God sv. Jakoba starejšega, apostola
25.7.2026
Katedrala posvečena sv. Jakobu v Santiagu de Compostela v Španiji
25. julija v Katoliški Cerkvi obhajamo god apostola Jakoba starejšega.
V zboru dvanajsterih apostolov, ki jih je Jezus poklical, sta bila dva Jakoba, med prvim je bil za apostola poklican ravno današnji godovnjak, zato je ob njegovem imenu še vzdevek starejši.
Jakob je bil doma iz enega od mest ob Genezareškem jezeru, njegov oče Zebedej je bil ribič, mati Saloma pa je bila sestra Jezusove matere Marije. Skupaj z bratom Janezom in apostolom Petrom je bil Jakob priča Jezusovega spremenjenja na gori in obuditve Jairove hčere. V dneh Jezusovega trpljenja se je Jakob, kot večina apostolov, potuhnil, po Jezusovem vstajenju od mrtvih pa je bil z drugimi apostoli v Jeruzalemu. Malo vemo o njegovem delovanju po Jezusovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha. Pisec Apostolskih del poroča, da je Herod »dal z mečem usmrtiti Jakoba, Janezovega brata«. To naj bi se zgodilo okrog velike noči leta 44.
Apostol Jakob je zelo priljubljen tudi v Sloveniji, kar dokazuje 68 cerkva njemu posvečenih. Njegove posmrtne ostanke so v 7. stoletju prenesli v Compostelo v današnji Španiji, kjer stoji njemu posvečena katedrala.
Besedilo je povzeto iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka.
*************************************
Karmelska Mati Božja
16.7.2026 Katoliška Cerkev
Karmelska Mati Božja
16. julija v Katoliški Cerkvi praznujemo god karmelske Matere Božje.
Praznik naj kristjane spodbuja k hvaležnosti za Božje dobrote, dosežene po Marijini priprošnji. Spominja naj tudi na resnico, da Marija ne zapusti nikogar, ki jo zvesto časti, se zateka v njeno varstvo in jo posnema v dejavnem življenju.
Karmelski Materi božji so v Sloveniji posvečene tri župnijske in štiri podružnične cerkve.
Nastanek karmeličanske družine
Ob koncu 11. stoletja so križarji Sveto deželo iztrgali iz oblasti muslimanov. Krščanska vlada se je tod obdržala vse 12. stoletje in se umaknila šele v 13. stoletju. Med tem časom je tudi v Palestini zacvetela ustanova posebej Mariji posvečenih »eremitov« (puščavnikov), kakršna je bila še prej razširjena med latinskimi kristjani v Evropi. Posebna skupina teh puščavnikov se je naselila na pobočjih gore Karmel, nedaleč od grškega samostana sv. Marjete. Začetno organizacijo je karmelskim puščavnikom dal sv. Bertold (gl. 29. marec). Njihovo življenje je bilo dokaj izvirno: ohranili so sicer liturgijo latinske Cerkve, bili pa so tudi na široko odprti za vplive vzhodnega meništva.
Na Karmelski gori so se ti eremiti srečali z živimi svetopisemskimi spomini na preroka Elija (1 Kr 17 ss.), ki je z višine gore videl, kako se je po dolgotrajni, strašno uničujoči suši iz morja dvignil neznaten oblaček, ki je naznanil obilje dežja in celotno, do kraja izsušeno pokrajino kakor po čudežu spremenil v bujno rodovitno zelenico. V tem oblačku so cerkveni očetje videli simbol device Marije, ki je kot Mesijeva mati napravila konec pogubni suši greha in dolgotrajni duhovni lakoti in izhiranosti, kakršno je povzročila pozaba na Boga. Karmelski menihi so se čutili povezane s prerokom Elijem in z njegovim naslednikom Elizejem ter tudi z vrsto »preroških sinov«, služabnikov preroka Elizeja. Menili so, da so od časa preroka Elija na tej sveti gori v nepretrgani vrsti živeli puščavniki s svojimi starimi izročili, le da so ta izročila z nastopom krščanstva bila vcepljena v tisto drevo, ki je zraslo s Kristusom. Še več, živeli so v prepričanju, da je včasih celo sama devica Marija iz Nazareta dospela tjakaj in obiskala samotarje, ki da so postali prvi zastopniki in pospeševalci marijanske pobožnosti, prvi izrecni Marijini častilci v Cerkvi.
Nepretrganost eremitskih izročil in takšna neposredna povezanost z devico Marijo se zgodovinsko seveda ne da dokazati. Vendar pa te lepe legende kažejo na pomembno resnico: karmelski samotarji so že od začetka živeli v prežetosti z mislijo na Marijo in na vélike svetopisemske dogodke okoli karmelskega velikana, kakršen je bil prerok Elija. Obenem je bila družba teh menihov prepričana, da uživa izredno Marijino varstvo in da ji Marija čudovito pomaga v najtežjih in najbolj nevarnih trenutkih in položajih, v kakršne so bili karmelski menihi neredko postavljeni.
Na začetku 13. stoletja je Albert, latinski patriarh v Jeruzalemu, določil pravila karmelskih eremitov. Njihovo število je tedaj začelo zelo naglo naraščati. Toda kmalu je muslimanski pritisk prisilil nekatere člane skupnosti, da so si poiskali zatočišča v Evropi. Nastalo je vprašanje, ali se bo tako izvirna ustanova, močno prepojena z vzhodnjaškim značajem, mogla spet privaditi drugačnemu »podnebju« na Zahodu. Toda člani meniške skupnosti so zaupali v Marijino varstvo. In kmalu se jim je posrečilo, da so zelo uspešno vpeljali in vodili svoje ustanove na Cipru in Siciliji, v Franciji in Angliji. Te nove ustanove so ostale in cvetele tudi še potem, ko so prav vsi palestinski puščavniki morali zapustiti svoje naselbine. Leta 1228 je red odobril tudi papež Honorij III. Poleg težav s prilagoditvijo je moral red prestati hude preizkušnje, ki so se porodile iz skoraj splošnega nasprotovanja škofov in župnikov. Generalni prior reda sv. Simon Stock (gl. 16. maj) je še prav posebno izrazito Mariji pripisoval zmago nad temi težavami, ki so se mnogokrat zdele popolnoma nepremagljive.
Tako je polagoma nastajal na široko razvejani red karmeličanov, med katere danes štejemo: prvi red, h kateremu pripadajo »bratje bl. device Marije Karmelske« in pa »bosonogi bratje bl. device Marije Karmelske«; drugi red, to se pravi karmeličanke, ki so znane tudi pri nas (za ljubljansko novi naselbini v Sori in Mirni peči); redovniški in svetni tretji red; tem pa se pridružijo še bratovščina Karmelske Matere Božje, imenovana tudi bratovščina karmelskega škapulirja, ki je po nekakšnih začetkih v 14. stoletju nastopila v 16. stoletju in se širila zlasti v 17. in 18. stoletju, ko je bila v naših krajih zakoreninjena predvsem na Goriškem, s slovečim sedežem na Kostanjevici pri Gorici.
»Karmel je ves marijanski«
O karmelskem redu radi ponavljajo kot značilen izrek: »Totus marianus est Carmelus« – Karmel je ves marijanski. Karmelski red je popolnoma ves posvečen posnemanju in češčenju Matere Božje. Še preden je napisal sv. Ludovik Marija Grignion de Montfort (+ 1716, gl. 28. april) svoje temeljito delo o pravi pobožnosti do Marije device, so v karmelskem redu že učili in gojili popolno posvetitev brezmadežni Materi učlovečene Božje Modrosti.
Na posvetitev Mariji naj karmeličana spominja »škapulir bl. device Karmelske«. Ta škapulir je pri redovnikih in redovnicah del pravega redovnega oblačila, pri laikih pa sta to dva kvadratna kosa blaga, okrašena s podobo karmelske Matere Božje, povezana med seboj s trakovoma tako, da en kos visi na prsih, drugi na hrbtu, nameščena pod obleko. – Nevedni neverni in verni ljudje enačijo škapulirje in podobno z nekakšnimi »amuleti«, čarovnimi, magičnimi sredstvi, ki naj bi sama po sebi prinašala človeku »varstvo in srečo«. Če bi kdo s takim mišljenjem nosil škapulir, bi to res bilo magistično mišljenje in bi se pregrešil s praznoverjem. Vendar pa pravilno poučén kristjan škapulirja nikakor ne nosi v takšnem duhu. Škapulir mu je namreč samo znamenje in neka zunanja opora, da se spominja svoje posebne posvetitve Materi Božji in da ga to v težavah in skušnjavah nagiblje k zvestobi in zatajevanju, k Marijini priprošnji za pomoč vsemogočnega, povsod pričujočega Boga; to pa je seveda v soglasju z vero in nikakor ne magija ali praznoverje. Kadarkoli si Mariji posvečeni kristjan nadene karmelski škapulir (obstoje tudi še drugi škapulirji), naj ga to obenem utrdi v hotenju, da si na neki način »nadene« Marijo sámo s posnemanjem njenih kreposti, podobno kakor sv. Pavel naroča kristjanom: »Nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in mesu ne strezite za poželjivost« (Rim 13,14). Karmelska pobožnost do Marije posebej poudarja tudi gojitev stanovske čistosti. Zato je ta pobožnost skozi stoletja rodila izredno bogate bogoljubne sadove. Saj je prav iz karmeličanskega občestva zrasla slavna vrsta svetnikov in svetnic: od sv. Simona Stocka (14. st.) do sv. Janeza od Križa (+ 1591), od cerkvene učiteljice sv. Terezije Velike (+ 1582), do tako zelo znane in priljubljene sv. Terezije Deteta Jezusa (+ 1897). V tem pogledu karmeličanski red ne zaostaja za drugimi slavnimi in zaslužnimi redovi.
Leta 1950 so karmeličani obhajali 700-letnico prikazanja bl. device Marije Karmelske sv. Simonu Stocku, šestemu vrhovnemu predstojniku karmelskega reda. Ko se je Marija prikazala leta 1250, pravijo, da je držala v svoji roki škapulir reda in je rekla: »Glej posebno pravico, ki jo dajem tebi in vsem otrokom Karmela! Kdorkoli (pobožno) umre, oblečen v to oblačilo, bo zveličan.« Tako je zapisano v Karmelskem vrtu, ki je delo generalnega priorja Janeza Grossija (1389-1434). Znani karmeličanski teolog Bartolomej F. M. Xiberta je leta 1950 izdal nad 300 strani obsegajočo knjigo, v kateri dokazuje zgodovinsko zanesljivost tega poročila. – Seveda se nič ne pregrešimo zoper samo vero, če tega ne verjamemo. Neodvisno od tega poročila lahko sprejmemo tole misel: Kdor se prisrčno posveti Mariji (na neki način smo ji posvečeni že na temelju krstne posvetitve Kristusu) in v znamenje tega posvečenja ter v oporo življenju iz takšne podaritve Mariji, nosi škapulir, ne more umreti brez posvečujoče milosti. Takšno prepričanje o zveličavnosti resnične marijanske pobožnosti je izraženo tudi v stavku, ki ga pridigarji in nabožni pisatelji vsaj od 11. stoletja dalje zelo pogosto ponavljajo: »Filius Mariae non peribit« – Marijin otrok, Marijin častilec se ne bo pogubil. Saj ni mogoče, da bi Marija, »milosti polna« (Lk 1,28), polna materinske dobrote, ljubezni in usmiljenja, zapustila v življenju, ob smrtni uri in v vicah tiste, ki so jo v življenju častili, opravljali razne pobožnosti njej v čast (seveda ne zgolj po zunanje), zlasti ob njej posvečenih sobotah – in k vsemu temu nas more spodbuditi nošnja karmelskega škapulirja.
Pričevanja o marijanski pobožnosti pri prizadevnih udih karmelske bratovščine so precej številna že v 14. stoletju. Imamo tudi pričevanja o tem, da se je leta 1317 Marija prikazala papežu Janezu XXII. (še preden je postal papež) in mu razkrila tako imenovani »sobotni privilegij«; da bo devica Marija že na soboto po smrti rešila iz vic duše tistih, ki so v življenju izpolnili tele pogoje: da so nosili karmelski škapulir, da so vsak v svojem poklicu gojili stanovsko čistost, molili male dnevnice v čast bl. devici Mariji; če pa dnevnic niso znali moliti, da so se držali od Cerkve zapovedanih postov ter se ob sredah in sobotah zdržali mesnih jedi. – Seveda nismo dolžni tudi v tem primeru verovati v resničnost Marijinega prikazanja Janezu XXII., moremo se pa zanesti na »sobotni privilegij« v tistem smislu, ki ga ima pred očmi papež Pij XII., ko v posebnem pismu ob 700-letnici ustanovitve karmelskega škapulirja piše: »Predobra Mati resnično ne bo nehala prositi, da njeni otroci, ki v vicah trpe za pregreške, čim prej – seveda na Marijino priprošnjo pri Bogu – po nam sporočenem sobotnem privilegiju, kakor mu pravijo, dosežejo večno domovino.« Papež še pristavlja, da bi odstranil možnost nesporazuma: »Sveti škapulir je kakor Marijina obleka, znamenje in poroštvo varstva Matere Božje; toda naj ne mislijo tisti, ki so si nadeli to obleko, da bodo dosegli večno zveličanje z lenobo in duhovno vnemarnostjo, ker apostol opominja: »Delajte s strahom in trepetom za svoje zveličanje« (Flp 2,12)! ... Naj torej vsi karmeličani – bodi v samostanih prvega in drugega reda bodi v tretjem redovniškem ali pa svetnem redu bodi v bratovščinah – ... imajo v sami preprosto narejeni obleki (škapulirju) pred seboj nekak povzetek kreposti skromnosti in preprostosti; prav posebno pa naj tista obleka, ki jo imajo noč in dan na sebi, kakor zgovorno znamenje izraža prošnje, s katerimi prosijo božjo pomoč; končno naj ohranijo tisto posvetitev presv. Srcu brezmadežne Device, ki smo jo vneto priporočali« (AAS 42, 1950, 390 sI).
Nastanek godu karmelske Matere Božje
Laiki so se redovnikom v nošnji škapulirja in v določenih pobožnostih ter v prizadevanju za poglobljeno krščansko življenje gotovo pridružili vsaj že v 14. stoletju, pozneje pa tja do kraja 18. stoletja v čedalje večjem številu. Vstopi v bratovščino so postali tako pogostni, da so bili v tedaj tiskanih liturgičnih knjigah vstavljeni posebni obrazci za sprejem laikov v karmelsko bratovščino in za blagoslov škapulirja.
Že sámo mesto Piacenza v Italiji npr. je leta 1609 štelo okoli 10.000 bratov in sester, vpisanih v seznam karmelske bratovščine. Istega leta so se na glavni praznik karmeličanskega reda, 16. julija, začeli posebej spominjati tudi podelitve škapulirja sv. Simonu Stocku. Drugače pa praznik sega nazaj že vsaj v 14. stoletje; znova ga je odobril leta 1587 papež Sikst V. Leta 1726 je Benedikt XIII. praznik raztegnil na Cerkev rimskega obreda, Leon XIII. pa je leta 1892 na to praznik navezal pridobitev popolnega odpustka in zanj določil pogoje. (Kako in kdaj dobimo popolni odpustek, obstoje od leta 1967 nova cerkvena pravila, razložena ob dnevu Porcijunkule, gl. 2. avgust). Pij XII., ki je bil sam že od otroških let član bratovščine karmelskega škapulirja, je v posebnem apostolskem pismu z dne 11. februarja 1950 opozoril na globlji verski pomen nošnje karmelskega škapulirja (gl. zgoraj).
Vir: Leto svetnikov, 3, 1999. Smolik, M., ur., Celje, Mohorjeva družba, str. 144-149.
*********************************
Sv. Benedikt, zavetnik Evrope
11.7.2026 Katoliška Cerkev Evropa, God, Svetnik
Svetega Benedikta, začetnika zahodnega meništva, je papež Pavel VI. 24. oktobra 1964 razglasil za prvega zavetnika Evrope, ker je "s križem, knjigo in plugom prinesel krščanski napredek narodom, razkropljenim od Sredozemskega morja do Skandinavije, od Irske do prostranih nižin Poljske".
Poljak Janez Pavel II., prvi slovanski papež, je leta 1980, ob 1500 letnici rojstva sv. Benedikta, dejal, da je bila Evropa na novo rojena ob propadu velikega rimskega imperija. »Ko se je porajala na njegovih kulturnih temeljih, je po zaslugi benediktinskega duha iz tistega izročila povzela in v dediščino evropske in vesoljne kulture utelesila vse tisto, kar bi se sicer izgubilo.« Redovna pravila, ki jih je sestavil sveti Benedikt in jih imenujejo "evangelij, presajen v resnično življenje", je mogoče povzeti v treh besedah: 'Ora et labora!' (Moli in delaj). Skladno povezovanje dela in molitve je ideal krščanskega prizadevanja za popolnost ali izpolnjevanje božje volje.
Papež Gregor Veliki, ki je sestavil življenjepis sv. Benedikta v obliki pogovora z namišljenim diakonom Petrom, pove, da se je Benedikt rodil v plemeniti družini v Nursiji to je današnje mestece Norcia v Umbriji in sicer okoli leta 480. O njegovi družini vemo le to, da je imel sestro dvojčico Sholastiko, ki je vse življenje hodila po bratovih stopinjah in ga posnemala tudi v svetništvu (njen god obhajamo 10. februarja). Starši so Benedikta poslali v Rim, da bi se izpopolnil v pravnih vedah, toda prav kmalu je bil sit Rima in njegove pokvarjenosti. Najprej se je umaknil v bližino mesta Tivoli, kjer si je poiskal družbo enako mislečih. Kmalu je spoznal, da ta družba ni zanj, zato se je skril v samotno sotesko reke Aniene nedaleč od mesta Subiaco, ker je želel biti popolnoma ločen od sveta, da bi ob branju in premišljevanju Svetega pisma in v molitvi našel stik z Bogom ter prodrl v globine svoje duše. Pa ni bil dolgo sam. Nekega dne so se pred njegovo votlino prikazali puščavniki iz Vicovara in ga prosili, naj namesto umrlega predstojnika prevzame vodstvo njihove skupnosti. Benedikt je njihovo gorečo prošnjo uslišal. Puščavniki pa so bili svojeglavi, zato jih je zapustil. Po dolgem premisleku je sprejel vodstvo nove redovne skupnosti, ki se je bila voljna ravnati po njegovih pravilih. Tem svojim redovnikom je Benedikt hotel biti 'oče', to namreč pomeni beseda 'abbas' ali po slovensko 'opat'.
Čez nekaj časa je izbral najboljše menihe iz dvanajstih samostanov, ki jim je bil 'oče', in se napotil proti jugu. Ustavil se je pri mestu Cassino pri Neaplju, zgrajenim pod visokim gričem. Na vrhu tega griča je zrastel znameniti samostan Montecassino, ki velja za matično hišo benediktinskega reda in v nekem smislu vseh samostanov na krščanskem Zahodu. Stari viri postavljajo začetek Montecassina v leto 529: ta letnica ima tudi simboličen pomen tega leta je namreč bizantinski cesar Justinijan dal zapreti zadnjo pogansko šolo v Atenah, Montecassino pa je zasvetil kot novo žarišče krščanske kulture. Skupnost na Montecassinu je opat Benedikt vodil vse do svoje smrti, najbrž leta 547.
Besedilo je s spletne strani revije Ognjišče.
**********************************************************************************
V noči z nedelje na ponedeljek, 22. junija 2026, je udar strele zanetil požar na območju Občine Solčava, na najvišje ležeči kmetiji v Sloveniji – v Bukovcu, Podolševa 1, Solčava. Do tal so pogorela vsa gospodarska poslopja. Poginila je goveja živina, uničena pa je tudi vsa kmetijska mehanizacija. Požar je zajel tudi ostrešje stanovanjske hiše. Mlada družina je ostala brez vsega.
Škofijska Karitas Celje je v sodelovanju z Občino Solčava za namen zbiranja pomoči odprla sklicno številko, na katero lahko nakažete svoj denarni prispevek.
Podatki za nakazilo pomoči
Prejemnik: Škofijska Karitas Celje
TRR: SI56 0400 1004 6530 307
Koda namena: CHAR
Sklic (referenca): SI00 29353
Namen nakazila: POMOČ POŽAR - KMETIJA BUKOVNIK
Za novo upanje družine lahko darujete tudi preko SMS sporočila. Pošljite SMS s ključno besedo SOLIDAREN5 ali SOLIDAREN10 na 1919 in darujte 5 € ali 10 € za pomoč kmetiji Bukovnik po požaru.
**********************************
Slovesni praznik slovanskih apostolov svetih bratov Cirila in Metoda
5.7.2026 Katoliška Cerkev Cerkev v Sloveniji, Evropa, Svetnik
Upodobitev sv. Cirila in Metoda na fasadi župnijske cerkve Ljubljana-Bežigrad - Foto: Družina
V Katoliški Cerkvi 5. julija obhajamo slovesni praznik sv. bratov Cirila in Metoda, slovanskih apostolov in sozavetnikov Evrope. Imenujemo ju tudi apostola Slovanov zaradi pomembnega misijonskega dela med slovanskimi ljudstvi.
Ciril in Metod sta bila misijonarja grškega rodu, ki sta pri oznanjevanju in širjenju krščanske vere uporabljala glagolico. Ciril se je rodil okrog l. 826 ali 827, Metod pa okrog l. 812 ali 815 v Solunu. Pri krstu so ju poimenovali Konstantin in Mihael, vendar sta ob vstopu v samostan imeni spremenila. Najprej sta delovala kot knjižničar in učitelj filozofije. Mladost sta preživela v okolici Soluna, cesar pa ju je okrog l. 860 poslal misijonarit na polotok Krim.
Moravski knez Rastislav ju je okrog l. 860 povabil med slovanske narode, kjer sta delovala na tedanjem velikomoravskem ozemlju, ki je zajemalo današnjo vzhodno Slovenijo, vzhodno Hrvaško, Madžarsko, Češko, Slovaško, južno Poljsko, jugovzhodno Nemčijo in zahodno Ukrajino ter širila krščansko oznanilo v slovanskem jeziku. Po treh letih na Moravskem sta odšla v Panonijo in od tam preko Benetk v Rim. Pri papežu Hadrijanu II. (867–872) sta dobila dovoljenje za opravljanje bogoslužja v slovanskem jeziku.
Ciril je v Rimu zbolel in umrl, papež Hadrijan II. pa je Metoda poslal h knezu Koclju v Panonijo. Na tem ozemlju je prišel v spor z nemškimi duhovniki in bil obtožen krivoverstva. Po izpustitvi mu je papež Janez VIII. (872–882) ponovno dovolil uporabo slovanskega jezika za bogoslužno rabo.
Njun godovni dan v Katoliški Cerkvi obhajamo 5. julija, v neslovanskih deželah pa 14. februarja. Pravoslavna Cerkev njun god obhaja 11. maja, 24. maja pa godujeta po julijanskem koledarju. Sveti papež Janez Pavel II. (1978–2005) ju je leta 1980 imenoval za sozavetnika Evrope. V ljubljanski nadškofiji sta glavna zavetnika, v mariborski nadškofiji pa druga zavetnika nadškofije. V murskosoboški škofij je sv. Metod glavni zavetnik škofije, njun god pa v Katoliški cerkvi v Sloveniji obhajamo kot slovesni praznik.
Praznik apostolov Slovanov je priložnost za ovrednotenje in zavedanje njunega pomena na področju evropske kulturne, zgodovinske in jezikovne dediščine, ki je povezana tudi z našo deželo.
******************************************
Slovesni praznik apostolov sv. Petra in Pavla
29.6.2026 Katoliška Cerkev Duhovniki, Katoliška cerkev, Praznik, Svetnik
Sveta Peter in Pavel - Vir: splet
V Katoliški Cerkvi 29. junija praznujemo slovesni praznik apostolov sv. Petra in Pavla.
Peter je bil ribič iz Betsajde ob Genezareškem jezeru. Jezus ga je poklical, da bi bil ribič ljudi in da bi kasneje kot pastir tudi vodil Cerkev kot Božje ljudstvo. Po svetopisemskem izročilu mu je Jezus po tem, ko ga je poklical za učenca, spremenil ime v Peter: »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih« (Mt 16,18–20). Zelo pomembna izkušnja v Petrovem življenju je bila ta, da je Jezusa, po tem, ko je bil le-ta prijet, kljub temu, da se je ob njem vzgajal in učil približno tri leta, trikrat zatajil. Po Jezusovem vnebohodu Peter nastopa kot voditelj apostolov in mlade Cerkve. Nekaj časa je bil škof v Antiohiji, okoli leta 42 pa je odšel v Rim. Od tam je vernikom v Mali Aziji poslal dve pismi (1 Pt in 2 Pt), življenjsko pot pa je sklenil z mučeništvom.
Po zgodovinskih virih naj bi apostol Peter vladal do leta 67 po Kr. Več zgodnjekrščanskih spisov potrjuje, da je Peter umrl nasilne smrti v Rimu v času vladanja cesarja Nerona. Na kraju njegovega mučeništva je dal cesar Konstantin leta 350 postaviti veliko baziliko. Sedanja bazilika sv. Petra v Vatikanu je bila postavljena v letih med 1506 in 1526. Pod njenim glavnim oltarjem je gob apostola Petra, čigar nasledniki so papeži oz. rimski škofje.
Apostol Pavel se je rodil okrog leta 10 po Kr. v Tarzu, v glavnem mestu takratne rimske province Kilikije. Po rodu je bil Jud, po očetu pa je podedoval rimsko državljanstvo. Bil je farizej in poznavalec judovstva, ki je do spreobrnjenja na poti v Damask preganjal kristjane. Apostol Pavel je ob rojstvu dobil ime Savel, po spreobrnjenju pa se je dal krstiti in ime spremenil v Pavel.
O delovanju apostola Pavla poroča evangelist Luka v Apostolski delih. Obhodil je velik del takratne rimske države in ustanavljal cerkvene občine ter jih spodbujal s pismi. Danes poznamo štirinajst ohranjenih Pavlovih pisem, ki so po vsebini in obsegu za štirimi evangeliji najpomembnejši del Svetega pisma Nove zaveze. Podobno kot apostol Peter je tudi on umrl mučeniške smrti za časa cesarja Nerona okrog leta 67.
Praznika obeh apostolov je Cerkev obhajala že v 4. stoletju. Najstarejši rimski koledar Furija Dionizija Filokala iz leta 354 navaja 29. junij kot praznik apostolov Petra in Pavla. Na predvečer ali na praznik apostolov Petra in Pavla slovenski škofje diakone posvečujejo v duhovnike.
***************************************************************************
Rojstvo Janeza Krstnika
24.6.2026
sv. Janez Krstnik - Foto: Centro Aletti
24. junija v Katoliški cerkvi obhajamo praznik rojstva Janeza Krstnika.
V bogoslužnem letu se slovesno spominjamo rojstva dveh oseb, ki sta najpomembnejši v zgodovini odrešenja: učlovečenega Božjega Sina Jezusa (na božič) in njegove deviške matere Marije. Godovi svetnikov so navadno postavljeni na dan njihove smrti rojstva za nebesa. Edini svetnik, čigar rojstvo Cerkev proslavlja s posebnim praznikom, je Janez Krstnik, Jezusov predhodnik. Njegova vloga ob prehodu iz stare v novo zavezo je tako pomembna, da je Bog preroku Malahiju petsto let pred Kristusom navdihnil besede: »Glej, pošljem svojega angela /glasnika/, da pripravi pot pred menoj.« Da je ta 'angel' prav Janez Krstnik, je potrdil Jezus sam, ko je pridigarja ob Jordanu imenoval največjega preroka in 'več kot preroka'.
Evangelist Luka poroča, kako je Bog po angelu naznanil očetu Zahariju Janezovo rojstvo, podobno kot malo kasneje Mariji iz Nazareta učlovečenje Jezusa, božjega Sina. V obeh primerih je božji poslanec določil tudi ime otroka, s katerim je naznačeno njegovo poslanstvo. Ime Janez se po hebrejsko glasi Johanan in pomeni 'Bog je milostljiv'. Janezu pravimo Krstnik zato, ker je oznanjal krst spokornosti in je tiste, ki so se s pokoro hoteli pripraviti na Odrešenikov prihod, krščeval v reki Jordan; predvsem pa je dobil vzdevek Krstnik zato, ker je krstil tudi Jezusa ter ga pri tem razglasil za obljubljenega Mesija.
Kdor sodeluje pri cerkvenem bogoslužju ali kdor sam bere Sveto pismo, ima živo pred očmi prizor oznanjenja rojstva Janeza Krstnika duhovniku Zahariju v jeruzalemskem templju. Njegova žena Elizabeta, sorodnica Jezusove matere Marije (uveljavil se je naziv 'teta'), je vztrajno prosila Boga, da bi jima naklonil potomstvo, po katerem bi bila deležna sreče mesijanskih časov. Zaharija in Elizabeta sta živela v kraju Ain Karem kakih sedem kilometrov jugozahodno od Jeruzalema. Ko je prišel angel k Mariji, ji je v potrditev, da Bogu ni nič nemogoče, dejal: »Poglej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imeli za nerodovitno.« Marija je brž pohitela k svoji sorodnici. Ob njunem srečanju je iz Marijinega srca privrel najlepši hvalospev Bogu: njena hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda. Ko je Elizabeta rodila sina, so mu hoteli sorodniki dati ime po očetu, toda Zaharija je vzel deščico in nanjo zapisal: »Janez je njegovo ime.« Tedaj je spet mogel govoriti: začasna onemelost je bila kazen, ker ni veroval angelovemu oznanilu. Sorodnike in sosede je ob vsem tem obšel strah in spraševali so se, kaj bo s tem otrokom, ko se že ob njegovem rojstvu dogajajo tako nenavadne stvari. Janez je bil rojen za to, da pripravi pot Odrešeniku. To nalogo je izpolnil, ko je Jezusa predstavil ob krstu v Jordanu.
»Kaj bo iz tega otroka?« se lahko vprašamo ob rojstvu vsakega otroka. Vsak človek je po božjih načrtih enkraten in neponovljiv, vsakemu je določena posebna naloga, ki jo mora izpolniti prav on in nihče drug. Na to pa ga morajo pripraviti predvsem njegovi starši pa tudi drugi vzgojitelji.
Ime Janez je na Slovenskem tako razširjeno, da je postalo skoraj sinonim za Slovenca ('kranjski Janez'). Janez je ime mnogih svetnikov (skupaj 224, v Letu svetnikov jih je 49), najbolj znana pri nas sta Janez Krstnik in Janez Evangelist (27. decembra). Danes imajo god številni Slovenci, ki jim je ime Janez, Ivan, Janko, Jani, Johan, Anže ter Slovenke z imenom Ivana, Ivanka, Iva, Jana ...
Besedilo s spletne strani revije Ognjišče.
**************************************
Srce Jezusovo, slovesni praznik
12.6.2026 Katoliška Cerkev
Osem dni po prazniku svetega Rešnjega telesa in Rešnje krvi obhaja Cerkev slovesni praznik Srca Jezusovega. Letos je to 27. junija.
Praznik skuša prodreti v globino in notranje jedro Kristusove skrivnosti, v jedro, iz katerega pritekajo vsa velika dela v naše odrešenje, posebno še Kristusova daritev na križu. In to je tista ljubezen, ki je bila od vekov skrita v brezdanjih globinah troedinega Boga, ki pa si je prevzela našo človeško naravo in nas v Kristusu začela ljubiti tudi s človeškim srcem ter dosegla svoj vrhunec v kalvarijski daritvi, ko so iz prebodene Kristusove strani začele teči reke žive vode, ki odslej nikdar več ne bodo usahnile.
Zgodovina češčenja Jezusovega Srca se začenja z apostolom Janezom, ki se je naslonil na Jezusove prsi (prim. Jn 13, 15; 21, 20) in apostola Pavla, ki je svoje vernike imel rad v Ljubezni Jezusa Kristusa (prim. Flp 1, 8). Češčenje Jezusovega Srca so širili srednjeveški mistiki, posebno sveti Bernard, sveti Bonavetura in sveti Bernardin; v tem času so nastale priljubljene pesmi, litanije in podobe Jezusovega Srca. V 14. stoletju je ta pobožnost nekoliko pojenjala. Spet pa se je poživila v 16. in 17. stoletju, za kar ima velike zasluge Janez Eudes, ki ga je papež Pij X. Imenoval začetnika, učitelja in apostola liturgičnega češčenja Srca Jezusovega, ker je leta 1670 napisal besedilo za molitveno bogoslužje (brevir) in za mašo v čast Srcu Jezusovemu.
Papež Leon XIII. je leta 1899 v okrožnici Annum sanctum (Sveto leto) orisal smisel češčenja Srca Jezusovega in vsebino praznika. V okrožnici je tudi napovedal, da bo za začetek 20. stoletja ves svet posvetil Srcu Jezusovemu. Odobril je tudi litanije Srca Jezusovega.
Ob stoletnici, odkar je bil praznik Srca Jezusovega razširjen na vso katoliško Cerkev, je Pij XII. leta 1956 izdal okrožnico Zajemali boste (Haurietis aquas), kjer je podal vsestransko in globoko teologijo Srca Jezusovega.
Pavel VI. je leta 1965 napisal okrožnico Nedoumljivo bogastvo Kristusovo. V njej je znova naglasil pomembnost Srca Jezusovega. V duhu drugega vatikanskega koncila je močno poudaril zvezo, ki jo ima to češčenje z evharistijo posebej z njenim daritvenim značajem, se pravi z mašo in obhajilom kot daritvenim obredom.
Češčenje Srca Jezusovega se nanaša na tisto, kar je pri Kristusu in sploh pri skrivnosti odrešenja najglobljega, kar zajema iz globin njegove Božje - človeške ljubezni. Častiti Srce Jezusovo torej pomeni častiti Jezusovo osebo s posebnega vidika njegove odrešenjske ljubezni Zato je jasno, da ta pobožnost nikakor ne nasprotuje drugim zdravim pobožnostim, ki jih Cerkev priporoča, temveč jih krepi, poglablja in prešinja.
Besedilo je povzeto s spletne strani stolne župnije Novo mesto.
*******************************************
Slovesni praznik binkošti
24.5.2026 Katoliška Cerkev Praznik, Sveti duh, Teologija, Velika noč
V krščanski ikonografiji je Sveti Duh upodobljen kot bel golob
S slovesnim praznikom binkošti, ki ga bomo letos praznovali v nedeljo, 24. maja 2026, bomo v Katoliški Cerkvi sklenili velikonočni čas.
Praznik obhajamo 50 dni po veliki noči in je praznik prihoda Svetega Duha, ker je na ta dan po svetopisemskem sporočilu nad zbrane učence in Božjo mater Marijo prišel Sveti Duh (prim. Apd 2,1–11; Jn 20,19–23).[1]
Sveti Duh v življenju krščanske skupnosti
Iz svetopisemskega besedila izhaja pomen delovanja Svetega Duha v Cerkvi in življenju krščanske skupnosti, saj je on dejavno navzoč ob sprejemanju odločitev (prim. Apd 15,28), izbira oznanjevalce (prim. Apd 13,2) ter jih vodi (Apd 8,26–40). Začetki Cerkve so po Apostolskih delih v tesni povezanosti s prihodom Svetega Duha, zato v drugem Lukovem delu – Apostolskih delih – binkošti zavzemajo središčno mesto. Kakor je Jezus po krstu v Duhu začel svoje delovanje s programskim govorom v nazareški shodnici, ki ga je sklenil z opozorilom, da so vsi (ne samo Judje) poklicani k odrešenju; tako tudi Cerkev po svojem binkoštnem krstu (prim. Apd 2,1–4) začenja svoje poslanstvo s Petrovim govorom v Jeruzalemu (prim. Apd 2,14 in sl.), ki na koncu nakaže univerzalni vidik odrešenja (prim. Apd 2,39). Tako sta celotno evangeljsko poslanstvo Cerkve, kakor tudi poslanstvo Jezusa Kristusa prikazana kot delovanje pod vodstvom Svetega Duha.
Apostolska dela pričujejo o delovanju Svetega Duha ne samo ob nastanku Cerkve, ampak tudi o njegovem stalnem spremljanju Cerkve na njeni poti napredovanja. Celotna knjiga je eno samo sklicevanje na Svetega Duha. Ta je dvakrat omenjen kot prvotni dejavnik odrešenja, njegovo delo je tudi obrat Cerkev k poganom. Po molitvi, veri in krstu Sveti Duh podarja moč za pričevanje ter vodi Cerkev pri njenem misijonskem poslanstvu in oznanjevanju evangelija.
Sveti Duh in nova evangelizacija
Sveti Duh je začetnik in počelo vsake evangelizacije, je prvenstveni nosilec veselega oznanila v svet in prehiteva človeško oznanjevanje evangelija. Papež Pavel VI. (1963–1978) je izpostavil vlogo Svetega Duha kot glavnega dejavnika evangelizacije, zato mora Cerkev bolj premišljevati naravo, vlogo in način delovanja Svetega Duha v današnji družbi in evangelizaciji. Ko Cerkev danes čuti potrebo po novi evangelizaciji, pravzaprav čuti potrebo po bolj odločni poslušnosti in odprtosti za delovanje Svetega Duha.
Nova evangelizacija, ki pomeni prehod od tradicionalne k osebni veri, pomeni tudi novo prisluškovanje Svetemu Duhu, ki tudi za danes pozna prave rešitve za nastale razmere. Evangelizacija je tudi »nova«, ker Sveti Duh neprestano ustvarja novost Božje besede in ljudi na novo duhovno prebuja. Sveti Duh je tisti, ki evangeliju odpira pot v srca ljudi in družbe (prim. Apd 16,9–10) ter konkretizira evangeljsko sporočilo v sodobni čas in okolje.
Izraz binkošti in cerkveno leto
Beseda binkošti izhaja iz nemškega jezika (Pfingsten iz 'der fünfzigste Tag' (petdeseti dan)), pojem pa izhaja iz grške besede pentekoste' (hemera), kar pomeni petdeseti (dan). Po binkoštih se v Katoliški Cerkvi nadaljuje liturgični čas med letom, ki traja do konca cerkvenega leta oziroma do začetka adventnega časa. Velikonočno svečo v cerkvah z oltarnega prostora odnesejo h krstnemu kamnu, duhovniki in drugi sodelavci pa pri bogoslužju nosijo liturgična oblačila v zeleni barvi.
************************************************
Tudi letos smo povabljeni, da v soboto, 16. maja, na predvečer narodnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja počastimo spomin nanje z molitvijo in kratkih zvonjenjem. Prosim vas, da poskrbite, da bi ob 20.58 za dve minuti zazvonili zvonovi po vseh župnijskih cerkvah celjske škofije in vse Slovenije ter se bomo tako povezali v skupni molitvi slovenskega naroda za spravo in blagoslov, za osvoboditev od demonskih sil sovraštva ter za mir in pokoj vseh žrtev sovraštva.
Slavnostni govornik v Ljubljani na Trgu republike bo g. Marcelo Brula, režiser letošnjega Škofjeloškega pasijona. Ker prihaja iz Argentine, bo lahko kot potomec teh, ki so morali bežati maja 1945, iz prve roke povedal, kako je iz te krivice in bolečine rasla njihova zvestoba in ljubezen do slovenske domovine. Žrtve bodo počastili s slovensko himno in skupaj zmolili Očenaš. Nato bodo prebirali imena žrtev, premišljevali o njihovem življenju, z njihovih travnikov pa bodo prinesli cvetje in jih skupaj s svečkami polagali pod farne križe. Svečo bodo nesli tudi k spomeniku povzročiteljev.
Prav je, da se kot Cerkev in narod povežemo v svet trenutek molitve, zahvale in prošnje, da bo lahko naša dežela živela v miru in blagoslovu.
Maksimilijan Matjaž, celjski škof
***************************************************************
Sv. Dominik Savio
6.5.2026 Katoliška Cerkev Mladina, Svetnik
Sv. Dominik Savio - Foto: splet
Prvi življenjepis mladega svetega Dominika Savia je napisal njegov vzgojitelj – sveti Janez Bosko ali Don Bosko, ustanovitelj salezijancev, ki se posvečajo predvsem vzgoji mladih.
Don Bosko je Dominika sprejel v svoj vzgojni dom, imenovan oratorij, jeseni leta 1854. Dvanajstletni Dominik mu je ob sprejemu dejal: »Upam, da se bom vedno obnašal tako, da se vam ne bo treba nikoli pritoževati zaradi mojega vedenja.« Ta izredni deček je bil don Bosku zelo pri srcu in nekoč mu je dejal, da bi ga rad s čim obdaril, izbiro daru pa je prepustil njemu. Dominik Savio mu je dejal: »Darilo, ki si ga želim, je, da napravite iz mene svetnika. Ves bi se rad daroval Gospodu, saj že moje ime Dominik govori, da sem Gospodov. Rad bi bil njegov za večno, čutim potrebo, da postanem svetnik. Če ne postanem svetnik, je vse skupaj nič. Bog hoče, da bi bil svet in zato moram postati svetnik!« Za dosego tega cilja si je prizadeval vse svoje življenje, ki je trajalo manj kot petnajst let.
Ta Božji ljubljenec se je rodil 2. aprila 1842 v kraju Riva di Chieri v jugozahodnem delu italijanske pokrajine Piemont in bil še isti dan krščen. 8. aprila 1849, na veliko noč, je prejel prvo sveto obhajilo. Znal je že pisati in ta dan je v svoj dnevnik zapisal sklepe za svoje življenje: »Pogosto bom šel k spovedi in pristopil bom k svetemu obhajilu, kolikokrat mi bo spovednik dovolil (takrat še ni bilo v navadi vsakdanje sveto obhajilo). Posvečevati hočem Gospodove dneve. Moja prijatelja bosta Jezus in Marija. Rajši umrjem, kot da bi storil en sam greh.« V šoli je bil vedno prvi, čeprav se za prvenstvo nikoli ni potegoval. Zvesto je služil Bogu, ki mu je podaril tako lepe talente.
Don Bosko v svojem življenjepisu Dominika Savia pripoveduje, kako sta se prvič srečala. Leta 1854 je prišel k njemu župnik iz mesteca Mondonico in mu pripovedoval o svojem učencu Dominiku Saviu. »Tukaj v vaši hiši imate morda prav take dečke,« mu je dejal, »toda težko bi našli katerega, ki bi ga prekašal po bistrosti in po krepostih. Poskusite in videli boste, da je to nov sveti Alojzij!« Kmalu zatem je Dominik prišel k don Bosku v spremstvu svojega očeta. »Poklical sem ga na stran,« se spominja don Bosko, »in pričela sva se pogovarjati o njegovem dosedanjem šolanju in življenju. Med nama se je takoj spletla iskrena zaupnost. Zaznal sem, da je duša tega dečka polna Gospodovega duha in nemalo sem osupnil spričo del, ki jih je božja milost uresničila v njem že v tako nežnih letih.«
V don Boskovi šoli je ostal dve leti in pol. Svetniški vzgojitelj je strmel, ko je videl, kako čudovito napreduje Dominik v božji modrosti in milosti. Posebno rad je častil Marijino brezmadežno Srce in 8. junija 1856 je ustanovil posebno Družbo Brezmadežne, za katero je sestavil pravila, ki razodevajo neverjetno duhovno zrelost komaj štirinajstletnega dečka.
9. marca 1857 zvečer je nenadno tako oslabel, da so mu podelili zakramente za umirajoče. Kdor ga je slišal govoriti ali je pogledal v njegov vedri obraz, bi si mislil, da je legel samo zato, da se malo odpočije. Nihče razen njega samega ni mogel verjeti, da se mu res bliža smrt. Ob njem je bil don Bosko pa oče in mati. Mati je jokala, oče je na njegovo prošnjo molil molitve za umirajoče. Z besedami: »Zbogom, dragi očka, kako lepo je, kar gledam!« in s srečnim smehljajem na obrazu je brez najmanjšega trepeta izdihnil – poroča don Bosko, ki se mu je ob smrti Dominika Savia trgalo srce. »Moja ljubezen do njega je bila ljubezen očeta do sina, vrednega najglobljega in najnežnejšega čustva.«
Dominika Savia je za blaženega razglasil papež Pij XII. leta 1950, štiri leta kasneje pa za svetnika. Leta 1956 ga je postavil za zavetnika mladih cerkvenih pevcev.
*************************************************
1. maj – sv. Jožef delavec
1.5.2026 Katoliška Cerkev God, Svetnik
Sv. Jožef delavec - Foto: Družina
V Katoliški Cerkvi 1. maja obhajamo god sv. Jožefa delavca, moža Device Marije in Jezusovega krušnega očeta.
Sv. Jožef je bil po svetopisemskem izročilu mizar, zato velja za zgled človeka, ki si je z delom služil kruh, vzdrževal družino ter skrbel za vzgojo in rast Jezusa Kristusa.
Vsebina godovnega dneva izhaja tudi iz zgodovinskih okoliščin delavskega vprašanja. Papež Leon XIII. (1878–1903) je leta 1891 objavil okrožnico Rerum novarum (Nove stvari), s katero je podprl delavsko vprašanje ter spregovoril o industrijskih delavcih, sindikatih in poštenih plačah. Okrožnica je postala temeljno besedilo sodobnega družbenega nauka Cerkve, saj je človekovo delo prvič obravnavala s krščanskega vidika, pri čemer je izhajala iz svetopisemskega izročila. Obsežno je spregovorila o položaju delavcev, ki so bili v tistem času socialno nezaščiteni, njihov status pa ni imel pravnega okvira. Okrožnice cerkvenega učiteljstva pomagajo vzpostavljati pravičen družbeni red in vrednotiti obstoječo družbeno ureditev.
Navedene teme so v Cerkvi na Slovenskem in tudi širše aktualne tudi dandanes – tako zaradi svetovne finančno gospodarske krize kot tudi zaradi pastoralnega leta socialne pravičnosti oz. družbenega nauka Cerkve, ki od septembra 2011 do septembra 2012 potekal pod geslom Pravičnost v ljubezni.
Zgodovina dela se za kristjane in Jude začne s stvarjenjem sveta. Stara zaveza predstavlja Boga kot delavca, ki oblikuje, postavlja in ureja svet (prim. npr. 1 Mz 1,1–2,4). Jezus si je pred začetkom javnega delovanja služil kruh z delom, verjetno kot obrtnik mizar, s čimer je človekovemu delu dal poseben pomen. Delo ni le ena izmed človekovih dejavnosti, ampak je povezano tudi z družbenimi in političnimi vprašanji. Delo mora biti cenjeno in spoštovano, ker človeku omogoča dostojanstven način življenja in zagotavlja materialne pogoje za preživetje.
Lik sv. Jožefa je zgled tako za delavce kot delodajalce. Slednji so zavezani k zagotavljanju poštene plače, ki omogoča dostojno življenje. Višina plače mora ustrezati življenjskim potrebam in razmeram, v katerih delavci živijo. Vsi subjekti civilne družbe si morajo prizadevati za urejeno razmerje med delom in kapitalom ter z dialogom urejati delavska vprašanja, neomejeno konkurenco ekonomske moči in varovanje osebne lastnine, ki je namenjena družbeni funkciji.
******************************************************
Sv. Filip in Jakob, apostola
Vir: splet
Apostola Filip in Jakob sta na vseh koledarjih 'pod isto streho'. Do leta 1955 sta godovala 1. maja, tedaj pa sta se morala umakniti sv. Jožefu Delavcu. Najprej sta se preselila na 11. maj, po novem koledarju, veljavnem od leta 1970, je njun god 3. maja. Pravzaprav je čudno, da godujeta skupaj, saj razen apostolskega poklica nimata veliko skupnega. Celo na seznamih apostolov, ki jih navajajo prvi trije evangelisti, sta precej narazen: Filip je peti, Jakob pa deveti.
FILIP je bil doma iz Betsajde ob Genezareškem jezeru kot Peter in Andrej. Jezus ga je prvič videl med učenci Janeza Krstnika. Ob drugem srečanju mu je rekel: »Hodi za menoj!« Filip je ne le šel za njim, temveč je k Jezusu privedel še Natanaela (Jerneja). V Janezovem evangeliju Filip nastopi še trikrat. Ob prvem čudežnem nasičenju pet tisoč mož Jezus skuša Filipa z vprašanjem: »Kje naj kupimo kruha, da bi jim dali jesti?« Filip odgovori po svoji zdravi pameti: »Za dvesto denarjev kruha ne bi bilo zadosti zanje, da bi vsak dobil le majhen kos.« Drugič je Filip prišel skupaj z Andrejem k Jezusu in mu sporočil, da bi ga radi videli tujci, ki so prišli za velikonočni praznik v Jeruzalem. Tretjič pa se je Filip oglasil pri zadnji večerji. Ko je Jezus učencem dejal: »Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta«, mu je Filip vpadel v besedo: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Jezus mu je odgovoril: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal?«
Izročilo ve povedati, da je Filip po Jezusovem vnebohodu in po prihodu Svetega Duha oznanjal evangelij najprej v Skitiji (današnji južni Rusiji), nato pa v Frigiji (zahodnem delu Male Azije). Tam je v mestu Hierapolis umrl mučeniške smrti: bil je križan in kamnan. Najpogosteje ga upodabljajo s križem ali s palico v obliki križa. Filipu pripisujejo apokrifni spis 'Filipova dela', apostolske zgodbe, ki so nastale najverjetneje v 3. in 4. stol. Kot svojega zavetnika ga (skupaj z Jakobom mlajšim) častijo klobučarji in suknarji.
JAKOB MLAJŠI (v apostolsko službo je bil poklican kasneje kot prvi – starejši Jakob) je bil doma iz Nazareta. Njegovemu očetu je bilo ime Alfej, materi pa Marija in je bila ena tistih pobožnih žena, ki so hodile z Jezusom in so vztrajale ob njem tudi pod križem. V vseh apostolskih seznamih je imenovan kot 'Jakob, Alfejev sin', nikjer pa ne zvemo, kako in kdaj je bil poklican za apostola. O Jezusovem mesijanskem poslanstvu se je prepričal, ko se mu je vstali Kristus po pričevanju apostola Pavla osebno prikazal. Apostol Pavel prišteva Jakoba med 'stebre Cerkve'. Zaradi svoje zvestobe Mojzesovi postavi in zaradi svojega spokornega življenja je Jakob dobil vzdevek Pravični. Postal je prvi škof jeruzalemske krščanske skupnosti in odigral je pomembno posredovalno vlogo na prvem apostolskem koncilu leta 50 v Jeruzalemu. Proti ozkosrčnim kristjanom iz judovstva, ki so od spreobrnjencev iz poganstva zahtevali, da morajo sprejeti tudi Mojzesovo postavo, je Jakob zastopal stališče apostola Pavla: poganov, ki hočejo sprejeti vero v Kristusa, ne obvezuje ne obreza ne judovska postava.
Apostol Jakob je umrl kot mučenec okoli velike noči leta 62. Nekateri viri poročajo, da so ga kamnali, drugi pa pravijo, da so ga vrgli s tempeljskega obzidja in da ga je neki suknar potem pobil s kolom. Zato ga upodabljajo s suknarskim kolom (ali kijem) in s knjigo, ki je znamenje apostolov.
Apostoloma Filipu in Jakobu je na Slovenskem posvečenih devet cerkva. Kot svoja krstna zavetnika ju častijo številni Slovenci, ki nosijo ime Filip, Lipe, Lipče, Zdenko, Zdeno ter Jakob, Jaka, Rado.
Vir: Revija Ognjišče
**********************************************************
Bratje in sestre v Kristusu!
Evangelist Janez začenja vest o Jezusovem vstajenju s prvim dnevom tedna, ko je prišla Marija Magdalena navsezgodaj h grobu, kjer je bil kamen od groba odvaljen in Gospoda ni bilo. Za ves svet je bil tedaj še en »ponedeljek«, ko so se ljudje odpravljali po svojih opravkih in so pred seboj videli še en običajni teden. Nekaj ducatov pa jih je tistega prvega dne v tednu še precej prestrašenih trepetalo, kaj bo z njimi, ker je bil njihov Gospod, Jezus Kristus, kruto pokončan.
Verjetno je Marijina novica učencem zbudila še več vznemirjenja. A neustavljivi val o veliki novosti, ki je spremenila svet, se je v tistem trenutku že sprožil. Do konca tistega prvega dne v tednu so nekateri že poročali o tem, da so videli Gospoda. Nekateri so ga s težavo prepoznavali; da bi namreč tisti, ki so ga videli umreti na križu in položenega v grob znova živel, je bilo za človeka nemogoče. Grob je bil do tedaj edina nespremenljiva gotovost; z Jezusovim vstajenjem je grob postal prehod k Očetu. Pričevanje vstajenjske liturgije in praznovanje teh, ki so sprejeli vero v to novost, veje tudi v naših krajih.
Tudi za marsikoga je morda danes običajna nedelja – dan počitka ali dela v dežurnih službah. Morda mnogim tudi danes bolezen, samota, neuspeh razžira srce in telo. Toda val oznanila, da je Jezus vstal, zmore premakniti kamen, ki zatemnjuje moje življenje. Kakor je bilo za Jezusove učence potrebno 40 dni, da so sprejeli vest, da Jezus živi, je tudi nam dan čas: čas, da bi to pričevanje izkusili v svojem življenju.
Da Jezus tudi vsakemu izmed nas da znamenja, po katerih bomo verovali Vanj. To vse spremeni, ker spremeni naš zadnji cilj. Spremeni cilj upanja, ki je temelj našega vsakdanjega odločanja, delovanja.
Vest o praznem grobu je Marija Magdalena prinesla Simonu Petru in drugemu učencu, ki ga je Jezus imel rad. Ta drugi učenec si danes ti, sem jaz, ki danes znova posluša vest, ki je ni mogoče utišati: Jezus je vstal. Dragi bratje in sestre, škofje vam želimo, da bi val tolažbe in upanja zaradi Jezusovega vstajenja, ki razodeva tudi našo nesmrtnost v Jezusu, oblival tudi vaša srca.
Msgr. dr. Janez Kozinc
Soboški škof
********************************************
Slovenski škofje vabijo k odgovorni udeležbi na volitvah
14.3.2026 Slovenija Civilna družba
Slovenski škofje vabimo vse vernike in vernice ter vse državljanke in državljane, da se odgovorno udeležijo volitev v Državni zbor v nedeljo, 22. marca 2026.
Udeležba na volitvah je prvi in najosnovnejši izraz krščanske soodgovornosti za skupno dobro, za prihodnost domovine in za dostojanstvo vsakega človeka. Zato želimo spodbuditi vse, ki imajo volilno pravico, da svoj glas oddajo premišljeno, svobodno in po vesti.
Prav je, da glas oddamo tistim, "ki se zavzemajo za resnico, pravičnost in življenje, posebej pa za dobrobit družin, bolnih in šibkejših; ki jim je resnično mar ne le za gmotno blagostanje, temveč tudi za kulturno in duhovno rast ljudi ter za versko svobodo". (Molitev za domovino pred volitvami)
Med najpomembnejšimi izzivi, s katerimi se trenutno soočamo, posebej izpostavljamo vprašanje zaupanja v objektivno in nepristransko obveščanje državljanov. Imamo namreč legitimno pravico, da smo pošteno in celovito informirani – to je temelj, da lahko odgovorno odločamo na volitvah in da lahko svobodno izražamo svoja mnenja, vrednote in prepričanja brez strahu.
Z velikim zanimanjem in zaskrbljenostjo spremljamo tudi razmere v zdravstvu, saj pravica do zdravstvenega varstva sodi med temeljne človekove pravice. Enako ključno za delovanje demokracije ostaja dosledna vladavina prava, nepristransko varstvo zakonitosti in odločno preprečevanje korupcije – ne glede na politično pripadnost ali položaj nosilcev javnih funkcij.
Zato je pomembno, da izberemo ljudi, o katerih lahko na podlagi njihovih dejanj, preteklih ravnanj in zavezanosti utemeljeno upamo, da bodo naredili vse v svoji moči, da se bodo razmere na teh in drugih ključnih področjih našega skupnega življenja bistveno izboljšale.
Skupaj lahko gradimo družbo sodelovanja, ki nikogar ne izključuje, družbo pravičnosti, solidarnosti in odgovornosti do skupnega dobrega.
V tem volilnem času vabimo vernike k skupni molitvi za domovino, k skupnemu razmišljanju o pomembnih družbenih vprašanjih in – iz ljubezni do naše domovine – k odgovorni udeležbi na volitvah.
Vaši škofje
19.3.
God in praznik sv. Jožefa, moža Device Marije in Jezusovega skrbnika obhajamo 19. marca.
Kolikor je zanesljivo znanega o sv. Jožefu, je zapisano v evangelijih po Mateju in Luku (prim. Mt 1,1–2,23; Lk 1,5–2,52). Genealogija obeh evangelijev ga uvršča med potomstvo kralja Davida (prim. Mt 1,16; Lk 1,27). Čeprav je bil kraljevskega rodu, Jožef ni bil bogat. Po vsej verjetnosti je bil reven, kar je razvidno iz daru samo »dveh grlic ali dveh golobov« (Lk 2,24) ob Jezusovem darovanju v templju (bogatejše družine so bile po judovski postavi dolžne darovati več, prim. 3 Mz 12,8). Jožefova družina je izvirala iz Betlehema v Judeji, vendar se je on preselil v Nazaret v Galileji, kjer je opravljal tesarsko obrt. Jožef se v evangelijih zadnjič omenja ob Jezusovem obisku templja v starosti približno 12 let (prim. Lk 2,41–52). Predvidevamo, da je Jožef umrl že pred začetkom Jezusovega javnega delovanja. Ostale zgodbe v zvezi z njegovo osebnostjo (npr. njegova domnevna visoka starost in ovdovelost v času poroke z Marijo), nimajo realne zgodovinske osnove in so bile ustvarjene z namenom zadovoljiti ljudsko radovednost o podrobnostih iz njegovega življenja.
Evangeliji nam kljub skopim podatkom rišejo sorazmerno jasno podobo o Jožefovi osebnosti. Bil je zvest in potrpežljiv mož, pokoren Božji volji glede njegovega življenjskega načrta, ob čemer je sprejel tudi vse spremljajoče težave. Evangelist Matej ga imenuje »pravičen« (Mt 1,19), saj je dojel načrt, ki ga je imel Bog z Marijo, in se zavestno vključil vanj tako, da je sprejel, zaščitil in poskrbel za svojo družino.
Jožef je zavetnik umirajočih, saj je ob predpostavki, da je umrl pred začetkom Jezusovega javnega delovanja, umrl v družbi Jezusa in Marije, kar za kristjane predstavlja idealen način, kako zapustiti zemeljsko življenje. Jožef je zavetnik očetov, obrtnikov, delavcev in krščanskih družin.
Leta 1870 je papež Pij IX. (1846–1878) sv. Jožefa uradno razglasil za zavetnika vesoljne Cerkve, s čimer je izpostavil njegovo vlogo podpornika, zaščitnik
Kapela je bila zgrajena leta 1869 kot pokopališka kapela. Postavljena je bila na kraju, kamor bi se naj širilo pokopališče. V tem času so zgradili savinjsko železnico od Celja do Dravograda, ki je kapelo odrezala od pokopališča. Tako je kapela izgubila svoj namen. Bolj ali manj je samevala, v času bivše Jugoslavije je bila nacionalizirana in v njej so skladiščili gradbeni material. Popolnoma opustošena je - tik ob železnici - dajala klavrn videz. Zvonik se je podrl in uporabili so ga za čebelnjak. Leta 1991 je bila popolnoma obnovljena, postavljen je bil nov zvonik, obnovljen oltar (koliko ga je še ostalo) in uredila se je okolica.Slikar Pepelnik iz Velenja je naslikal oltarno sliko svetega Alojzija (200cmx120cm). V kapeli so vsako leto ob ponedeljkih šmarnice, ki so zelo dobro obiskane.