Dobrodošli na spletni strani župnije Šempeter v S.d.
Zgodovina župnije
Župnija Šempeter v S.d. je bila že leta 1256 samostojna župnija. Cerkveno pravno je spadala v Oglejski patriarhat in s tem v zvezi pod stiški samostan. Cerkev Sv. Petra je bila po vsej verjetnosti prvotna župnijska cerkev - matica v Spodnji Savinjski dolini vse do 16. stoletja. V tem stoletju je cerkev izgubila svojo veljavo, ukinjena je bila župnija, postala je vikariat in pozneje celo podružnica. V Jožefinski dobi je dobila nazaj svoj status župnije.
Župnijska cerkev je prvotno bila zidana v gotskem slogu. V letih 1767 in 1880 sta cerkvi bili prizidani stranski kapeli. Razširjen je bil prezbiterij, ki je nadomestil preozkega gotskega. Tako prenovljeno cerkev je posvetil škof Slomšek leta 1860. V spomin na posvetitev je v steno vzidana spominska plošča. Cerkev je poslikana s freskami - v stari ladji, kapelah in v podaljšku so delo Jakoba Brolla iz leta 1893 - freske v prezbiteriju pa so delo Osvalda Biertija iz leta 1913.
Znamenitost v cerkvi: Gotski kip Matere z Jezusom imenovan tudi Sedeča Madona ali levja Marija, ker ima pri nogah leva, ki je še odmev romanskih in poznoromanskih levov in zmajev, ki so jih pod Marijinimi nogami spodbudile besede 90. psalma: ...in poteptal boš leva in zmaja.. Kip je iz leta 1320 in spada v sam vrh gotske umetnosti v Evropi. Je vpisan v register evropskega umetniškega sveta, kot neprecenljiv biser sakralne gotske umetnosti. "Je klasičen primer kiparskega ideala prve tretjine 14. stoletja....Stil šempetrske Madone je dozorel po sredini 13. stoletja v Franciji, v 14. stoletju pa je dosegel vrhunec" (K.D.)
Župnija je kmečko delavska, šteje nekaj več kot 3000 prebivalcev. Sestavljajo jo sedem vasi. Na severni strani župnije na obronkih vinorodnih Martjakov stoji evharistični križ. Na njem je letnica 1935 - 1994. Na praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi je telovska procesija iz Zaloga od Ramšakove kapele do križa, ki se zaključi s sveto maše
ALOJZIJEVA KAPELA
Kapela je bila zgrajena leta 1869 kot pokopališka kapela. Postavljena je bila na kraju, kamor bi se naj širilo pokopališče. V tem času so zgradili savinjsko železnico od Celja do Dravograda, ki je kapelo odrezala od pokopališča. Tako je kapela izgubila svoj namen. Bolj ali manj je samevala, v času bivše Jugoslavije je bila nacionalizirana in v njej so skladiščili gradbeni material. Popolnoma opustošena je - tik ob železnici - dajala klavrn videz. Zvonik se je podrl in uporabili so ga za čebelnjak. Leta 1991 je bila popolnoma obnovljena, postavljen je bil nov zvonik, obnovljen oltar (koliko ga je še ostalo) in uredila se je okolica.Slikar Pepelnik iz Velenja je naslikal oltarno sliko svetega Alojzija (200cmx120cm). V kapeli so vsako leto ob ponedeljkih šmarnice, ki so zelo dobro obiskane.
Približevali pa so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki so godrnjali: »Ta grešnike sprejema in z njimi jé.« Povedal pa jim je to priliko:Rekel je tudi: »Neki človek je imel dva sina. In mlajši izmed njiju je rekel očetu: ‚Oče, daj mi delež imetja, ki mi gre!‘ In razdelil jima je imetje. Malo dni zatem je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo in je tam z razuzdanim življenjem zapravil svoje imetje. Ko pa je vse potrošil, je v tistem kraju nastala huda lakota in je začel stradati. Šel je torej in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele in ta ga je poslal na svojo pristavo svinje past. In želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in rekel: ‚Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v izobilju, jaz pa tukaj od lakote ginem! Vstal bom in pojdem k svojemu očetu in mu porečem: Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj; nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin, sprejmi me kot katerega svojih najemnikov!‘ In je vstal ter šel k svojemu očetu. Ko pa je bil še daleč, ga je njegov oče zagledal in milo se mu je storilo; in pritekel je, ga objel in poljubil. Sin pa mu je rekel: ‚Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj; nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‘ Oče pa je velel svojim služabnikom: ‚Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite, in dajte mu prstan na roko in čevlje na noge; in pripeljite pitano tele in ga zakoljite in jejmo ter se veselimo; zakaj ta moj sin je bil mrtev in je oživel; je bil izgubljen in je najden.‘ In so se začeli gostiti. Njegov starejši sin pa je bil na polju. In ko se je (domov) gredé približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in vprašal, kaj bi to bilo. Ta mu je rekel: ‚Tvoj brat je prišel in tvoj oče je zaklal pitano tele, ker ga je spet zdravega dobil.‘ Ujezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je tedaj prišel ven in ga pogovarjal. Ta pa je očetu odgovoril: ‚Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza; pa meni nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je tvoje imetje zapravil s hotnicami, si mu zaklal pitano tele.‘ On pa mu je rekel: ‚Sin, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje. Gostiti se in razveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta tvoj brat mrtev in je oživel, je bil izgubljen in je najden.‘«
Lk 15,1-3.11-32
NAŠ BOG JE USMILJENI OČE
Današnja Božja beseda govori o odpuščanju. V prvem odlomku gledamo Boga, ki sklene, da bo odpustil prestopke in nezvestobo izraelskega ljudstva. V drugem odlomku pa beremo zgodbo o izgubljenem sinu. To priliko radi poslušamo in se skušamo poistovetiti z usmiljenim in ljubeznivim očetom. Prav je tudi, da se prepoznamo v vlogi enega od sinov. Oba sta bila daleč od pravega odnosa do življenja. Mlajši se je ravnal po načelu: »Uživaj, saj samo enkrat živiš!« Drugi pa je bil sicer priden, a ni dojel, da je ljubezen nad pravičnostjo in sleherno preračunljivostjo. Ljubezen je zastonj, je neskončen dar, sicer ne bi bila ljubezen. Zagotovo se moramo večkrat potrkati na prsi in reči: »Gospod, odpusti mi, nisem vreden tvoje ljubezni!«
»Danes sem z vas izbrisal egiptovsko sramoto,« je Jozue sporočil Božjo obljubo ljudstvu, ki je prispelo v obljubljeno deželo. Vas ni zadela egiptovska sramota, ampak smo se rodili z Adamovim grehom, ki nam je bil pri krstu izbrisan. Sedaj smo Božji otroci in se moramo potruditi, da z grehi tega privilegija ne izgubimo.
»Ta sprejema grešnike in jé z njimi,« so farizeji in pismouki očitali Jezusu. Govorili so resnico, a ta jih ni osvobajala, ampak je obsojala njihovo »pravičnost« in ozkosrčnost. Odrešenje ni prišlo za pravične in dobre, ampak za grešnike. Dobro je tako, sicer bi mi ostali za večno pogubljeni. Tako pa Jezus še vedno daje možnost, da se spreobrnemo in zaživimo novo življenje, kot je to storil izgubljeni sin. Prilika o izgubljenem sinu bi lahko nosila tudi naslov Prilika o dobrem Bogu. Od poslušalca zahteva odločitev: ali se bo veselil Božje dobrote ali pa bo ostal zakrknjen v svojem pravičništvu in zasmehoval spreobrnjene grešnike, jim ne privošči spreobrnjenja, sebe pa napuhnjeno hvalil. Mlajši sin v priliki se je z grehom tako uničil, da je postal lahko samo še svinjski pastir. To delo pa Postava prepoveduje (3Mz 11,7). Znašel se je vržen med pogane. Njegovega spreobrnjenja se starejši sin noče veseliti z drugimi. To je podoba pismoukov in farizejev. Oče, ki je podoba Boga, pa se prisrčno veseli spreobrnjenega grešnika. Gre mu naproti. Iskreno se spravita. Potrpežljivo prenaša tudi farizejske očitke starejšega sina. Jezus s to priliko razloži svojo ljubezen do grešnikov, da bi ga pismouki in farizeji lahko razumeli, če bi hoteli. To je pravzaprav prilika o dveh izgubljenih sinovih. Mlajši je grešnik enoumno. Zapade v najhujšo krizo, a se enoumno spreobrne. Pri starejšem sinu pa je vse dvoumno. Prefinjeno je zapleten v zlo in sam tega za nobeno ceno ne prizna. Torej ni bil izgubljen samo mlajši, ki je vse zapravil. Izgubljen je tudi ta, ki je vesten, priden, kajti nevoščljiv je zapravljivcu, ker mu je vse odpuščeno. Takega grešnika, ki prehodi bridko pot greha in pokore, ljudje opazijo. Teže pa opazijo grešnika v visokostni zlobi farizeja, ki bo do konca ostal na svojem položaju. Jezus je v priliki vrhunsko opisal stopnje procesa greha in spreobrnjenja. Sin od očeta zahteva denar.Človek od Stvarnika lahko brezobzirno in nehvaležno začne zahtevati vse zgolj za svoj zemeljski obstanek. Ko pa se približa smrt, se začne prepirati z Bogom, namesto da bi mislil na resničnost, da je srečanje z Bogom iz oči v oči že čisto blizu. Sin zapusti očeta in dom. Ko se človeku kopičijo v naročje zemeljske dobrine, se lahko zgodi, da Boga zapusti. Nič več ga ne potrebuje, ker na vse gleda z vidika sebičnosti in ne ljubezni. Zapade v ideologijo samozadostne morale, v kateri odkloni svojo odgovornost pred Bogom. Sin zapravi vse premoženje. Sebičnežu se lahko zgodi, da se mu upre vsak napor. Zahteva užitek takoj, neprestano dobro počutje. Tako njegova osebnost zgnije v lenobi. Premoženje zapravi in postane izvržek družbe. Berač. Sin hlapčuje v skrajni revščini, brez prihodnosti. Ko človek odvrže vsak napor, ga doleti najbolj naporno stanje na najnižji ravni. Nastopi dilema: obup ali spreobrnjenje. Sin obžaluje svoje grešno življenje in se sklene spraviti z očetom. Na dnu, kjer je človek brez moči, ga samo Bog še lahko reši. To je milostni trenutek, ko se človek želi celostno ločiti od svoje sebičnosti. Bogu se izroči z vsem bitjem. Za svoje grehe se želi pokoriti in škodo povrniti. Bog takemu človeku rad odpusti. Hude ovire pa mu postavlja farizejski človek, ki v svoji pravičniški drži o sebi previsoko misli in spreobrnjenemu ne privošči odpuščanja. S to priliko Jezus farizejskim ljudem priporoča, naj se veselijo z Bogom, če se izgubljenci spreobračajo. Samo tako se bodo mogli spreobrniti tudi sami.
God in praznik sv. Jožefa, moža Device Marije in Jezusovega skrbnika obhajamo 19. marca.
Kolikor je zanesljivo znanega o sv. Jožefu, je zapisano v evangelijih po Mateju in Luku (prim. Mt 1,1–2,23; Lk 1,5–2,52). Genealogija obeh evangelijev ga uvršča med potomstvo kralja Davida (prim. Mt 1,16; Lk 1,27). Čeprav je bil kraljevskega rodu, Jožef ni bil bogat. Po vsej verjetnosti je bil reven, kar je razvidno iz daru samo »dveh grlic ali dveh golobov« (Lk 2,24) ob Jezusovem darovanju v templju (bogatejše družine so bile po judovski postavi dolžne darovati več, prim. 3 Mz 12,8). Jožefova družina je izvirala iz Betlehema v Judeji, vendar se je on preselil v Nazaret v Galileji, kjer je opravljal tesarsko obrt. Jožef se v evangelijih zadnjič omenja ob Jezusovem obisku templja v starosti približno 12 let (prim. Lk 2,41–52). Predvidevamo, da je Jožef umrl že pred začetkom Jezusovega javnega delovanja. Ostale zgodbe v zvezi z njegovo osebnostjo (npr. njegova domnevna visoka starost in ovdovelost v času poroke z Marijo), nimajo realne zgodovinske osnove in so bile ustvarjene z namenom zadovoljiti ljudsko radovednost o podrobnostih iz njegovega življenja.
Evangeliji nam kljub skopim podatkom rišejo sorazmerno jasno podobo o Jožefovi osebnosti. Bil je zvest in potrpežljiv mož, pokoren Božji volji glede njegovega življenjskega načrta, ob čemer je sprejel tudi vse spremljajoče težave. Evangelist Matej ga imenuje »pravičen« (Mt 1,19), saj je dojel načrt, ki ga je imel Bog z Marijo, in se zavestno vključil vanj tako, da je sprejel, zaščitil in poskrbel za svojo družino.
Jožef je zavetnik umirajočih, saj je ob predpostavki, da je umrl pred začetkom Jezusovega javnega delovanja, umrl v družbi Jezusa in Marije, kar za kristjane predstavlja idealen način, kako zapustiti zemeljsko življenje. Jožef je zavetnik očetov, obrtnikov, delavcev in krščanskih družin.
Leta 1870 je papež Pij IX. (1846–1878) sv. Jožefa uradno razglasil za zavetnika vesoljne Cerkve, s čimer je izpostavil njegovo vlogo podpornika, zaščitnika in vodnika svete družine, ki se je razširila na celotno Cerkev. Ob tej priložnosti je 19. marec določil za njegov godovni dan. Papež Pij XII. (1939–1958) je dodal še praznik Jožefa delavca, ki ga praznujemo 1. maja in sovpada s civilnim praznikom dela.
Papež Janez Pavel II. (1978–2005) je leta 1989 objavil apostolsko spodbudo z naslovom Odrešenikov varuh (1989), v kateri je razmišljal o življenju in pričevanju sv. Jožefa. Sv. Jožef je zavetnik novomeške škofije.
Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je 1. maja 2021, na praznik sv. Jožefa delavca, poslala predsednikom škofovskih konferenc pismo o novih vzklikih v litanijah svetega Jožefa. To so naslednji: »Custos Redemptoris« (prim. sv. Janez Pavel II., apostolska spodbuda Redemptoris custos); »Serve Christi« (prim. sv. Pavel VI., homilija 19. 3. 1966, navedeno v Redempotoris custos št. 8 in Patris corde, št. 1); »Minister salutis« (sv. Janez Krizostom, navedeno v Redemptoris custos, št. 8); »Fulcimen in difficultatibus« (prim. Frančišek, Apostolsko pismo Patris corde, uvod); »Patrone exsulum, afflictorum, pauperum« (Patris corde, št. 5).
*************************************
Pepelnica – začetek postnega časa
Na pepelnico, ki jo letos obhajamo 5. marca, pričenjamo postni čas.
Čas štiridesetdnevnega posta traja od pepelnične srede do začetka večerne maše velikega četrtka. Na pepelnično sredo, ki povsod velja za dan strogega posta, je ob začetku postnega časa obred pepeljenja.
Posipanje s pepelom v znamenje kesanja in žalosti so poznali že Izraelci v stari zavezi. Ta obred se je ohranil vse do današnjih dni.
Na pepelnično sredo se obred pepeljenja opravlja po vseh cerkvah. Duhovnik verniku na glavo v obliki križa posuje blagoslovljen pepel, s čimer se navzven pokaže notranja pripravljenost vernikov za spreobrnjenje in poboljšanje življenja. Pri tem izgovarja besede »Spreobrni se in veruj evangeliju!« Ali pa: »Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš!«
Duhovniki in ostali bogoslužni sodelavci v postnem času nosijo bogoslužna oblačila v vijolični barvi. V tem času pri svetih mašah tudi ne pojemo aleluje.
»Spreobrni se in veruj evangeliju!« FOTO: Tatjana Splichal
Post, križev pot in sveta spoved
Post ni le premagovanje v jedi, ampak tudi izogibanje neprimernemu govorjenju in slabim navadam, prav pa je, da vključuje še odpoved dobrinam, ki jih namenimo tistim, ki so v stiski. Verniki se držimo posta vseh štirideset postnih dni, še posebej pa nam je kot strogi post zapovedan na pepelnico in na veliki petek.
Se postiš? No, potem pa nahrani lačne, daj piti žejnim, obišči bolne, ne pozabi zapornikov, usmili se mučenih, potolaži žalujoče in solzne, bodi usmiljen, ponižen, prijazen, miren, potrpežljiv, sočuten, odpuščajoč, spoštljiv, resnicoljuben in pobožen, tako da bo Gospod lahko sprejel tvoj post in ti v polnosti naklonil sadove pokore. Post za telo je hrana za dušo. (sv. Janez Krizostom)
V ljudski pobožnosti so se v preteklosti razvile pobožnosti križevega pota (ob postnih petkih), molitev žalostnega dela rožnega venca, obešanje posebnega postnega prta in podobno, poleg teh zunanjih znamenj pa je Cerkev zelo poudarja tudi prejem odpuščanja pri zakramentalni spovedi.
Pomen postnega časa
Pepel je znamenje minljivosti, smrti in človekove krhkosti, saj se človek po smrti spremeni »v prah in pepel«. Zato pepljenje spremljajo duhovnikove besede: »Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš!« Vernemu človeku je pepel tudi znamenje pokore in prenovitve, zavedanja svoje majhnosti pred Vsemogočnim.
V svetopisemski govorici pepel pomeni minljivost in nevrednost. Obred pepeljenja in ves postni čas nas hkrati spominja, da bomo na koncu našega življenja s seboj odnesli samo tisto, kar smo storili za Boga in za svojega bližnjega.
Post očisti dušo, dvigne duha, podvrže meso duhu, naredi srce skesano in ponižno, razpiha oblake poželjivosti, pogasi ogenj strasti in prižge pravi plamen ljubezni. (sv. Avguštin)
Postni čas je spokorni čas in obdobje priprave na veliko noč. Kristjani v tem času pri bogoslužju več premišljujemo o pomenu Kristusovega trpljenja in njegove smrti na križu. Tudi Kristus se je pred nastopom javnega delovanja štirideset dni postil v puščavi, o čemer poročajo trije evangelisti: Matej, Marko in Luka.
Zadnji dve leti smo postni čas preživljali v znamenju epidemije koronavirusa, letošnji post bo v znamenju nove nadloge: vojne. »Kuge, lakote in vojske – reši nas, o Gospod!« starodavni vzklik, s katerim se verniki obračamo k Bogu, da bi odvrnil od nas te strahote. Zato je prav, da v postnem času več časa posvetimo molitvi, pogovoru z Bogom, saj nam Jezus zagotavlja, da molitev ne bo zaman in naj se je ne naveličamo.
*****************************************
Sveti Matija, apostol
24.2.2025
Foto: splet
V Sloveniji 24. februarja praznujemo god sv. Matija, apostola. Drugod njegov god praznujejo 14. maja.
Potem ko jih je na nesrečen način zapustil Jezusov izdajalec Juda Iškarijot, so apostoli, da bi dopolnili apostolski zbor, izmed dvainsedemdesetih učencev, ki so tudi spremljali Jezusa, izbrali dva najprimernejša kandidata. Pogoja sta bila: da je bil med Jezusovimi učenci od začetka njegovega javnega delovanja ter da je videl vstalega Gospoda. Žreb, za katerega so se apostoli odločili, je bil naklonjen Matiju. To, kar je zapisano ob njegovi izvolitvi, je tudi vse, kar vemo o tem »nadomestnem apostolu«.
Legende in razna izročila pa govorijo, da je bil rojen v Betlehemu pobožnim in bogatim staršem, ki so ga še mladega dali v šolo starčku Simeonu v Jeruzalem. Kot deček naj bi bil v družbi tistih pastirjev, katerim je angel oznanil Jezusovo rojstvo. Pozneje se je Jezusu pridružil in bil eden izmed dvainsedemdesetih učencev, ki jih je Jezus »poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je hotel sam priti«.
Odlikovali naj bi ga predvsem dve kreposti: ponižnost in ljubezen. O njegovem poznejšem delovanju govorita dva apokrifna spisa: Dejanja Andreja in Matija ter Evangelij po Mateju; oba so si izmislili krivoverci. Bolj stvarna so nekatera druga izročila. Tako Zlata legenda pripoveduje, da je misijonaril v Makedoniji, kjer je storil veliko čudežev in nazadnje umrl kot mučenec. Po drugih virih pa naj bi oznanjal krščanstvo najprej v Judeji, nato pa v Etiopiji, kjer je ustanovil tudi škofijo. Na mučeniško smrt naj bi ga obsodil veliki duhovnik Anan II., ki je dal umoriti tudi Jakoba mlajšega: najprej so ga pobili s kamenjem, nato pa obglavili s sekiro.
Rodil se je v 1. stoletju Betlehemu, umrl pa mučeniške smrti v Etiopiji okrog leta 63.
Upodobitve: upodabljajo ga kot apostola s knjigo in svitkom, tudi s čelado, kamni, najpogosteje pa z mečem oziroma helebardo (tudi sekiro ali sulico).
»Predlagali so dva, Jožefa, ki se je imenoval Barsaba, z vzdevkom Just, in Matija … In žrebali so zanju, žreb pa je določil Matija, in pridružili so ga enajstim apostolom« (Apd 1, 23.26).
Vir: Družina
*****************************
Teden molitve za edinost kristjanov 2025: »Veruješ to?« (Jn 11,26)
Od 18. do 25. januarja bo v Sloveniji potekal Teden molitve za edinost kristjanov 2025 pod geslom »Veruješ to?« (Jn 11,26).
»Verovati v Kristusa pomeni hoteti edinost,« je zapisal sveti papež Janez Pavel II., ki je odšel od nas pred dvajsetimi leti (2005). »Hoteti edinost« pa pomeni moliti in delati za ta veliki cilj. Zato tudi letos obhajamo teden molitve za edinost, kakor je naša navada vse od leta 1968 naprej, torej že 57 let.
V letu 2025 kristjani obhajamo 1.700. obletnico prvega vesoljnega cerkvenega zbora (koncila), ki se je sestal leta 325 v Niceji blizu Carigrada. Katoličani hkrati praznujemo redno sveto leto. Obletnica je priložnost, da kristjani vnovič skupaj izpovemo nicejsko-carigrajsko veroizpoved (mašno vero), ki so jo sestavili na prvem koncilu in dopolnili na naslednjem (Carigrad 381), da o njej premišljujemo in se zanjo Bogu zahvaljujemo. Gre za svetinjo, za našo skupno dediščino, za veroizpoved ki je vsem kristjanom skupna.
Vesoljni cerkveni zbor v Niceji je tudi določil, kako naj se izračunava datum praznovanja velike noči, namreč na nedeljo po prvi pomladanski polni luni. Vzhodne cerkve se večinoma držijo julijanskega koledarja in jo obhajajo navadno en teden kasneje, včasih pa tudi štiri ali pet tednov kasneje kot zahodne cerkve. Po srečnem naključju pa bomo letos praznovali na isto nedeljo (20. aprila). Papeževa želja in tudi želja vzhodnih cerkva je, da bi skupni datum končno postal stalna praksa. Predlaga, da bi ta skupni stalni datum bila druga nedelja v aprilu.
Osrednji svetopisemski odlomek tedna molitve za edinost je pripoved o obuditvi Lazarja od mrtvih (Jn 11,17-27). Jezus se razodene kot »vstajenje in življenje« in Lazarjevi sestri Marti postavi vprašanje: »Veruješ to?«Zastavlja ga tudi nam in vsem kristjanom, zato so ga izbrali za letošnje geslo. V pripravi je sodelovala ekumenska meniška skupnost Bose v Severni Italiji.
Praznik Gospodovega razglašenja (epifanije) ali praznik sv. treh kraljev v Katoliški Cerkvi praznujemo 6. januarja.
Praznik Gospodovega razglašenja se v zahodni tradiciji imenuje tudi praznik sv. treh kraljev, s čimer je izraženo vsebinsko dopolnjevanje. Trije kralji (trije modri) podajajo bolj nazorno in živo predstavo o častilcih iz poganskih krajev, ki so prišli pozdravit in molit novorojenega Odrešenika.
Praznik so poleg 25. decembra (božič, praznik Jezusovega rojstva) uvedli na začetku četrtega stoletja in sicer najprej na Vzhodu in nato še na Zahodu. Z besedo epifanija so začeli označevati predvsem prihod modrih z Jutrovega (Vzhoda), saj pomeni prikazanje oz. razglašenje. Obisk modrih je opisan v Matejevem evangeliju (prim. Mt 2,1–12). Pisec omenjenega evangelija ne navaja števila oseb, pač pa pravi, da so prinesli trojen dar: zlato, kadilo ter miro in od tod tudi sklep, da so bili darovalci trije. Njihova imena v evangeliju niso zapisana, v različnih inačicah pa so znana iz treh legend. Imena iz zadnje so se razširila na Zahodu in se glasijo: Gašper, Miha in Boltežar.
Jezus se je najprej razodel pastirjem, nato pa kljub svojemu uboštvu in nebogljenosti tudi trem zastopnikom poganskih narodov. Modri so namreč že v prvi Cerkvi veljali za predstavnike poganskega sveta, saj so bili v njih na nek način h Kristusu pritegnjeni vsi narodi zemlje. To pomeni tudi začetek misijonskega poslanstva Cerkve. Modre je po izročilu in svetopisemskem besedilu vodila zvezda, ki jih je privedla k Jezusu. Jezusa so molili in ga priznali za mesijanskega kralja ter ga »razglasili« med svojimi rojaki.
Večer pred praznikom je po izročilu tretji sveti večer (prvi je pred božičem, drugi pa na silvestrovo pred novim letom), zato je na Slovenskem v navadi kropljenje z blagoslovljeno vodo in kajenje s kadilom po vseh prostorih hiše, na vhodna vrata pa se napiše začetnice imen treh kraljev z letnico novega leta: 20 + G + M + B + ... .
Božični čas je podaljšani spomin božjega, deviškega in odrešiteljskega materinstva Nje, katere brezmadežno devištvo je svetu podarilo Odrešenika. Zares, ko Cerkev na božični praznik moli Odrešenika, časti tudi njegovo slavno Mater ... V prenovljeni ureditvi božične dobe je treba obrniti pozornost javnosti na novo vpeljani praznik božje Matere. To slavje, po starodavnem bogoslužnem izročilu mesta Rima določeno na dan 1. januarja, proslavlja Marijin delež pri skrivnosti odrešenja in poveličuje dostojanstvo, ki iz tega deleža izhaja za sveto Mater, ki nam je dala Začetnika življenja. Vrh tega imamo ugodno priložnost, da se ponovno poklonimo novorojenemu Knezu miru, poslušamo veselo sporočilo angelov in da po posredovanju Kraljice miru prosimo Boga za veliki dar miru. V ta namen smo določili dan 1. januarja, ko srečno sovpadata osmi dan Gospodovega rojstva z začetkom leta, za 'svetovni dan miru'.« Tako je zapisal papež Pavel VI. v svoji apostolski spodbudi o Marijinem češčenju, objavljeni 2. februarja leta 1974.
Današnji praznik Marije, svete božje Matere je dejansko najstarejši Marijin praznik, podaljšanje božičnega praznika. Na krščanskem Vzhodu so ga obhajali že v 5. stoletju pod imenom Spomin Bogorodice in sicer takoj naslednji dan po božiču. Ko so ga prenesli tudi na Zahod, so ga obhajali 1. januarja, na božično osmino. Po zapisu evangelista Luka o izpolnitvi predpisa Mojzesove postave se je praznik imenoval Obrezovanje Gospodovo. Pokoncilske določbe o cerkvenem letu temu prazniku spet vračajo marijanski značaj, kar izraža že samo bogoslužno besedilo.
Marija je najtesneje povezana tako s skrivnostjo božjega učlovečenja kakor tudi s skrivnostjo človeškega odrešenja. V koncilski konstituciji o Cerkvi beremo: »Iz Marije si je božji Sin privzel človeško naravo, da bi s skrivnostmi svojega življenja na zemlji osvobodil človeka od greha.« Po Mariji se je izvršila tista 'čudovita zamenjava', o kateri pišejo stari cerkveni pisatelji: božji Sin je postal človek, da bi ljudje postali božji otroci.
Vera v Marijino božje materinstvo je bila v Cerkvi vedno živa. Apostolska vera, ki je nastala že v apostolskih časih, izpoveduje o Jezusu, da "je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Device Marije". Ko so cerkveni očetje govorili ali pisali o Mariji, so vedno učili, da je bila božja Mati in da je v sebi združevala devištvo in materinstvo.
Na začetku 5. stoletja je carigrajski škof Nestorij začel učiti, da Marije ne moremo imenovati Bogorodica (grško Theotokos). Trdil je, da Marija ni božja mati, je le mati človeka Kristusa, s katerim se je združila oseba Besede. Cerkveni zbor v Efezu leta 431 je razglasil versko resnico, da je Marija prava in resnična božja Mati. Razglasitev te verske resnice je verno ljudstvo pozdravilo z velikanskim veseljem.
Leta 1931, ob 1500-letnici efeškega koncila, je papež Pij XI. določil, naj se 11. oktobra vsako leto obhaja praznik Marijinega božjega materinstva. Po prenovljenem koledarju se te njene odlike spominjamo 1. januarja.
Ta praznik naj bi katoliške vernike spominjal na Marijino visoko čast in na njeno vlogo pri uresničevanju skrivnosti odrešenja. Vsebino tega praznika povzema današnje bogoslužje.
Cerkev pozna različne dobe, ki pomenijo poseben mejnik ali obdobje: osmino, ki pomeni osemdnevno praznovanje praznika (božiča in velike noči), tridnevnice in devetdnevnice, ki nas na poseben način pripravljajo na določene praznike. Med temi ima posebno mesto božična devetdnevnica.
Trajanje
Največkrat med nami nastane nekoliko zmede okoli vprašanja, kdaj se božična devetdnevnica sploh začne. Po Rimskem misalu in drugih bogoslužnih knjigah se božična devetdnevnica začne 17. decembra in sklene 24. decembra, ko zvečer več ne obhajamo devetdnevnice, ampak s prvimi večernicami in mašo svetega večera že vstopimo v božično praznovanje.
A to še vedno pomeni le sedem dni. Da pa bi čas priprave na božič kar najbolje izkoristili, se večinoma devetdnevnica začne že 16. decembra. Izraz devetdnevnica je tako torej predvsem simboličnega pomena in ne pomeni časovnega okvirja.
Obhajanje devetdnevnice
Predvsem v Sloveniji je obhajanje božične devetdnevnice združeno s sveto mašo, čeprav se ponekod obhaja kot posebno bogoslužje. Vsekakor je božična devetdnevnica izredno bogata in pomembno je, da ohranimo njene prvine.
To povabilo in celoten spev sicer ne izhaja iz svetopisemskih ali podobnih besedil, ampak povzema napovedi o rojstvu Mesija. Na poseben način je lep povzetek pričakovanja izraelskega ljudstva.
Spev, ki ga običajno pojemo kot psalm oziroma spev po berilu, temelji na knjigi preroka Izaija, ki je polna čudovitih podob in napovedi o Mesiju. Imenuje ga Emanuel – Bog z nami, ter ponavlja klic, naj Gospod več ne odlaša, ampak pride in reši svet.
Ta spev v šestih kiticah povzema glavne teme našega odrešenja ter poudari povezavo med Jezusovim učlovečnjem in smrtjo na križu. Kot izpovedujemo v veroizpovedi: ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes in se utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek.
Gre za sedem odpevov (antifon) k Marijinemu slavospevu (Magnificat), ki so glasbeno med najlepšimi deli devetdnevnice. Vsaka antifona nam predstavi nekoliko drugačno podobo Mesija: Modrost, Gospod, korenina Jesejeva, ključ Davidov, Vzhajajoči, Kralj narodov, Emanuel. Vsaka od teh podob ima močno simboliko v Stari zavezi ter je povezana s pričakovanjem obljubljenega Mesija. Sicer gre za glasbeni del, ki je sicer zelo zahteven, a izredno čudovit in namenjen izključno za posamezni dan devetdnevnice.
Zadnji del devetdnevnice se nato sklene s slovesnim Marijinim slavospevom, kot ga najdemo v evangeliju po Luku.
Duhovna priprava
Namen devetdnevnice je, da v sebi obudimo pričakovanje Jezusovega prihoda. Jezus sam je svoje učence opomnil, da so mnogi rodovi od Abrahama dalje željno pričakovali dan, ko bo prišel On – Odrešenik, pa jim to ni bilo dano. Naj nas prevzame lepota božične devetdnevnice in pustimo, da nas nagovori Božja beseda. Tako bomo v veselem pričakovanju in z dobro sveto spovedjo lahko v polnosti obhajali božične praznike.
Kralja, ki prihaja, pridite molimo!
**********************************
Adventni čas
1.12.2024
Foto - Družina
Čas duhovne in bogoslužne priprave na božič začenjamo s praznovanjem prve adventne nedelje, ki je letos 1. decembra, in ga sklenemo v tednu po četrti adventni nedelji na sveti večer, 24. decembra.
Za razliko od postnega časa, ki ga obhajamo kot pripravo na veliko noč in traja štirideset dni, adventni čas ni omejen na točno število dni.
Z adventnim časom v Katoliški Cerkvi začenjamo novo cerkveno leto in neposredno pripravo na božič. Gospodovo rojstvo in prazniki, ki mu sledijo (sv. trije kralji ali obisk treh modrih, Jezusov krst ter Gospodovo darovanje v templju ali svečnica), so priložnost za poglobitev vere. Veselje ob Novorojenem pomeni veselje ob novem življenju in lahko simbolično nagovarja tudi k radosti nad lastnim življenjem.
Simbolika rojstva in novega začetka je vtkana v potek celotnega cerkvenega leta. Dogodki ne pomenijo le spominjanja preteklih Božjih del v zgodovini odrešenja (o čemer poroča Sveto pismo) in poti skozi galerijo svetnikov, ampak tudi aktualizacijo Božjih sporočil za sedanji trenutek. Na večja praznovanja se kristjani pripravljamo v posebnih »pripravljalnih« časih (z adventnim časom na božič, s postom na veliko noč). K zunanjim in materialnim pripravam na cerkvene praznike sodi tudi duhovna priprava v osebni molitvi in duhovni poglobitvi, kar lahko vključuje prejem zakramenta sprave, razne odpovedi, post, dobra dela ali miloščino.
Latinska beseda adventus pomeni prihod. Poznamo dva Gospodova prihoda. Gospod je prvikrat na svet prišel kot človek, rojen iz Device Marije, njegov drugi prihod pa pričakujemo na sodni dan. Kristjani verujemo v Gospodovo nevidno prihajanje v srca ljudi po delovanju Svetega Duha oziroma v skrivnostno Božjo navzočnost v srcu vsakega človeka, kar lahko razumemo in dojemamo samo v moči vere.
Adventni čas ima dvojen značaj: je čas priprave na slovesno praznovanje Gospodovega rojstva, 25. decembra, hkrati pa je to čas, ko nas spominjanje usmerja k pričakovanju drugega Kristusovega prihoda ob koncu časov.
Znamenje zunanje priprave na božič je adventni venec. Tradicionalno se pri nas v cerkvah in po domovih pripravljajo adventni venci s štirimi svečami. Naraščanje luči simbolizira rast dobrega v življenju.
Razlaga simbolike adventnega venca Adventni venec je iz rastlinja spleten venec s štirimi svečami, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje. Kot okras in liturgični simbol adventnega časa, prevzet od germanskih narodov, se je v Sloveniji uveljavil v osemdesetih letih 20. stoletja. Večji venec s štirimi svečami visi ali je postavljen v cerkvah na vidnem mestu v prezbiteriju, vsako adventno nedeljo pa na njem prižgejo dodatno svečo.
**********************************
God apostola Andreja - 30.11.2024
Upodobitev apostola Andreja v baziliki sv. Petra v Rimu - Foto: SŠK
V Katoliški Cerkvi 30. novembra praznujemo god sv. Andreja, apostola in mučenca.
Apostol Andrej je bil prvi od dvanajstih Jezusovih apostolov, doma iz Betsajde ob Genezareškem (Galilejskem) jezeru, po poklicu ribič. Rojen je bil ok. leta 6 pr. Kr., umrl pa je 30. novembra ok. leta 60 po Kr. v Patrasu v Grčiji.
Po krščanskem izročilu je bil starejši brat apostola Petra in prvi od učencev, ki jih je Jezus osebno poklical. Njegovo pravo ime (hebrejsko ali aramejsko) ni znano, Andrej pa je verjetno grški prevod njegovega imena ali njegov vzdevek (iz grškega Andreas, t. j. možati, ki izvira iz besede andros in pomeni mož, moški). Evangeliji Andreja v času Jezusovega javnega delovanja omenjajo ob treh priložnostih: ko so bili Peter, Andrej in Jakob z Jezusom na Oljski gori (Mr 13,3–13), ko je Jezus pomnožil kruh in ribi in nasitil pet tisoč mož (Jn 6,1–14) ter ko so pogani (Grki) hoteli videti Jezusa (Jn 12,20–26).
Po Jezusovi smrti apostola Andreja v Svetem pismu skorajda ne najdemo več, na osnovi drugih zgodovinskih virov pa sklepajo, da je poučeval po Mali Aziji, v Grčiji in ob Črnem morju. Po nekaterih virih naj bi prišel celo do reke Volge. Na stara leta je bil škof v grškem mestu Patras, kjer je med preganjanjem rimskega cesarja Nerona prišel pred sodišče (ok. leta 60 po Kr.). Po običaju je bil obsojen na smrt na križu, postavljenem v obliki črke X. Njegovo smrt omenja spis z naslovom Trpljenje (Passio), ki navaja, da so ga križali v grškem mestu Patras. Že od prvih stoletij Andrejev god (po julijanskem in gregorijanskem koledarju) praznujejo 30. novembra, kar je verjetni dan njegove smrti.
Relikvije apostola Andreja so leta 357 iz Patrasa prenesli v Carigrad, med četrto križarsko vojno (1204) so jih prepeljali v Amalfi, od tam pa v Rim. Med tretjim zasedanjem drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962–1965) je papež Pavel VI. leta 1964 relikvije sv. Andreja vrnil Grški pravoslavni Cerkvi. Od takrat jih hranijo v cerkvi sv. Andreja v Patrasu.
Sv. Andrej je zavetnik Grčije, Sicilije, Spodnje Avstrije, Romunije, Rusije, Škotske, Španije in Ukrajine, pa tudi ribičev in trgovcev z ribami, mesarjev, rudarjev, vrvarjev in nosačev vode. V ljudskih običajih je zavetnik proti protinu, bolečinam v grlu, krčem in rdečici ter priprošnjik za dobro poroko. Njegovi ikonografski atributi so poševno postavljen križ, dolga tunika in plašč, brez obuval ter knjiga in/ali napisni trak. V pravoslavju ga imenujejo tudi Andrej Prvopoklicani.
Češčenje sv. Andreja je na Slovenskem zelo razširjeno. Posvečenih mu je 45 cerkva ter je zavetnik mariborske nadškofije.
Zbigniewa Kotyłły, sv. Janez Pavel II. (Lublin, Poljska)
V Katoliški cerkvi 22. oktobra praznujemo god svetega Janeza Pavla II., ki je bil papež med leti 1978 in 2005 ter 263. naslednik apostola Petra.
Karol Jozef Wojtyla se je rodil 18. maja 1920 v Wadowicah na Poljskem. Škofovsko posvečenje je prejel leta 1958. Za papeža je bil izvoljen 16. oktobra 1978 in je tako postal 264. papež oziroma 263. naslednik apostola Petra v zgodovini Katoliške Cerkve. Slovenijo je obiskal dvakrat: prvič od 17. do 19. maja 1996, ko je obiskal vse tri (takratne) škofije in se je z verniki srečal v Stožicah v Ljubljani, Postojni in Mariboru; drugič pa 19. septembra 1999, ko je v Mariboru za blaženega razglasil škofa Antona Martina Slomška (1800–1862).
Postopek za njegovo beatifikacijo se je izjemoma začel že pred iztekom predpisanega petletnega roka po njegovi smrti. Med letoma 2005 in 2007 je potekal škofijski postopek (vključno s postopki po drugih škofijah, kjer je Wojtyla živel in delal) za ugotovitev njegovih kreposti in čudežev. Leta 2009 je medicinska komisija pri Kongregaciji za zadeve svetnikov že ugotovila čudežno ozdravitev Parkinsonove bolezni pri redovnici Marie Simon-Pierre. Na tej osnovi je komisija kardinalov omenjene Kongregacije 11. januarja 2011 soglasno sprejela mnenje medicinske stroke ter ozdravitev potrdila za čudežno. Papež Benedikt XVI. je 14. januarja 2011 dovolil objavo odlokov o potrditvi čudežnega ozdravljenja na priprošnjo Božjega služabnika papeža Janeza Pavla II. Za blaženega je bil 1. maja 2011 razglašen na trgu sv. Petra v Vatikanu, papež Frančišek pa ga je skupaj z blaženim papežem Janezom XXIII. 27. aprila 2014 razglasil za svetnika.
Janez Pavel II. je v času svojega pontifikata opravil 146 pastoralnih obiskov po Italiji in 104 mednarodna apostolska potovanja. Napisal je 14 okrožnic, 15 apostolskih spodbud, 11 apostolskih konstitucij in 44 apostolskih pisem. Na več kot 1160 splošnih avdiencah ob sredah se je srečal s približno 17,6 milijona vernikov, kamor je treba prišteti še posebne avdience in maše, ki se jih je samo v jubilejnem letu 2000 udeležilo več kot 8 milijonov ljudi. Opravil je 38 uradnih obiskov pri političnih oblasteh ter imel 737 zasebnih avdienc s predsedniki držav ter 245 avdienc s predsedniki vlad.
**************************************
Sv. Luka, evangelist
18.10.2024
V Katoliški cerkvi 18. oktobra praznujemo god svetega Luka evangelista.
Sveti Luka je svetnik, ki je po starem krščanskem izročilu napisal dve pomembni novozavezni knjigi: Evangelij po Luku in Apostolska dela. Njegovo ime se glasi v hebrejščini לוקא [Luka], v grščini Λουκᾶς [Lukas]. Slovensko ime Luka je praktično enaka izvirni obliki, v starejših prevodih Svetega pisma pa srečamo tudi obliko Lukež, ki izvira iz grščine.
Luka je bil doma iz Antiohije, po rodu je bil Grk (ali po nekaterih virih Sirijec), po poklicu je bil zdravnik. Precej časa je oznanjal krščanstvo skupaj s svetim Pavlom – spremljal ga je na vseh pomembnejših potovanjih in je skupaj z njim prišel tudi v Rim. Iz uvodnih besed Lukovega evangelija se da sklepati, da Luka ni bil priča dogodkom, ki jih je opisal v evangeliju. To pomeni, da se je krščanski skupnost pridružil šele nekoliko pozneje. Pač pa v Apostolskih delih najdemo več odstavkov napisanih v prvi osebi množine, iz česar lahko sklepamo, da je te dogodke pisec res sam doživel.
V pripovedi o dveh mladeničih, ki sta na poti v Emavs srečala in po lomljenju kruha spoznala vstalega Gospoda, Luka z imenom omenja samo enega, Kleofa, ime drugega pa zamolči. Papež Gregor Veliki z veliko verjetnostjo ugotavlja, da zato, ker je bil to on sam. V svoji skromnosti se namreč ni želel izpostavljati.
Luka je bil visoko izobražen Grk, zdravnik po poklicu, zato ni čudno, da je evangelij, ki ga je napisal, namenjen Grkom. Kot zdravnik je imel globoko razvit čut za bolnike, zato Jezusa predstavi predvsem s te plati: kot telesnega in dušnega zdravnika.
Z Marijo se je večkrat srečal v Janezovi hiši, kjer mu je pripovedovala o Jezusovem rojstvu in njegovih otroških letih. Luka jo je ob teh obiskih večkrat slikal – od tu izhaja legenda, da je on avtor Marijine podobe (Salus populi romani, Zdravje rimskega ljudstva), ki jo danes častijo v cerkvi Marije Snežne v Rimu. Nekaj njegovih slik naj bi se (po izročilu) ohranilo do današnjih dni: Črna Marija iz Częstochowe na Poljskem, Carigrajska Mati Božja v baziliki svete Justine v Padovi ter Milostna Mati Božja na Trsatu. Kakorkoli že, gotov pa je res, da je Luka Mariji in Jezusu naslikal najlepšo podobo prav v svojem evangeliju.
Njegov razpoznavni znak na slikah je vol. Takšnega najdemo na steni poslopja v Žički kartuziji. Luka velja za zavetnika zdravnikov, kirurgov, slikarjev, zlatarjev, kiparjev, vezilcev (čipkaric), stekloslikarjev in na sploh krščanske umetnosti. Je tudi zavetnik knjigovezov, notarjev, pa tudi živine, mesarjev. Kot vremenski zaščitnik je povezan z mnogimi vremenskimi reki.
21. septembra praznujemo god sv. Mateja, apostola in mučenca.
Ta dan se pri maši bere odlomek iz evangelija po Mateju, ki pripoveduje, kako je Jezus tega apostola poklical in kako je ta takoj pustil svojo službo in šel za njim. Za stare cerkvene očete je bila stvar preprosta: prvi evangelij je napisal apostol Matej. Sodobni razlagalci Svetega pisma pa pravijo, da pisca tega evangelija ne smemo enačiti s cestninarjem Matejem, ki ga je Učitelj iz Nazareta poklical med svoje izbrane učence – apostole. Evangelista Marko in Luka, ki sta tudi zabeležila ta dogodek, poklicanega cestninarja imenujeta Levi, Marko pa dodaja še ime njegovega očeta – Alfej. Danes je med strokovnjaki skoraj soglasno prepričanje, da je Matejev evangelij zapis ustne kateheze apostolov, zlasti apostola Petra, katerega je okoli leta 80 opravil izobražen Jud, ki je bil postal kristjan.
Preden ga je Gospod poklical, je Matej–Levi opravljal službo cestninarja ali mitničarja v Kafarnaumu. Ta poklic je bil pri Judih na slabem glasu: cestninarje so enačili s pogani in z javnimi grešniki, z roparji in razbojniki. Dejstvo, da se je Jezus ozrl nanj, ga je tako prevzelo, da je brez oklevanja pustil vse in šel za njim. Gospoda je spremljal po Palestini, vpijal njegove besede in strmel nad njegovimi deli. Po Jezusovi smrti, vstajenju in vnebohodu si je zadal nalogo, da svoje rojake prepriča, da je Jezus iz Nazareta pravi Mesija, ki so ga napovedovali preroki stare zaveze.
Staro izročilo pripoveduje, da je apostol Matej dolgo časa deloval v Etiopiji, kjer je spreobrnil veliko ljudi, celo samega kralja z vso družino, potem ko je obudil od mrtvih njegovo lepo hčerko Ifigenijo. Ta je po prejemu svetega krsta naredila zaobljubo devištva in je zavrnila novega kralja Hirtakusa, ki se je hotel z njo poročiti. Kralj se je razsrdil na apostola Mateja, češ da ji je on vtepel v glavo te misli, in ga je dal prebosti s sulico, ko je obhajal sveto daritev. To naj bi se zgodilo okoli leta 69. Za časa papeža Gregorija VI. (1046) so njegove posmrtne ostanke prenesli v italijansko mesto Salerno. Njegov grob kažejo v kripti tamkajšnje stolnice in obiskujejo ga številni romarji.
Apostola Mateja upodabljajo s človekom ali z angelom kot simbolom prvega evangelija (po videnju preroka Ezekijela), s knjigo, z mečem ali s sulico (orodjem mučeništva), pa tudi z mošnjo in računsko deščico, kakršno so imeli cestninarji. Kot svojega zavetnika ga častijo finančni in davčni uradniki, cariniki, menjalci in knjigovodje.
Na Slovenskem je apostol Matej dokaj češčen svetnik, vendar pa nima nobene župnijske cerkve, posvečenih mu je le nekaj podružnic. Ob godu sv. Mateja se pričenja koledarska jesen, zato ta svetnik velja za napovedovalca vremena. Pregovor pravi: »Če je sv. Matevž vedren, prijetna bo jesen.«
Ime Matej je med Slovenci zadnje čase vedno bolj priljubljeno. Razširjene so najbolj te oblike: Matej, Matev
Kapela je bila zgrajena leta 1869 kot pokopališka kapela. Postavljena je bila na kraju, kamor bi se naj širilo pokopališče. V tem času so zgradili savinjsko železnico od Celja do Dravograda, ki je kapelo odrezala od pokopališča. Tako je kapela izgubila svoj namen. Bolj ali manj je samevala, v času bivše Jugoslavije je bila nacionalizirana in v njej so skladiščili gradbeni material. Popolnoma opustošena je - tik ob železnici - dajala klavrn videz. Zvonik se je podrl in uporabili so ga za čebelnjak. Leta 1991 je bila popolnoma obnovljena, postavljen je bil nov zvonik, obnovljen oltar (koliko ga je še ostalo) in uredila se je okolica.Slikar Pepelnik iz Velenja je naslikal oltarno sliko svetega Alojzija (200cmx120cm). V kapeli so vsako leto ob ponedeljkih šmarnice, ki so zelo dobro obiskane. 
Približevali pa so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki so godrnjali: »Ta grešnike sprejema in z njimi jé.« Povedal pa jim je to priliko: Rekel je tudi: »Neki človek je imel dva sina. In mlajši izmed njiju je rekel očetu: ‚Oče, daj mi delež imetja, ki mi gre!‘ In razdelil jima je imetje. Malo dni zatem je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo in je tam z razuzdanim življenjem zapravil svoje imetje. Ko pa je vse potrošil, je v tistem kraju nastala huda lakota in je začel stradati. Šel je torej in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele in ta ga je poslal na svojo pristavo svinje past. In želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in rekel: ‚Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v izobilju, jaz pa tukaj od lakote ginem! Vstal bom in pojdem k svojemu očetu in mu porečem: Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj; nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin, sprejmi me kot katerega svojih najemnikov!‘ In je vstal ter šel k svojemu očetu. Ko pa je bil še daleč, ga je njegov oče zagledal in milo se mu je storilo; in pritekel je, ga objel in poljubil. Sin pa mu je rekel: ‚Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj; nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‘ Oče pa je velel svojim služabnikom: ‚Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite, in dajte mu prstan na roko in čevlje na noge; in pripeljite pitano tele in ga zakoljite in jejmo ter se veselimo; zakaj ta moj sin je bil mrtev in je oživel; je bil izgubljen in je najden.‘ In so se začeli gostiti. Njegov starejši sin pa je bil na polju. In ko se je (domov) gredé približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in vprašal, kaj bi to bilo. Ta mu je rekel: ‚Tvoj brat je prišel in tvoj oče je zaklal pitano tele, ker ga je spet zdravega dobil.‘ Ujezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je tedaj prišel ven in ga pogovarjal. Ta pa je očetu odgovoril: ‚Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza; pa meni nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je tvoje imetje zapravil s hotnicami, si mu zaklal pitano tele.‘ On pa mu je rekel: ‚Sin, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje. Gostiti se in razveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta tvoj brat mrtev in je oživel, je bil izgubljen in je najden.‘«
Sv. trije kralji
