelo in naj ljudje tja romajo v procesiji, si je nakopala jezo domačega župnika. Ta je postavil pogoj: zidali bomo, če Gospa pove svoje ime in če stori, da vzcveti rožni grm pod votlino. Drugega pogoja ni izpolnila, svoje ime pa je povedala med prikazanjem 25. marca. Dejala je: »Brezmadežno spočetje sem!« Tako je potrdila versko resnico, ki jo je štiri leta prej, leta 1854, razglasil papež Pij IX. Sledili sta še dve prikazanji: 7. aprila in 16. julija.
Štiri leta kasneje je Cerkev po natančni in strogi preiskavi potrdila nadnaravni značaj teh prikazovanj. Takrat je bila Bernardka varovanka redovnic v Lurdu. Leta 1866 se je udeležila posvetitve oltarjev v spodnji cerkvi nad votlino, potem pa je odšla v samostan usmiljenk v Nevers v osrednji Franciji, kjer je z ljubeznijo stregla bolnikom vse do svoje smrti 16. aprila 1879. Leta 1933 je bila razglašena za svetnico. Lurd je že skoraj sto štirideset let kraj molitve in milosti, ki ga vsako leto obišče na milijone romarjev.
***********************************************
Sv. Timotej in Tit: Pavlova učenca
26. januarja, 2024
Škof Timotej in Tit sta bila zvesta učenca, privrženca in spremljevalca sv. Pavla.
Ker njun smrtni dan ni znan, se ju spominjamo na dan po prazniku spreobrnitve njunega učitelja, ki ju je tudi krstil.
Sv. Timotej
Rodil se je okrog leta 7 v Listri, ki leži v današnji Turčiji. Njegov oče je bil pogan (Grk), mati Evnika pa Judinja. Spreobrnil se je ob sv. Pavlu okoli leta 47 na njegovem prvem misijonarskem potovanju. Postal je Pavlov najljubši učenec in ga spremljal na številnih misijonskih potovanjih. Pavel ga je leta 65 v Efezu posvetil za škofa. Od štirinajstih Pavlovih pisem le tri pisma ne omenjajo Timoteja. Dve pismi pa je pisal direktno njemu samemu, t. i. 1 in 2 pismo Timoteju. Ko so Pavla prijeli in je bil zaprt v rimski ječi, ga je kot zvesti učenec obiskal in ostal pri njem vse do Pavlove mučeniške smrti (leta 67). Tudi Timotej je umrl mučeniške smrti, a v Efezu okoli leta 80 ali 97. Ko je poskušal pridigati poganom, ki so slavili svoje malike, so ga pretepli, vlekli po ulicah in na koncu kamenjali do smrti.
Zavetnik: K sv. Timoteju se priporočajo pri želodčnih boleznih in prebavnih motnjah, in kar je povezano s Pavlovim prijaznim nasvetom:
»Ne pij več le vode, temveč popij malo vina zaradi želodca in svojih pogostih bolezni.« (1 Tim 5,23)
Sv. Tit
Izhaja iz poganske grške družine, po vsej verjetnosti iz Antiohije. Verjetno se je spreobrnil ob samem sv. Pavlu. Pavel ga je leta 63 postavil za škofa na otoku Kreti. Zanj je sestavil pismo, t. i. pismo Titu. Tit je umrl na Kreti, star 95 let. Je zavetnik Krete.
********************************************************
Praznik Jezusovega krsta
11.1.2026 Katoliška cerkev Božič, Jezus Kristus, Praznik, Teologija
Jezusov krst - Giotto
Katoliška cerkev v nedeljo, 9. januarja 2022, praznuje Jezusov krst.
Praznik Jezusovega krsta je povezan s praznikom Gospodovega razglašenja, ki je 6. januarja, saj je Bog med krstom v Jordanu izpričal, da je Jezus njegov ljubljeni sin.
Evangelist Matej Jezusov krst v reki Jordan opisuje kot eno od Božjih razodetij: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje« (prim. Mt 3,17). Krst v Jezusovem življenju predstavlja prelomnico, ki ločuje njegovo zasebno in skrito življenje od javnega delovanja. Pred krstom je Jezus živel neopazno, o čemer pričajo tudi skopi svetopisemski zapisi. Po krstu pa je začel javno delovati: poklical je prve apostole, oznanjal svoj nauk, delal čudeže in ozdravljal bolne, o čemer poročajo evangeljska besedila.
O Jezusovem krstu poročajo trije sinoptiki kot začetnem dogodku Jezusovega javnega delovanja (prim. Mt 3,13-17; Mr l, 16-1 l; Lk 3, 21-22). Jezus je sam o sebi vedel, da je tisti Božji služabnik, o katerem je bilo napovedano, da bo naložil nase grehe mnogih (prim. Iz 53). Ko je prišel od Očeta določen čas se je, čeprav je bil brez greha, uvrstil med grešnike, ki so od Janeza Krstnika prejemali krst pokore. Kakor vedno in v vseh stvareh je hotel tudi s prejemom Janezovega krsta izpolniti Očetovo voljo. Kot Jagnje, ki odjemlje grehe sveta (prim. Jn l, 29), je hotel nepokorščino in napuh prvega Adamovega greha in greha vseh Adamovih potomcev popraviti s ponižnostjo in pokorščino. Jezusov krst v Jordanu je že naznanjal in pripravljal njegov dokončni odrešitveni krst – smrt na križu (prim. Lk 12, 50 ). S krstom je Jezus tako rekoč uradno potrjen v svoji odrešenjski službi. Oče in Sveti Duh sta poroka da je res božji Sin in ga predstavita svetu, da bi svet sprejel njegovo oznanilo.
Zakrament svetega krsta
V Katoliški cerkvi poznamo sedem zakramentov, med katerimi je prvi krst. Zakrament krsta je predpogoj za prejem drugih zakramentov. Krščenci ga običajno prejmejo v prvem letu življenja, s čimer postanejo člani Cerkve. Voda, s katero krščevalec pri krstnem obredu oblije novokrščenca, je simbol očiščenja in ponazarja novo življenje. Ta zakrament izbriše človekov izvirni greh in mu povrne dostojanstvo Božjega otroka. Znamenje tega dostojanstva je maziljenje s svetim oljem – krizmo, ki je sestavni del krstnega obreda.
Odrasli, ki želijo postati kristjani in prejeti zakrament krsta, se imenujejo katehumeni. V krščansko življenje se uvajajo postopoma, obdobje uvajanja pa se imenuje katehumenat.
*********************************************************************
Na novoletni dan, 1. januarja, v Katoliški Cerkvi praznujemo praznik Marije, svete Božje Matere ter svetovni dan miru. Prvi dan leta, s katerim začenjamo novo koledarsko leto in pri bogoslužju prosimo za Božji blagoslov, je posebej posvečen Mariji oz. njenemu Božjemu materinstvu.
Praznik Marije, svete Božje Matere praznujemo 1. januarja. Grško obliko naslova Theotokos (Bogorodica) – Božja Mati so ji na osnovi razširjene ljudske pobožnosti pripisovali že v 3. stoletju, uradno pa ga je potrdil cerkveni zbor v Efezu leta 431. Takrat je bila potrjena resnica o tem, da sta v Jezusovi osebi dve naravi, Božja in človeška. Od tod izhaja tudi najstarejša verska resnica o Mariji, da je Mati Božjega sina. To je bil povod, da se je pobožnost do Marije, Božje Matere močno razširila. Krščanske skupnosti pa so ji posvetile vrsto cerkva, med katerimi je v Rimu najbolj znana bazilika Svete Marije Velike (Marije Snežne).
Kapela je bila zgrajena leta 1869 kot pokopališka kapela. Postavljena je bila na kraju, kamor bi se naj širilo pokopališče. V tem času so zgradili savinjsko železnico od Celja do Dravograda, ki je kapelo odrezala od pokopališča. Tako je kapela izgubila svoj namen. Bolj ali manj je samevala, v času bivše Jugoslavije je bila nacionalizirana in v njej so skladiščili gradbeni material. Popolnoma opustošena je - tik ob železnici - dajala klavrn videz. Zvonik se je podrl in uporabili so ga za čebelnjak. Leta 1991 je bila popolnoma obnovljena, postavljen je bil nov zvonik, obnovljen oltar (koliko ga je še ostalo) in uredila se je okolica.Slikar Pepelnik iz Velenja je naslikal oltarno sliko svetega Alojzija (200cmx120cm). V kapeli so vsako leto ob ponedeljkih šmarnice, ki so zelo dobro obiskane.