Preskoči na vsebino

nalagam novice...

Cerkveni zbor v Efezu

Praznik Marije, svete Božje Matere praznujemo 1. januarja. Grško obliko naslova Theotokos (Bogorodica) – Božja Mati so ji na osnovi razširjene ljudske pobožnosti pripisovali že v 3. stoletju, uradno pa ga je potrdil cerkveni zbor v Efezu leta 431. Takrat je bila potrjena resnica o tem, da sta v Jezusovi osebi dve naravi, Božja in človeška. Od tod izhaja tudi najstarejša verska resnica o Mariji, da je Mati Božjega sina. To je bil povod, da se je pobožnost do Marije, Božje Matere močno razširila. Krščanske skupnosti pa so ji posvetile vrsto cerkva, med katerimi je v Rimu najbolj znana bazilika Svete Marije Velike (Marije Snežne).

Drugi vatikanski cerkveni zbor

Drugi vatikanski cerkveni zbor (1962–1965) v povezavi z Marijinim Božjim materinstvom pravi: »Iz nje je Božji sin privzel človeško naravo, da bi s skrivnostmi svojega življenja na zemlji osvobodil človeštvo od greha«. Dogmatična konstitucija o Cerkvi Marijo 12-krat poimenuje kot Božjo Mater.

Marija je tudi Mati Cerkve. Papež Pavel VI. (1963–1978) je Mariji med zgoraj omenjenim cerkvenim zborom, 21. novembra 1964, podelil naziv Mati Cerkve. Papež je s tem dejanjem posebej poudaril, da je Marija tudi Mati vsakega posameznega vernika, kot ji je to naročil umirajoči sin Jezus na križu, da je namreč Mati vsakega njegovega učenca (prim. Jn 19,26–27).

Lik in zgled Marijine osebnosti za verujoče pomenita izziv za oseben razmislek o njenem pomenu. Marija je priprošnjica, ki lahko izprosi močnejšo ljubezen do Jezusa.

Pomen božiča za Katoliško Cerkev

jasliceBožič nam pomeni klic k Luči, h Kristusu, ki nas čaka, da nas prepoji s »toplino svojih žarkov«, to je s svojo milostjo. Ob množici luči plehkih trgovinskih izložb in ponudb, ki ostajajo daleč od božične blagovesti, nas božična Luč vodi v objem novemu Življenju, s katerim vstopamo v nov življenjski položaj upanja in osvoboditve od vsega, kar nas duhovno ne bogati in ne osrečuje.

Božič nam pomeni, da je Večni in Vsemogočni postal naš sopotnik v času in se nam približal kot Emanuel, kar pomeni Bog z nami. To pomeni, da krščansko življenje ni brezciljno, ampak polno milosti in duhovnega bogastva.

Božič je čudež Božje ljubezni. Jezus je s svojim rojstvom posvetil naše rojstvo, s svojim otroštvom naše otroštvo; ko je odraščal je posvetil najbolj kritično obdobje našega življenja, z delom in lastno poklicanostjo je posvetil tudi naše poslanstvo; ko je trpel in umrl, je posvetil tudi naše trpljenje in umiranje. Celotno naše življenje je tako posvečeno, saj ima svoj sij in smisel le v Njem. Božični praznik je za kristjana dan izpraznjenja od vsega slabega in praznik napolnjenja z vsem Božjim.

Običaji, ki so povezani s praznovanjem božiča

Običaje ob pripravah na praznike in samem praznovanju praznikov je v knjigi z naslovom Velika knjiga o praznikih opisal Damjan J. Ovsec (Ljubljana 1994).

Osebno se iz otroštva spomnim, da so nam starši rekli, da moramo na sveti večer postaviti Betlehem. To je pomenilo, da moramo postaviti božično drevo in jaslice. Ker Betlehem pomeni »hiša kruha«, smo postavljali nekaj, kar nas je resnično duhovno nasitilo. Temu smo dodali še večerno molitev in božično pesem ter se tako pripravili na polnočnico. Nobena druga hrana nas ne bi tako povezala in okrepila, kot prav ta.

Kot nekoč, tako tudi danes nekateri k polnočnici organizirano prihajajo ali priromajo peš z baklami. Ta običaj ponekod uvaja novost in sicer, da v večernih urah svetega večera obhajajo »otroške polnočnice«, med katerimi pri bogoslužju svetijo z baklami in s tem ustvarjajo bolj skrivnostno vzdušje in obhajanje.

Ob praznovanju »otroške polnočnice« je običaj, da otroci pred mašo dramsko uprizorijo božično skrivnost ali da v procesiji prinesejo podobo novorojenega ter ga položijo v jaslice.

Voščilo ob božiču

Božič je dan obdarovanja, saj nas je Bog obdaril z največjim darom, z darom svojega Sina. Jezus nas ni obdaril z materialnimi darovi, kot nas tudi noben otrok, ko se rodi, ne obdari z materialnimi darili, ampak s svojo navzočnostjo. To je velika in nepojmljiva novost. Ob božičnem prazniku zato želim, da bi obdarili drug drugega s svojo navzočnostjo, predvsem pa z navzočnostjo Novorojenega Deteta, ki je Bog in smisel našega življenja. Želim, da bi ob družinskem in liturgičnem praznovanju božiča postala tudi vaša srca »jaslice«, prebivališče novorojenega Božjega Sina.

Odgovore je pripravil profesor za liturgiko na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani p. dr. Slavko Krajnc OFMConv.

vir: TU SŠK

* * *

Katoliška Cerkev 8. decembra praznuje slovesni praznik brezmadežnega spočetja device Marije.

Marija je bila spočeta po naravni poti, kakor vsak drug otrok. Zaradi posebne naloge v zgodovini odrešenja, saj je bila izbrana, da postane Božja Mati, pa je bila po nauku Cerkve obvarovana madeža izvirnega greha in je bila vse od spočetja deležna posvečujoče milosti. To tudi izraža besedna zveza brezmadežno spočetje.

Pomen praznika
Nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju namreč pravi, da je bila Marija, ki je bila pred vsemi veki določena za mati Božjega Sina Jezusa Kristusa, ravno zaradi te svoje naloge vnaprej predvidena za svetost in čistost. Bog je zaradi Jezusovega rojstva vnaprej odel Marijo s svojo milostjo, da je bila od samega začetka svojega bivanja čista in brez madeža. Vse to se je zgodilo že takrat, ko sta jo spočela njena starša sv. Joahim in sv. Ana. Zato pravimo, da je bila Marija brez madeža spočeta, oziroma da je Brezmadežno Spočetje (Lurd). Marija je bila torej obvarovana vsakega greha in še prav posebej izvirnega greha, s katerim smo ljudje ranjeni in zaradi njega nagnjeni k slabemu.

Božja Mati, spočeta brez madeža izvirnega greha, je za človeštvo ideal in vzor, hkrati pa tudi porok upanja in priprošnjica pri Bogu. Praznik spominja na Marijino edinstveno mesto v Cerkvi in vabi, da bi se po njenem zgledu in priprošnji tudi kristjani trudili za svetost kot globinsko prijateljstvo z Bogom. Marija je bila že ob spočetju in vse življenje v stanju posvečujoče milosti, se pravi brez greha. Kristjan ta dar prejme z zakramentom krsta, ki mu izbriše izvirni greh, mu da posvečujočo milost in ga vključi v občestvo Cerkve. Posvečujoča milost pa se mu obnovi pri vsaki iskreni spovedi, ko mu Bog izbriše grehe, tako da lahko na novo zaživi odrešeno življenje.

Zgodovina praznika
V desetem stoletju so ga obhajali v zahodnih deželah, v slovanskih krajih se prvič omenja v 14. stoletju, v vzhodnih deželah pa so ga obhajali že od petega stoletja. Od leta 1708 je god Brezmadežne, 8. decembra, določen za vso Cerkev. Papež Pij IX. je to versko resnico 8. decembra 1854 razglasil za od Boga razodeto v veliko veselje vsega katoliškega sveta. To veselo sporočilo je naznanil z besedami: »Da je blažena Devica Marija bila v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in predpravici, ki jo je podelil vsemogočni Bog z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, odrešenika človeškega rodu – to je od Boga razodet nauk in ga morajo zato vsi verniki trdno in stanovitno verovati.«

Na poseben način je to versko resnico potrdila Marija sama, ko se je v Lurdu prikazala mladi Bernardki Soubirous in se predstavila z besedami: "Jaz sem Brezmadežno Spočetje."

Upodobitve
Brezmadežno Devico Marijo upodabljamo po prizoru iz Knjige razodetja kot "ženo, ogrnjeno s soncem, in luno pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd" (prim. Raz 12,1). Z eno nogo stoji na glavi kače, kar spominja na besede iz prvih poglavij Svetega pisma: Njen zarod ti bo glavo strl, ti ga boš pa ranila na peti. (prim. 1 Mz 3,15).

Marija, mati duhovnikov in bogoslovcev
8. december je poseben praznik za slovenske duhovnike in bogoslovce, ki so se na ta dan v prvem letniku bogoslovja slovesno posvetili Mariji. To posvetitev vsako leto obnavljajo.

* * *

Cerkveno leto se v Katoliški Cerkvi sklene s praznikom Kristusa, Kralja vesoljstva, ki bo letos v nedeljo, 25. novembra.

Cerkev je Kristusa za kralja vesoljstva priznavala že v najzgodnejših veroizpovedih in s tem poudarjala, da ima Kristus kot Božji sin in Odrešenik sveta, zlasti po svojem vnebohodu, najvišjo čast in oblast nad človeštvom in zgodovino.


Zgodovina praznika

Praznik Kristusa Kralja je leta 1925 uvedel papež Pij XI. (1922–1939). Uvedbi praznika pogosto pripisujejo naslednji zgodovinski pomen: Cerkev je v obdobju totalitarizmov želela utrditi Kristusov kraljevski status in tako relativizirati prizadevanja režimov, ki so si lastili absolutno oblast nad človekom in stvarstvom. Pred drugim vatikanskim cerkvenim zborom (1962–1965) je obstajalo pričakovanje, da bo cerkveni zbor Kristusovo kraljestvo razglasil za dogmo Cerkve, vendar se to ni zgodilo.

Po prenovi cerkvenega koledarja leta 1960 je bil praznik Kristusa Kralja opredeljen kot praznik prvega reda. Papež Pavel VI. (1963–1978) je z motu proprijem Mysterii Paschalis leta 1969 praznik preimenoval v praznik Našega Gospoda Jezusa Kristusa, kralja vesoljstva in določil nov datum na zadnjo nedeljo v cerkvenem letu. S tem je poudaril eshatološki pomen te nedelje in jo razglasil za slovesni praznik. Poudarjena sta bila pomen in vloga Jezusa Kristusa kot osrednje osebnosti v cerkvenem letu, ki je tesno povezana z bogoslužnim koledarjem Cerkve.

Verski pomen praznika

Božje kraljevanje pomeni dokončno izpolnitev človekovega hrepenenja po Bogu in željo, da bi mogel biti združen in povezan z Bogom. To kraljevanje je presežen Božji dar. Ob dovršitvi sveta se bo Kristusovo gospostvo z njegovim drugim prihodom razodelo v dokončnem odrešenju ljudi in v preoblikovanju ustvarjenega sveta. Drugi Kristusov prihod za kristjane ni razlog za strah in tesnobo, ampak predvsem povod za upanje, veselje in hrepenenje. Dnevi Kristusovega življenja nas spomnijo na Kristusovo darovanje za ljudi in njegovo poslanstvo na zemlji, praznik Kristusa Kralja pa na zgodovino odrešenja in (ne)vidno Božje delovanje v času.

* * *

V Cerkvi na Slovenskem zahvalno nedeljo vsako leto obhajamo na nedeljo po prazniku vseh svetih. Letos bo to 4. novembra.

Praznik zahvale so poznala že starodavna ljudstva, ki so v znamenje zahvale in prošnje za blagoslov darovala ječmenove snope, poljedelska ljudstva pa so darovala enoletno jagnje. Z nastopom judovstva oziroma z izhodom judovskega ljudstva iz egiptovske sužnosti je zahvala dobila bogoslužni in odrešenjski pomen. Judje se tega dogodka spominjajo ob šotorskem prazniku (prim. 5 Mz 16,13–15 in 4 Mz 29,35–39).

Praznik zahvale je dan hvaležnosti in zahvaljevanja, vendar ne le za letino in pridelke, ki jih je dala narava, ampak tudi za druge darove, npr. za spoznanje, svobodo, dobroto, dom, čas, vero. Zahvala zajema vse naše življenje – vse, kar smo in kar imamo. Cerkev z opozarjanjem na pomen zahvale in hvaležnosti Bogu, stvarstvu in ljudem prebuja in krepi osnovno razsežnost medsebojnih odnosov in jim daje novo kakovost. Najvišja oblika zahvale za kristjane je daritev maše, kjer se Bogu Očetu zahvaljujemo za vse, kar nam je podarjeno. Maša je prošnja in zahvala ob enem, zato je praznovanje zahvalne nedelje povezano z bogoslužnim obredom.

* * *

Vsi sveti

1. november

Na današnji dan Cerkev že nad 1200 let obhaja praznik Vseh svetnikov. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali na 1. november, imamo že iz časa okoli leta 800. Od tam se je praznovanje preneslo v Francijo, Nemčijo in Španijo. Misel o prazniku vseh svetnikov – ne samo mučencev, ki so se jih spominjali že v prvih krščanskih stoletjih – je dobila oprijemljiv izraz, ko je papež Gregor III. okoli leta 740 pri sv. Petru v Rimu posvetil posebno kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, apostolom, mučencem in vsem svetnikom. Gregor IV. pa je leta 827 ukazal, naj se 1. novembra v vesoljni Cerkvi slovesno praznuje spomin vseh svetnikov. Kot razlog, zakaj je Cerkev uvedla ta praznik, navajajo predvsem dvoje. Prvi razlog je: število svetnikov je tako naraslo, da ni bilo več mogoče spominjati se vsakega posebej pri bogoslužju. Drugi razlog pa je ta: na praznik vseh svetnikov naj bi popravili, kar med letom na praznike svetnikov po nemarnosti opustimo.

Praznik vseh svetnikov je predvsem praznik majhnih, preprostih, neznatnih svetnikov, ki so 'utonili' v množici svetih. Vsak dan v letu imamo na koledarju imena svetnikov, ki jih je Cerkev kot take uradno razglasila, danes pa se spominjamo: tistih milijonov mater, ki so se posvetile ob svojih otrocih in družinah, med štirimi stenami doma; tiste množice mož, ki so zvesto izvrševali svojo službo v tovarni, v pisarni, za prodajalno mizo, na polju; tistih številnih študentov in mladih delavcev, ki jih je Bog poklical sredi najlepših načrtov in sredi dela, pa so bili pripravljeni na srečanje z njim; tistih nepreglednih množic starih, zapuščenih, bolnih, hromih, naglušnih, slepih, zapostavljenih ljudi, ki so v preskušnjah dozoreli za nebesa; tistih živčnih ljudi, ljudi nagle jeze in z mnogimi slabimi lastnostmi, ki so si iz dneva v dan, od spovedi do spovedi, prizadevali, da bi popravili svoj značaj; tistih preprostih kmečkih duš, ki so živele povezane z Bogom in so brale njegovo pismo v lepoti sveta in so tako o njegovi dobroti vedele več kot učeni profesorji ... Med svetniki so tudi naši prijatelji, naši najožji sorodniki. Vsi tisti, ki so živeli v istem svetu kot mi in v enakih okoliščinah kot mi, pa so znali v vsem iskati in najti Boga.

Praznik vseh svetnikov je veliki dan vere, upanja in ljubezni. To ni 'dan mrtvih', kot je bilo napisano na naših koledarjih do nedavna (in je na nekaterih še!). To je dan živih, kajti Bog je zvest in trdno drži njegova obljuba: »Kdor v me veruje, bo živel, tudi če umrje!« Ti preprosti svetniki, ki so morda utonili v pozabo kmalu potem, ko so umrli in se umaknili iz človeške družbe, živijo. Človeške oči ne vidijo vsega. Ne vidimo Boga in ne vidimo veselja, ki ga je Bog naklonil svojim svetim. Vsi naši rajni, ki počivajo na pokopališčih in drugod v naročju zemlje, so bili ustvarjeni in krščeni zato, da bi postali svetniki. Ta pot je namenjena tudi nam, ki smo s krstom vstopili v občestvo svetih.

Praznik vseh svetnikov je naš skupni praznik, praznik velike krščanske družine. Danes se, kot poje Cerkev v hvalospevu tega slovesnega praznika, "radujemo poveličanja vseh svetih članov Cerkve in ob njihovem zgledu in priprošnji v veri potujemo obljubljeni sreči naproti".

* * *

Sv. Simon in Juda Tadej, apostola

Oba svetnika, ki ju najpogosteje častimo skupaj, saj naj bi po izročilu na isti dan pretrpela mučeniško smrt, je v zemeljskem življenju vezala tudi medsebojna sorodstvena vez: skupaj z Jezusom so bili med seboj bratranci. V apostolskem zboru sta imela vsak svojega soimenjaka, zato je nujno, da jih med seboj ločimo po vzdevkih. Simonov soimenjak je bil prvak med apostoli, ki ga je Jezus sam preimenoval v Petra; Judov pa neslavni junak, izdajalec Iškarijot. Gre za dva, lahko bi rekli, precej preprosta apostola: nikjer v Svetem pismu ne rineta v ospredje, tudi o njunem dejanskem življenju imamo le nekaj skopih podatkov. Judu nekateri pripisujejo avtorstvo kratkega »Judovega pisma«, a tudi tega ne moremo z gotovostjo trditi. Dolgo časa je bil pozabljen, njegovo češčenje pa se je obnovilo v zadnjih dveh stoletjih. Po številnih cerkvah vidimo njegovo podobo, pred katero verniki s prošnjo za uslišanje molijo posebno molitev k njemu. Evangelij naj bi oznanjal v Mezopotamiji, pozneje pa prišel v Perzijo, kjer naj bi ga duhovniki poganskega boga Mitre pobili do smrti. Na isti dan naj bi mučili in usmrtili tudi svetega Simona: na pol so ga prežagali z žago. Simon je sprva pripadal verski skupnosti zelotov; od tod naj bi izhajal njegov vzdevek »Gorečnik«. Evangelij naj bi oznanjal med Judi v diaspori.


Ime: Simon je hebrejsko ime Šimon, ki izhaja iz besede šama, kar pomeni »poslušati, uslišati«. Razlagajo ga kot manjšalnico iz latinske besede ursa, ki pomeni »medvedka«. Simon je imel tudi pridevek Zelot, »Gorečnik«. Ime Juda pomeni »slavljeni«, Tadej pa »moja radost, srčni«.

Rodila sta se v času okoli Kristusovega rojstva,
umrla pa 28. oktobra v 1. stoletju v Perziji; po legendi naj bi umrla na isti dan, o Simonovi smrti govori legenda, da se je to zgodilo 1. julija 47.

Družini: Simon naj bi bil sin škrlatarja, po legendi je bil on ženin iz Kane Galilejske. Judov oče je bil Kleofa ali Alfej, brat sv. Jožefa, mati pa Marija, v sorodu z Jezusovo materjo. Imel je še dva brata, Jakoba mlajšega in Simeona, drugega jeruzalemskega škofa. Simon in Juda Tadej naj bi bila bratranca.

Zavetnika: Juda Tadej je predvsem priprošnjik v hudih stiskah in brezupnih zadevah, Simon pa zavetnik barvarjev, strojarjev, usnjarjev, tkalcev, zidarjev, gozdnih delavcev in sekačev.

Upodobitve: Simona skoraj vedno upodabljajo z mučilnim orodjem v roki: z žago, s sulico, kijem, z mečem ali s sekiro; včasih ima ob sebi tudi križ, vedno pa knjigo. Juda Tadej pa ima ob sebi kij, kamne, helebardo in prav tako knjigo.

Pregovori: Če v god svetega Šimna in Juda dež gre, ni drugo leto hrušk. Simon in Juda se snegom probuda.

Godujeta: 28. oktobra.
 

* * *

Marija Devica Rožnovenska Mati Božja

7. oktober

Mesec oktober je, prav tako kot maj, posvečen naši nebeški Materi Mariji: v maju njej na čast nabiramo šmarnice – duhovne šopke, imenovane po dišečem spomladanskem cvetju, v oktobru pa ji pletemo vence iz 'najlepših jesenskih rož' – častimo jo z molitvijo rožnega venca. Ta pobožnost, ki je postala vsakdanja duhovna hrana mnogih ljudi, je zrasla iz otroške vere preprostih src pred približno sedemsto leti. Povsod so se je z ljubeznijo oprijeli verniki vseh slojev in vse je obogatila, saj je to čudovita šola življenja s Kristusom pod Marijinim vodstvom.

Že več kot štiristo let obhajamo poseben praznik Rožnovenske Matere božje. Sredi 16. stoletja je namreč krščanski Evropi grozila muslimanska nevarnost, ki so jo predstavljali turški osvajalci. Leta 1571 so Turki zbrali v Sredozemlju močno ladjevje. Papež Pij V. si je z vsemi močmi prizadeval, da bi krščanski vladarji združili svoje pomorske sile in se Turkom postavili po robu, vse verne ljudi pa je prosil, naj z molitvijo rožnega venca kličejo pomoč Matere božje.

7. oktobra 1571 je prišlo do velike pomorske bitke pri Lepantu, v kateri je bilo turško ladjevje povsem uničeno. Zmago je papež pripisal Marijinemu varstvu, zato je naslednje leto določil, naj se v spomin na ta dogodek 7. oktobra obhaja praznik 'Marije Zmagovalke'. Njegov naslednik Gregor XIII. je spominski dan preimenoval v 'praznik naše ljube Gospe rožnega venca', papež Klemen XII. pa je praznik raztegnil na vso Cerkev ter ukazal, naj se obhaja na prvo nedeljo v oktobru. Med papeži novejšega časa je molitev rožnega venca najbolj širil Leon XIII. (1878–1903), ki je o njem napisal kar 16 apostolskih pisem in okrožnic, v katerih je toplo priporočal vsakdanjo molitev rožnega venca, mesec oktober pa je razglasil za mesec rožnega venca. V lavretanske litanije Matere božje je uvrstil vzklik: »Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!« Papež sv. Pij X. je leta 1913 določil, da se god rožnovenske Matere božje obhaja stalno 7. oktobra in tako je še zdaj. Tudi papeži tega stoletja so o rožnem vencu veliko govorili in pisali.

Močna spodbuda za gorečo molitev rožnega venca so bila Marijina prikazovanja v Lurdu leta 1858 in zlasti v Fatimi leta 1917. Bernardki v Lurdu se je nebeška Gospa prikazovala z rožnim vencem v roki in Bernardka ga je molila vedno, ne le takrat, ko je šla k votlini. Trem fatimskim pastirčkom se je Marija prvič prikazala 13. maja 1917 opoldne, ko so bili po tamkajšnji navadi sredi molitve rožnega venca. Naročila jim je, naj vztrajno in pobožno molijo rožni venec za mir na svetu. Ko se jim je 13. oktobra prikazala zadnjič, se jim je predstavila kot 'Kraljica rožnega venca'. Pri tretjem prikazanju jim je narekovala molitev, ki jo navadno ponavljamo pred vsako desetko rožnega venca: »O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.«

Papež Janez Pavel II. je 16. oktobra 2002, ob vstopu v 25. leto svoje papeške službe, napovedal 'leto rožnega venca' – od oktobra 2002 do oktobra 2003. Ob začetku leta rožnega venca je tudi napisal apostolsko pismo Rožni venec Device Marije. V tem pismu je papež v molitev rožnega venca uvedel pet novih skrivnosti – skrivnosti svetlobe, ob katerih premišljujemo o Jezusovem delovanju.

* * *

14. september

Češčenje relikvije svetega križa

Med vsemi svetimi podobami Cerkev najbolj časti podobo svetega križa, posebej časti relikvije resničnega križa, na katerem je naš Gospod Jezus Kristus daroval svoje življenje za nas. Križ zgovorno priča o Jezusovem trpljenju in poveličanju. Je pa tudi obljuba in zagotovilo našega poveličanja, če po njegovih besedah vsak dan sprejmemo vsak svoj križ – naloge in nadloge – ter zvesto hodimo za njim.

Skoraj tri sto let po Jezusovi odrešilni smrti je bil njegov grob na Kalvariji zasut in sveti križ zakopan globoko v zemljo. Ko je cesar Konstantin v znamenju križa leta 312 premagal nasilnega Maksencija in je dal kristjanom svobodo, je cesarjeva mati Helena prišla v Jeruzalem, da bi počastila tiste svete kraje, kjer je Odrešenik trpel in umrl. Dala je odstraniti znamenja poganstva in velela kopati tam, kjer je moral biti Gospodov grob in križ. Res so oboje našli. Konstantin je dal nad Gospodovim grobom sezidati veličastno cerkev, ki so jo posvetili 14. septembra leta 335. Tega dne so relikvijo svetega križa prvič izpostavili v slovesno češčenje. Od tedaj so vsako leto ta dan praznovali povišanje svetega križa v Jeruzalemu. Pobožna romarica Silvija, ki se je okoli leta 385 mudila v Jeruzalemu, piše: »Za 14. september se več dni zgrinjajo množice redovnikov, duhovnikov in vernikov iz vseh dežel. Škofov pride najmanj štirideset do petdeset. Ljudem se zdi, da greši, kdor ta dan ne pride v Jeruzalem, pa bi lahko.«

Leta 614 so Jeruzalem osvojili poganski Perzijci. Oplenili so cerkve in pobrali iz njih zlato, srebro in drage kamne. Cerkev božjega groba so zažgali, relikvijo svetega križa pa odnesli s seboj. Bizantinski cesar Heraklij je zbral vojsko in je Perzijce premagal. Umakniti so se morali iz Svete dežele in vrniti ukradene zaklade, najprej pa so morali izročiti relikvijo svetega križa. Cesar ga je sam nesel v Jeruzalem. Ogrnjen je bil v škrlatni plašč, ki je bil pretkan z zlatom in posut z biseri. Ko je sprevod prišel do vrat, ki zapirajo pot na Golgoto, cesar ni mogel naprej, neka nevidna sila ga je zadrževala. Tedaj mu je škof Zaharija dejal: »Jezus je po tej poti nesel križ ubog in ponižen. Heraklij, pomisli, ali si mu v tej svoji sijajni obleki le malo podoben?« Tedaj je cesar oblekel revno haljo in je bos brez težav s križem na rami šel na Golgoto. V spomin na ta dogodek so še slovesneje praznovali povišanje svetega križa.

Nam je praznik opomin, da pobožno počastimo podobo svetega križa. Najslovesneje to opravimo na veliki petek, spominski dan Jezusove smrti. V vsaki krščanski hiši naj bi bil križ na vidnem mestu. Pod križem naj bi se družina zbirala k skupni molitvi. Ob križu naj bi se njeni člani učili resnične ljubezni, ki je darovanje za druge. Kadar gremo mimo znamenja križa, ki stoji ob poti, naj pogled nanj obudi v našem srcu misel hvaležnosti za dar odrešenja.

Na kratko in prav preprosto počastimo sveti križ, kadar se pobožno pokrižamo. Verni ljudje vsak dan in vsako pomembno opravilo začenjajo z znamenjem križa. Navadno pri tem izgovarjamo besede: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.« Prav to ima v mislih človek, ko reče: "Sveti križ božji!", ali pa tudi: "V božjem imenu!" ko se loti kakšnega dela.

* * *

Marijino rojstvo - mali šmaren

8. september

Praznik zemeljskega rojstva obhaja Cerkev samo pri treh osebah: pri Jezusu, Mariji in Janezu Krstniku, ker je bilo rojstvo teh treh oseb res sveto,« piše Anton Strle v Letu svetnikov in to obrazloži: »Jezusovo rojstvo je bilo sveto zaradi združenja božje narave s človeško naravo v eni osebi, obenem zaradi deviškega spočetja v moči Svetega Duha; Marijino zaradi njenega brezmadežnega spočetja, to se pravi zaradi tega, ker je bila kot mati prihodnjega Odrešenika že v prvem trenutku svojega bivanja obdarjena s posvečujočo milostjo in torej obvarovana izvirnega greha; Krstnikovo zaradi tega, ker je bil izvirnega greha očiščen še pred rojstvom.«

Praznik Marijinega rojstva so začeli obhajati v Jeruzalemu, kamor je apokrifni (t. i. od Cerkve nepriznani) 'Jakobov protoevangelij' ali 'prvotni evangelij' postavil spomine na Marijino otroštvo. Ta spis, katerega najstarejše prvine segajo v začetek 2. stoletja, pravi, da je bila hiša Marijinih staršev Joahima in Ane v jeruzalemski mestni četrti, kjer se pri Ovčjih vratih nahaja vodnjak z imenom 'Probatika' in je prav blizu kopeli Bethezda, kjer je, kot vemo iz Janezovega evangelija, Jezus ozdravil moža, ki je bil bolan osemintrideset let. Prvi kristjani so oboje, Probatiko in Bethezdo, istovetili. V bližini zdaj stoji cerkev sv. Ane, ki ji pravijo tudi cerkev Marijinega rojstva. Prva cerkev je bila sezidana med letoma 422 in 438, sedanja je iz križarskih časov, grajena v romanskem slogu. V tej cerkvi je bila procesija na praznik Marijinega rojstva, ki so ga v Jeruzalemu od vsega začetka obhajali na današnji dan.

Ta datum je sprejela tudi zahodna Cerkev. Praznik Marijinega rojstva je prešel v rimsko bogoslužje v drugi polovici 7. stoletja. Pod papežem Sergijem so med letoma 687 in 701 začeli ta praznik obhajati s slovesno procesijo kot tri druge Marijine praznike: očiščevanje ali svečnico (2. februarja), oznanjenje (25. marca) in vnebovzetje (15. avgusta). V Nemčiji je današnji praznik uvedel že pred letom 735 sv. Bonifacij in sinoda v Salzburgu je določila, naj se praznik Marijinega rojstva obhaja slovesno. To je veljalo tudi za Slovence, ki so bili v območju salzburške škofije. Že iz tistih časov sta slovenski imeni 'veliki' in 'mali šmaren' za praznika Marijinega vnebovzetja in Marijinega rojstva. Med tema dvema praznikoma še danes naše verno ljudstvo rado hodi na božja pota v Marijina svetišča. Drugo ljudsko ime za ta praznika je 'velika' in 'mala maša', zato tednom med njima pravimo tudi 'medmašni čas'.

Praznik Marijinega rojstva je praznik veselja: na svet prihaja tista, ki naj postane Odrešenikova in naša mati. Marijino rojstvo je prvo vidno dejanje drame odrešenja. Vsebino tega praznika povzema odpev k Zaharijevemu hvalospevu v bogoslužni molitvi hvalnic: »Tvoje rojstvo, božja mati in Devica, je razveselilo vesoljni svet; kajti iz tebe je izšlo sonce pravice, Kristus, naš Bog, ki je odpravil prekletstvo in dal blagoslov, uničil smrt in nam podaril večno življenje.«

* * *

24. avgusta goduje sv. Jernej, apostol.

Jernej je bil eden izmed dvanajsterih apostolov, ki jih je Gospod izbral, da nadaljujejo njegovo delo. Iz evangeljskih knjig in Apostolskih del zvemo malo o njem. Po novejših novozaveznih raziskovanjih je istoveten z Natanaelom, o katerem nam pripoveduje evangelist Janez, da ga je Filip pripeljal k Jezusu. Ob tem prvem srečanju mu je Jezus takoj razodel svoj dar, da ve za skrivnosti, ko mu je izjavil, da ga je videl pod smokvinim drevesom, preden ga je Filip poklical in mu ga predstavil. 

Natanael je bil doma iz Kane v Galileji, kjer je Jezus naredil prvi čudež. Ko je Filip pripovedoval prijatelju Natanaelu o svojem srečanju z Jezusom iz Nazareta, se je Natanael, ki je vedel, da Nazarečani niso bili na dobrem glasu, začudil in vprašal: »Ali mar more priti kaj dobrega iz Nazareta?« Ob takem nezaupanju je bilo Natanaelovo srečanje z Jezusom nepozabno. Ko ga je Jezus videl, da prihaja k njemu, je pohvalil njegovo odkritosrčnost in poštenost z besedami: »Glej, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače.« Ko se je ta začudil, od kod ga pozna, mu je Jezus odgovoril: »Preden te je Filip poklical, ko si bil pod smokvinim drevesom, sem te videl.« V Natanaelu je bil premagan zadnji dvom, ko ga je Jezus prepričal s svojo vsevednostjo: »Učenik, ti si Sin božji, ti si kralj Izraelov.« Čeprav evangelist tega izrecno ne omenja, je Jezus gotovo že ob tem prvem srečanju izbral Natanaela za učenca, ki je potem vsa tri leta spremljal Gospoda na njegovih potih po Galileji, Judeji in Samariji. 

Na seznamu apostolov Natanael izrecno ni omenjen, v splošnem ga istovetijo z apostolom Jernejem (Bartolomejem), to pa zato, ker Sveto pismo povsod omenja s Filipom tudi Jerneja že preden sta spoznala Jezusa, sta si bila prijatelja. Filip je Jerneja tudi pripeljal k Jezusu in mu ga predstavil. Po vsem tem je upravičena domneva, da Natanael in Jernej pomenita isto osebo. Vsekakor pa je bil Jernej med prvimi apostoli, ki jih je Gospod poklical. Po vstajenju srečamo Natanaela z drugimi apostoli, ki so lovili ribe v Genezareškem jezeru in se jim je Jezus prikazal. 

Po poznejšem izročilu je Jernej oznanjal evangelij v Indiji, Mezopotamiji, Partiji, Likaoniji, Veliki Armeniji, morda tudi v Egiptu. Na začetku so ga nekaj časa spremljali Andrej, Matej ali Filip. Domnevajo, da je umrl mučeniške smrti v Armeniji v mestu Albanopolis, kjer so mu na ukaz kralja Astiaga živemu potegnili kožo s telesa, nato ga pa obglavili ali križali. 

V 6. stoletju so svetnikove kosti prenesli iz Albanopolisa na otok Lipari, v 9. stoletju so jih prenesli v Benevent, od koder jih je leta 983 cesar Oton III. dal prenesti v sv. Jerneju posvečeno cerkev ob Tiberi v Rimu. Svetnikovo lobanjo hranijo od leta 1238 kot dragoceno relikvijo v stolnici v Frankfurtu. Nekaj svetih moči apostola Jerneja so že v dobi Karla Velikega imeli v Aachnu, kamor so od 14. stoletja tudi Slovenci radi romali; meščani iz Ljubljane in Kranja so imeli v Aachnu poseben oltar sv. Cirila in Metoda in stalnega slovenskega duhovnika. 

Ime sv. Jerneja se omenja v rimski evharistični molitvi pri maši. Njegov god se 24. avgusta praznuje že od 9. stoletja dalje; od tedaj pa do leta 1955 je imel celo svojo vigilijo. Slovenci sv. Jerneja radi častijo, posvečenih mu je 12 farnih in 17 podružničnih cerkva. Jernejevo je ponekod velik kmečki praznik. Na Koroškem je jernejevo najimenitnejši dan za nabiranje zdravilnih zelišč, saj imajo ta dan posebno moč. Jernejevo je bil nekoč dan, ko so se plačevale obresti in računi, dan hvale za pospravljeno žetev. Jernej je tudi pomemben mejnik v jesenskem vremenu: Po vremenu sv. Jerneja rada se vsa jesen nareja. Ali: kakor sv. Jernej vremeni, se vsa jesen drži. Po Slovenskih Goricah postavljajo klopotce. 

Upodabljajo ga s kratkimi lasmi in kratko pristriženo brado, v desnici drži nož, s kakršnim so ga drli, v levici pa knjigo, ker staro izročilo pravi, da je v Arabijo prinesel evangelij sv. Mateja in ga imel za podlago svojih misijonskih govorov. 

Za svojega zavetnika ga časte knjigovezi, usnjarji, rokavičarji, strojarji, krojači, čevljarji, kmetje, viničarji in pastirji. Kličejo ga na pomoč pri živčnih boleznih in trganju.

* * * 

Največji cerkveni Marijin praznik je Marijino vnebovzetje.

Praznik Marije Device so v jeruzalemski Cerkvi začeli obhajati že kmalu po koncilu v Efezu leta 431 po Kr. in ga povezovali z Marijinim odhodom s tega sveta. Čeprav Marijino vnebovzetje sodi med najstarejše Marijine praznike (prve omembe segajo še v obdobje pred 4. st. po Kr.), je papež Pij XII. (1939–1958) versko resnico o Marijinem vnebovzetju slovesno razglasil šele leta 1950 z apostolsko konstitucijo Munificentissimus Deus. Številne cerkve po svetu – od mogočnih katedral do vaških in božjepotnih cerkvic – izpričujejo stoletno vero v Marijino vnebovzetje.

Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega.

V Sloveniji je Mariji posvečenih veliko župnijskih, podružničnih, zlasti pa božjepotnih cerkva in kapelic, zato je Marijino vnebovzetje v našem verskem izročilu globoko zakoreninjeno. Katoliška in Pravoslavna Cerkev ta praznik obhajata na isti dan.

V preteklosti so ljudje na ta dan veliko romali. Romanja imajo globlji verski pomen zato, ker verujoče spominjajo, da je naše celotno zemeljsko življenje pravzaprav romanje, katerega cilj je večno življenje v nebesih.

Marijino vnebovzetje je praznik upanja, saj nam sporoča, da je Marija dosegla polnost življenja v večnosti. To dejanje predstavlja napoved vstajenja mrtvih, ki ga bomo ob sodnem dnevu deležni vsi ljudje.

Marijino vnebovzetje pomeni poklon ženi, saj je Bog Marijo, ženo in mater, poveličal v nebesih. Katoliška Cerkev s praznovanjem tega praznika poudarja dostojanstvo in poklicanost vsake žene.

Praznovanje Marijinega vnebovzetja nas želi spomniti tudi na to, da sta v življenju pomembni tako materialna kot duhovna sestavina, tako zemeljsko kot večno. Krščansko versko izročilo uči, da si s prizadevanjem za zemeljski napredek posameznik pripravlja večno bivanje. Marijino vnebovzetje v vernikih poglablja upanje, da je z življenjem po Marijinem vzoru želeni cilj bivanja pri Bogu dosegljiv za vsakega vernika.

* * *

Jakob Starejši


Imenujemo ga Jakob Starejši, ker ga je Gospod prej poklical kakor njegovega mlajšega bratranca Jakoba; najbrž je bil tudi po letih starejši. Bil je brat evangelista Janeza, sin Zebedeja in Salome. Prej je bil učenec Janeza Krstnika; kot Jezusov učenec pa poleg poglavarja Petra in svojega brata Janeza poseben Jezusov zaupnik. Videl je Jezusa, ko se je spremenil na gori, pa tudi, ko je potil krvavi pot na Oljski gori. Od vseh apostolov je bil prvi, ki je za Jezusa izpil mučeniški kelih kakih devet let po Gospodovi smrti.

Takrat je vladal nad Palestino kralj Herod Antipa I. Rad bi se bil prikupil Judom. Zato se je hlinil, da je pravoveren Jud in je preganjal mlado Kristusovo Cerkev. Dovolil je velikemu zboru, da so apostola zgrabili. Pripovedujejo, da mu je neki farizej, po imenu Jozija, vrgel motvoz okrog vratu in tako so ga privlekli pred Heroda. Ta ga je obsodil na smrt. Ko so apostola Jakoba gnali na morišče, ga je spremljal tudi Jozija. Apostolova stanovitnost pa ga je tako presunila, da se je spreobrnil in prosil Jakoba odpuščanja. Apostol ga je ljubeče pogledal, objel in poljubil, rekoč: »Mir s teboj!« Na sionskem griču je Jakob pokleknil, si razgalil vrat in ga sklonil pod meč. Apostolska dela pravijo: »Z mečem je dal Herod usmrtiti Jezusovega brata Jakoba« (12,2).

Nič zgodovinsko trdnega ni v izročilu, da je Jakob Starejši oznanjal evangelij v Španiji. Ko so Arabci v 7. stoletju osvojili Jeruzalem, so apostolove kosti prenesli v Santiago de Compostela v severozahodni Španiji, kjer je še danes znana božja pot. V srednjem veku, to je od 10. do 15. stoletja, je bil prav zaradi te božje poti sv. Jakob najbolj ljudski svetnik in so na njegov grob v »Kompostelo« dolga stoletja romali tudi naši predniki. Ker goduje poleti, so se mu priporočali za dobro letino. Tako je postal zavetnik kmetov in romarjev. Na to spominjajo tudi naša ljudska pesem, mnoge navade v zvezi s kmečkim delom in številni pregovori. Sv. Jakobu je na Slovenskem posvečeno okoli šestdeset farnih in podružnih cerkva. Posebno lepe so cerkve v Ljubljani, Škofji Loki in Kostanjevici.

Kmetje na Jakobov dan odnesejo k blagoslovu prvo dozorelo jabolko in ga imenujejo "Jakobovo jabolko", v prekmurščini pa mesec julij imenujejo jakobejšček. Na zgodnjih upodobitvah je prikazan kot apostol, na poznejših pa kot romar z romarskimi atributi.

Jakoba starejšega je Jezus skupaj z njegovim bratom Janezom zaradi njunega živahnega in vihravega značaja imenoval »sin groma«. Znan je dogodek, kako je njuna mati Saloma prosila Jezusa, naj jima podeli odlični mesti (na »desnici in levici« – tako si je predstavljala) v svojem zemeljskem kraljestvu. Jezus pa jima je obljubil, da bosta pila isti kelih kot on in bosta krščena z istim krstom – torej bosta oba deležna njegovega mučeništva in smrti.

Ime: Izvor ni jasen; izhaja iz latinščine oz. grščine in hebrejščine, pomenilo pa naj bi: »On drži za peto« (dvojček Jakob je pri porodu držal svojega brata Ezava za peto); tudi »zalezovalec, pretkanec«; pomeni lahko tudi »Bog naj varuje«.

Rodil se je v času Jezusovega rojstva v enem izmed mest v Galileji, blizu Genezareškega jezera,
umrl pa leta 44, okoli velike noči v Jeruzalemu.

Družina: Bil naj bi Jezusov sorodnik (bratranec). Njegov oče Zebedej je bil premožen ribič, mati pa je bila Saloma, ena izmed žena, ki so spremljale Jezusa in stale ob njegovem križu. Imel je še mlajšega brata, prav tako apostola in evangelista Janeza.

Poklic: Bil je ribič. Preden ga je Jezus poklical, je skupaj z bratom in očetom lovil ribe in popravljal mreže. Po vsej verjetnosti je bil tudi on, kakor brat Janez, najprej učenec Janeza Krstnika.

Apostol: Poleg Petra je bil s svojim bratom med Jezusovimi najbolj zaupnimi učenci, zato so bili navzoči tudi tam, kjer drugih apostolov ni bilo: pri obuditvi Jairove hčerke, spremenjenju na gori Tabor in v vrtu Getsemani.

Delovanje: Po Jezusovem vnebohodu in binkoštih je najprej oznanjal v Jeruzalemu, Judeji in Samariji. Kasneje naj bi po izročilu nekaj časa deloval v Španiji, vendar za to ni trdnih dokazov.

Mučeništvo: Sveti Jakob naj bi prvi med učenci prelil svojo kri za Jezusa. Na velikonočni praznik leta 44 naj bi ga dal kralj Agripa I. zapreti in po njegovem ukazu so ga umorili z mečem na Sionski gori, kjer še danes stoji njemu posvečena cerkev.

Zavetnik: Španije, vojakov, delavcev, lekarnarjev, drogeristov, klobučarjev, svečarjev, izdelovalcev verig, romarjev; zavetnik jabolk in poljskih pridelkov; priprošnjik za dobro vreme, proti revmi.

Upodobitve: Upodobljen je kot apostol s knjigo; najbolj pogoste in znane pa so upodobitve, na katerih je romar z romarskimi atributi: palica, na kateri je privezana buča (steklenica), torba in klobuk. Na plašču, klobuku ima tudi romarske, t. i. Jakobove školjke.

Grob: Pokopali so ga najprej v Jeruzalemu, kasneje pa naj bi njegova učenca, sv. Atanazij in Teodor, njegove posmrtne ostanke izkopala in z njimi zbežala v Španijo. Tu so bili najprej v mestu Iria Flavia, kasneje pa preneseni v Kompostelo (»kraj zvezde«), slovečo božjo pot.

Pri nas: Posvečenih mu je več kot 60 župnijskih in podružničnih cerkva, po njem se imenuje več krajev, pa tudi sadje (hruške). Naši predniki so že od nekdaj radi romali tudi v Kompostelo.

Goduje: 25. julija, prej skupaj z bratom Janezom 27. decembra oz. 1. maja.

 

Danijel (6. stol. pr. Kr.)

God: 21. julij

Prerok v svetopisemskem pomenu je človek, ki je od Boga poklican in poslan, da ljudem tolmači znamenja časa zorenje božjega odrešitvenega dela. Judovski preroki so bili klicarji, ki so izvoljeno ljudstvo stare zaveze opominjali k zvestobi zavezi, sklenjeni med Bogom in njihovimi očeti na Sinaju. Dobršen del Svetega pisma stare zaveze sestavljajo preroške knjige. Vseh preroških knjig je sedemnajst: pet je velikih in dvanajst malih prerokov. Med velikimi zavzema posebno mesto Danijel. Bralci in poslušalci Svetega pisma se ga živo spominjajo iz dveh dramatičnih prigod: prva pripoveduje o njegovi čudežni rešitvi iz levnjaka, druga pa o tem, kako je s svojo modrostjo rešil pogube čisto Suzano.

DanielDanijel, čigar ime pomeni 'moj sodnik je Bog', je četrti med velikimi preroki stare zaveze. Bil je Judovega, plemenitega, po sodbi nekaterih celo kraljevskega rodu. Pri prvi preselitvi Judov v Babilon je prišel v sužnost okoli leta 605 pred Kristusom. Kralj Nebukadnezar ga je s tremi drugimi judovskimi mladeniči sprejel na svoj dvor, kjer je bil vzgojen za službo na dvoru. S svojo modrostjo, podarjeno od Boga, si je pridobil ugled in se povzpel do odgovornih služb, kar je vzbudilo zavist nekaterih njegovih podrejenih. Ovadili so ga, da zaničuje kralja Darija, ker se noče klanjati njegovi podobi. Zato je bil vržen v levnjak, iz katerega pa ga je Bog čudežno rešil. Dalje nam Danijel pripoveduje o čudežni rešitvi treh mladeničev, ki so jih služabniki kralja Nebukadnezar vrgli v ognjeno peč, in o njihovem hvalospevu Bogu za rešitev. Danijel je kralju Nebukadnezarju razložil skrivnostne sanje, ki jih njegovi svetovalci in zvezdarji niso razumeli. Kralj je pohvalil njegovo razsodnost in izredno modrost ter ga je hotel nagraditi z visoko službo v kraljestvu, toda Danijel se je slehernemu odlikovanju odpovedal.

Danijelu je Bog dal izreden dar preroških videnj, v katerih je odkrival uničujočo božjo sodbo nad svetovnimi državami in Mesijev prihod. V knjigi, ki nosi ime po njem, opisuje med preroškimi videnji boj in zmago grškega kozla (Aleksandra Velikega) nad medijsko-perzijskim kraljestvom. V videnju o sedemdesetih letnih tednih (490 letih) je napovedoval tudi za judovsko ljudstvo čas sprave in večne pravičnosti čas Mesija. Napovedal pa je tudi stisko poslednjih časov. Danijelova knjiga nam kaže propad vsega tistega, kar vstaja zoper božje kraljestvo.

V Katoliški Cerkvi 29. junija praznujemo slovesni praznik apostolov sv. Petra in Pavla.

Peter je bil ribič iz Betsajde ob Genezareškem jezeru. Jezus ga je poklical, da bi bil ribič ljudi in da bi kasneje kot pastir tudi vodil Cerkev kot Božje ljudstvo. Po svetopisemskem izročilu mu je Jezus po tem, ko ga je poklical za učenca, spremenil ime v Peter: »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih« (Mt 16,18–20). Zelo pomembna izkušnja v Petrovem življenju je bila ta, da je Jezusa, po tem, ko je bil le-ta prijet, kljub temu, da se je ob njem vzgajal in učil približno tri leta, trikrat zatajil. Po Jezusovem vnebohodu Peter nastopa kot voditelj apostolov in mlade Cerkve. Nekaj časa je bil škof v Antiohiji, okoli leta 42 pa je odšel v Rim. Od tam je vernikom v Mali Aziji poslal dve pismi (1 Pt in 2 Pt), življenjsko pot pa je sklenil z mučeništvom.

Po zgodovinskih virih naj bi apostol Peter vladal do leta 67 po Kr. Več zgodnjekrščanskih spisov potrjuje, da je Peter umrl nasilne smrti v Rimu v času vladanja cesarja Nerona. Na kraju njegovega mučeništva je dal cesar Konstantin leta 350 postaviti veliko baziliko. Sedanja bazilika sv. Petra v Vatikanu je bila postavljena v letih med 1506 in 1526. Pod njenim glavnim oltarjem je gob apostola Petra, čigar nasledniki so papeži oz. rimski škofje.

Apostol Pavel se je rodil okrog leta 10 po Kr. v Tarzu, v glavnem mestu takratne rimske province Kilikije. Po rodu je bil Jud, po očetu pa je podedoval rimsko državljanstvo. Bil je farizej in poznavalec judovstva, ki je do spreobrnjenja na poti v Damask preganjal kristjane. Apostol Pavel je ob rojstvu dobil ime Savel, po spreobrnjenju pa se je dal krstiti in ime spremenil v Pavel.

O delovanju apostola Pavla poroča evangelist Luka v Apostolski delih. Obhodil je velik del takratne rimske države in ustanavljal cerkvene občine ter jih spodbujal s pismi. Danes poznamo štirinajst ohranjenih Pavlovih pisem, ki so po vsebini in obsegu za štirimi evangeliji najpomembnejši del Svetega pisma Nove zaveze. Podobno kot apostol Peter je tudi on umrl mučeniške smrti za časa cesarja Nerona okrog leta 67.

Praznika obeh apostolov je Cerkev obhajala že v 4. stoletju. Najstarejši rimski koledar Furija Dionizija Filokala iz leta 354 navaja 29. junij kot praznik apostolov Petra in Pavla. Na predvečer ali na praznik apostolov Petra in Pavla slovenski škofje diakone posvečujejo v duhovnike.

*********************************

Sveti Anton Padovanski (1195–1231) goduje 13. junija in je eden od najbolj priljubljenih in poznanih svetnikov.

Samo enajst mesecev po njegovi smrti ga je papež Gregor IX. (1227–1241) že razglasil za svetnika, kar je v zgodovini Cerkve najkrajši beatifikacijski postopek.

Papež Pij XII. (1939–1958) ga je 16. januarja 1946 razglasil tudi za cerkvenega učitelja, kar dokazuje njegovo izjemno učiteljstvo ter veliko svetništvo. V znameniti baziliki sv. Antona v Padovi v Italiji, ki so jo zgradili kot nagrobno cerkev po njegovi smrti, vsako leto moli preko 5 milijonov vernikov.

Anton Padovanski se je leta 1195 rodil v bogati plemiški družini v Lizboni na Portugalskem, njegovo krstno ime pa je bilo Fernando. Po dobri verski izobrazbi se je leta 1211 pridružil regularnim avguštinskim kanonikom v portugalski Coimbri in prejel mašniško posvečenje. Nekaj let pozneje je žaloval skupaj z ljudsko množico, ko so v Coimbri pokopali pet manjših bratov, misijonarjev, ki so jih v Maroku umorili muslimani. Dogodek ga je tako pretresel, da je sklenil, da bo prestopil v red manjših bratov in odšel v Afriko oznanjat vero. Leta 1220 je prišel k manjšim bratom v samostan v Coimbri in tam privzel ime Anton. Z ladjo se je odpeljal v Maroko, da bi tam oznanjal Božjo besedo. Kmalu po prihodu v Afriko je hudo zbolel in je bil več mesecev priklenjen na posteljo. Oslabljen in nesrečen je spoznal, da mu ne preostane drugega kot vrnitev na Portugalsko.

Med potovanjem po morju proti domovini je usoda odločila drugače. Hud vihar je zdrobil ladjo ob obali pred Sicilijo. Anton se je od tam podal v Assisi, kjer je prav takrat potekal generalni kapitelj v Porcijunkuli. Tam posebej še ni bil opažen. Provincial pokrajine Emilia–Romagna se je zavzel zanj in ga vzel s seboj v gorski samostan Monte Paolo v bližini mesta Forlì ob jadranski obali. V tem mestu je do izraza prišla njegova izredna govorniška nadarjenost in tam se je tudi začela njegova odmevna pridigarska pot.

Anton je stal na cerkvenih prižnicah, na velikih mestnih trgih in ob obali ter ljudem oznanjal Božjo besedo. V obdobju od leta 1222 do leta 1224 je deloval v krajih okoli Riminija in Milana, od leta 1224 do 1226 pa je bival v južni Franciji. Leta 1227 se je vrnil v severno Italijo, kjer se je ustalil v Padovi. V središču prepričljivih pridig je bil skoraj vedno boj proti krivovercem tistega časa, torej proti katarcem, albižanom in valdežanom. Antonova prizadevanja na tem področju so bila deležna velikih uspehov.

Zanj je slišal tudi Frančišek Asiški (1181/2–1226) in mu nazadnje naročil, naj manjše brate teološko izobražuje.

Anton Padovanski se je leta 1231 oslabljen in izčrpan umaknil na posestvo v bližini Padove, da bi si tam ponovno nabral moči. V krošnji drevesa si je dal narediti sedež, ki je postal njegov najljubši kraj.

Papež Gregor IX. ga je zaradi izrednega poznavanja Svetega pisma imenoval arca testamenti, skrinja zaveze. Ko je Anton začutil, da se bliža čas njegove smrti, se je star komaj petintrideset let podal v ženski samostan Arcella pri Padovi, kjer je 13. junija 1231 umrl med molitvijo spokornega psalma. Njegove posmrtne ostanke so v navzočnosti redovnega generala Bonaventure (1221–1274), prav tako velike osebnosti manjših bratov, leta 1263 prekopali in jih prenesli v baziliko, imenovano po njem. Ob Antonovem grobu so se zgodili številni čudeži.

 

Sveti Duh v življenju krščanske skupnosti

Iz svetopisemskega besedila izhaja pomen delovanja Svetega Duha v Cerkvi in življenju krščanske skupnosti, saj je on dejavno navzoč ob sprejemanju odločitev (prim. Apd 15,28), izbira oznanjevalce (prim. Apd 13,2) ter jih vodi (Apd 8,26–40). Začetki Cerkve so po Apostolskih delih v tesni povezanosti s prihodom Svetega Duha, zato v drugem Lukovem delu – Apostolskih delih – binkošti zavzemajo središčno mesto. Kakor je Jezus po krstu v Duhu začel svoje delovanje s programskim govorom v nazareški shodnici, ki ga je sklenil z opozorilom, da so vsi (ne samo Judje) poklicani k odrešenju; tako tudi Cerkev po svojem binkoštnem krstu (prim. Apd 2,1–4) začenja svoje poslanstvo s Petrovim govorom v Jeruzalemu (prim. Apd 2,14 in sl.), ki na koncu nakaže univerzalni vidik odrešenja (prim. Apd 2,39). Tako sta celotno evangeljsko poslanstvo Cerkve, kakor tudi poslanstvo Jezusa Kristusa prikazana kot delovanje pod vodstvom Svetega Duha.

Apostolska dela pričujejo o delovanju Svetega Duha ne samo ob nastanku Cerkve, ampak tudi o njegovem stalnem spremljanju Cerkve na njeni poti napredovanja. Celotna knjiga je eno samo sklicevanje na Svetega Duha. Ta je dvakrat omenjen kot prvotni dejavnik odrešenja, njegovo delo je tudi obrat Cerkev k poganom. Po molitvi, veri in krstu Sveti Duh podarja moč za pričevanje ter vodi Cerkev pri njenem misijonskem poslanstvu in oznanjevanju evangelija.

 

Sveti Duh in nova evangelizacija

Sveti Duh je začetnik in počelo vsake evangelizacije, je prvenstveni nosilec veselega oznanila v svet in prehiteva človeško oznanjevanje evangelija. Papež Pavel VI. (1963–1978) je izpostavil vlogo Svetega Duha kot glavnega dejavnika evangelizacije, zato mora Cerkev bolj premišljevati naravo, vlogo in način delovanja Svetega Duha v današnji družbi in evangelizaciji. Ko Cerkev danes čuti potrebo po novi evangelizaciji, pravzaprav čuti potrebo po bolj odločni poslušnosti in odprtosti za delovanje Svetega Duha.

Nova evangelizacija, ki pomeni prehod od tradicionalne k osebni veri, pomeni tudi novo prisluškovanje Svetemu Duhu, ki tudi za danes pozna prave rešitve za nastale razmere. Evangelizacija je tudi »nova«, ker Sveti Duh neprestano ustvarja novost Božje besede in ljudi na novo duhovno prebuja. Sveti Duh je tisti, ki evangeliju odpira pot v srca ljudi in družbe (prim. Apd 16,9–10) ter konkretizira evangeljsko sporočilo v sodobni čas in okolje.

*****************************

V Katoliški Cerkvi bomo v četrtek, 10. maja 2018, obhajali slovesni praznik Gospodovega vnebohoda, ko je od mrtvih vstali Kristus dopolnil zemeljsko delovanje in odšel v nebo.

Gospodov vnebohod je poleg velike noči in binkošti eden izmed najpomembnejših krščanskih praznikov, ki so ga zanesljivo obhajali že ob koncu 4. stoletja.

Praznik obhajamo štirideset dni po veliki noči, saj se je Jezus po svetopisemskem izročilu po vstajenju štirideset dni prikazoval učencem in izbranim pričam, preden je odšel v nebo (prim. Mr 16,19–20; Lk 24,50–53 in Apd 1,9–11).

Praznik želi poudariti pomen Kristusove bližine z Bogom Očetom in Svetim Duhom. Jezus, ki je z dušo in telesom odšel v nebesa, ostaja med nami prisoten na več načinov. Kot je zapisano v Konstituciji o svetem bogoslužju drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962–1965), je Kristus navzoč tedaj, ko skupnost verujočih (Cerkev) moli ali poje, v Božji besedi, zapisani v Svetem pismu, v duhovnikovi osebi, ko deluje v Jezusovem imenu, v zakramentih ter na posebej očiten in izrazit način v zakramentu evharistije, ki predstavlja trajno Kristusovo navzočnost.

Pomen Kristusovega vstajenja in trajne navzočnosti med ljudmi je temelj, na katerem sloni nauk Cerkve in iz katerega izhaja tudi njeno verovanje. Cerkev po Kristusovem naročilu od zadnje večerje dalje (prim. Mt 26,26–30) ponavlja besede posvetitve kruha in vina v Kristusovo telo in kri.

* * *

Svetega Jožefa imenujemo tudi Jožef Delavec in velja za zaščitnika vseh ročnih delavcev in obrtnikov, pa tudi kot priprošnjik za lahko smrt.

Rimskokatoliška cerkev praznuje god svetega Jožefa je 19. marca, praznik Jožefa Delavca pa 1. maja. Pravoslavne Cerkve se spominjajo svetega Jožefa na prvo nedeljo po božiču - ta nedelja je v Rimskokatoliški Cerkvi znana kot nedelja Svete družine.

V Sloveniji je sv. Jožefu posvečeno veliko cerkva. Največja je cerkev sv. Jožefa na Poljanah v Ljubljani, ki je zgrajena in opremljena po načrtih slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika.

Sv. Marko, apostol in pisec drugega evangelija goduje 25. aprila.

Po izročilu naj bi bil učenec apostola Petra, najverjetneje tudi njegov prevajalec. Rodil naj bi se v Palestini l. 20 po Kr., umrl pa naj bi v drugi polovici I. stoletja.

Marko je bil doma iz ugledne jeruzalemske družine, njegova mati naj bi bila lastnica hiše, v kateri se je po Gospodovem vnebohodu zbirala prva krščanska občina. Iz tega se da sklepati, da je bila v Markovi hiši obednica, kjer je Jezus na veliki četrtek obhajal zadnjo večerjo. Po svojem bratrancu Barnabu (prim. Kol 4,10) se je Marko leta 44 po Kr. seznanil z apostolom Pavlom.

Po mučeniški smrti apostola Pavla je Marko postal samostojen. Z govorjeno in pisano besedo je oznanjal, kar je slišal. Umrl je mučeniške smrti, po pričevanju Evzebija iz Cezareje najverjetneje v Aleksandriji, od koder so njegove relikvije kasneje prenesli v Benetke in njemu v čast v 11. stoletju tam zgradili veličastno baziliko. Legenda trdi, da naj bi apostol Marko med delovanjem v Ogleju, tedanji metropoli severnega Jadrana, imenoval prvega škofa sv. Mohorja. Iz Benetk in Ogleja se je njegovo češčenje razširilo tudi v naše kraje.