Preskoči na vsebino

nalagam novice...

Marija Devica Rožnovenska Mati Božja

7. oktober

Mesec oktober je, prav tako kot maj, posvečen naši nebeški Materi Mariji: v maju njej na čast nabiramo šmarnice – duhovne šopke, imenovane po dišečem spomladanskem cvetju, v oktobru pa ji pletemo vence iz 'najlepših jesenskih rož' – častimo jo z molitvijo rožnega venca. Ta pobožnost, ki je postala vsakdanja duhovna hrana mnogih ljudi, je zrasla iz otroške vere preprostih src pred približno sedemsto leti. Povsod so se je z ljubeznijo oprijeli verniki vseh slojev in vse je obogatila, saj je to čudovita šola življenja s Kristusom pod Marijinim vodstvom.

Že več kot štiristo let obhajamo poseben praznik Rožnovenske Matere božje. Sredi 16. stoletja je namreč krščanski Evropi grozila muslimanska nevarnost, ki so jo predstavljali turški osvajalci. Leta 1571 so Turki zbrali v Sredozemlju močno ladjevje. Papež Pij V. si je z vsemi močmi prizadeval, da bi krščanski vladarji združili svoje pomorske sile in se Turkom postavili po robu, vse verne ljudi pa je prosil, naj z molitvijo rožnega venca kličejo pomoč Matere božje.

7. oktobra 1571 je prišlo do velike pomorske bitke pri Lepantu, v kateri je bilo turško ladjevje povsem uničeno. Zmago je papež pripisal Marijinemu varstvu, zato je naslednje leto določil, naj se v spomin na ta dogodek 7. oktobra obhaja praznik 'Marije Zmagovalke'. Njegov naslednik Gregor XIII. je spominski dan preimenoval v 'praznik naše ljube Gospe rožnega venca', papež Klemen XII. pa je praznik raztegnil na vso Cerkev ter ukazal, naj se obhaja na prvo nedeljo v oktobru. Med papeži novejšega časa je molitev rožnega venca najbolj širil Leon XIII. (1878–1903), ki je o njem napisal kar 16 apostolskih pisem in okrožnic, v katerih je toplo priporočal vsakdanjo molitev rožnega venca, mesec oktober pa je razglasil za mesec rožnega venca. V lavretanske litanije Matere božje je uvrstil vzklik: »Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!« Papež sv. Pij X. je leta 1913 določil, da se god rožnovenske Matere božje obhaja stalno 7. oktobra in tako je še zdaj. Tudi papeži tega stoletja so o rožnem vencu veliko govorili in pisali.

Močna spodbuda za gorečo molitev rožnega venca so bila Marijina prikazovanja v Lurdu leta 1858 in zlasti v Fatimi leta 1917. Bernardki v Lurdu se je nebeška Gospa prikazovala z rožnim vencem v roki in Bernardka ga je molila vedno, ne le takrat, ko je šla k votlini. Trem fatimskim pastirčkom se je Marija prvič prikazala 13. maja 1917 opoldne, ko so bili po tamkajšnji navadi sredi molitve rožnega venca. Naročila jim je, naj vztrajno in pobožno molijo rožni venec za mir na svetu. Ko se jim je 13. oktobra prikazala zadnjič, se jim je predstavila kot 'Kraljica rožnega venca'. Pri tretjem prikazanju jim je narekovala molitev, ki jo navadno ponavljamo pred vsako desetko rožnega venca: »O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.«

Papež Janez Pavel II. je 16. oktobra 2002, ob vstopu v 25. leto svoje papeške službe, napovedal 'leto rožnega venca' – od oktobra 2002 do oktobra 2003. Ob začetku leta rožnega venca je tudi napisal apostolsko pismo Rožni venec Device Marije. V tem pismu je papež v molitev rožnega venca uvedel pet novih skrivnosti – skrivnosti svetlobe, ob katerih premišljujemo o Jezusovem delovanju.

* * *

14. september

Češčenje relikvije svetega križa

Med vsemi svetimi podobami Cerkev najbolj časti podobo svetega križa, posebej časti relikvije resničnega križa, na katerem je naš Gospod Jezus Kristus daroval svoje življenje za nas. Križ zgovorno priča o Jezusovem trpljenju in poveličanju. Je pa tudi obljuba in zagotovilo našega poveličanja, če po njegovih besedah vsak dan sprejmemo vsak svoj križ – naloge in nadloge – ter zvesto hodimo za njim.

Skoraj tri sto let po Jezusovi odrešilni smrti je bil njegov grob na Kalvariji zasut in sveti križ zakopan globoko v zemljo. Ko je cesar Konstantin v znamenju križa leta 312 premagal nasilnega Maksencija in je dal kristjanom svobodo, je cesarjeva mati Helena prišla v Jeruzalem, da bi počastila tiste svete kraje, kjer je Odrešenik trpel in umrl. Dala je odstraniti znamenja poganstva in velela kopati tam, kjer je moral biti Gospodov grob in križ. Res so oboje našli. Konstantin je dal nad Gospodovim grobom sezidati veličastno cerkev, ki so jo posvetili 14. septembra leta 335. Tega dne so relikvijo svetega križa prvič izpostavili v slovesno češčenje. Od tedaj so vsako leto ta dan praznovali povišanje svetega križa v Jeruzalemu. Pobožna romarica Silvija, ki se je okoli leta 385 mudila v Jeruzalemu, piše: »Za 14. september se več dni zgrinjajo množice redovnikov, duhovnikov in vernikov iz vseh dežel. Škofov pride najmanj štirideset do petdeset. Ljudem se zdi, da greši, kdor ta dan ne pride v Jeruzalem, pa bi lahko.«

Leta 614 so Jeruzalem osvojili poganski Perzijci. Oplenili so cerkve in pobrali iz njih zlato, srebro in drage kamne. Cerkev božjega groba so zažgali, relikvijo svetega križa pa odnesli s seboj. Bizantinski cesar Heraklij je zbral vojsko in je Perzijce premagal. Umakniti so se morali iz Svete dežele in vrniti ukradene zaklade, najprej pa so morali izročiti relikvijo svetega križa. Cesar ga je sam nesel v Jeruzalem. Ogrnjen je bil v škrlatni plašč, ki je bil pretkan z zlatom in posut z biseri. Ko je sprevod prišel do vrat, ki zapirajo pot na Golgoto, cesar ni mogel naprej, neka nevidna sila ga je zadrževala. Tedaj mu je škof Zaharija dejal: »Jezus je po tej poti nesel križ ubog in ponižen. Heraklij, pomisli, ali si mu v tej svoji sijajni obleki le malo podoben?« Tedaj je cesar oblekel revno haljo in je bos brez težav s križem na rami šel na Golgoto. V spomin na ta dogodek so še slovesneje praznovali povišanje svetega križa.

Nam je praznik opomin, da pobožno počastimo podobo svetega križa. Najslovesneje to opravimo na veliki petek, spominski dan Jezusove smrti. V vsaki krščanski hiši naj bi bil križ na vidnem mestu. Pod križem naj bi se družina zbirala k skupni molitvi. Ob križu naj bi se njeni člani učili resnične ljubezni, ki je darovanje za druge. Kadar gremo mimo znamenja križa, ki stoji ob poti, naj pogled nanj obudi v našem srcu misel hvaležnosti za dar odrešenja.

Na kratko in prav preprosto počastimo sveti križ, kadar se pobožno pokrižamo. Verni ljudje vsak dan in vsako pomembno opravilo začenjajo z znamenjem križa. Navadno pri tem izgovarjamo besede: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.« Prav to ima v mislih človek, ko reče: "Sveti križ božji!", ali pa tudi: "V božjem imenu!" ko se loti kakšnega dela.

* * *

Marijino rojstvo - mali šmaren

8. september

Praznik zemeljskega rojstva obhaja Cerkev samo pri treh osebah: pri Jezusu, Mariji in Janezu Krstniku, ker je bilo rojstvo teh treh oseb res sveto,« piše Anton Strle v Letu svetnikov in to obrazloži: »Jezusovo rojstvo je bilo sveto zaradi združenja božje narave s človeško naravo v eni osebi, obenem zaradi deviškega spočetja v moči Svetega Duha; Marijino zaradi njenega brezmadežnega spočetja, to se pravi zaradi tega, ker je bila kot mati prihodnjega Odrešenika že v prvem trenutku svojega bivanja obdarjena s posvečujočo milostjo in torej obvarovana izvirnega greha; Krstnikovo zaradi tega, ker je bil izvirnega greha očiščen še pred rojstvom.«

Praznik Marijinega rojstva so začeli obhajati v Jeruzalemu, kamor je apokrifni (t. i. od Cerkve nepriznani) 'Jakobov protoevangelij' ali 'prvotni evangelij' postavil spomine na Marijino otroštvo. Ta spis, katerega najstarejše prvine segajo v začetek 2. stoletja, pravi, da je bila hiša Marijinih staršev Joahima in Ane v jeruzalemski mestni četrti, kjer se pri Ovčjih vratih nahaja vodnjak z imenom 'Probatika' in je prav blizu kopeli Bethezda, kjer je, kot vemo iz Janezovega evangelija, Jezus ozdravil moža, ki je bil bolan osemintrideset let. Prvi kristjani so oboje, Probatiko in Bethezdo, istovetili. V bližini zdaj stoji cerkev sv. Ane, ki ji pravijo tudi cerkev Marijinega rojstva. Prva cerkev je bila sezidana med letoma 422 in 438, sedanja je iz križarskih časov, grajena v romanskem slogu. V tej cerkvi je bila procesija na praznik Marijinega rojstva, ki so ga v Jeruzalemu od vsega začetka obhajali na današnji dan.

Ta datum je sprejela tudi zahodna Cerkev. Praznik Marijinega rojstva je prešel v rimsko bogoslužje v drugi polovici 7. stoletja. Pod papežem Sergijem so med letoma 687 in 701 začeli ta praznik obhajati s slovesno procesijo kot tri druge Marijine praznike: očiščevanje ali svečnico (2. februarja), oznanjenje (25. marca) in vnebovzetje (15. avgusta). V Nemčiji je današnji praznik uvedel že pred letom 735 sv. Bonifacij in sinoda v Salzburgu je določila, naj se praznik Marijinega rojstva obhaja slovesno. To je veljalo tudi za Slovence, ki so bili v območju salzburške škofije. Že iz tistih časov sta slovenski imeni 'veliki' in 'mali šmaren' za praznika Marijinega vnebovzetja in Marijinega rojstva. Med tema dvema praznikoma še danes naše verno ljudstvo rado hodi na božja pota v Marijina svetišča. Drugo ljudsko ime za ta praznika je 'velika' in 'mala maša', zato tednom med njima pravimo tudi 'medmašni čas'.

Praznik Marijinega rojstva je praznik veselja: na svet prihaja tista, ki naj postane Odrešenikova in naša mati. Marijino rojstvo je prvo vidno dejanje drame odrešenja. Vsebino tega praznika povzema odpev k Zaharijevemu hvalospevu v bogoslužni molitvi hvalnic: »Tvoje rojstvo, božja mati in Devica, je razveselilo vesoljni svet; kajti iz tebe je izšlo sonce pravice, Kristus, naš Bog, ki je odpravil prekletstvo in dal blagoslov, uničil smrt in nam podaril večno življenje.«

* * *

24. avgusta goduje sv. Jernej, apostol.

Jernej je bil eden izmed dvanajsterih apostolov, ki jih je Gospod izbral, da nadaljujejo njegovo delo. Iz evangeljskih knjig in Apostolskih del zvemo malo o njem. Po novejših novozaveznih raziskovanjih je istoveten z Natanaelom, o katerem nam pripoveduje evangelist Janez, da ga je Filip pripeljal k Jezusu. Ob tem prvem srečanju mu je Jezus takoj razodel svoj dar, da ve za skrivnosti, ko mu je izjavil, da ga je videl pod smokvinim drevesom, preden ga je Filip poklical in mu ga predstavil. 

Natanael je bil doma iz Kane v Galileji, kjer je Jezus naredil prvi čudež. Ko je Filip pripovedoval prijatelju Natanaelu o svojem srečanju z Jezusom iz Nazareta, se je Natanael, ki je vedel, da Nazarečani niso bili na dobrem glasu, začudil in vprašal: »Ali mar more priti kaj dobrega iz Nazareta?« Ob takem nezaupanju je bilo Natanaelovo srečanje z Jezusom nepozabno. Ko ga je Jezus videl, da prihaja k njemu, je pohvalil njegovo odkritosrčnost in poštenost z besedami: »Glej, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače.« Ko se je ta začudil, od kod ga pozna, mu je Jezus odgovoril: »Preden te je Filip poklical, ko si bil pod smokvinim drevesom, sem te videl.« V Natanaelu je bil premagan zadnji dvom, ko ga je Jezus prepričal s svojo vsevednostjo: »Učenik, ti si Sin božji, ti si kralj Izraelov.« Čeprav evangelist tega izrecno ne omenja, je Jezus gotovo že ob tem prvem srečanju izbral Natanaela za učenca, ki je potem vsa tri leta spremljal Gospoda na njegovih potih po Galileji, Judeji in Samariji. 

Na seznamu apostolov Natanael izrecno ni omenjen, v splošnem ga istovetijo z apostolom Jernejem (Bartolomejem), to pa zato, ker Sveto pismo povsod omenja s Filipom tudi Jerneja že preden sta spoznala Jezusa, sta si bila prijatelja. Filip je Jerneja tudi pripeljal k Jezusu in mu ga predstavil. Po vsem tem je upravičena domneva, da Natanael in Jernej pomenita isto osebo. Vsekakor pa je bil Jernej med prvimi apostoli, ki jih je Gospod poklical. Po vstajenju srečamo Natanaela z drugimi apostoli, ki so lovili ribe v Genezareškem jezeru in se jim je Jezus prikazal. 

Po poznejšem izročilu je Jernej oznanjal evangelij v Indiji, Mezopotamiji, Partiji, Likaoniji, Veliki Armeniji, morda tudi v Egiptu. Na začetku so ga nekaj časa spremljali Andrej, Matej ali Filip. Domnevajo, da je umrl mučeniške smrti v Armeniji v mestu Albanopolis, kjer so mu na ukaz kralja Astiaga živemu potegnili kožo s telesa, nato ga pa obglavili ali križali. 

V 6. stoletju so svetnikove kosti prenesli iz Albanopolisa na otok Lipari, v 9. stoletju so jih prenesli v Benevent, od koder jih je leta 983 cesar Oton III. dal prenesti v sv. Jerneju posvečeno cerkev ob Tiberi v Rimu. Svetnikovo lobanjo hranijo od leta 1238 kot dragoceno relikvijo v stolnici v Frankfurtu. Nekaj svetih moči apostola Jerneja so že v dobi Karla Velikega imeli v Aachnu, kamor so od 14. stoletja tudi Slovenci radi romali; meščani iz Ljubljane in Kranja so imeli v Aachnu poseben oltar sv. Cirila in Metoda in stalnega slovenskega duhovnika. 

Ime sv. Jerneja se omenja v rimski evharistični molitvi pri maši. Njegov god se 24. avgusta praznuje že od 9. stoletja dalje; od tedaj pa do leta 1955 je imel celo svojo vigilijo. Slovenci sv. Jerneja radi častijo, posvečenih mu je 12 farnih in 17 podružničnih cerkva. Jernejevo je ponekod velik kmečki praznik. Na Koroškem je jernejevo najimenitnejši dan za nabiranje zdravilnih zelišč, saj imajo ta dan posebno moč. Jernejevo je bil nekoč dan, ko so se plačevale obresti in računi, dan hvale za pospravljeno žetev. Jernej je tudi pomemben mejnik v jesenskem vremenu: Po vremenu sv. Jerneja rada se vsa jesen nareja. Ali: kakor sv. Jernej vremeni, se vsa jesen drži. Po Slovenskih Goricah postavljajo klopotce. 

Upodabljajo ga s kratkimi lasmi in kratko pristriženo brado, v desnici drži nož, s kakršnim so ga drli, v levici pa knjigo, ker staro izročilo pravi, da je v Arabijo prinesel evangelij sv. Mateja in ga imel za podlago svojih misijonskih govorov. 

Za svojega zavetnika ga časte knjigovezi, usnjarji, rokavičarji, strojarji, krojači, čevljarji, kmetje, viničarji in pastirji. Kličejo ga na pomoč pri živčnih boleznih in trganju.

* * * 

Največji cerkveni Marijin praznik je Marijino vnebovzetje.

Praznik Marije Device so v jeruzalemski Cerkvi začeli obhajati že kmalu po koncilu v Efezu leta 431 po Kr. in ga povezovali z Marijinim odhodom s tega sveta. Čeprav Marijino vnebovzetje sodi med najstarejše Marijine praznike (prve omembe segajo še v obdobje pred 4. st. po Kr.), je papež Pij XII. (1939–1958) versko resnico o Marijinem vnebovzetju slovesno razglasil šele leta 1950 z apostolsko konstitucijo Munificentissimus Deus. Številne cerkve po svetu – od mogočnih katedral do vaških in božjepotnih cerkvic – izpričujejo stoletno vero v Marijino vnebovzetje.

Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega.

V Sloveniji je Mariji posvečenih veliko župnijskih, podružničnih, zlasti pa božjepotnih cerkva in kapelic, zato je Marijino vnebovzetje v našem verskem izročilu globoko zakoreninjeno. Katoliška in Pravoslavna Cerkev ta praznik obhajata na isti dan.

V preteklosti so ljudje na ta dan veliko romali. Romanja imajo globlji verski pomen zato, ker verujoče spominjajo, da je naše celotno zemeljsko življenje pravzaprav romanje, katerega cilj je večno življenje v nebesih.

Marijino vnebovzetje je praznik upanja, saj nam sporoča, da je Marija dosegla polnost življenja v večnosti. To dejanje predstavlja napoved vstajenja mrtvih, ki ga bomo ob sodnem dnevu deležni vsi ljudje.

Marijino vnebovzetje pomeni poklon ženi, saj je Bog Marijo, ženo in mater, poveličal v nebesih. Katoliška Cerkev s praznovanjem tega praznika poudarja dostojanstvo in poklicanost vsake žene.

Praznovanje Marijinega vnebovzetja nas želi spomniti tudi na to, da sta v življenju pomembni tako materialna kot duhovna sestavina, tako zemeljsko kot večno. Krščansko versko izročilo uči, da si s prizadevanjem za zemeljski napredek posameznik pripravlja večno bivanje. Marijino vnebovzetje v vernikih poglablja upanje, da je z življenjem po Marijinem vzoru želeni cilj bivanja pri Bogu dosegljiv za vsakega vernika.

* * *

Jakob Starejši


Imenujemo ga Jakob Starejši, ker ga je Gospod prej poklical kakor njegovega mlajšega bratranca Jakoba; najbrž je bil tudi po letih starejši. Bil je brat evangelista Janeza, sin Zebedeja in Salome. Prej je bil učenec Janeza Krstnika; kot Jezusov učenec pa poleg poglavarja Petra in svojega brata Janeza poseben Jezusov zaupnik. Videl je Jezusa, ko se je spremenil na gori, pa tudi, ko je potil krvavi pot na Oljski gori. Od vseh apostolov je bil prvi, ki je za Jezusa izpil mučeniški kelih kakih devet let po Gospodovi smrti.

Takrat je vladal nad Palestino kralj Herod Antipa I. Rad bi se bil prikupil Judom. Zato se je hlinil, da je pravoveren Jud in je preganjal mlado Kristusovo Cerkev. Dovolil je velikemu zboru, da so apostola zgrabili. Pripovedujejo, da mu je neki farizej, po imenu Jozija, vrgel motvoz okrog vratu in tako so ga privlekli pred Heroda. Ta ga je obsodil na smrt. Ko so apostola Jakoba gnali na morišče, ga je spremljal tudi Jozija. Apostolova stanovitnost pa ga je tako presunila, da se je spreobrnil in prosil Jakoba odpuščanja. Apostol ga je ljubeče pogledal, objel in poljubil, rekoč: »Mir s teboj!« Na sionskem griču je Jakob pokleknil, si razgalil vrat in ga sklonil pod meč. Apostolska dela pravijo: »Z mečem je dal Herod usmrtiti Jezusovega brata Jakoba« (12,2).

Nič zgodovinsko trdnega ni v izročilu, da je Jakob Starejši oznanjal evangelij v Španiji. Ko so Arabci v 7. stoletju osvojili Jeruzalem, so apostolove kosti prenesli v Santiago de Compostela v severozahodni Španiji, kjer je še danes znana božja pot. V srednjem veku, to je od 10. do 15. stoletja, je bil prav zaradi te božje poti sv. Jakob najbolj ljudski svetnik in so na njegov grob v »Kompostelo« dolga stoletja romali tudi naši predniki. Ker goduje poleti, so se mu priporočali za dobro letino. Tako je postal zavetnik kmetov in romarjev. Na to spominjajo tudi naša ljudska pesem, mnoge navade v zvezi s kmečkim delom in številni pregovori. Sv. Jakobu je na Slovenskem posvečeno okoli šestdeset farnih in podružnih cerkva. Posebno lepe so cerkve v Ljubljani, Škofji Loki in Kostanjevici.

Kmetje na Jakobov dan odnesejo k blagoslovu prvo dozorelo jabolko in ga imenujejo "Jakobovo jabolko", v prekmurščini pa mesec julij imenujejo jakobejšček. Na zgodnjih upodobitvah je prikazan kot apostol, na poznejših pa kot romar z romarskimi atributi.

Jakoba starejšega je Jezus skupaj z njegovim bratom Janezom zaradi njunega živahnega in vihravega značaja imenoval »sin groma«. Znan je dogodek, kako je njuna mati Saloma prosila Jezusa, naj jima podeli odlični mesti (na »desnici in levici« – tako si je predstavljala) v svojem zemeljskem kraljestvu. Jezus pa jima je obljubil, da bosta pila isti kelih kot on in bosta krščena z istim krstom – torej bosta oba deležna njegovega mučeništva in smrti.

Ime: Izvor ni jasen; izhaja iz latinščine oz. grščine in hebrejščine, pomenilo pa naj bi: »On drži za peto« (dvojček Jakob je pri porodu držal svojega brata Ezava za peto); tudi »zalezovalec, pretkanec«; pomeni lahko tudi »Bog naj varuje«.

Rodil se je v času Jezusovega rojstva v enem izmed mest v Galileji, blizu Genezareškega jezera,
umrl pa leta 44, okoli velike noči v Jeruzalemu.

Družina: Bil naj bi Jezusov sorodnik (bratranec). Njegov oče Zebedej je bil premožen ribič, mati pa je bila Saloma, ena izmed žena, ki so spremljale Jezusa in stale ob njegovem križu. Imel je še mlajšega brata, prav tako apostola in evangelista Janeza.

Poklic: Bil je ribič. Preden ga je Jezus poklical, je skupaj z bratom in očetom lovil ribe in popravljal mreže. Po vsej verjetnosti je bil tudi on, kakor brat Janez, najprej učenec Janeza Krstnika.

Apostol: Poleg Petra je bil s svojim bratom med Jezusovimi najbolj zaupnimi učenci, zato so bili navzoči tudi tam, kjer drugih apostolov ni bilo: pri obuditvi Jairove hčerke, spremenjenju na gori Tabor in v vrtu Getsemani.

Delovanje: Po Jezusovem vnebohodu in binkoštih je najprej oznanjal v Jeruzalemu, Judeji in Samariji. Kasneje naj bi po izročilu nekaj časa deloval v Španiji, vendar za to ni trdnih dokazov.

Mučeništvo: Sveti Jakob naj bi prvi med učenci prelil svojo kri za Jezusa. Na velikonočni praznik leta 44 naj bi ga dal kralj Agripa I. zapreti in po njegovem ukazu so ga umorili z mečem na Sionski gori, kjer še danes stoji njemu posvečena cerkev.

Zavetnik: Španije, vojakov, delavcev, lekarnarjev, drogeristov, klobučarjev, svečarjev, izdelovalcev verig, romarjev; zavetnik jabolk in poljskih pridelkov; priprošnjik za dobro vreme, proti revmi.

Upodobitve: Upodobljen je kot apostol s knjigo; najbolj pogoste in znane pa so upodobitve, na katerih je romar z romarskimi atributi: palica, na kateri je privezana buča (steklenica), torba in klobuk. Na plašču, klobuku ima tudi romarske, t. i. Jakobove školjke.

Grob: Pokopali so ga najprej v Jeruzalemu, kasneje pa naj bi njegova učenca, sv. Atanazij in Teodor, njegove posmrtne ostanke izkopala in z njimi zbežala v Španijo. Tu so bili najprej v mestu Iria Flavia, kasneje pa preneseni v Kompostelo (»kraj zvezde«), slovečo božjo pot.

Pri nas: Posvečenih mu je več kot 60 župnijskih in podružničnih cerkva, po njem se imenuje več krajev, pa tudi sadje (hruške). Naši predniki so že od nekdaj radi romali tudi v Kompostelo.

Goduje: 25. julija, prej skupaj z bratom Janezom 27. decembra oz. 1. maja.

 

Danijel (6. stol. pr. Kr.)

God: 21. julij

Prerok v svetopisemskem pomenu je človek, ki je od Boga poklican in poslan, da ljudem tolmači znamenja časa zorenje božjega odrešitvenega dela. Judovski preroki so bili klicarji, ki so izvoljeno ljudstvo stare zaveze opominjali k zvestobi zavezi, sklenjeni med Bogom in njihovimi očeti na Sinaju. Dobršen del Svetega pisma stare zaveze sestavljajo preroške knjige. Vseh preroških knjig je sedemnajst: pet je velikih in dvanajst malih prerokov. Med velikimi zavzema posebno mesto Danijel. Bralci in poslušalci Svetega pisma se ga živo spominjajo iz dveh dramatičnih prigod: prva pripoveduje o njegovi čudežni rešitvi iz levnjaka, druga pa o tem, kako je s svojo modrostjo rešil pogube čisto Suzano.

DanielDanijel, čigar ime pomeni 'moj sodnik je Bog', je četrti med velikimi preroki stare zaveze. Bil je Judovega, plemenitega, po sodbi nekaterih celo kraljevskega rodu. Pri prvi preselitvi Judov v Babilon je prišel v sužnost okoli leta 605 pred Kristusom. Kralj Nebukadnezar ga je s tremi drugimi judovskimi mladeniči sprejel na svoj dvor, kjer je bil vzgojen za službo na dvoru. S svojo modrostjo, podarjeno od Boga, si je pridobil ugled in se povzpel do odgovornih služb, kar je vzbudilo zavist nekaterih njegovih podrejenih. Ovadili so ga, da zaničuje kralja Darija, ker se noče klanjati njegovi podobi. Zato je bil vržen v levnjak, iz katerega pa ga je Bog čudežno rešil. Dalje nam Danijel pripoveduje o čudežni rešitvi treh mladeničev, ki so jih služabniki kralja Nebukadnezar vrgli v ognjeno peč, in o njihovem hvalospevu Bogu za rešitev. Danijel je kralju Nebukadnezarju razložil skrivnostne sanje, ki jih njegovi svetovalci in zvezdarji niso razumeli. Kralj je pohvalil njegovo razsodnost in izredno modrost ter ga je hotel nagraditi z visoko službo v kraljestvu, toda Danijel se je slehernemu odlikovanju odpovedal.

Danijelu je Bog dal izreden dar preroških videnj, v katerih je odkrival uničujočo božjo sodbo nad svetovnimi državami in Mesijev prihod. V knjigi, ki nosi ime po njem, opisuje med preroškimi videnji boj in zmago grškega kozla (Aleksandra Velikega) nad medijsko-perzijskim kraljestvom. V videnju o sedemdesetih letnih tednih (490 letih) je napovedoval tudi za judovsko ljudstvo čas sprave in večne pravičnosti čas Mesija. Napovedal pa je tudi stisko poslednjih časov. Danijelova knjiga nam kaže propad vsega tistega, kar vstaja zoper božje kraljestvo.

V Katoliški Cerkvi 29. junija praznujemo slovesni praznik apostolov sv. Petra in Pavla.

Peter je bil ribič iz Betsajde ob Genezareškem jezeru. Jezus ga je poklical, da bi bil ribič ljudi in da bi kasneje kot pastir tudi vodil Cerkev kot Božje ljudstvo. Po svetopisemskem izročilu mu je Jezus po tem, ko ga je poklical za učenca, spremenil ime v Peter: »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih« (Mt 16,18–20). Zelo pomembna izkušnja v Petrovem življenju je bila ta, da je Jezusa, po tem, ko je bil le-ta prijet, kljub temu, da se je ob njem vzgajal in učil približno tri leta, trikrat zatajil. Po Jezusovem vnebohodu Peter nastopa kot voditelj apostolov in mlade Cerkve. Nekaj časa je bil škof v Antiohiji, okoli leta 42 pa je odšel v Rim. Od tam je vernikom v Mali Aziji poslal dve pismi (1 Pt in 2 Pt), življenjsko pot pa je sklenil z mučeništvom.

Po zgodovinskih virih naj bi apostol Peter vladal do leta 67 po Kr. Več zgodnjekrščanskih spisov potrjuje, da je Peter umrl nasilne smrti v Rimu v času vladanja cesarja Nerona. Na kraju njegovega mučeništva je dal cesar Konstantin leta 350 postaviti veliko baziliko. Sedanja bazilika sv. Petra v Vatikanu je bila postavljena v letih med 1506 in 1526. Pod njenim glavnim oltarjem je gob apostola Petra, čigar nasledniki so papeži oz. rimski škofje.

Apostol Pavel se je rodil okrog leta 10 po Kr. v Tarzu, v glavnem mestu takratne rimske province Kilikije. Po rodu je bil Jud, po očetu pa je podedoval rimsko državljanstvo. Bil je farizej in poznavalec judovstva, ki je do spreobrnjenja na poti v Damask preganjal kristjane. Apostol Pavel je ob rojstvu dobil ime Savel, po spreobrnjenju pa se je dal krstiti in ime spremenil v Pavel.

O delovanju apostola Pavla poroča evangelist Luka v Apostolski delih. Obhodil je velik del takratne rimske države in ustanavljal cerkvene občine ter jih spodbujal s pismi. Danes poznamo štirinajst ohranjenih Pavlovih pisem, ki so po vsebini in obsegu za štirimi evangeliji najpomembnejši del Svetega pisma Nove zaveze. Podobno kot apostol Peter je tudi on umrl mučeniške smrti za časa cesarja Nerona okrog leta 67.

Praznika obeh apostolov je Cerkev obhajala že v 4. stoletju. Najstarejši rimski koledar Furija Dionizija Filokala iz leta 354 navaja 29. junij kot praznik apostolov Petra in Pavla. Na predvečer ali na praznik apostolov Petra in Pavla slovenski škofje diakone posvečujejo v duhovnike.

*********************************

Sveti Anton Padovanski (1195–1231) goduje 13. junija in je eden od najbolj priljubljenih in poznanih svetnikov.

Samo enajst mesecev po njegovi smrti ga je papež Gregor IX. (1227–1241) že razglasil za svetnika, kar je v zgodovini Cerkve najkrajši beatifikacijski postopek.

Papež Pij XII. (1939–1958) ga je 16. januarja 1946 razglasil tudi za cerkvenega učitelja, kar dokazuje njegovo izjemno učiteljstvo ter veliko svetništvo. V znameniti baziliki sv. Antona v Padovi v Italiji, ki so jo zgradili kot nagrobno cerkev po njegovi smrti, vsako leto moli preko 5 milijonov vernikov.

Anton Padovanski se je leta 1195 rodil v bogati plemiški družini v Lizboni na Portugalskem, njegovo krstno ime pa je bilo Fernando. Po dobri verski izobrazbi se je leta 1211 pridružil regularnim avguštinskim kanonikom v portugalski Coimbri in prejel mašniško posvečenje. Nekaj let pozneje je žaloval skupaj z ljudsko množico, ko so v Coimbri pokopali pet manjših bratov, misijonarjev, ki so jih v Maroku umorili muslimani. Dogodek ga je tako pretresel, da je sklenil, da bo prestopil v red manjših bratov in odšel v Afriko oznanjat vero. Leta 1220 je prišel k manjšim bratom v samostan v Coimbri in tam privzel ime Anton. Z ladjo se je odpeljal v Maroko, da bi tam oznanjal Božjo besedo. Kmalu po prihodu v Afriko je hudo zbolel in je bil več mesecev priklenjen na posteljo. Oslabljen in nesrečen je spoznal, da mu ne preostane drugega kot vrnitev na Portugalsko.

Med potovanjem po morju proti domovini je usoda odločila drugače. Hud vihar je zdrobil ladjo ob obali pred Sicilijo. Anton se je od tam podal v Assisi, kjer je prav takrat potekal generalni kapitelj v Porcijunkuli. Tam posebej še ni bil opažen. Provincial pokrajine Emilia–Romagna se je zavzel zanj in ga vzel s seboj v gorski samostan Monte Paolo v bližini mesta Forlì ob jadranski obali. V tem mestu je do izraza prišla njegova izredna govorniška nadarjenost in tam se je tudi začela njegova odmevna pridigarska pot.

Anton je stal na cerkvenih prižnicah, na velikih mestnih trgih in ob obali ter ljudem oznanjal Božjo besedo. V obdobju od leta 1222 do leta 1224 je deloval v krajih okoli Riminija in Milana, od leta 1224 do 1226 pa je bival v južni Franciji. Leta 1227 se je vrnil v severno Italijo, kjer se je ustalil v Padovi. V središču prepričljivih pridig je bil skoraj vedno boj proti krivovercem tistega časa, torej proti katarcem, albižanom in valdežanom. Antonova prizadevanja na tem področju so bila deležna velikih uspehov.

Zanj je slišal tudi Frančišek Asiški (1181/2–1226) in mu nazadnje naročil, naj manjše brate teološko izobražuje.

Anton Padovanski se je leta 1231 oslabljen in izčrpan umaknil na posestvo v bližini Padove, da bi si tam ponovno nabral moči. V krošnji drevesa si je dal narediti sedež, ki je postal njegov najljubši kraj.

Papež Gregor IX. ga je zaradi izrednega poznavanja Svetega pisma imenoval arca testamenti, skrinja zaveze. Ko je Anton začutil, da se bliža čas njegove smrti, se je star komaj petintrideset let podal v ženski samostan Arcella pri Padovi, kjer je 13. junija 1231 umrl med molitvijo spokornega psalma. Njegove posmrtne ostanke so v navzočnosti redovnega generala Bonaventure (1221–1274), prav tako velike osebnosti manjših bratov, leta 1263 prekopali in jih prenesli v baziliko, imenovano po njem. Ob Antonovem grobu so se zgodili številni čudeži.

 

Sveti Duh v življenju krščanske skupnosti

Iz svetopisemskega besedila izhaja pomen delovanja Svetega Duha v Cerkvi in življenju krščanske skupnosti, saj je on dejavno navzoč ob sprejemanju odločitev (prim. Apd 15,28), izbira oznanjevalce (prim. Apd 13,2) ter jih vodi (Apd 8,26–40). Začetki Cerkve so po Apostolskih delih v tesni povezanosti s prihodom Svetega Duha, zato v drugem Lukovem delu – Apostolskih delih – binkošti zavzemajo središčno mesto. Kakor je Jezus po krstu v Duhu začel svoje delovanje s programskim govorom v nazareški shodnici, ki ga je sklenil z opozorilom, da so vsi (ne samo Judje) poklicani k odrešenju; tako tudi Cerkev po svojem binkoštnem krstu (prim. Apd 2,1–4) začenja svoje poslanstvo s Petrovim govorom v Jeruzalemu (prim. Apd 2,14 in sl.), ki na koncu nakaže univerzalni vidik odrešenja (prim. Apd 2,39). Tako sta celotno evangeljsko poslanstvo Cerkve, kakor tudi poslanstvo Jezusa Kristusa prikazana kot delovanje pod vodstvom Svetega Duha.

Apostolska dela pričujejo o delovanju Svetega Duha ne samo ob nastanku Cerkve, ampak tudi o njegovem stalnem spremljanju Cerkve na njeni poti napredovanja. Celotna knjiga je eno samo sklicevanje na Svetega Duha. Ta je dvakrat omenjen kot prvotni dejavnik odrešenja, njegovo delo je tudi obrat Cerkev k poganom. Po molitvi, veri in krstu Sveti Duh podarja moč za pričevanje ter vodi Cerkev pri njenem misijonskem poslanstvu in oznanjevanju evangelija.

 

Sveti Duh in nova evangelizacija

Sveti Duh je začetnik in počelo vsake evangelizacije, je prvenstveni nosilec veselega oznanila v svet in prehiteva človeško oznanjevanje evangelija. Papež Pavel VI. (1963–1978) je izpostavil vlogo Svetega Duha kot glavnega dejavnika evangelizacije, zato mora Cerkev bolj premišljevati naravo, vlogo in način delovanja Svetega Duha v današnji družbi in evangelizaciji. Ko Cerkev danes čuti potrebo po novi evangelizaciji, pravzaprav čuti potrebo po bolj odločni poslušnosti in odprtosti za delovanje Svetega Duha.

Nova evangelizacija, ki pomeni prehod od tradicionalne k osebni veri, pomeni tudi novo prisluškovanje Svetemu Duhu, ki tudi za danes pozna prave rešitve za nastale razmere. Evangelizacija je tudi »nova«, ker Sveti Duh neprestano ustvarja novost Božje besede in ljudi na novo duhovno prebuja. Sveti Duh je tisti, ki evangeliju odpira pot v srca ljudi in družbe (prim. Apd 16,9–10) ter konkretizira evangeljsko sporočilo v sodobni čas in okolje.

*****************************

V Katoliški Cerkvi bomo v četrtek, 10. maja 2018, obhajali slovesni praznik Gospodovega vnebohoda, ko je od mrtvih vstali Kristus dopolnil zemeljsko delovanje in odšel v nebo.

Gospodov vnebohod je poleg velike noči in binkošti eden izmed najpomembnejših krščanskih praznikov, ki so ga zanesljivo obhajali že ob koncu 4. stoletja.

Praznik obhajamo štirideset dni po veliki noči, saj se je Jezus po svetopisemskem izročilu po vstajenju štirideset dni prikazoval učencem in izbranim pričam, preden je odšel v nebo (prim. Mr 16,19–20; Lk 24,50–53 in Apd 1,9–11).

Praznik želi poudariti pomen Kristusove bližine z Bogom Očetom in Svetim Duhom. Jezus, ki je z dušo in telesom odšel v nebesa, ostaja med nami prisoten na več načinov. Kot je zapisano v Konstituciji o svetem bogoslužju drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962–1965), je Kristus navzoč tedaj, ko skupnost verujočih (Cerkev) moli ali poje, v Božji besedi, zapisani v Svetem pismu, v duhovnikovi osebi, ko deluje v Jezusovem imenu, v zakramentih ter na posebej očiten in izrazit način v zakramentu evharistije, ki predstavlja trajno Kristusovo navzočnost.

Pomen Kristusovega vstajenja in trajne navzočnosti med ljudmi je temelj, na katerem sloni nauk Cerkve in iz katerega izhaja tudi njeno verovanje. Cerkev po Kristusovem naročilu od zadnje večerje dalje (prim. Mt 26,26–30) ponavlja besede posvetitve kruha in vina v Kristusovo telo in kri.

* * *

Svetega Jožefa imenujemo tudi Jožef Delavec in velja za zaščitnika vseh ročnih delavcev in obrtnikov, pa tudi kot priprošnjik za lahko smrt.

Rimskokatoliška cerkev praznuje god svetega Jožefa je 19. marca, praznik Jožefa Delavca pa 1. maja. Pravoslavne Cerkve se spominjajo svetega Jožefa na prvo nedeljo po božiču - ta nedelja je v Rimskokatoliški Cerkvi znana kot nedelja Svete družine.

V Sloveniji je sv. Jožefu posvečeno veliko cerkva. Največja je cerkev sv. Jožefa na Poljanah v Ljubljani, ki je zgrajena in opremljena po načrtih slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika.

Sv. Marko, apostol in pisec drugega evangelija goduje 25. aprila.

Po izročilu naj bi bil učenec apostola Petra, najverjetneje tudi njegov prevajalec. Rodil naj bi se v Palestini l. 20 po Kr., umrl pa naj bi v drugi polovici I. stoletja.

Marko je bil doma iz ugledne jeruzalemske družine, njegova mati naj bi bila lastnica hiše, v kateri se je po Gospodovem vnebohodu zbirala prva krščanska občina. Iz tega se da sklepati, da je bila v Markovi hiši obednica, kjer je Jezus na veliki četrtek obhajal zadnjo večerjo. Po svojem bratrancu Barnabu (prim. Kol 4,10) se je Marko leta 44 po Kr. seznanil z apostolom Pavlom.

Po mučeniški smrti apostola Pavla je Marko postal samostojen. Z govorjeno in pisano besedo je oznanjal, kar je slišal. Umrl je mučeniške smrti, po pričevanju Evzebija iz Cezareje najverjetneje v Aleksandriji, od koder so njegove relikvije kasneje prenesli v Benetke in njemu v čast v 11. stoletju tam zgradili veličastno baziliko. Legenda trdi, da naj bi apostol Marko med delovanjem v Ogleju, tedanji metropoli severnega Jadrana, imenoval prvega škofa sv. Mohorja. Iz Benetk in Ogleja se je njegovo češčenje razširilo tudi v naše kraje.

Vsak od štirih evangelistov ima svoj simbol, s katerim ga upodabljajo. Markov simbol je lev, motiv pa se navezuje na zapis iz knjige Razodetja (prim. Raz 4,7), ki govori o štirih živih bitjih, ki Bogu dan in noč pojejo slavo. Leva (zver) povezujejo z Markom, ker se njegova pripoved začne z delovanjem Janeza Krstnika v puščavi (prim. Mr 1,13). 

Markov evangelij

Marko velja za utemeljitelja knjižne vrste, imenovane evangelij. Zapisovanje pripovedi o Jezusu Kristusu zavestno vključi v katehetsko izročilo, saj želi bralca pripeljati do kontemplacije križanega Boga, ki je ljubezen. To je evangelij, kar pomeni dobra novica, ki odstrani vse podobe Boga, ki si jih človek od nekdaj izmišlja ali se jim odreka.

* * *

DOBRI PASTIR

   Zgodba o pastirju in ovcah ni prav nič domača današnjemu z moderno tehnologijo obdanemu človeku. Biti ovca v času individualizma in samozadostnega poveličevanja svojega življenja ter svojih dejanj ni nekaj sprejemljivega. Kdo pa potrebuje vodnika? Marsikdo meni, da ta ni potreben niti na političnem in strokovnem, še manj pa na duhovnem področju. Vse lahko storimo sami in nikogar ne potrebujemo. Takšna je današnja miselnost. Vendar ugotavljamo, da kljub željam po »svobodi« in »neodvisnosti«, vse ni tako preprosto. Znajdemo se na robu, kjer ni več izhoda brez pomoči bližnjega in Boga. Kakšna je podoba dobrega pastirja, nam govori naslednja zgodba.

   Strokovnjak za Sveto pismo je v Sveti deželi naletel na čredo ovac in pastirja. Vse se mu je zdelo tako, kot je bilo še v času Jezusovega življenja na zemlji. Pastir je stal pred ograjo. V ograji je bila namesto vrat le ozka odprtina po meri človekovega telesa. Vprašal je pastirja, zakaj ni vrat. Ta pa ga je presenetil z odgovorom: »Jaz sem vrata v to ograjeno zavetje. Vsako posamezno ovco spustim vanj. Ko so vse ovce v zavetju, se uležem v odprtino. Noben tat ne more vstopiti in nobena ovca vstopiti, kajti jaz sem vrata.«

   Jezusovo podobo lahko razumemo. Skozi njega pridemo do Boga. Njegovo zavetje je prebivališče Boga med ljudmi. On je Bog z nami. Poslušajmo njegov glas. Vera je iz poslušanja. Poslušati Kristusa že pomeni hoditi za njim. Srednjeveški mistik Meister Eckhart pravi: »Ko poslušam drugega, mu dopustim, da deluje v meni. S tem drugega vnašam vase. Ko drugi vstopa vame z glasom, stopa vame hkrati z vso svojo osebnostjo. V ljubezni pa poslušanje doseže višek. Kdor posluša drugega v ljubezni, ga celostno vnaša vase. S tem drugega sprejema. Prenaša ga v ljubezni. To je pot, po kateri hodimo za Kristusom. Temeljni pogoj hoje za Kristusom je poslušati njegov glas.«

   Zato sta se Pavel in Barnaba, kot poročajo Apostolska dela (13,14.43-52), zavedala, da je njun poklic oznanjevanje evangelija in spodbujanje vernikov, naj vztrajajo v Božji milosti. Govorila sta prepričljivo in goreče, zato ju je poslušala velika množica. Ker so bili pogani veseli, da jim oznanjata Božjo ljubezen, in so sprejeli Jezusov nauk, so ju Judje izgnali.

   Apostol Janez je v Razodetju (7,9.14-17) videl veliko množico pred Božjim prestolom. To so bili tisti, ki jih je svet zavrgel in so morali skoz velike preizkušnje. Prispeli so k njemu, ki bo obrisal sleherno solzo z naših oči, ko ga bomo gledali iz obličja v obličje. Prava pot, da dospemo tja, je, da sledimo Jezusu, ki je vrata v večno življenje.

   V evangeliju po Janezu (10,27-30) nam Jezus obljubi največ, kar je mogoče obljubiti – večno življenje. Velika obljuba, ki jo bo uresničil, če bomo s srcem prisluhnili njegovemu glasu. Daje nam tudi jamstvo, da se ne bomo pogubili, če bomo hodili za njim. Zaupanje v Božjo moč in pomoč nas rešuje bede tega sveta. Vsi smo poklicani, da verujemo v skrivnost Dobrega pastirja in velikonočnega Jagnjeta in v njej živimo. Naj iz nas in našega dela žari želja, da bi bili tudi mi dobri pastirji ljudem, ki vstopajo v naše življenje. Kristjani bomo prepričljivi samo takrat, če se bomo dosledno držali verskega in moralnega nauka. Le tako bomo prepoznali glas Jezusa in mu z ljubeznijo sledili. On je tisti, ki nas sprejme z vsemi našimi skrbmi in potrebami vred in poživlja našo dušo. S popolnim zaupanjem vanj smo varni pred vsemi zunanjimi sovražnimi vplivi. V njegovem srcu smo popolnoma varni in brez skrbi. (vir: ž Sveta Magdalena)

Nedelja Božjega usmiljenja

Sveti papež Janez Pavel II. (1978–2005) je 30. aprila leta 2000 na nedeljo po veliki noči, razglasil poljsko redovnico Favstino Kowalsko za svetnico ter ob tej priložnosti določil, da se bo prva nedelja po veliki noči »odslej v vsej Cerkvi imenovala nedelja Božjega usmiljenja.«
 Papež se je pri tem oprl na javno razodetje, posebej na Božjo besedo te nedelje, ki nazorno govori o Božjem usmiljenju, povod pa je bilo Jezusovo razodetje sestri Favstini: »Hči moja, govori vsemu svetu o mojem neizmernem usmiljenju. Hočem, da je praznik Božjega usmiljenja zatočišče vseh duš, pribežališče vseh grešnikov. Ta dan bom razodel polnost svojega usmiljenja.
Kdor bo ta dan opravil sveto spoved in prejel sveto obhajilo, bo dobil popolno odpuščanje grehov in kazni za grehe. Naj se nihče ne boji priti k meni, čeprav so njegovi grehi še tako veliki. Hočem, da praznik mojega usmiljenja slovesno obhajate prvo nedeljo po veliki noči. Povej ranjenim ljudem, da se morajo zateči k mojemu usmiljenemu Srcu in dal jim bom svoj mir.
Preden pridem kot pravičen sodnik, pridem kot kralj usmiljenja. Kdor zavrne moje usmiljenje, se sam obsodi.«

Povezanost praznika Božjega usmiljenja in 2. velikonočne nedelje kaže na simbol zveze med zakramentom svetega krsta, velikonočno skrivnostjo odrešenja in Božjim usmiljenjem. S prejemom zakramenta krsta so pri novokrščenemu odpuščeni in očiščeni vsi grehi, kar predstavlja razsežnost sprave med Bogom in človekom.

PRAZNIK BOŽJEGA USMILJENJA

Gospod Jezus želi, da praznik božjega usmiljenja praznujemo na prvo nedeljo po veliki noči, kar kaže na tesno zvezo med velikonočno skrivnostjo odrešenja in tem praznikom. Bogoslužje tega dne najpopolneje slavi Boga v skrivnosti njegovega usmiljenja.

Praznik usmiljenja ne sme biti le dan posebnega češčenja Boga v skrivnosti usmiljenja, temveč mora biti za vse ljudi, posebej za velike milosti, če so skladne z božjo voljo. Prav s tem praznikom povezal velike obljube.

Največjo med njimi je povezal s svetim obhajilom, ki ga prejmemo na ta dan - to je obljuba »popolnega odpuščanja krivde in kazni«, oziroma obljuba take milosti, kakor jo prejmemo samo pri zakramentu svetega krsta.    

Veličina praznika je tudi v tem, da lahko vsi, celo tisti, ki se šele ta dan spreobrnejo, izprosijo velike milosti, če so skladne z božjo voljo.

»Hočem«, je rekel Gospod Jezus sestri Favstini, da bi bila ta podoba (...) slovesno blagoslovljena na prvo nedeljo po veliki noči; ta nedelja naj bo praznik usmiljenja« (49).

»Želim, da bi bil praznik usmiljenja pribežališče in zavetje vsem, posebej ubogim grešnikom. Na ta dan so odprte globine mojega usmiljenja; na ljudi, ki se približajo izviru mojega usmiljenja, izlivam celo morje milosti.

Oseba, ki pristopi k spovedi in k svetemu obhajilu, prejme popolno odpuščanje krivde in kazni. Ta dan so odprte vse božje pretočnice, po katerih tečejo milosti; naj se nihče ne boji približati se mi, čeprav bi bili njegovi grehi rdeči kakor škrlat« (699).

»Moja hči, povej, da je praznik mojega usmiljenja izšel iz moje notranjosti za tolažbo vsemu svetu« (1517)

»in je zasidran v globinah mojega sočutja« (420).

Na ta praznik se pripravljamo z devetdnevnico, ki jo začnemo na veliki petek, in vsak izprosijo dan zmolimo rožni venec božjega usmiljenja.

V Dnevniku sestre Favstine je zapisana še druga devetdnevnica, ki jo je Gospod Jezus narekoval za njeno uporabo, in dal obljubo, ki se nanaša le na njeno osebo. Vsi verniki prav tako lahko to devetdnevnico pobožno molijo, zato jo uvrščamo v ta molitvenik.

* * * * * 

Svéti Jóžef je bil po Svetem pismu mož device Marije, ki je rodila Jezusa. Podatki o Jožefom rojstvu in smrti niso znani, domnevno je umrl preden je Jezus dopolnil 18 let, saj se v poznejših poglavjih Svetega pisma ne pojavlja več.

V skladu z verovanjem večine kristjanov, je bil Jezus sin Boga in je bil spočet brez prisotnosti moškega, zato se šteje, da je bil Jožef Jezusov krušni oče ali rednik. (Maloštevilni kristjani to tolmačijo drugače in trdijo, da je bil Jezus Jožefov pravi biološki sin, Božji sin pa je bil le v duhovnem smislu.)

Jožef je z družino stanoval v Nazaretu v Galileji. Sveto pismo navaja, da so bili negovi predniki iz rodu kralja Davida. Jožef je bil po poklicu obrtnik, po vsej verjetnosti tesar (nekateri trdijo tudi,da gre za napako v prevodu in da je bil v resnici kamnosek). Gotovo je Jezus v mladih letih pomagal Jožefu v delavnici.

Protestanti o tem nimajo popolnoma izoblikovanega mnenja, poudarjajo pa Sveto pismo, ki navaja, da Jožef in Marija nista imela spolnih odnosov pred Jezusovim rojstvom (glej Mt 1,25).

 

Sveti Jožef

Svetega Jožefa imenujemo tudi Jožef Delavec in velja za zaščitnika vseh ročnih delavcev in obrtnikov, pa tudi kot priprošnjik za lahko smrt.

Rimskokatoliška cerkev praznuje god svetega Jožefa je 19. marca, praznik Jožefa Delavca pa 1. maja. Pravoslavne Cerkve se spominjajo svetega Jožefa na prvo nedeljo po božiču - ta nedelja je v Rimskokatoliški Cerkvi znana kot nedelja Svete družine.

V Sloveniji je sv. Jožefu posvečeno veliko cerkva. Največja je cerkev sv. Jožefa na Poljanah v Ljubljani, ki je zgrajena in opremljena po načrtih slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika.

******************************

Matija




Potem ko jih je na nesrečen način zapustil Jezusov izdajalec Juda Iškarijot, so apostoli, da bi dopolnili apostolski zbor, izmed dvainsedemdesetih učencev, ki so tudi spremljali Jezusa, izbrali dva najprimernejša kandidata. Pogoja sta bila: da je bil med Jezusovimi učenci od začetka njegovega javnega delovanja ter da je videl vstalega Gospoda. Žreb, za katerega so se apostoli odločili, je bil naklonjen Matiju. To, kar je zapisano ob njegovi izvolitvi, je tudi vse, kar vemo o tem »nadomestnem apostolu«. Legende in razna izročila pa govorijo, da je bil rojen v Betlehemu pobožnim in bogatim staršem, ki so ga še mladega dali v šolo starčku Simeonu v Jeruzalem. Kot deček naj bi bil v družbi tistih pastirjev, katerim je angel oznanil Jezusovo rojstvo. Pozneje se je Jezusu pridružil in bil eden izmed dvainsedemdesetih učencev, ki jih je Jezus »poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je hotel sam priti«. Odlikovali naj bi ga predvsem dve kreposti: ponižnost in ljubezen. O njegovem poznejšem delovanju govorita dva apokrifna spisa: Dejanja Andreja in Matija ter Evangelij po Mateju; oba so si izmislili krivoverci. Bolj stvarna so nekatera druga izročila. Tako Zlata legenda pripoveduje, da je misijonaril v Makedoniji, kjer je storil veliko čudežev in nazadnje umrl kot mučenec. Po drugih virih pa naj bi oznanjal krščanstvo najprej v Judeji, nato pa v Etiopiji, kjer je ustanovil tudi škofijo. Na mučeniško smrt naj bi ga obsodil veliki duhovnik Anan II., ki je dal umoriti tudi Jakoba mlajšega: najprej so ga pobili s kamenjem, nato pa obglavili s sekiro. (vir Družina)

Pepelnica - Pepelnična sreda

Na sredo po pustnem torku nastopi pepelnica in s pepelničino sredo se začenja post. Na samo pepelnično sredo pa velja strogi post. Včasih je polnočni zvon označil začetek posta. Do nedavnega je veljala pepelnica za sopraznik in sveti dan.

Verniki  hodijo k maši, ki se je opravljala v spokorni vijolični barvi. Včasih je tudi vsak pristopil k pepeljenju.

  • Mašnik je s pepelom “lanskih” oljk pokrižal čela vernikom in izrekel znane biblijske besede: “Spominjaj se, da si prah in da v prah se povrneš.”
  • Prav je, da na pepelnico sklenete, da se boste ves postni čas odrekli nečemur, kar vas veseli. Ali ne boste jedli določene prehrane, pili določene pijače, si ne boste ogledali, kar vas veseli, pomagali komu, ki je pomoči potreben ipd.

Lahko začnete z malimi stvarmi. Če boste nadaljevali z odpovedjo, temu, kar prinaša ta svet, boste z leti dobili mnoge kreposti.

Spomni se človek, da si samo popotnik po poti do večnega Življenja!

Sveti Frančišek Saleški



Sveti Frančišek Saleški, škof in cerkveni učitelj

Domači, zlasti oče, so imeli s Frančiškom velike načrte, saj so se nadejali, da bo naredil bogato posvetno kariero. A vzgojitelj, duhovnik Jean Deage in leta študija, zlasti v Parizu, pa tudi hudi notranji boji, so povzročili, da se je po tehtnem premisleku in razsvetljenju od zgoraj odločil postati duhovnik. Prva leta duhovništva je predvsem pridigal in spovedoval. Njegove pridige so bile preproste, jasne, tople, poučne in spodbujajoče, brez retorične vzvišenosti in baročnih okraskov; v spovednici je presedel ure in ure, saj so ga dobesedno oblegali. Vedno večji razkol, ki so ga povzročali kalvinci, pa Frančišku ni dal miru, zato se je prostovoljno ponudil za misijonarja na južni obali Ženevskega jezera. Sledila so nevarna leta, kalvinci so na vse pretege uničevali njegovo delo, velikokrat je bilo ogroženo celo njegovo življenje, uspeh je bil pičel, a Frančišek se ni vdal. Pogumno, z veliko mero vztrajnosti in potrpežljivosti, predvsem pa ljubezni mu je uspelo spreobrniti skoraj celotno pokrajino, tako da so ga imenovali apostola Savoje. Ko je bil kasneje imenovan za ženevskega škofa, se je prav s takšno vnemo, s kakršno je spreobračal kalvince, posvetil delu za duhovno prenovo in napredek svoje škofije. Skupaj z Ivano Frančiško Šantalsko je leta 1610 ustanovil red salezijank. Vse njegovo delo, tudi pisateljsko, je izražalo globoko prepričanje, da duhovnost ni samo za redke izbrance in da ni vezana samo na samostane, ampak jo je mogoče in potrebno gojiti tudi v vsakdanjem življenju sredi sveta in v vseh stanovih.


Ime: Prvotno latinsko ime Franciscus: »nanašajoč se na Franke, frankovski, Frank«, kasneje pa so mnogi nosili ime po najbolj znanem svetniku s tem imenom, sv. Frančišku Asiškem.

Rodil se je 21. avgusta 1567 v Thoresu v Savoji v Franciji,
umrl pa 28. decembra 1622 v Lyonu, prav tako v Franciji.

Družina: Njegov oče markiz de Boisy in mati sta pripadala staremu plemstvu, njihov domači grad je bil Sales, po katerem je Frančišek dobil tudi priimek. Bil je najstarejši od desetih otrok.

Zavetnik: salezijank, katoliškega tiska, pisateljev in časnikarjev, spovednikov, učiteljev; Ženeve, Annecyja, Chamberyja.

Upodobitve: Velikokrat ga upodabljajo skupaj z Ivano Frančiško Šantalsko. Poleg njega je pogosto s trnjem ovito srce.

Dela: Velja za klasičnega asketičnega pisatelja, njegova številna dela so imela velik vpliv na duhovno oblikovanje ljudi vseh stanov. Najbolj znani sta Filoteja in Teotim, pa tudi Kontroverze.

Beatifikacija: Papež Aleksander VII. ga je 8. decembra 1661 razglasil za blaženega, 19. aprila 1665 pa je bil prištet med svetnike. Pij XI. ga je 16. novembra 1877 imenoval za cerkvenega učitelja.

Goduje: Do leta 1969 so njegov god obhajali 28. januarja, sedaj 24. januarja.

Misel: »Bog ne potrebuje veliko duhovnikov, ampak dobrih in svetih.« (vir Družina)

************************************************************************************************
 

<