Nadbazilika sv. Janeza v Lateranu
Archibasilica Sanctissimi Salvatoris et Sanctorum Johannes Baptistae et Evangelistae in Laterano
Pročelje Lateranske bazilike
Nadbazilika presvetega odrešenika in svetega Janeza Krstnika ter evangelista v Lateranu ( italijansko Arcibasilica del Santissimo Salvatore e dei Santi Giovanni Battista ed Evangelista in Laterano , latinsko Archibasilica Sanctissimi Salvatoris et Sanctorum Ioannis Baptistae et Ioannis Evangelistae in Laterano ), v slovenščini znana tudi kot Lateranska bazilika in Sveti Janez Lateranski , je stolnica Škofije Rim in ena od štirih večjih bazilik .
Je najstarejša in najvišje uvrščena med štirimi papeškimi večjimi bazilikami, zato ima med njimi edinstven naslov nadbazilika. Je najstarejša javna cerkev v Rimu in najstarejša bazilika zahodnega sveta. [1] V njej je katedra rimskega škofa [2] in ima naslov: ekumenska matična cerkev katoliških vernikov .
Trenutni rektor je generalni vikar Škofije Rim . Predsednik Francije je po uradni dolžnosti – »ex officio« – prvi in edini častni kanonik nadbazilike ; nosi torej naslov, ki so ga imeli francoski poglavarji vse od kralja Henrika IV. dalje.
Velik latinski napis na fasadi se glasi: Clemens XII Pont Max Anno V Christo Salvatori In Hon SS Ioan Bapt et Evang . Ta skrajšani napis prevajamo kot: Papež Klemen XII. je v petem letu [njegovega pontifikata to stavbo] posvetil Kristusu Odrešeniku, v čast svetima Janezu Krstniku in Evangelistu . [3] Napis s celotnim naslovom nakazuje, da je bila nadbazilika prvotno posvečena Kristusu Odrešeniku in stoletja pozneje posvečena svetemu Janezu Krstniku in svetemu Janezu Evangelistu . Kot stolnica rimskega škofa (papeža) je mati vseh cerkva in je tako nadrejena vsem drugim cerkvam Rimskokatoliške cerkve po svetu, vključno z baziliko sv. Petra .
Ime Zraven uradnega vhoda v baziliko je napis, da je cerkev voditeljica ali matična cerkev celotnega sveta. Na to merita tako lovorov venec kot papeška tiara . Latinsko ime nadbazilike je Archibasilica Sanctissimi Salvatoris ac Sancti Ioannis Baptistae et Ioannis Evangelistae ad Lateranum [4] , kar pomeni v slovenskem prevodu: Nadbazilika presvetega odrešenika in svetega Janeza Krstnika ter evangelista Janeza v Lateranu ; v italijanščini pa: Arcibasilica [Papale] del Santissimo Salvatore e Santi Giovanni Battista ed Giovanni Evangelista in Laterano.
Lateranska palača
Glavni članek: Lateranska palača .
Nadbazilika stoji nad ostanki Castra Nova equitum singularium , tj. nove trdnjave rimske cesarske konjeniške straže . Trdnjavo je ustanovil Septimij Sever leta 193. Po zmagi cesarja Konstantina Velikega nad Maksencijem - za katerega so se borili Equites singulares augusti - cesarjevi konjeniški telesni stražarji - so v bitki pri Milvijskem mostu premagali stražo in trdnjavo porušili. Bistveni ostanki utrdbe ležijo neposredno pod cerkveno ladjo.
Preostanek mesta je v zgodnjem rimskem cesarstvu zasedla palača družine Laterani. Sekstij Lateran je bil prvi plebejec , ki je dobil čin konzula , Laterani pa so bili uradniki več cesarjev. Eden od Lateranov, konzul, imenovan Plautij Lateran, je postal znan po tem, da ga je Neron obtožil zarote proti cesarju. Zaradi obtožbe je prišlo do zaplembe in razprodaje njegovega premoženja.
Lateranska palača je prišla v roke cesarja, ko se je Konstantin I. poročil z drugo ženo Fausto, Maksencijevo sestro. Stavba je bila znana do takrat kot Domus Faustae oziroma Faustina hiša ; Konstantin I. jo je končno podaril rimskemu škofu. Dejanski datum darovanja ni znan, vendar znanstveniki domnevajo, da je to bilo med pontifikatom papeža Melkijada , da bi leta 313 gostil sinodo škofov, ki je bila sklicana zaradi donatističnega razkola; na njej so razglasili donatizem za krivoverstvo. Palačina bazilika je bila spremenjena in razširjena ter je postala rezidenca papeža svetega Silvestra I. ; sčasoma pa je postala rimska stolnica, sedež papežev kot rimskih škofov.
Zgodnja cerkev V njeni apsidi je papeška katedra, ker je nadbazilika rimska stolnica. Dekoracije so v kozmatskem slogu. Papež Silvester I. je leta 324 vodil uradno posvečenje nadbazilike in sosednje lateranske palače, pri čemer je ime iz Domus Fausta v Domus Dei ( Božja hiša ) spremenil s posvetilom Kristusu Odrešeniku ( Christo Salvatori ).
Ko je katedra postala simbol škofovske oblasti, je bila papeška katedra postavljena v njeno notranjost, zaradi česar je stolnica papeža postala seveda stolnica rimskega škofa.
Ko je Gregor Veliki poslal gregorijansko misijo v Anglijo pod Avguštinom Canterburyjskim , so nekatere izvirne cerkve v Canterburyju vzele rimski načrt kot vzor, in cerkev posvetile tako Kristusu kot svetemu Pavlu zunaj mestnega obzidja. Ime Kristusova cerkev uporabljajo na anglikanskem območju na splošno za cerkve po vsem svetu; prvotno izhaja ta naziv iz te rimske cerkve, ki je osrednja v predsrednjeveški krščanski zavesti in priča takratne vsekrščanske edinosti.
************************************* 1. november – Praznik vseh svetih 1.11.2026
V Katoliški Cerkvi 1. novembra obhajamo slovesni in zapovedani praznik vseh svetih.
Na Vzhodu je Cerkev praznik obhajala že v 4. stoletju, prek Galije pa se je v 9. stoletju praznovanje razširilo tudi v zahodno Cerkev. Pod vplivom vzhodne Cerkve so proti koncu 6. stoletja uvedli praznik vseh mučencev tudi v Rimu, papež Bonifacij IV. pa je 13. maja leta 610 rimski tempelj Pantheon posvetil Devici Mariji in vsem mučencem.
Misel o praznovanju vseh svetnikov (in ne več samo mučencev) je dobila oprijemljiv izraz, ko je papež Gregor III. (731-741) pri sv. Petru v Rimu posvetil posebno kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, vsem apostolom, mučencem in vsem svetnikom.
Papež Gregor IV. (827-844) je praznik izrecno iz 13. maja preložil na 1. november in ukazal, naj se slovesno praznuje v vesoljni Cerkvi. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali 1. novembra, pa imamo že iz časa pred letom 800. Razlogi, zakaj je Cerkev uvedla praznik vseh svetih, nastajajo že kmalu po uvedbi: število svetnikov je tako narastlo, da se ni bilo več mogoče spominjati vsakega posebej v bogoslužju.
**************************************** Sveti papež Janez Pavel II. 22.10.2026
V Katoliški Cerkvi 22. oktobra praznujemo god svetega Janeza Pavla II., ki je bil papež med leti 1978 in 2005 ter 263. naslednik apostola Petra.
Karol Jozef Wojtyla se je rodil 18. maja 1920 v Wadowicah na Poljskem. Škofovsko posvečenje je prejel leta 1958. Za papeža je bil izvoljen 16. oktobra 1978 in je tako postal 264. papež oziroma 263. naslednik apostola Petra v zgodovini Katoliške Cerkve. Slovenijo je obiskal dvakrat: prvič od 17. do 19. maja 1996, ko je obiskal vse tri (takratne) škofije in se je z verniki srečal v Stožicah v Ljubljani, Postojni in Mariboru; drugič pa 19. septembra 1999, ko je v Mariboru za blaženega razglasil škofa Antona Martina Slomška (1800–1862).
Postopek za njegovo beatifikacijo se je izjemoma začel že pred iztekom predpisanega petletnega roka po njegovi smrti. Med letoma 2005 in 2007 je potekal škofijski postopek (vključno s postopki po drugih škofijah, kjer je Wojtyla živel in delal) za ugotovitev njegovih kreposti in čudežev. Leta 2009 je medicinska komisija pri Kongregaciji za zadeve svetnikov že ugotovila čudežno ozdravitev Parkinsonove bolezni pri redovnici Marie Simon-Pierre. Na tej osnovi je komisija kardinalov omenjene Kongregacije 11. januarja 2011 soglasno sprejela mnenje medicinske stroke ter ozdravitev potrdila za čudežno. Papež Benedikt XVI. je 14. januarja 2011 dovolil objavo odlokov o potrditvi čudežnega ozdravljenja na priprošnjo Božjega služabnika papeža Janeza Pavla II. Za blaženega je bil 1. maja 2011 razglašen na trgu sv. Petra v Vatikanu, papež Frančišek pa ga je skupaj z blaženim papežem Janezom XXIII. 27. aprila 2014 razglasil za svetnika.
Janez Pavel II. je v času svojega pontifikata opravil 146 pastoralnih obiskov po Italiji in 104 mednarodna apostolska potovanja. Napisal je 14 okrožnic, 15 apostolskih spodbud, 11 apostolskih konstitucij in 44 apostolskih pisem. Na več kot 1160 splošnih avdiencah ob sredah se je srečal s približno 17,6 milijona vernikov, kamor je treba prišteti še posebne avdience in maše, ki se jih je samo v jubilejnem letu 2000 udeležilo več kot 8 milijonov ljudi. Opravil je 38 uradnih obiskov pri političnih oblasteh ter imel 737 zasebnih avdienc s predsedniki držav ter 245 avdienc s predsedniki vlad.
***********************************************************
OSNUTEK POVABILA ZA ŽUPNIJSKA OZNANILA (DALJŠI):
V kinematografe prihaja dokumentarno igrani film Presveto Srce – Njegovemu kraljestvu ne bo konca .
Prinaša močno sporočilo o ljubezni Jezusovega Srca ter resnična pričevanja ljudi, katerih življenja je ta ljubezen spremenila. V evropskih kinematografih si ga je ogledalo že skoraj milijon gledalcev, saj se dotakne vsakega človeka. Film razloži zgodovino in duhovnost češčenja Jezusovega Srca, ki so jo dobro poznali že naši predniki. Prisrčno vabljeni k ogledu ter k povabilu svojih domačih, prijateljev in znancev.
Film si lahko ogledate tudi v Cineplexxu Celje , in sicer 15. oktobra ob 20h . Če bo zanimanje dovolj veliko, bodo sledile tudi nadaljnje projekcije.
Seznam vseh drugih predvajanj po Sloveniji najdete na www.presvetosrce.si .
******************************************* Sveti nadangeli Mihael, Gabriel in Rafael 29.9.2026 Katoliška Cerkev
Filippino Lippi, Trije nadangeli in Tobija, 1485 - Foto: Wikipedia
V Svetem pismu so po imenu predstavljeni trije Božji poslanci s posebnimi nalogami, zato jim pravimo nadangeli.
V bogoslužju je v četrti evharistični molitvi v hvalospevu na Boga Očeta, lepo rečeno: » Edini ti si dober in vir življenja, vse si ustvaril zato, da bi svoje stvari napolnil z blagoslovom in mnoge razveselil s sijajem svoje luči. Pred teboj stoje neštete množice angelov, ki ti noč in dan služijo, gledajo slavo tvojega obličja in te nenehno poveličujejo. « V Svetem pismu so po imenu predstavljeni trije božji poslanci s posebnimi nalogami, zato jim pravimo nadangeli. To so: Mihael, Gabriel in Rafael. Po prenovljenem bogoslužnem koledarju obhajamo njihov praznik skupaj 29. septembra , ko je bil poprej praznik nadangela Mihaela; praznik nadangela Gabriela je bil 24. marca, nadangela Rafaela pa 24. oktobra.
Mihael pomeni 'kdo kakor Bog?'. Že po imenu je Mihael postavljen v bojno nasprotje s prišepetavanjem kače–satana v raju, ki hoče prvega človeka zapeljati v odpad od Boga. Prvikrat ime Mihael navaja prerok Daniel, ki Mihaela označuje kot 'velikega kneza'. V Novi zavezi ga vidimo v prepiru s hudičem zaradi Mojzesovega trupla. V knjigi Razodetja pa Mihael nastopa kot voditelj angelov, ki v boju s satanom in njegovimi angeli dosežejo sijajno zmago. Na to se nanaša molitev k nadangelu Mihaelu kot zavetniku vesoljne Cerkve v boju zoper zalezovanje hudih duhov, ki se je od papeža Leona XIII. naprej molila po vsej katoliški Cerkvi po tihih mašah. Nadangela Mihaela najpogosteje upodabljajo z mečem in sulico kot borcem zoper zmaja – satana.
Gabriel pomeni po hebrejskem deblu 'božji mož' ali 'božji junak'. V Stari zavezi je omenjen le v Danielovi knjigi, v Novi zavezi pa Gabriel oznani rojstvo Janeza Krstnika in Jezusovo rojstvo. Najprej in najbolj pogosto so ga upodabljali v zvezi z Gospodovim oznanjenjem Mariji. Pri oznanilu rojstva Janeza Krstnika duhovniku Zahariju se angel predstavi: »Jaz sem Gabriel, ki stojim pred Bogom. Poslan sem, da spregovorim s teboj in ti sporočim to veselo novico.« Češčenje nadangela Gabriela se je uveljavilo po 10. stoletju, šele papež Benedikt XV. je njegov praznik leta 1921 raztegnil na vso Cerkev in določil, naj se povsod praznuje 24. marca, dan pred praznikom Marijinega oziroma Gospodovega oznanjenja. Pij XII. je leta 1952 nadangela Gabriela razglasil za nebeškega zavetnika radia in vseh sredstev družbenega obveščanja. V ljudski vernosti pa so nadangela Gabriela kot svojega zavetnika že prej častili sli, poštni uradniki in raznašalci časopisov.
Nadangel Rafael , čigar ime pomeni 'božje zdravilo' ali 'Bog je ozdravil', se omenja v svetopisemski Tobijevi knjigi. Ko pride v hišo pobožnega Tobija, se predstavi: »Jaz sem Rafael, eden izmed sedmih, ki stojimo pred Gospodom.« Spremljal je njegovega sina, mladega Tobija, na potovanju v daljno deželo, da je njegovo bodočo ženo Saro rešil mučenja hudobnega duha in da je po vrnitvi ozdravil starega Tobija. Zato velja nadangel Rafael v krščanskem izročilu za angela, ki pomaga človeku predvsem dosegati zdravje, pa tudi kot tistega, ki spremlja ljudi na potovanjih. Krščanska organizacija za pomoč izseljencem se imenuje Rafaelova družba. Nadangela Rafaela navadno slikajo kot popotnika s palico in bučko, včasih z ribo in kot spremljevalca mladega Tobija. Njegov praznik so od 11. stoletja dalje obhajali na različne datume, papež Benedikt XV. pa je leta 1921 določil, naj se po vsej zahodni Cerkvi obhaja 24. oktobra.
Imena vseh treh nadangelov so tudi priljubljena krstna imena: pri nas ima največ varovancev nadangel Mihael, nekaj manj Gabriel, še nekoliko manj pa Rafael. Uveljavljene so številne moške in ženske oblike teh imen.
Vir: revija Ognjišče .
**************************************** Sv. Matej – apostol 21.9.2026
21. septembra praznujemo god sv. Mateja, apostola in mučenca.
Ta dan se pri maši bere odlomek iz evangelija po Mateju, ki pripoveduje, kako je Jezus tega apostola poklical in kako je ta takoj pustil svojo službo in šel za njim. Za stare cerkvene očete je bila stvar preprosta: prvi evangelij je napisal apostol Matej. Sodobni razlagalci Svetega pisma pa pravijo, da pisca tega evangelija ne smemo enačiti s cestninarjem Matejem, ki ga je Učitelj iz Nazareta poklical med svoje izbrane učence – apostole. Evangelista Marko in Luka, ki sta tudi zabeležila ta dogodek, poklicanega cestninarja imenujeta Levi, Marko pa dodaja še ime njegovega očeta – Alfej. Danes je med strokovnjaki skoraj soglasno prepričanje, da je Matejev evangelij zapis ustne kateheze apostolov, zlasti apostola Petra, katerega je okoli leta 80 opravil izobražen Jud, ki je bil postal kristjan.
Preden ga je Gospod poklical, je Matej–Levi opravljal službo cestninarja ali mitničarja v Kafarnaumu. Ta poklic je bil pri Judih na slabem glasu: cestninarje so enačili s pogani in z javnimi grešniki, z roparji in razbojniki. Dejstvo, da se je Jezus ozrl nanj, ga je tako prevzelo, da je brez oklevanja pustil vse in šel za njim. Gospoda je spremljal po Palestini, vpijal njegove besede in strmel nad njegovimi deli. Po Jezusovi smrti, vstajenju in vnebohodu si je zadal nalogo, da svoje rojake prepriča, da je Jezus iz Nazareta pravi Mesija, ki so ga napovedovali preroki stare zaveze.
Staro izročilo pripoveduje, da je apostol Matej dolgo časa deloval v Etiopiji, kjer je spreobrnil veliko ljudi, celo samega kralja z vso družino, potem ko je obudil od mrtvih njegovo lepo hčerko Ifigenijo. Ta je po prejemu svetega krsta naredila zaobljubo devištva in je zavrnila novega kralja Hirtakusa, ki se je hotel z njo poročiti. Kralj se je razsrdil na apostola Mateja, češ da ji je on vtepel v glavo te misli, in ga je dal prebosti s sulico, ko je obhajal sveto daritev. To naj bi se zgodilo okoli leta 69. Za časa papeža Gregorija VI. (1046) so njegove posmrtne ostanke prenesli v italijansko mesto Salerno. Njegov grob kažejo v kripti tamkajšnje stolnice in obiskujejo ga številni romarji.
Apostola Mateja upodabljajo s človekom ali z angelom kot simbolom prvega evangelija (po videnju preroka Ezekijela), s knjigo, z mečem ali s sulico (orodjem mučeništva), pa tudi z mošnjo in računsko deščico, kakršno so imeli cestninarji. Kot svojega zavetnika ga častijo finančni in davčni uradniki, cariniki, menjalci in knjigovodje.
Na Slovenskem je apostol Matej dokaj češčen svetnik, vendar pa nima nobene župnijske cerkve, posvečenih mu je le nekaj podružnic. Ob godu sv. Mateja se pričenja koledarska jesen, zato ta svetnik velja za napovedovalca vremena. Pregovor pravi: »Če je sv. Matevž vedren, prijetna bo jesen.«
Ime Matej je med Slovenci zadnje čase vedno bolj priljubljeno. Razširjene so najbolj te oblike: Matej, Matevž, Tevž, Tevžek, Matejko, Matko, Tejko, Teo. Pogoste so tudi ženske oblike: Mateja, Matejka, Matka, Teja, Tejka.
Vir: Revija Ognjišče .
*****************************************************************
Praznik povišanja Svetega križa 14.9.2026 Katoliška Cerkev Jezus Kristus
Bazilika Božjega groba v Jeruzalemu
Skoraj 300 let je bil Gospodov grob in križ globoko zakopan v zemlji. Ko je cesar Konstantin dal kristjanom svobodo je njegova mati Helena dala kopati tam, kjer je moral biti Gospodov grob in križ. Razkrili so grob in našli križ.
Konstantin je dal nad Gospodovim grobom sezidati cerkev Kristusovega vstajenja in cerkev Svetega križa, ali kakor navadno pravimo cerkev Božjega groba. Cerkvi sta bili med seboj povezani, sta bili posvečeni 13. septembra 335. V veličastni cerkvi Božjega groba (Svetega križa) so naslednji dan, to je 14. septembra , prvič izpostavili relikvijo svetega križa v slovesno češčenje. Od tedaj naprej so vsako leto na ta dan praznovali „povišanje svetega križa“. Tako je posvečenje dvojne cerkve skupaj z izpostavitvijo ostankov Jezusovega križa bilo povod za najstarejši praznik v čast svetemu križu.
Kmalu so obhajali ta praznik tudi v Carigradu. V Rimu ga je uvedel v 7. stoletju papež Gregor Veliki. Praznik nas spodbuja, naj z živo vero častimo podobo križa, veliko znamenje krščanstva. Na križu je trpel sam Božji Sin Jezus Kristus. Na njem je umrl On, ki ga je Bog dal za nas vse, ki je vstal od mrtvih in sedaj pri Očetu prosi za nas. Praznik nas spominja, da je Božja Ljubezen tako velika in močna, da je izničila lastnega Sina, da bi bili mi odrešeni. To nas vodi do spoznanja, da je ljubezen vedno, združena z žrtvijo. Ljubezni je lastno, da se žrtvuje, da trpi, da se izniči.
Praznik povišanja svetega križa nas vabi, naj bi se radi ozirali na križ, saj nam bo pogled nanj odkrival edine resnične vrednote. Križ nam govori, da je na začetku vsega ljubezen. Govori nam, da je ljubezni lastno, da se žrtvuje. Križ nam govori, da samo nesebično žrtvovanje in izpričanje rodi ljubezen in vodi v življenje. Zato nam križ vedno kliče v zavest Jezusove besede: „Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil. Kdor pa svoje življenje zgubi zaradi mene, ga bo našel“ (Mt 16, 24-25).
Iz spletne strani www.kapitelj.com . Vir: France Oražem; Leto Kristusove skrivnosti 95 - 96
********************* Praznik Marijinega rojstva 8.9.2026
Praznik Marijinega rojstva obhajamo 8. septembra. Katoliška in Pravoslavna Cerkev Marijino rojstvo praznujeta na isti dan.
Zgodovinski podatki o prazniku
Praznik Marijinega rojstva izvira iz Palestine, iz časa posvetitve cerkve v Jeruzalemu, ki jo izročilo prepoznava kot baziliko sv. Ane, Marijine matere. Praznovanje Marijinega rojstva se je najprej razširilo na Vzhodu, v Rimu, kamor so ga prinesli vzhodni menihi, pa so ga začeli obeleževati ob koncu 7. stoletja. Postopno in na različne načine se je praznik v naslednjih stoletjih razširil tudi drugod po zahodni Evropi.
Od 13. stoletja naprej je dobil še večji pomen, saj je postal slovesni praznik, pred katerim je potekala posebna osemdnevna priprava (osemdnevnica), na sam predvečer praznika pa je bila uvedena vigilija (molitveno bdenje). Osemdnevnico je papež Pij X. (1903–1914) skrajšal, Pij XII. (1939–1958) pa leta 1955 docela odpravil. Praznik Marijinega rojstva danes tako vzhodno kot zahodno cerkveno izročilo obhajata 8. septembra, natanko 9 mesecev po prazniku Marijinega brezmadežnega spočetja, ki ga Cerkev obhaja 8. decembra.
Pomen praznika Marijinega rojstva
Evangeliji o Marijinem rojstvu ne poročajo. Izročilo praznika Marijinega rojstva temelji na apokrifnem spisu z naslovom Janezov protoevangelij iz konca 2. stoletja. Avtorstvo dokumenta je sicer dvomljivo, opisuje pa pomembno zgodovinsko dejstvo rojstva Jezusove matere. Katoliška Cerkev se skozi cerkveno leto, poleg Jezusovega rojstva, spominja rojstva še dveh oseb: Marije in Janeza Krstnika. Pri ostalih svetnikih se vedno spominja le dneva njihove smrti. Razlog za to je edinstveno poslanstvo, ki sta ga oba opravila v zgodovini odrešenja. S tega vidika je Marijino rojstvo, tako kot rojstvo Janeza Krstnika, v neposredni povezavi s prihodom Odrešenika Jezusa Kristusa na svet. Marijino rojstvo in njena življenjska pot imata zato pomen, ki presega njeno osebo.
Marijino življenje je neločljivo povezano z Jezusovim življenjem, saj je s svojim materinstvom soudeležena v odrešenjskem načrtu, ki ga je Bog pripravil za človeka in vsebuje učlovečenje, življenje, smrt in vstajenje Božjega sina Jezusa Kristusa. Marija je kot Odrešenikova mati vključena v samo jedro odrešenjskega načrta.
Slovensko izročilo o prazniku Marijinega rojstva
Naši predniki so praznikoma Marijinega vnebovzetja (15. avgust) in Marijinega rojstva (8. september) dali slovensko ime: veliki in mali šmaren oziroma vélika in mala maša, pa tudi velika in mala gospojnica. Obdobje med tema dvema praznikoma je znano kot obdobje romanj v Marijina romarska svetišča. Ponekod v skladu z izročilom na malo mašo ohranjajo navade, ki veljajo za veliko mašo (npr. blagoslov rož ipd.). Ta dan pomeni že začetek jeseni, saj ponekod mala maša za suknjo vpraša ali pa odpre dolinsko pašo ( mala maša – v vsakem grmu paša ).
*************************************** 5. september – god sv. Matere Terezije 5.9.2026 Katoliška Cerkev
sv. Mati Terezija
Žena, ki jo poznamo kot mater Terezijo iz Kalkute, se je rodila 26. avgusta 1910 v albanski družini Bojaxhiu v Skopju z imenom Agnes Ganxhe. Umrla je 5. septembra 1997 v Kalkuti, papež Janez Pavel II. (1978–2005), jo je za blaženo razglasil 19. oktobra 2003, papež Frančišek pa 4. septembra 2016 za svetnico. Njen god praznujemo 5. septembra.
Agnes je kot deklica sodelovala pri pevskem zboru, pridružila se je tudi misijonskemu krožku, kjer se je seznanila z delovanjem hrvaških in slovenskih jezuitov v bengalskem misijonu. Leta 1924 je skopski škof postal slovenski lazarist Janez Frančišek Gnidovec . Poleg zavzetosti za pastoralno delo med razkropljenimi verniki skopske škofije ga je odlikovala velika skrb za misijone. S svojim zgledom in delom je vplival tudi na Agnes Bojaxhiu. Nekaj tednov po svojem osemnajstem letu je odšla od doma in iz svojega rojstnega mesta odpotovala na Irsko ter vstopila v red loretskih sester, ki so kot misijonarke delovale v Indiji.
Leta 1931 je po končanem noviciatu v Darjeelingu pod Himalajo v Indiji izrekla prve zaobljube. Agnes si je izbrala redovno ime Terezija in sicer po sv. Tereziji Deteta Jezusa. Po večnih zaobljubah leta 1937 je postala ravnateljica šole. Sestra Terezija je 10. septembra 1946 zaslišala Božji klic, naj se posveti ubogim in 18. avgusta 1948 je redovno obleko sester loretink zamenjala z belim sarijem, oblačilom revnih indijskih žena; njegovi modri robovi so izražali njeno željo posnemati Devico Marijo. Leta 1949 je v začasnem bivališču sprejela svojo nekdanjo učenko, mlado Bengalko Subashini Das, ki je postala prva članica reda misijonark ljubezni . Skupaj z njo je bilo v noviciatu še 10 drugih deklet. Nova redovna skupnost je bila potrjena 7. oktobra 1950.
Na praznik Marijinega srca, 22. avgusta 1952, je mati Terezija v Kalkuti odprla Dom za zapuščene umirajoče , ki mu je dala ime Nirmal Hriday ( Hiša čistega srca ). Njeni oskrbovanci so se nastanili v zapuščeni stavbi ob svetišču hindujske boginje Kali. Leta 1953 so misijonarke ljubezni , katerih število je naglo naraščalo, dobile novo » materno hišo « na Lower Circular Road v Kalkuti, ki jim jo je podaril muslimanski sodnik. Tam je še zdaj » glavni stan « reda in tam je bila 13. septembra 1997 mati Terezija tudi pokopana.
Mati Terezija je za svoje delo prejela številna priznanja in nagrade. Leta 1971 ji papež Pavel VI. (1963–1978) podeli mednarodno Nagrado za mir Janeza XXIII. , v Angliji je prejela nagrado Templeton , v Italiji nagrado Balzam za » humanost, mir in bratstvo med narodi «, leta 1979 pa Nobelovo nagrado za mir.
Mati Terezija je leta 1978 odprla hišo misijonark ljubezni v Zagrebu, leto kasneje pa tudi v Skopju. Na obisku v Ljubljani je bila 30. junija 1980, red misijonark ljubezni pa v Sloveniji deluje od 16. julija 1987.
************************************* Sveti Avguštin, škof in cerkveni učitelj 28.8.2026 Katoliška Cerkev Škof , Svetnik
28. avgusta goduje sveti Avguštin, škof in cerkveni učitelj.
Imenovali so ga tudi 'učitelj milosti', saj v njegovem življenju se je na čudovit način pokazala moč Božje milosti, ki ga je iz zmot privedla do spoznanja resnice in mu dala poguma, da se je od grešnosti obrnil h krepostnemu življenju. Prav lastna življenjska izkušnja je dala Avguštinu tisto bistrovidnost, s katero v svojih spisih z izredno jasnostjo razlaga verski nauk o izvirnem grehu ter brani resnico o božji milosti, brez katere padli človek ne more iz svoje moči storiti nič zveličavnega.
Vsa dela sv. Avguština so zbrana na spletni strani http://www.augustinus.it
Avrelij Avguštin se je rodil 13. novembra 354 v mestecu Tagaste v severnoafriški pokrajini Numidiji. Njegov oče Patricij je bil pogan, mati Monika pa kristjanka, pobožna in modra. Deček je kazal izredno nadarjenost pa tudi močna nagnjenja k slabemu, kakor priznava v svoji avtobiografiji Izpovedi .
Iskanje resnice ga je zaneslo v manihejstvo, verski sestav iz zmaličenega krščanstva in vzhodnih verstev. Ko mu je bilo dvajset let, je končal visoko šolo v Kartagini. Notranji nemir ga je gnal v Rim, kjer je ostal le pol leta. Dobil je mesto učitelja govorništva v Milanu. Ta sprememba je bila za Avguštinovo življenje odločilna: za zmeraj se je ločil od manihejcev, v novem okolju pa je našel voditelje, ki so mu kazali pravo pot.
Prvi je bil milanski škof Ambrozij. Hodil je poslušat Ambrozijeve bleščeče govore. Avguština je privabljala oblika Ambrozijevih govorov, toda tudi njihova globoka vsebina je neopazno prodirala v njegovo srce. K temu je pripomogla tudi molitev matere Monike, ki je prihitela za njim iz Afrike v Milan. Avguštin je jasno čutil, kaj mu je storiti, toda poguma za odločilni korak ni imel.
Tedaj je vmes posegel Bog. Nekega dne je Avguštin iz sosednje hiše zaslišal pojoč otroški glas: »Vzemi in beri! Vzemi in beri!« Začutil je, da mu Bog po tem glasu veleva, naj vzame Sveto pismo in prebere mesto, ki se mu odpre. Odprlo se mu je Pavlovo Pismo Rimljanom, kjer je bral: »Ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in mesu ne strezite za poželjivost.« To se je zgodilo avgusta 386, na veliko noč naslednje leto ga je milanski škof Ambrozij krstil. Kmalu po krstu se je Avguštin s svojimi odpravil v Afriko. Med potjo je v rimskem pristanišču umrla mati Monika.
Ko je prišel v rojstno mesto Tagaste, je s prijatelji zaživel samostansko življenje po redu, ki je obsegal pobožne vaje in študij. Leta 391 ga je škof Valerij v obmorskem mestu Hiponu posvetil v duhovnika, da je namesto njega pridigal. Avguštin je bil odličen pridigar. Ohranilo se je okoli 500 njegovih pridig poleg govorov, v katerih je razlagal psalme in Janezov evangelij. Leta 396 je bil Avguštin izvoljen za škofa v Hiponu. Imel je velik vpliv ne samo v svoji škofiji, ampak s svojimi spisi tudi v Afriki in v vsej Cerkvi.
Med spisi sta – poleg govorov in pisem – najbolj znani knjigi Izpovedi, ki jih je napisal kmalu potem, ko je postal škof in spadajo med bisere svetovne književnosti, ter O božji državi, ki obsega 22 knjig. Avguštinovi spisi so zakladnica, iz katere še danes poleg teologov zajemajo filozofi, zgodovinarji, sociologi. Umrl je 28. avgusta leta 430, ko so mesto oblegali Vandali.
Vir: Revija Ognjišče
*******************************************
Devica Marija Kraljica 22. avgust
Peta skrivnost častitljivega dela rožnega venca in obenem zaključni del te prastare molitve, v kateri spremljamo Jezusa in njegovo Mater Marijo v ‘radosti, bridkosti in slavi’, se glasi: “ki je tebe, Devica, v nebesih kronal”. Gre za govorjenje v podobi, izraža pa globoko duhovno, nadnaravno resnico. ‘Krona’ (ali ‘venec’) je bila že od nekdaj simbol zmagoslavja, najvišje časti, moči, veličastva in blažene radosti. Jezusova Mati Marija, ki jo je Sin vzel k sebi v nebesa z dušo in s telesom, sedi na desnici njega, ki je Kralj vesolja, kot Kraljica in obenem naša Mati. To vero izpoveduje že prastara molitev, ki je ljuba vsem vernim ljudem: »Pozdravljena, Kraljica, Mati usmiljenja, življenja sladkost in upanje naše, pozdravljena!«
God Device Marije Kraljice je v bogoslužni koledar katoliške Cerkve uvedel papež Pij XII. ob prvem Marijinem letu, ki ga je Cerkev obhajala leta 1954. Do pokoncilske preureditve bogoslužnega koledarja se je z godom Device Marije Kraljice zaključil njen mesec maj, zdaj pa ga obhajamo 22. avgusta, osmi dan po prazniku Marijinega vnebovzetja. Ta datum je primernejši, saj se je Marijino kraljevanje v polnosti z vso učinkovitostjo začelo uresničevati šele od dneva njenega vnebovzetja. Na številnih upodobitvah Marijinega vnebovzetja vidimo, kako jo v nebeško slavo sprejemajo vse tri osebe Svete Trojice in kako ji Bog Oče in Sin polagata na glavo kraljevsko krono.
Resnica o Mariji kot Kraljici je del izročila Cerkve izza prvih krščanskih stoletij. Marija je kraljica, ker je mati njega, ki je Kralj vseh kraljev. Sveti Efrem Sirski v 4. stol. s poudarkom naslavlja Marijo kot ‘Gospodarico’ ali ‘Gospo’, sklicujoč se na njeno ime ‘Miriam’, ki pomeni gospa, gospodarica, vladarica. V bizantinskih (vzhodnih) cerkvah nas nad glavnim vhodom pogosto pozdravi podoba oziroma relief Marije, upodobljene v veličastvu: oblečena je kot cesarica, pred svojimi prsmi nosi božje Dete in ga da je krščanskemu ljudstvu v češčenje. Marija nastopa kot Kraljica – vendar pa taka, da Kristus ostane v središču. Češčenje Jezusove Matere Marije kot Kraljice se je v srednjem veku razširilo s krščanskega Vzhoda tudi na Zahod. Verniki pa so se zavedali, da Marija v duhovnem kraljestvu nima takšne oblasti in moči, kakršno ima Kristus, njen Sin, ki je Bog. Marija je sicer Kraljica, vendar bolj Kraljica (in Mati) usmiljenja. To je lastnost, ki jo v družinah radi pripisujemo materam nasproti običajno strožjim očetom. Pogosto so Marijo imenovali ‘proseča vsemogočnost’, ker so trdno verovali, da njen sin Jezus, vsemogočni Bog, pač ne more odbiti nobene njene prošnje.
Češčenje Marije Kraljice v slovenskem narodu lepo odražajo pesmi, ki Marijo opevajo kot Kraljico in izražajo trdno zaupanje v njeno pomoč. Lepo je to izpovedano v priljubljeni pesmi Bodi nam pozdravljena, katere zadnja kitica se glasi: »Venec rajske zdaj časti / ti obdaja glavo, / k tebi rado vse hiti, vse ti poje slavo. / Milostno poglej na nas, / mati Bogu mila, / dobra bodi nam ves čas, / kot do zdaj si bila.« K Mariji kot nebeški Kraljici se obrača slovenski vernik, še posebej kot romar, v priljubljeni pesmi Veš, o Marija, moje veselje. V drugi kitici te pesmi, katere besedilo je napisal nekdanji šentviški župnik Blaž Potočnik, je prikazan namen današnjega praznovanja. »Kaj pa ti hočeš, moja Kraljica, / sladka Devica, da ti podam? / Drugega nimam, srce mi vzemi / z nadami vsemi tebi ga dam.«
******************************** Marijino vnebovzetje – slovesni in zapovedan praznik 15.8.2026
MARIJA ZAVETNICA S PLAŠČEM (okoli 1410) na Ptujski Gori je ena največjih mojstrovin tedanjega časa - Foto Družina
Največji cerkveni Marijin praznik je Marijino vnebovzetje.
Praznik Marije Device so v jeruzalemski Cerkvi začeli obhajati že kmalu po koncilu v Efezu leta 431 po Kr. in ga povezovali z Marijinim odhodom s tega sveta. Čeprav Marijino vnebovzetje sodi med najstarejše Marijine praznike (prve omembe segajo še v obdobje pred 4. st. po Kr.), je papež Pij XII. (1939–1958) versko resnico o Marijinem vnebovzetju slovesno razglasil šele leta 1950 z apostolsko konstitucijo Munificentissimus Deus . Številne cerkve po svetu – od mogočnih katedral do vaških in božjepotnih cerkvic – izpričujejo stoletno vero v Marijino vnebovzetje.
Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio ), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije . K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega.
V Sloveniji je Mariji posvečenih veliko župnijskih, podružničnih, zlasti pa božjepotnih cerkva in kapelic, zato je Marijino vnebovzetje v našem verskem izročilu globoko zakoreninjeno. Katoliška in Pravoslavna Cerkev ta praznik obhajata na isti dan.
Ob prazniku številni Slovenci romajo v Marijina svetišča. Romanja imajo globlji verski pomen zato, ker verujoče spominjajo, da je naše celotno zemeljsko življenje pravzaprav romanje, katerega cilj je večno življenje v nebesih. Marijino vnebovzetje pomeni poklon ženi, saj je Bog Marijo, ženo in mater, poveličal v nebesih. Katoliška Cerkev s praznovanjem tega praznika poudarja dostojanstvo in poklicanost
Kapela je bila zgrajena leta 1869 kot pokopališka kapela. Postavljena je bila na kraju, kamor bi se naj širilo pokopališče. V tem času so zgradili savinjsko železnico od Celja do Dravograda, ki je kapelo odrezala od pokopališča. Tako je kapela izgubila svoj namen. Bolj ali manj je samevala, v času bivše Jugoslavije je bila nacionalizirana in v njej so skladiščili gradbeni material. Popolnoma opustošena je - tik ob železnici - dajala klavrn videz. Zvonik se je podrl in uporabili so ga za čebelnjak. Leta 1991 je bila popolnoma obnovljena, postavljen je bil nov zvonik, obnovljen oltar (koliko ga je še ostalo) in uredila se je okolica.Slikar Pepelnik iz Velenja je naslikal oltarno sliko svetega Alojzija (200cmx120cm). V kapeli so vsako leto ob ponedeljkih šmarnice, ki so zelo dobro obiskane.