Preskoči na vsebino

nalagam novice...

Sveti Duh v življenju krščanske skupnosti

Iz svetopisemskega besedila izhaja pomen delovanja Svetega Duha v Cerkvi in življenju krščanske skupnosti, saj je on dejavno navzoč ob sprejemanju odločitev (prim. Apd 15,28), izbira oznanjevalce (prim. Apd 13,2) ter jih vodi (Apd 8,26–40). Začetki Cerkve so po Apostolskih delih v tesni povezanosti s prihodom Svetega Duha, zato v drugem Lukovem delu – Apostolskih delih – binkošti zavzemajo središčno mesto. Kakor je Jezus po krstu v Duhu začel svoje delovanje s programskim govorom v nazareški shodnici, ki ga je sklenil z opozorilom, da so vsi (ne samo Judje) poklicani k odrešenju; tako tudi Cerkev po svojem binkoštnem krstu (prim. Apd 2,1–4) začenja svoje poslanstvo s Petrovim govorom v Jeruzalemu (prim. Apd 2,14 in sl.), ki na koncu nakaže univerzalni vidik odrešenja (prim. Apd 2,39). Tako sta celotno evangeljsko poslanstvo Cerkve, kakor tudi poslanstvo Jezusa Kristusa prikazana kot delovanje pod vodstvom Svetega Duha.

Apostolska dela pričujejo o delovanju Svetega Duha ne samo ob nastanku Cerkve, ampak tudi o njegovem stalnem spremljanju Cerkve na njeni poti napredovanja. Celotna knjiga je eno samo sklicevanje na Svetega Duha. Ta je dvakrat omenjen kot prvotni dejavnik odrešenja, njegovo delo je tudi obrat Cerkev k poganom. Po molitvi, veri in krstu Sveti Duh podarja moč za pričevanje ter vodi Cerkev pri njenem misijonskem poslanstvu in oznanjevanju evangelija.

 

Sveti Duh in nova evangelizacija

Sveti Duh je začetnik in počelo vsake evangelizacije, je prvenstveni nosilec veselega oznanila v svet in prehiteva človeško oznanjevanje evangelija. Papež Pavel VI. (1963–1978) je izpostavil vlogo Svetega Duha kot glavnega dejavnika evangelizacije, zato mora Cerkev bolj premišljevati naravo, vlogo in način delovanja Svetega Duha v današnji družbi in evangelizaciji. Ko Cerkev danes čuti potrebo po novi evangelizaciji, pravzaprav čuti potrebo po bolj odločni poslušnosti in odprtosti za delovanje Svetega Duha.

Nova evangelizacija, ki pomeni prehod od tradicionalne k osebni veri, pomeni tudi novo prisluškovanje Svetemu Duhu, ki tudi za danes pozna prave rešitve za nastale razmere. Evangelizacija je tudi »nova«, ker Sveti Duh neprestano ustvarja novost Božje besede in ljudi na novo duhovno prebuja. Sveti Duh je tisti, ki evangeliju odpira pot v srca ljudi in družbe (prim. Apd 16,9–10) ter konkretizira evangeljsko sporočilo v sodobni čas in okolje.

*****************************

V Katoliški Cerkvi bomo v četrtek, 10. maja 2018, obhajali slovesni praznik Gospodovega vnebohoda, ko je od mrtvih vstali Kristus dopolnil zemeljsko delovanje in odšel v nebo.

Gospodov vnebohod je poleg velike noči in binkošti eden izmed najpomembnejših krščanskih praznikov, ki so ga zanesljivo obhajali že ob koncu 4. stoletja.

Praznik obhajamo štirideset dni po veliki noči, saj se je Jezus po svetopisemskem izročilu po vstajenju štirideset dni prikazoval učencem in izbranim pričam, preden je odšel v nebo (prim. Mr 16,19–20; Lk 24,50–53 in Apd 1,9–11).

Praznik želi poudariti pomen Kristusove bližine z Bogom Očetom in Svetim Duhom. Jezus, ki je z dušo in telesom odšel v nebesa, ostaja med nami prisoten na več načinov. Kot je zapisano v Konstituciji o svetem bogoslužju drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962–1965), je Kristus navzoč tedaj, ko skupnost verujočih (Cerkev) moli ali poje, v Božji besedi, zapisani v Svetem pismu, v duhovnikovi osebi, ko deluje v Jezusovem imenu, v zakramentih ter na posebej očiten in izrazit način v zakramentu evharistije, ki predstavlja trajno Kristusovo navzočnost.

Pomen Kristusovega vstajenja in trajne navzočnosti med ljudmi je temelj, na katerem sloni nauk Cerkve in iz katerega izhaja tudi njeno verovanje. Cerkev po Kristusovem naročilu od zadnje večerje dalje (prim. Mt 26,26–30) ponavlja besede posvetitve kruha in vina v Kristusovo telo in kri.

* * *

Svetega Jožefa imenujemo tudi Jožef Delavec in velja za zaščitnika vseh ročnih delavcev in obrtnikov, pa tudi kot priprošnjik za lahko smrt.

Rimskokatoliška cerkev praznuje god svetega Jožefa je 19. marca, praznik Jožefa Delavca pa 1. maja. Pravoslavne Cerkve se spominjajo svetega Jožefa na prvo nedeljo po božiču - ta nedelja je v Rimskokatoliški Cerkvi znana kot nedelja Svete družine.

V Sloveniji je sv. Jožefu posvečeno veliko cerkva. Največja je cerkev sv. Jožefa na Poljanah v Ljubljani, ki je zgrajena in opremljena po načrtih slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika.

Sv. Marko, apostol in pisec drugega evangelija goduje 25. aprila.

Po izročilu naj bi bil učenec apostola Petra, najverjetneje tudi njegov prevajalec. Rodil naj bi se v Palestini l. 20 po Kr., umrl pa naj bi v drugi polovici I. stoletja.

Marko je bil doma iz ugledne jeruzalemske družine, njegova mati naj bi bila lastnica hiše, v kateri se je po Gospodovem vnebohodu zbirala prva krščanska občina. Iz tega se da sklepati, da je bila v Markovi hiši obednica, kjer je Jezus na veliki četrtek obhajal zadnjo večerjo. Po svojem bratrancu Barnabu (prim. Kol 4,10) se je Marko leta 44 po Kr. seznanil z apostolom Pavlom.

Po mučeniški smrti apostola Pavla je Marko postal samostojen. Z govorjeno in pisano besedo je oznanjal, kar je slišal. Umrl je mučeniške smrti, po pričevanju Evzebija iz Cezareje najverjetneje v Aleksandriji, od koder so njegove relikvije kasneje prenesli v Benetke in njemu v čast v 11. stoletju tam zgradili veličastno baziliko. Legenda trdi, da naj bi apostol Marko med delovanjem v Ogleju, tedanji metropoli severnega Jadrana, imenoval prvega škofa sv. Mohorja. Iz Benetk in Ogleja se je njegovo češčenje razširilo tudi v naše kraje.

Vsak od štirih evangelistov ima svoj simbol, s katerim ga upodabljajo. Markov simbol je lev, motiv pa se navezuje na zapis iz knjige Razodetja (prim. Raz 4,7), ki govori o štirih živih bitjih, ki Bogu dan in noč pojejo slavo. Leva (zver) povezujejo z Markom, ker se njegova pripoved začne z delovanjem Janeza Krstnika v puščavi (prim. Mr 1,13). 

Markov evangelij

Marko velja za utemeljitelja knjižne vrste, imenovane evangelij. Zapisovanje pripovedi o Jezusu Kristusu zavestno vključi v katehetsko izročilo, saj želi bralca pripeljati do kontemplacije križanega Boga, ki je ljubezen. To je evangelij, kar pomeni dobra novica, ki odstrani vse podobe Boga, ki si jih človek od nekdaj izmišlja ali se jim odreka.

* * *

DOBRI PASTIR

   Zgodba o pastirju in ovcah ni prav nič domača današnjemu z moderno tehnologijo obdanemu človeku. Biti ovca v času individualizma in samozadostnega poveličevanja svojega življenja ter svojih dejanj ni nekaj sprejemljivega. Kdo pa potrebuje vodnika? Marsikdo meni, da ta ni potreben niti na političnem in strokovnem, še manj pa na duhovnem področju. Vse lahko storimo sami in nikogar ne potrebujemo. Takšna je današnja miselnost. Vendar ugotavljamo, da kljub željam po »svobodi« in »neodvisnosti«, vse ni tako preprosto. Znajdemo se na robu, kjer ni več izhoda brez pomoči bližnjega in Boga. Kakšna je podoba dobrega pastirja, nam govori naslednja zgodba.

   Strokovnjak za Sveto pismo je v Sveti deželi naletel na čredo ovac in pastirja. Vse se mu je zdelo tako, kot je bilo še v času Jezusovega življenja na zemlji. Pastir je stal pred ograjo. V ograji je bila namesto vrat le ozka odprtina po meri človekovega telesa. Vprašal je pastirja, zakaj ni vrat. Ta pa ga je presenetil z odgovorom: »Jaz sem vrata v to ograjeno zavetje. Vsako posamezno ovco spustim vanj. Ko so vse ovce v zavetju, se uležem v odprtino. Noben tat ne more vstopiti in nobena ovca vstopiti, kajti jaz sem vrata.«

   Jezusovo podobo lahko razumemo. Skozi njega pridemo do Boga. Njegovo zavetje je prebivališče Boga med ljudmi. On je Bog z nami. Poslušajmo njegov glas. Vera je iz poslušanja. Poslušati Kristusa že pomeni hoditi za njim. Srednjeveški mistik Meister Eckhart pravi: »Ko poslušam drugega, mu dopustim, da deluje v meni. S tem drugega vnašam vase. Ko drugi vstopa vame z glasom, stopa vame hkrati z vso svojo osebnostjo. V ljubezni pa poslušanje doseže višek. Kdor posluša drugega v ljubezni, ga celostno vnaša vase. S tem drugega sprejema. Prenaša ga v ljubezni. To je pot, po kateri hodimo za Kristusom. Temeljni pogoj hoje za Kristusom je poslušati njegov glas.«

   Zato sta se Pavel in Barnaba, kot poročajo Apostolska dela (13,14.43-52), zavedala, da je njun poklic oznanjevanje evangelija in spodbujanje vernikov, naj vztrajajo v Božji milosti. Govorila sta prepričljivo in goreče, zato ju je poslušala velika množica. Ker so bili pogani veseli, da jim oznanjata Božjo ljubezen, in so sprejeli Jezusov nauk, so ju Judje izgnali.

   Apostol Janez je v Razodetju (7,9.14-17) videl veliko množico pred Božjim prestolom. To so bili tisti, ki jih je svet zavrgel in so morali skoz velike preizkušnje. Prispeli so k njemu, ki bo obrisal sleherno solzo z naših oči, ko ga bomo gledali iz obličja v obličje. Prava pot, da dospemo tja, je, da sledimo Jezusu, ki je vrata v večno življenje.

   V evangeliju po Janezu (10,27-30) nam Jezus obljubi največ, kar je mogoče obljubiti – večno življenje. Velika obljuba, ki jo bo uresničil, če bomo s srcem prisluhnili njegovemu glasu. Daje nam tudi jamstvo, da se ne bomo pogubili, če bomo hodili za njim. Zaupanje v Božjo moč in pomoč nas rešuje bede tega sveta. Vsi smo poklicani, da verujemo v skrivnost Dobrega pastirja in velikonočnega Jagnjeta in v njej živimo. Naj iz nas in našega dela žari želja, da bi bili tudi mi dobri pastirji ljudem, ki vstopajo v naše življenje. Kristjani bomo prepričljivi samo takrat, če se bomo dosledno držali verskega in moralnega nauka. Le tako bomo prepoznali glas Jezusa in mu z ljubeznijo sledili. On je tisti, ki nas sprejme z vsemi našimi skrbmi in potrebami vred in poživlja našo dušo. S popolnim zaupanjem vanj smo varni pred vsemi zunanjimi sovražnimi vplivi. V njegovem srcu smo popolnoma varni in brez skrbi. (vir: ž Sveta Magdalena)

Nedelja Božjega usmiljenja

Sveti papež Janez Pavel II. (1978–2005) je 30. aprila leta 2000 na nedeljo po veliki noči, razglasil poljsko redovnico Favstino Kowalsko za svetnico ter ob tej priložnosti določil, da se bo prva nedelja po veliki noči »odslej v vsej Cerkvi imenovala nedelja Božjega usmiljenja.«
 Papež se je pri tem oprl na javno razodetje, posebej na Božjo besedo te nedelje, ki nazorno govori o Božjem usmiljenju, povod pa je bilo Jezusovo razodetje sestri Favstini: »Hči moja, govori vsemu svetu o mojem neizmernem usmiljenju. Hočem, da je praznik Božjega usmiljenja zatočišče vseh duš, pribežališče vseh grešnikov. Ta dan bom razodel polnost svojega usmiljenja.
Kdor bo ta dan opravil sveto spoved in prejel sveto obhajilo, bo dobil popolno odpuščanje grehov in kazni za grehe. Naj se nihče ne boji priti k meni, čeprav so njegovi grehi še tako veliki. Hočem, da praznik mojega usmiljenja slovesno obhajate prvo nedeljo po veliki noči. Povej ranjenim ljudem, da se morajo zateči k mojemu usmiljenemu Srcu in dal jim bom svoj mir.
Preden pridem kot pravičen sodnik, pridem kot kralj usmiljenja. Kdor zavrne moje usmiljenje, se sam obsodi.«

Povezanost praznika Božjega usmiljenja in 2. velikonočne nedelje kaže na simbol zveze med zakramentom svetega krsta, velikonočno skrivnostjo odrešenja in Božjim usmiljenjem. S prejemom zakramenta krsta so pri novokrščenemu odpuščeni in očiščeni vsi grehi, kar predstavlja razsežnost sprave med Bogom in človekom.

PRAZNIK BOŽJEGA USMILJENJA

Gospod Jezus želi, da praznik božjega usmiljenja praznujemo na prvo nedeljo po veliki noči, kar kaže na tesno zvezo med velikonočno skrivnostjo odrešenja in tem praznikom. Bogoslužje tega dne najpopolneje slavi Boga v skrivnosti njegovega usmiljenja.

Praznik usmiljenja ne sme biti le dan posebnega češčenja Boga v skrivnosti usmiljenja, temveč mora biti za vse ljudi, posebej za velike milosti, če so skladne z božjo voljo. Prav s tem praznikom povezal velike obljube.

Največjo med njimi je povezal s svetim obhajilom, ki ga prejmemo na ta dan - to je obljuba »popolnega odpuščanja krivde in kazni«, oziroma obljuba take milosti, kakor jo prejmemo samo pri zakramentu svetega krsta.    

Veličina praznika je tudi v tem, da lahko vsi, celo tisti, ki se šele ta dan spreobrnejo, izprosijo velike milosti, če so skladne z božjo voljo.

»Hočem«, je rekel Gospod Jezus sestri Favstini, da bi bila ta podoba (...) slovesno blagoslovljena na prvo nedeljo po veliki noči; ta nedelja naj bo praznik usmiljenja« (49).

»Želim, da bi bil praznik usmiljenja pribežališče in zavetje vsem, posebej ubogim grešnikom. Na ta dan so odprte globine mojega usmiljenja; na ljudi, ki se približajo izviru mojega usmiljenja, izlivam celo morje milosti.

Oseba, ki pristopi k spovedi in k svetemu obhajilu, prejme popolno odpuščanje krivde in kazni. Ta dan so odprte vse božje pretočnice, po katerih tečejo milosti; naj se nihče ne boji približati se mi, čeprav bi bili njegovi grehi rdeči kakor škrlat« (699).

»Moja hči, povej, da je praznik mojega usmiljenja izšel iz moje notranjosti za tolažbo vsemu svetu« (1517)

»in je zasidran v globinah mojega sočutja« (420).

Na ta praznik se pripravljamo z devetdnevnico, ki jo začnemo na veliki petek, in vsak izprosijo dan zmolimo rožni venec božjega usmiljenja.

V Dnevniku sestre Favstine je zapisana še druga devetdnevnica, ki jo je Gospod Jezus narekoval za njeno uporabo, in dal obljubo, ki se nanaša le na njeno osebo. Vsi verniki prav tako lahko to devetdnevnico pobožno molijo, zato jo uvrščamo v ta molitvenik.

* * * * * 

Svéti Jóžef je bil po Svetem pismu mož device Marije, ki je rodila Jezusa. Podatki o Jožefom rojstvu in smrti niso znani, domnevno je umrl preden je Jezus dopolnil 18 let, saj se v poznejših poglavjih Svetega pisma ne pojavlja več.

V skladu z verovanjem večine kristjanov, je bil Jezus sin Boga in je bil spočet brez prisotnosti moškega, zato se šteje, da je bil Jožef Jezusov krušni oče ali rednik. (Maloštevilni kristjani to tolmačijo drugače in trdijo, da je bil Jezus Jožefov pravi biološki sin, Božji sin pa je bil le v duhovnem smislu.)

Jožef je z družino stanoval v Nazaretu v Galileji. Sveto pismo navaja, da so bili negovi predniki iz rodu kralja Davida. Jožef je bil po poklicu obrtnik, po vsej verjetnosti tesar (nekateri trdijo tudi,da gre za napako v prevodu in da je bil v resnici kamnosek). Gotovo je Jezus v mladih letih pomagal Jožefu v delavnici.

Protestanti o tem nimajo popolnoma izoblikovanega mnenja, poudarjajo pa Sveto pismo, ki navaja, da Jožef in Marija nista imela spolnih odnosov pred Jezusovim rojstvom (glej Mt 1,25).

 

Sveti Jožef

Svetega Jožefa imenujemo tudi Jožef Delavec in velja za zaščitnika vseh ročnih delavcev in obrtnikov, pa tudi kot priprošnjik za lahko smrt.

Rimskokatoliška cerkev praznuje god svetega Jožefa je 19. marca, praznik Jožefa Delavca pa 1. maja. Pravoslavne Cerkve se spominjajo svetega Jožefa na prvo nedeljo po božiču - ta nedelja je v Rimskokatoliški Cerkvi znana kot nedelja Svete družine.

V Sloveniji je sv. Jožefu posvečeno veliko cerkva. Največja je cerkev sv. Jožefa na Poljanah v Ljubljani, ki je zgrajena in opremljena po načrtih slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika.

******************************

Matija




Potem ko jih je na nesrečen način zapustil Jezusov izdajalec Juda Iškarijot, so apostoli, da bi dopolnili apostolski zbor, izmed dvainsedemdesetih učencev, ki so tudi spremljali Jezusa, izbrali dva najprimernejša kandidata. Pogoja sta bila: da je bil med Jezusovimi učenci od začetka njegovega javnega delovanja ter da je videl vstalega Gospoda. Žreb, za katerega so se apostoli odločili, je bil naklonjen Matiju. To, kar je zapisano ob njegovi izvolitvi, je tudi vse, kar vemo o tem »nadomestnem apostolu«. Legende in razna izročila pa govorijo, da je bil rojen v Betlehemu pobožnim in bogatim staršem, ki so ga še mladega dali v šolo starčku Simeonu v Jeruzalem. Kot deček naj bi bil v družbi tistih pastirjev, katerim je angel oznanil Jezusovo rojstvo. Pozneje se je Jezusu pridružil in bil eden izmed dvainsedemdesetih učencev, ki jih je Jezus »poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je hotel sam priti«. Odlikovali naj bi ga predvsem dve kreposti: ponižnost in ljubezen. O njegovem poznejšem delovanju govorita dva apokrifna spisa: Dejanja Andreja in Matija ter Evangelij po Mateju; oba so si izmislili krivoverci. Bolj stvarna so nekatera druga izročila. Tako Zlata legenda pripoveduje, da je misijonaril v Makedoniji, kjer je storil veliko čudežev in nazadnje umrl kot mučenec. Po drugih virih pa naj bi oznanjal krščanstvo najprej v Judeji, nato pa v Etiopiji, kjer je ustanovil tudi škofijo. Na mučeniško smrt naj bi ga obsodil veliki duhovnik Anan II., ki je dal umoriti tudi Jakoba mlajšega: najprej so ga pobili s kamenjem, nato pa obglavili s sekiro. (vir Družina)

Pepelnica - Pepelnična sreda

Na sredo po pustnem torku nastopi pepelnica in s pepelničino sredo se začenja post. Na samo pepelnično sredo pa velja strogi post. Včasih je polnočni zvon označil začetek posta. Do nedavnega je veljala pepelnica za sopraznik in sveti dan.

Verniki  hodijo k maši, ki se je opravljala v spokorni vijolični barvi. Včasih je tudi vsak pristopil k pepeljenju.

  • Mašnik je s pepelom “lanskih” oljk pokrižal čela vernikom in izrekel znane biblijske besede: “Spominjaj se, da si prah in da v prah se povrneš.”
  • Prav je, da na pepelnico sklenete, da se boste ves postni čas odrekli nečemur, kar vas veseli. Ali ne boste jedli določene prehrane, pili določene pijače, si ne boste ogledali, kar vas veseli, pomagali komu, ki je pomoči potreben ipd.

Lahko začnete z malimi stvarmi. Če boste nadaljevali z odpovedjo, temu, kar prinaša ta svet, boste z leti dobili mnoge kreposti.

Spomni se človek, da si samo popotnik po poti do večnega Življenja!

Sveti Frančišek Saleški



Sveti Frančišek Saleški, škof in cerkveni učitelj

Domači, zlasti oče, so imeli s Frančiškom velike načrte, saj so se nadejali, da bo naredil bogato posvetno kariero. A vzgojitelj, duhovnik Jean Deage in leta študija, zlasti v Parizu, pa tudi hudi notranji boji, so povzročili, da se je po tehtnem premisleku in razsvetljenju od zgoraj odločil postati duhovnik. Prva leta duhovništva je predvsem pridigal in spovedoval. Njegove pridige so bile preproste, jasne, tople, poučne in spodbujajoče, brez retorične vzvišenosti in baročnih okraskov; v spovednici je presedel ure in ure, saj so ga dobesedno oblegali. Vedno večji razkol, ki so ga povzročali kalvinci, pa Frančišku ni dal miru, zato se je prostovoljno ponudil za misijonarja na južni obali Ženevskega jezera. Sledila so nevarna leta, kalvinci so na vse pretege uničevali njegovo delo, velikokrat je bilo ogroženo celo njegovo življenje, uspeh je bil pičel, a Frančišek se ni vdal. Pogumno, z veliko mero vztrajnosti in potrpežljivosti, predvsem pa ljubezni mu je uspelo spreobrniti skoraj celotno pokrajino, tako da so ga imenovali apostola Savoje. Ko je bil kasneje imenovan za ženevskega škofa, se je prav s takšno vnemo, s kakršno je spreobračal kalvince, posvetil delu za duhovno prenovo in napredek svoje škofije. Skupaj z Ivano Frančiško Šantalsko je leta 1610 ustanovil red salezijank. Vse njegovo delo, tudi pisateljsko, je izražalo globoko prepričanje, da duhovnost ni samo za redke izbrance in da ni vezana samo na samostane, ampak jo je mogoče in potrebno gojiti tudi v vsakdanjem življenju sredi sveta in v vseh stanovih.


Ime: Prvotno latinsko ime Franciscus: »nanašajoč se na Franke, frankovski, Frank«, kasneje pa so mnogi nosili ime po najbolj znanem svetniku s tem imenom, sv. Frančišku Asiškem.

Rodil se je 21. avgusta 1567 v Thoresu v Savoji v Franciji,
umrl pa 28. decembra 1622 v Lyonu, prav tako v Franciji.

Družina: Njegov oče markiz de Boisy in mati sta pripadala staremu plemstvu, njihov domači grad je bil Sales, po katerem je Frančišek dobil tudi priimek. Bil je najstarejši od desetih otrok.

Zavetnik: salezijank, katoliškega tiska, pisateljev in časnikarjev, spovednikov, učiteljev; Ženeve, Annecyja, Chamberyja.

Upodobitve: Velikokrat ga upodabljajo skupaj z Ivano Frančiško Šantalsko. Poleg njega je pogosto s trnjem ovito srce.

Dela: Velja za klasičnega asketičnega pisatelja, njegova številna dela so imela velik vpliv na duhovno oblikovanje ljudi vseh stanov. Najbolj znani sta Filoteja in Teotim, pa tudi Kontroverze.

Beatifikacija: Papež Aleksander VII. ga je 8. decembra 1661 razglasil za blaženega, 19. aprila 1665 pa je bil prištet med svetnike. Pij XI. ga je 16. novembra 1877 imenoval za cerkvenega učitelja.

Goduje: Do leta 1969 so njegov god obhajali 28. januarja, sedaj 24. januarja.

Misel: »Bog ne potrebuje veliko duhovnikov, ampak dobrih in svetih.« (vir Družina)

************************************************************************************************
 

Anton Puščavnik (ok. 250 - 356)

God: 17. januar

Malo je svetnikov, ki bi bili tako splošno priljubljeni po vsem krščanskem svetu, kakor je današnji godovnjak Anton Puščavnik. Pri nas ga radi upodabljajo s prašičkom, z zvoncem in s palico v obliki črke T. Napačna je razlaga, da tisti prašiček pomeni nečiste skušnjave, ki so po pripovedovanju sv. Atanazija, prvega Antonovega življenjepisca, svetnika mučile v samoti. Resnica je tale: sv. Antona puščavnika so zelo častili člani pobožne družbe hospitalitov ali antonianov. Ti so vodili sv. Antonu posvečene zavode za umsko prizadete in ljudje so jim radi dajali živež za njihove oskrbovance. Pogosto so nabirali darove sami: z zvoncem so opozarjali na svoj prihod, palica v obliki črke T (križa) je pomenila njihov stan. Smeli so voditi prašičke po mestnih ulicah, kjer je bilo sicer to prepovedano. Tako je postal sv. Anton Puščavnik zavetnik živinorejcev; marsikje pri nas je bila navada, da so na njegov god cerkvi darovali prašičje krače, pleče, klobase s priporočilom za zdravje pri reji prašičev in drugih domačih živali.

Anton Puščavnik

Bolj pomembno je dejstvo, da je sv. Anton oče menihov in puščavnikov. Doma je bil v srednjem Egiptu. Pri dvajsetih letih je bil že sirota. Starši so mu zapustili lepo premoženje in zgled bogoljubnega življenja. Po smrti staršev je začutil v sebi božji klic po evangeljski popolnosti. Brez pridržka je veroval božji besedi. Ko je v cerkvi slišal Kristusove besede iz Matejevega evangelija: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj revežem, pa boš imel zaklad v nebesih«, jih je vzel čisto dobesedno. Zemljišča je prepustil sosedom, drugo imetje je razprodal, veliko vsoto razdelil ubogim, le mlajšo sestro je zavaroval pred pomanjkanjem. Potem se je umaknil v samoto. Najprej blizu domače vasi. Čas je uporabljal za gorečo molitev in obiskovanje pobožnih puščavnikov. Pri vsakem se je naučil kakšne kreposti in se je v njej vadil. Tako se je ne da bi vedel ali hotel pripravljal, da postane vodnik številnih bogoljubnih duš.

Preden je to dosegel, je moral skozi ogenj hudih skušnjav, s katerimi ga je satan mučil dolga leta. Snubil ga je v greh nečistosti, zato se je Anton tudi telesno mučil do onemoglosti. Ko je zmagal, se je pred ljudmi, ki hodili občudovat njegovo svetost, umaknil daleč v puščavske gore na desnem bregu Nila. Preživljal se je z zelišči in s kruhom, ki so mu ga prijatelji prinašali vsake pol leta. Dvajset let ni z nikomer spregovoril niti besedice, zato pa je vedno glasneje govoril njegov zgled. Od vseh strani so prihajali posnemovalci in se naselili v njegovi bližini. Vsem, ki so ga prosili duhovne pomoči, je Anton rad ustregel. Ko je začel osvajati duše za Boga, se ljudi ni več bal.

Trikrat je šel celo v hrup svetovnega mesta Aleksandrije, da je na prošnjo škofa Atanazija branil pravo vero zoper arijance. Proti koncu svojega življenja se je z najzvestejšimi učenci naselil na komaj dostopni gorski polici, 1200 metrov nad morjem, kjer je odkril studenec in uredili so si vrt. Tam je dozorel za nebesa. Gospod življenja ga je poklical, ko je dopolnil 106 let. Njegovo češčenje se je bliskovito razširilo najprej po Vzhodu, kmalu pa tudi po Zahodu.

Med našim ljudstvom je sv. Anton že od nekdaj izredno priljubljen svetnik. Za svojega zavetnika ga častijo različni stanovi: živinorejci, svinjski pastirji, ščetarji, rokavičarji, mesarji, gasilci, peki. Mladi ljudje so se zatekali k njemu kot posredniku pri izbiranju zakonskega druga.

Anton in Antonija sta med najpogostejšimi imeni pri nas; vseh oblik teh imen skorajda ni mogoče našteti. Osebe s tema imenoma si »bratsko delita« današnji sv. Anton Puščavnik in sv. Anton Padovanski, ki je na koledarju 13. junija.

*************************************************

God: 1. januar
Novo Leto, svetovni dan miru

Božični čas je podaljšani spomin božjega, deviškega in odrešiteljskega materinstva Nje, katere brezmadežno devištvo je svetu podarilo Odrešenika. Zares, ko Cerkev na božični praznik moli Odrešenika, časti tudi njegovo slavno Mater ... V prenovljeni ureditvi božične dobe je treba obrniti pozornost javnosti na novo vpeljani praznik božje Matere. To slavje, po starodavnem bogoslužnem izročilu mesta Rima določeno na dan 1. januarja, proslavlja Marijin delež pri skrivnosti odrešenja in poveličuje dostojanstvo, ki iz tega deleža izhaja za sveto Mater, ki nam je dala Začetnika življenja. Vrh tega imamo ugodno priložnost, da se ponovno poklonimo novorojenemu Knezu miru, poslušamo veselo sporočilo angelov in da po posredovanju Kraljice miru prosimo Boga za veliki dar miru. V ta namen smo določili dan 1. januarja, ko srečno sovpadata osmi dan Gospodovega rojstva z začetkom leta, za 'svetovni dan miru'.« Tako je zapisal papež Pavel VI. v svoji apostolski spodbudi o Marijinem češčenju, objavljeni 2. februarja leta 1974.

Marija Božja matiDanašnji praznik Marije, svete božje Matere je dejansko najstarejši Marijin praznik, podaljšanje božičnega praznika. Na krščanskem Vzhodu so ga obhajali že v 5. stoletju pod imenom Spomin Bogorodice in sicer takoj naslednji dan po božiču. Ko so ga prenesli tudi na Zahod, so ga obhajali 1. januarja, na božično osmino. Po zapisu evangelista Luka o izpolnitvi predpisa Mojzesove postave se je praznik imenoval Obrezovanje Gospodovo. Pokoncilske določbe o cerkvenem letu temu prazniku spet vračajo marijanski značaj, kar izraža že samo bogoslužno besedilo.

Marija je najtesneje povezana tako s skrivnostjo božjega učlovečenja kakor tudi s skrivnostjo človeškega odrešenja. V koncilski konstituciji o Cerkvi beremo: »Iz Marije si je božji Sin privzel človeško naravo, da bi s skrivnostmi svojega življenja na zemlji osvobodil človeka od greha.« Po Mariji se je izvršila tista 'čudovita zamenjava', o kateri pišejo stari cerkveni pisatelji: božji Sin je postal človek, da bi ljudje postali božji otroci.

Vera v Marijino božje materinstvo je bila v Cerkvi vedno živa. Apostolska vera, ki je nastala že v apostolskih časih, izpoveduje o Jezusu, da "je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Device Marije". Ko so cerkveni očetje govorili ali pisali o Mariji, so vedno učili, da je bila božja Mati in da je v sebi združevala devištvo in materinstvo.

Na začetku 5. stoletja je carigrajski škof Nestorij začel učiti, da Marije ne moremo imenovati Bogorodica (grško Theotokos). Trdil je, da Marija ni božja mati, je le mati človeka Kristusa, s katerim se je združila oseba Besede. Cerkveni zbor v Efezu leta 431 je razglasil versko resnico, da je Marija prava in resnična božja Mati. Razglasitev te verske resnice je verno ljudstvo pozdravilo z velikanskim veseljem.

Leta 1931, ob 1500-letnici efeškega koncila, je papež Pij XI. določil, naj se 11. oktobra vsako leto obhaja praznik Marijinega božjega materinstva. Po prenovljenem koledarju se te njene odlike spominjamo 1. januarja.

Ta praznik naj bi katoliške vernike spominjal na Marijino visoko čast in na njeno vlogo pri uresničevanju skrivnosti odrešenja. Vsebino tega praznika povzema današnje bogoslužje.(vir Ognjišče)

Bôžič je tradicionalni praznik v cerkvenem koledarju, ki ga v katoliških in protestantskih državah praznujejo 25. decembra kot spomin na rojstvo Jezusa Kristusa, čeprav natančen datum njegovega rojstva ni znan. V večini pravoslavnih Cerkva praznik praznujejo zaradi uporabe julijanskega koledarja s 6. na 7. januar. Pod istim imenom božič praznujejo južnoslovanski rodnoverci zimski sončni obrat.

Praznovanje korenini še iz predkrščanskih časov, ko so mnoga ljudstva častila nastop zimskega solsticija, ko se dan začne ponovno daljšati in tako simbolizira zmago dobrega nad zlim. Čas torej, ko zima res zaživi v vsem svojem sijaju in sonce zmaga nad temo, je širom sveta že dolgo čas praznovanja.

Stari Evropejci[uredi | uredi kodo]

Več stoletij pred Jezusovim rojstvom, so nekdanji Evropejci obhajali svetlobo in rojstvo v najtemnejših dneh zime. Premnogi ljudje so se razveselili zimskega solsticija, ker so se lahko nadejali daljših dni in toplote, ki jim jo bo naklonilo sonce [4].

Valvasorjeva upodobitev kolednikov v Ljubljani (1689)

Ob zimskem sončnem obratu so Praslovani praznovali rojstvo Svarožiča, Svarogovega sina, ki je poosebljal mlado Sonce, ki v tem času doseže svojo najnižjo točko na obzorju. Pri južnih Slovanih nosi ime božič, kar prihaja iz "mali bog". Drugo ime, poznano za to praznovanje je koleda, ki je poznano tudi zahodnim in vzhodnim Slovanom. Ime prihaja iz osnove krog - letni cikel. V predkrščanskem času je bil namreč čas razumljem ciklično in ne linearno, kakor danes. Iz besede koledo izhaja tudi kolednica, za ljudske pesmi,ki so se tradicionalno pele v času božiča in za šego koledovanja, ki je še danes poznana. Tretje ime poznano vsem Slovanom je kračun, ki po prvi teoriji pomensko pomeni "kratki". V Sloveniji se je spomin na praznik kračuna ohranil med drugim v priimkih. Druga teorija izvora imena kračun pravi, da pomeni "prihod", kar ustreza latinskemu "adventus"[5]. Drugo ime, ki je poznano Slovanom je ščodry večer[6] (v različnih oblikah pri vzhodnih in zahodnih Slovanih) v pomenu radodarni ali velikodušni večer.

V Skandinaviji so severnjaki (Skandinavci) slavili Yule oz. zimski solsticij, in sicer vse od 21. decembra ter skozi ves januar. Očetje in sinovi so kot priznanje, da se je sonce naposled vrnilo, nanosili drv in kuriva, ki so jih potem seveda sežgali. Ljudje so se nato gostili in praznovali vse dotlej, dokler ni ogenj dogorel oz. je zmanjkalo kuriva, kar je včasih trajalo tudi do 12 dni. Severnjaki so verjeli, da vsaka iskra ognja predstavlja novega pujska ali telička, ki se bo skotil v prihajajočem letu.

Konec decembra je bil idealen čas za praznovanje v drugih predelih Evrope. V tem času leta so zaklali večino živine, ki jim je tako pozimi ne bi bilo treba krmiti. Za mnoge je to bil edini čas v letu, ko so imeli na razpolago zaloge svežega mesa. Poleg tega je to bil tudi čas, ko je večina vina in piva, ki so ga proizvedli čez leto, fermentirala in so ga končno lahko zlili po žejnih grlih.

V Nemčiji so ljudje v času praznika sredi zime častili poganskega boga Odina. Ljudje so se tega boga nadvse bali, saj so verjeli, da je ponoči na svojih "preletih" opazoval ljudi in se potem odločal, koga bo nagradil in koga kaznoval. Zaradi njegove nočne prisotnosti so mnogi raje ostajali v varnem zavetju svojih hiš.[7]

******************************************

8. december

Vsebino današnjega slovesnega praznika razlaga mašni hvalospev, v katerem Cerkev poje Bogu zahvalo s temi besedami: »Devico Marijo si obvaroval vsakega madeža izvirnega greha in obdaril s polnostjo svoje milosti. Tako si pripravil vredno mater svojemu Sinu ter v njej naznačil začetek Cerkve, njegove svete in brezmadežne neveste.« Resnica o Marijinem brezmadežnem spočetju – o tem, da je bila od prvega trenutka svojega zemeljskega bivanja (to je od spočetja) obvarovana slehernega madeža izvirnega greha – je božje ljudstvo v Cerkvi priznavalo od vsega začetka, izoblikovala pa se je postopoma. Papež Pij IX. je povzel to stoletno vero, ko je 8. decembra 1854 razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju. To besedilo se glasi: »Da je bila blažena Devica Marija v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in predpravici, ki jo je podelil vsemogočni Bog z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, odrešenika človeškega rodu – to je od Boga razodet nauk in ga morajo zato vsi verniki trdno in stanovitno verovati.« 

BrezmadeznaGlede Marijinega brezmadežnega spočetja sta bili v krščanstvu vedno živi dve misli, ki družita v sebi to versko resnico: misel o najpopolnejši svetosti Jezusove deviške Matere in misel o novi, boljši Evi, ki je sveta in brezmadežna, kakršna je bila Eva pred izvirnim grehom. Spomin na dan, ko je sveta Ana spočela preblaženo devico Marijo, Jezusovo mater, so v vzhodni Cerkvi obhajali že v 8. stoletju. Na Zahodu se je praznik pojavil v 9. stoletju in sicer najprej na jugu Italije. Od tam se je praznovanje širilo po drugih deželah Evrope, hitreje v drugi polovici 13. stoletja po zaslugi blaženega Janeza Dunsa Scota, ki je jasno učil, da je Bog Marijo "z ozirom na Kristusovo zasluženje tako rekoč prestregel, da niti za trenutek ni bila potegnjena v prepad greha, ampak je bila že v prvem trenutku obdarjena z nadnaravno svetostjo".

Praznik Marijinega brezmadežnega spočetja se v vesoljni Cerkvi obhaja od leta 1708, ko ga je zaukazal papež Klemen XI. Datum je bil določen z ozirom na 8. september, ko obhajamo spomin rojstva Device Marije – med obema praznikoma je devet mesecev.

V slovenskih krajih so ta praznik obhajali že mnogo prej kakor v Rimu. Najstarejša priča za to je kodeks cistercijanskega samostana v Kostanjevici iz prve polovice 14. stoletja. Naš rojak Janez Ludovik Schonleben, je v svoji knjigi Deviška palma, ki je izšla leta 1671, zapisal: »Moja domovina, vojvodina Kranjska, šteje nad 300.000 prebivalcev. Med to množico ne bi našel nikogar, ki bi nasprotoval nauku o brezmadežnem spočetju ...« Zato ni čudno, da je mariborski škof blaženi Anton Martin Slomšek ob razglasitvi verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju, vernikom zapisal: »Veselo novico vam oznanjam, ki bo večno slovela ... v čast in hvalo Bogu in Mariji, pa tudi nam, vernim otrokom Marije v tolažbo«. To resnico je potrdila Marija sama v svojih prikazovanjih Bernardki v Lurdu leta 1858. To resnico so v srcih vernih ljudi, mladih deklet in fantov, gojile Marijine kongregacije ali družbe, ki so blagodejno pospeševale duhovno rast po vseh župnijah na Slovenskem.  (vir: Ognjišče)

* * *

V Katoliški cerkvi 30. novembra praznujemo god sv. Andreja, apostola in mučenca.

Apostol Andrej je bil prvi od dvanajstih Jezusovih apostolov, doma iz Betsajde ob Genezareškem (Galilejskem) jezeru, po poklicu ribič. Rojen je bil ok. leta 6 pr. Kr., umrl pa je 30. novembra ok. leta 60 po Kr. v Patrasu v Grčiji.

Po krščanskem izročilu je bil starejši brat apostola Petra in prvi od učencev, ki jih je Jezus osebno poklical. Njegovo pravo ime (hebrejsko ali aramejsko) ni znano, Andrej pa je verjetno grški prevod njegovega imena ali njegov vzdevek (iz grškega Andreas, t. j. možati, ki izvira iz besede andros in pomeni mož, moški). Evangeliji Andreja v času Jezusovega javnega delovanja omenjajo ob treh priložnostih: ko so bili Peter, Andrej in Jakob z Jezusom na Oljski gori (Mr 13,3–13), ko je Jezus pomnožil kruh in ribi in nasitil pet tisoč mož (Jn 6,1–14) ter ko so pogani (Grki) hoteli videti Jezusa (Jn 12,20–26).

Po Jezusovi smrti apostola Andreja v Svetem pismu skorajda ne najdemo več, na osnovi drugih zgodovinskih virov pa sklepajo, da je poučeval po Mali Aziji, v Grčiji in ob Črnem morju. Po nekaterih virih naj bi prišel celo do reke Volge. Na stara leta je bil škof v grškem mestu Patras, kjer je med preganjanjem rimskega cesarja Nerona prišel pred sodišče (ok. leta 60 po Kr.). Po običaju je bil obsojen na smrt na križu, postavljenem v obliki črke X. Njegovo smrt omenja spis z naslovom Trpljenje (Passio), ki navaja, da so ga križali v grškem mestu Patras. Že od prvih stoletij Andrejev god (po julijanskem in gregorijanskem koledarju) praznujejo 30. novembra, kar je verjetni dan njegove smrti.

Relikvije apostola Andreja so leta 357 iz Patrasa prenesli v Carigrad, med četrto križarsko vojno (1204) so jih prepeljali v Amalfi, od tam pa v Rim. Med tretjim zasedanjem drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962–1965) je papež Pavel VI. leta 1964 relikvije sv. Andreja vrnil Grški pravoslavni Cerkvi. Od takrat jih hranijo v cerkvi sv. Andreja v Patrasu.

Sv. Andrej je zavetnik Grčije, Sicilije, Spodnje Avstrije, Romunije, Rusije, Škotske, Španije in Ukrajine, pa tudi ribičev in trgovcev z ribami, mesarjev, rudarjev, vrvarjev in nosačev vode. V ljudskih običajih je zavetnik proti protinu, bolečinam v grlu, krčem in rdečici ter priprošnjik za dobro poroko. Njegovi ikonografski atributi so poševno postavljen križ, dolga tunika in plašč, brez obuval ter knjiga in/ali napisni trak. V pravoslavju ga imenujejo tudi Andrej Prvopoklicani.

Češčenje sv. Andreja je na Slovenskem zelo razširjeno. Posvečenih mu je 45 cerkva, je pa tudi zavetnik mariborske nadškofije. (vir Katoliška cerkev)

Cerkveno leto se v Katoliški cerkvi sklene s praznikom Kristusa, Kralja vesoljstva, ki bo letos v nedeljo, 26. novembra.

Cerkev je Kristusa za kralja vesoljstva priznavala že v najzgodnejših veroizpovedih in s tem poudarjala, da ima Kristus kot Božji sin in Odrešenik sveta, zlasti po svojem vnebohodu najvišjo čast in oblast nad človeštvom in zgodovino.


Zgodovina praznika

Praznik Kristusa Kralja je leta 1925 uvedel papež Pij XI. (1922–1939). Uvedbi praznika pogosto pripisujejo naslednji zgodovinski pomen: Cerkev je v obdobju totalitarizmov želela utrditi Kristusov kraljevski status in tako relativizirati prizadevanja režimov, ki so si lastili absolutno oblast nad človekom in stvarstvom. Pred drugim vatikanskim cerkvenim zborom (1962–1965) je obstajalo pričakovanje, da bo cerkveni zbor Kristusovo kraljestvo razglasil za dogmo Cerkve, vendar se to ni zgodilo.

Po prenovi cerkvenega koledarja leta 1960 je bil praznik Kristusa Kralja opredeljen kot praznik prvega reda. Papež Pavel VI. (1963–1978) je z motu proprijem Mysterii Paschalis leta 1969 praznik preimenoval v praznik Našega Gospoda Jezusa Kristusa, kralja vesoljstva in določil nov datum na zadnjo nedeljo v cerkvenem letu. S tem je poudaril eshatološki pomen te nedelje in jo razglasil za slovesni praznik. Poudarjena sta bila pomen in vloga Jezusa Kristusa kot osrednje osebnosti v cerkvenem letu, ki je tesno povezana z bogoslužnim koledarjem Cerkve.

Verski pomen praznika

Božje kraljevanje pomeni dokončno izpolnitev človekovega hrepenenja po Bogu in željo, da bi mogel biti združen in povezan z Bogom. To kraljevanje je presežen Božji dar. Ob dovršitvi sveta se bo Kristusovo gospostvo z njegovim drugim prihodom razodelo v dokončnem odrešenju ljudi in v preoblikovanju ustvarjenega sveta. Drugi Kristusov prihod za kristjane ni razlog za strah in tesnobo, ampak predvsem povod za upanje, veselje in hrepenenje. Dnevi Kristusovega življenja nas spomnijo na Kristusovo darovanje za ljudi in njegovo poslanstvo na zemlji, praznik Kristusa Kralja pa na zgodovino odrešenja in (ne)vidno Božje delovanje v času.

Stanislav Kostka (umrl 1568)

13.november

Stanislav je bil iz sloveče rodbine Kostka, ki je v poljski državi zavzemala visoke službe in častna mesta. Rodil se je 28. oktobra 1550 na gradu Rostkow v Mazoviji, kjer je preživel prvih štirinajst let življenja. Šolal se je ob domačem učitelju. Nato je v spremstvu domačega učitelja skupaj s starejšim bratom Pavlom šel na Dunaj na jezuitsko gimnazijo. Prvo leto so stanovali v gimnazijskem internatu, potem pa je bil zavod ukinjen in šli so stanovat v hišo nekega protestanta. Brat Pavel je svobodo zlorabil tako, da je zahajal v slabo družbo in je zanemarjal študij, Stanislav pa je ostal zvest šolskemu delu in vzgoji svojega značaja. To bratu ni bilo po volji, saj je bil Stanislav zanj živi očitek njegove napačne poti. Stanislav je bratu govoril: »Živeti hočem, kakor je Bogu všeč, če je tebi, brat, všeč ali ne!« Pomoč je iskal v molitvi in v pogostem prejemanju obhajila: k obhajilu je hodil vsako nedeljo, kar je bilo v tistih časih nekaj posebnega. Bratovo življenje je bilo vedno slabše, zato je bil do Stanislava vedno hujši. Po treh letih šolanja na Dunaju je Stanislav sklenil, da vstopi v jezuitski red. Na Dunaju si ga niso upali sprejeti, ker so se bali mogočnega očeta, zato je Stanislav prek Nemčije zbežal v Rim, kjer ga je vrhovni voditelj reda, generalni provincial Frančišek Borgia, ki je tudi svetnik, sprejel za novinca v rimskem samostanu. Takle mlad fant, ki 1500 kilometrov dolgo pot naredi peš, si je mislil, pač že mora imeti trden redovniški poklic! Sedemnajstletni Stanislav se je zdaj počutil resnično srečnega. Očetu je sporočil, kje je, in prosil ga je, naj izreče svoj pristanek, ker da bo potem mirnejši. Oče mu je najprej napisal zelo strogo pismo, v katerem mu je očital nehvaležnost. Stanislav je te očitke priznal za upravičene, toda očetu je pojasnil, da je ravnal tako, ker se mu je zdelo, da mora predvsem spolnjevati božjo voljo. Ta krotki sinov odgovor je očeta razorožil in dal mu je svoj pristanek in blagoslov.

Stanislav-KostkaMladi novinec je bil vsem vzor: bil je pobožen, v molitvi kakor zamaknjen, med tovariši veder, sproščen, vesel, razigran, okoli sebe je izžareval čistost in vedrino. Vedno je bil pripravljen pomagati. »Obogati nas samo to, česar nam nihče ne more vzeti,« je dejal, ko so ga zaradi njegove dobrote hvalili. Posebno vneto je častil Mater božjo. V jezuitskem redu je bil dobrih devet mesecev, kajti že 15. avgusta 1568 je nenadoma zbolel in umrl v osemnajstem letu življenja. Že prej je napovedal, da bo praznik nebeške Matere obhajal pri njej. Leta 1726 je bil slovesno razglašen za svetnika, njegov god pa obhajamo 13. novembra. Sijaj njegove duše je privlačil okolico, ko je bil še živ, po njegovi smrti in poveličanju pa njegova privlačnost ne pozna meja.

Tudi prva slovenska gimnazija, Škofovi zavodi v Šentvidu nad Ljubljano, so nosili ime po njem. Zaradi svoje zvestobe študiju in resni samovzgoji velja Stanislav Kostka za zavetnika (dijaške) mladine. Nam je posebno ljub tudi zato, ker je slovanske krvi; slovanskih svetnikov pa v cerkvenem koledarju ni veliko.

Med Slovenci je zelo razširjeno ime Stanislav (Stanko, Stane, Stanislava, Stanka). Tisti, ki so pri krstu prejeli to ime, imajo za svojega nebeškega zavetnika današnjega svetnika ali Stanislava, škofa in mučenca, ki god uje 11. aprila. (vir: Ognjišče)

 

Martin

Martin Tourski, galsko-frankovski narodni svetnik, se je rodil okoli leta 316 v Panoniji (sedanji zahodni Madžarski). Njegovi starši so bili pogani, Martin je proti njihovi volji z dvanajstimi leti prosil za sprejem med katehumene. Na krst je moral čakati šest let. Pri petnajstih letih je stopil v državno vojsko in postal častnik gardne konjenice. Znana je zgodba o tem, kako je Martin nekega mrzlega zimskega dne pred mestnimi vrati v Amiensu presekal svoj častniški plašč in polovico dal od mraza prezeblemu beraču. Ponoči se mu je prikazal Kristus, ogrnjen s tem plaščem, in mu dal vedeti: vse, kar storite ubogim, storite meni.

Kakor hitro mu je bilo mogoče, se je Martin poslovil od cesarske službe in se napotil k škofu Hilariju v Poitiers. Tam je prejel nižje redove (prve stopnje do duhovništva), mašniško posvečenje pa je prejel nekaj let kasneje. Martin pa je želel živeti v samoti, zato si je zunaj mesta Poitiers postavil celico. Sčasoma so se mu pridružili mnogi učenci in tako je blizu mesta Tours zrastel samostan. Predstojnik Martin si je prizadeval svojo skupnost voditi k čim popolnejšemu posnemanju Kristusove ljubezni.

Leta 371 je bil izpraznjen škofijski sedež v mestu Tours. Verniki in duhovniki so za svojega novega škofa soglasno izvolili Martina. Od tedaj je bil Martin zvest in skrben pastir svoje črede. Ljudje so ga poznali in ljubili kot svojega očeta. Povsod so govorili o milostni moči njegovih čudežnih ozdravljenj, izganjanja hudih duhov in obujanja mrtvih.

Živo se je zavedal svoje apostolske naloge. Vedno je imel pred očmi zveličanje svojih vernikov in varovanje pravega nauka. Verno ljudstvo ga je kmalu po njegovi smrti 8. novembra leta 397 – začelo častiti kot svetnika. Bil je eden prvih svetnikov-nemučencev, ki mu je Cerkev priznala svetniško čast. Na tisoče cerkva, mest in gradov je dobilo svoje ime po njem. Njegov grob v Toursu je bila ena najbolj znanih božjih poti v srednjem veku.

Njegovo češčenje so zelo pospeševali benediktinski menihi med 7. in 10. stoletjem. Iz tega časa so tudi naše najstarejše cerkve, posvečene sv. Martinu: v ljubljanski škofiji jih je 41, v mariborski 16, v koprski 17. Te številke nam povedo, kako češčen je bil sveti Martin med našimi vernimi predniki. (vir Ognjišče)

Vsi sveti

1. november

Na današnji dan Cerkev že nad 1200 let obhaja praznik Vseh svetnikov. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali na 1. november, imamo že iz časa okoli leta 800. Od tam se je praznovanje preneslo v Francijo, Nemčijo in Španijo. Misel o prazniku vseh svetnikov – ne samo mučencev, ki so se jih spominjali že v prvih krščanskih stoletjih – je dobila oprijemljiv izraz, ko je papež Gregor III. okoli leta 740 pri sv. Petru v Rimu posvetil posebno kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, apostolom, mučencem in vsem svetnikom. Gregor IV. pa je leta 827 ukazal, naj se 1. novembra v vesoljni Cerkvi slovesno praznuje spomin vseh svetnikov. Kot razlog, zakaj je Cerkev uvedla ta praznik, navajajo predvsem dvoje. Prvi razlog je: število svetnikov je tako naraslo, da ni bilo več mogoče spominjati se vsakega posebej pri bogoslužju. Drugi razlog pa je ta: na praznik vseh svetnikov naj bi popravili, kar med letom na praznike svetnikov po nemarnosti opustimo.

Vsi svetiPraznik vseh svetnikov je predvsem praznik majhnih, preprostih, neznatnih svetnikov, ki so 'utonili' v množici svetih. Vsak dan v letu imamo na koledarju imena svetnikov, ki jih je Cerkev kot take uradno razglasila, danes pa se spominjamo: tistih milijonov mater, ki so se posvetile ob svojih otrocih in družinah, med štirimi stenami doma; tiste množice mož, ki so zvesto izvrševali svojo službo v tovarni, v pisarni, za prodajalno mizo, na polju; tistih številnih študentov in mladih delavcev, ki jih je Bog poklical sredi najlepših načrtov in sredi dela, pa so bili pripravljeni na srečanje z njim; tistih nepreglednih množic starih, zapuščenih, bolnih, hromih, naglušnih, slepih, zapostavljenih ljudi, ki so v preskušnjah dozoreli za nebesa; tistih živčnih ljudi, ljudi nagle jeze in z mnogimi slabimi lastnostmi, ki so si iz dneva v dan, od spovedi do spovedi, prizadevali, da bi popravili svoj značaj; tistih preprostih kmečkih duš, ki so živele povezane z Bogom in so brale njegovo pismo v lepoti sveta in so tako o njegovi dobroti vedele več kot učeni profesorji ... Med svetniki so tudi naši prijatelji, naši najožji sorodniki. Vsi tisti, ki so živeli v istem svetu kot mi in v enakih okoliščinah kot mi, pa so znali v vsem iskati in najti Boga.

Praznik vseh svetnikov je veliki dan vere, upanja in ljubezni. To ni 'dan mrtvih', kot je bilo napisano na naših koledarjih do nedavna (in je na nekaterih še!). To je dan živih, kajti Bog je zvest in trdno drži njegova obljuba: »Kdor v me veruje, bo živel, tudi če umrje!« Ti preprosti svetniki, ki so morda utonili v pozabo kmalu potem, ko so umrli in se umaknili iz človeške družbe, živijo. Človeške oči ne vidijo vsega. Ne vidimo Boga in ne vidimo veselja, ki ga je Bog naklonil svojim svetim. Vsi naši rajni, ki počivajo na pokopališčih in drugod v naročju zemlje, so bili ustvarjeni in krščeni zato, da bi postali svetniki. Ta pot je namenjena tudi nam, ki smo s krstom vstopili v občestvo svetih.

Praznik vseh svetnikov je naš skupni praznik, praznik velike krščanske družine. Danes se, kot poje Cerkev v hvalospevu tega slovesnega praznika, "radujemo poveličanja vseh svetih članov Cerkve in ob njihovem zgledu in priprošnji v veri potujemo obljubljeni sreči naproti".(vir Ognjišče)

* * * * * * * 

28. oktober

Starokrščansko izročilo ve povedati, da so nekateri apostoli po Jezusovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha oznanjali evangelij skupaj. Med te