ŠMARNICE ZA OTROKE 2020: NAJVEČJI DAR

ENAINTRIDESETI DAN – NAJVEČJI DAR (31.5.2020)

No, pa smo pri koncu. Danes je zadnji dan meseca maja in še praznik zraven. Binkošti. Dan, ko je Jezus iz nebes svojim učencem poslal Svetega Duha. Ta jim je dal moč, da so lahko uresničili nalogo, ki jim jo je dal pred desetimi dnevi. Se še spomnite? Poslal jih je po svetu oznanjat  vse, kar jih je naučil. Sveti Duh je učencem v srce položil modrost, da so znali povedati, kar so se naučili, in pogum, da so odšli na pot, ki je spremenila svet. Kamor koli so učenci prišli in začeli govoriti o Jezusu, so se ljudje začeli zbirati okoli njih in jih poslušati. Tako so nastajale prve skupnosti Jezusovih prijateljev, ki so jih pozneje poimenovali Cerkev. Tudi jaz sem vam v zgodbah iz življenja naše družine povedala, kar sem se naučila o Mariji. Marija je res posebna žena, ki jo je Bog izbral, da je postala Jezusova mami. Najprej je k njej poslal angela. Povedal ji je, kaj se bo zgodilo. Marija ni razumela, kar je slišala, zaupala pa je svojemu srcu in Bogu rekla »da«. Rodila je Jezusa in ga vzgajala. Z njim je bila povsod. Takrat, ko se je kot otrok prvič nasmehnil, ko je prvič shodil, ko se je začel učiti, ko je bil nagajiv in ko je odrastel ter začel ljudi učiti o Bogu, ko je delal čudeže, ko je trpel in umrl, ko je premagal smrt in nam pokazal, kako zelo rad nas ima, in ko je šel v nebesa. nekaj časa je marija spremljala tudi njegove učence. Potem pa se je njen čas na zemlji iztekel. Za vedno je zaprla oči in takrat jo je Jezus z dušo in telesom vzel v nebesa. Tam je postala naša priprošnjica in zavetnica. predstavljam si jo kot lepo gospo, ki ima v rokah rožni venec, pred seboj pa ima zlato knjigo, v kateri so zapisane naše želje. Pod nogami ima lepo okrašeno skrinjo, kamor odlaga vse naše molitve. Tako te molitve postajajo naš zaklad v nebesih. Marija jih skrbno čuva in jih posreduje Bogu takrat, ko je to potrebno. Marija je naš zaklad, naša mama in naša prijateljica. je naš velik dar.

Spoznali ste mojo družino in naše življenje. Veliko nas je in vedno se nam nekaj dogaja. vsak dan nas preseneti kaj novega in vsak dan se česa naučimo. V našo družini je vsak dan, ki ga preživimo skupaj, velik dar. Drug od drugega se učimo, se imamo radi, se spodbujamo in tolažimo. Drug drugega spoštujemo. Radi se smejemo. In drug drugemu smo dar. Največji dar.

Lepo se imejte vsi. ne pozabite, da vas Marija in njena nežna roka spremljata povsod, kamor greste. pogovarjajte se z njo, prosite jo, kdaj pa se ji tudi zahvalite, predvsem pa jo nosite v svojem srcu. Marija vam bo vedno stala ob strani. In v počitniških dneh obiščite katero od mnogih cerkva, ki so posvečene Mariji. ne bo vam žal, boste videli… pa pa… Polona.

* * *

TRIDESETI DAN - PESEM ZA MARIJO (30.5.2020)

Po vseh dogodkih z Joštom, dedijem in vsem ostalim se je stanje v naši družini malo umirilo. Jošt je rastel in dobival prve zobke, dedijevo zdravje je bilo dobro in je bil že v polni akciji, babi je hodila po vsakdanjih opravkih, očka in mami pa sta imela veliko dela z nami. Za novo vznemirjenje v družini je poskrbel Jaka. Bili so zadnji dnevi počitnic in otroci smo imeli že vsega dovolj. Komaj smo čakali, da se začne šola. Tistega  dne smo nakupovali še zadnje stvari, ki smo jih potrebovali za novo šolsko leto. odšli smo v Ljubljano. Najprej smo kupili superge in nekaj oblačil, potem smo šli še v knjigarno. Vsak je nabiral, kar je potreboval: svinčnike, zvezke, beležke, barvice in podobno. Mami pa je z Jakom in Joštom šla v del trgovine z otroškimi knjigami.  Jaka je sedel za majhno mizico in pregledoval knjigice, ki so ga zanimale.  vmes je Jošt postal lačen. Mami mu je začela pripravljati stekleničko, ko je opazila, da Jaka ne sedi več za mizico. Pogledala je okrog sebe, a Jaka ni bilo nikjer. Začela ga je klicati, vendar se ni oglasil. poklicala nas je in začela se je iskalna akcija našega malega mulca.  Spraševali smo trgovke, ali so ga videle, spraševali smo mimoidoče, ali so videli našega petletnika, pa ga nihče ni videl. Pretaknili smo vsak kotiček trgovine, pogledali še okrog po drugih trgovinah, a Jaka ni bilo nikjer. Mami je že zelo skrbelo. Skrbelo je tudi trgovko, ki nam ga je pomagala iskati. poklicali sta vodjo trgovine in skoraj že policijo, ko se iz kota trgovine zaslišal čisto tih glasek:

»Marija je moja mamica, nič me ni strah. marija me bo čuvala.« stekli smo tja in za policami zagledali jaka. Trgovka nam je pomagala, da smo police umaknili in ga rešili. Ko je spet stal pred nami, ga je mami naprej objela, potem pa  se je razjezila in ga strogo vprašala:

»Jaka, kaj si pa delal tam?« Razložil nam je, da je splezal na tretjo polico, kjer je videl knjigo, ki ga je zanimala. na polici mu je spodrsnilo in je padel za police. rekel je, da nas je klical, vendar ga nismo slišali. Nato se je usedel na tla in začel peti pesmico o Mariji, ki se jo je naučil v vrtcu. Ko je pesmico zapel do konca, si je izmislil še svojo in jo ponavljal toliko časa, dokler ga nismo našli. In ko smo ga našli, je nehal peti.

»Samo, da se je vse dobro končalo.« je rekla trgovka. Mami se je zaradi neprijetnosti opravičila. Tudi trgovka se je opravičila mami. Plačali smo stvari, ki smo jih kupili. Vodja trgovine nam je podaril knjigo, zaradi katere je Jaka padel za police. rekel je:

»Podarjam vam jo, ker se je vse dobro izteklo.« Jaku je rekel:

»Naslednjič pa ne plezaj na police,« in ga prijazno počohal po glavi. ko smo se vrnili domov, smo o vsem, kar se je zgodilo, povedali ostalim domačim. Očka je bil nejevoljen, babi se je smejala, dedi je odkimaval z glavo, jaka pa je vzkliknil:

»Sem se spomnil pesmico za Marijo.« Potem je na ves glas zapel:

»Marija je moja mamica. marija me bo čuvala. Zato nič me ni strah. marija je moja prijateljica.« Vsi smo mu zaploskali, očka pa mu je požugal, naj nikoli več ne pleza na police.

NALOGA:

Poskusi tudi sam napisati molitev, ki jo boš posvetil Mariji.

* * *

DEVETINDVAJSETI DAN - ČUDODELNA SVETINJA (29.5.2020)

Babi je vsakemu izmed nas z romanja prinesla marijino svetinjico. To je medaljonček, na katerem je na eni strani podoba Marije in na drugi strani podoba dvanajstih zvezd, dveh src ter križa in črke M. Ko mi je v roke dala svetinjico, sem si jo dobro ogledala,

»Babi, pa veš, kaj pomenijo podobe na svetinjici?«

»Vem, to so mi razložili v Lurdu.«

»Povej nam.«

Babi je začela razlagati:

»Na sredini je Marija Brezmadežna, okrog nje pa je napisana molitev: O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo. Marija stoji na planetu Zemlja in ga brani pred hudičem, ki ga predstavlja kača. Na drugi strani dvanajst zvezd predstavlja dvanajst apostolov in s tem Cerkev, črka M, prepletena s križem, predstavlja povezanost med Marijo  in Jezusom, dve srci pa Marijino in Jezusovo srce, ki imata moč ljubezni, ki se popolnoma razdaja.«

»Koliko pomenov ima ta svetinjica, tega pa res nisem vedel,« je rekel dedi in se babici zahvalil za tako bogato darilo. pravijo, da ima taka svetinjica lahko moč, da dela čudeže. Babi je na romanju srečala slovensko sestro Jasno, ki ji je pro

pripovedovala o resničnem dogodku v eni izmed dežel, kjer je delovala kot misijonarka:

»Delala sem v eni izmed mnogih sirotišnic. Tam je bil desetletni deček, ki so ga starši zapustili, ker ga niso mogli preživljati. Dečku je bilo zelo težko, ker ni mogel živet s starši. Vsak večer je molil skupaj s sestro Jasno. nekega dne mu je podarila svetinjico in mu zaupala o njeni čudežni moči. Deček je svetinjico vzel in začel z njo moliti. Skoraj dve leti je vsak dan molil s svetinjico v roki in njegova edina prošnja je bila, da bi ga starši prišli iskat in bi spet živeli skupaj. In res. Po dveh letih so ga starši prišli iskat in spet so zaživeli kot družina. Danes je ta deček duhovnik in sestra Jasna se kdaj pa kdaj sreča z njim. Vedno ji reče:

»Sestra Jasna, če ne bi bilo vas in Marijinega čudeža, jaz danes ne bi bil duhovnik, ampak brezdomec na cesti in brez vsakega dostojanstva.« Danes vsem ljudem razlaga o Marijini ljubezni in o moči zaupanja vanjo.«

Maks je poslušal zgodbo in takoj podvomil:

»Misliš, da se to res zgodilo? Ni to samo zgodba?«

»To je resnični dogodek,« je resno rekla babica. Dedi pa je vprašal:

Mar nisi že sam občutil, kako ti marija lahko pomaga?«

»Sem,« je odgovoril Maks.

»Potem pa verjemi, da se je to res zgodilo in da ima ta svetinja moč, da dela čudeže.«

Maks je svetinjico pospravil v žep in šel ven igrat košarko.

NALOGA

Pri večerni molitvi dodaj vzklik: O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.

* * *

OSEMINDVAJSETI DAN – BABI GRE NA ROMANJE (28.5.2020)

No, dedi je bil že skoraj zdrav. Po naši devetdnevnici je bil še dvajset dni v bolnišnici, nato je prišel domov. In doma je moral počivati. Nekaj časa je gledal televizijo, potem je poslušal radio, potem bral ali reševal križanke ali kaj podobnega. Saj se spomnite, ko sem vam na začetku našega druženja povedala, da dedi ne more biti pri miru. In tudi počivati ne more pri miru. Tako je lepega sončnega popoldneva poslušal radio. Na radiu je bila reklama za romanje v Lurd z letalom. Babi je zavzdihnila:

»O, kako rada bi šla enkrat tja. Vsi, ki so že bili tam, pravijo, da je Lurd nekaj posebnega.«

»Pa pojdi« ji je rekel dedi.

»Kako? Saj ne morem. Skrbeti moram zate in…In rada bi, da greva skupaj in…« se je izgovarjala babi.

»Sami izgovori. Jaz sem že veliko bolje. In zame lahko skrbi tudi Mija. Pojdi, če želiš.« Babi je bila vesela, da jo je dedi spodbujal k romanju. O tem je povedala še mami in tudi mami je rekla, da mora iti, če si želi. Babi je poklicala prijateljico in jo vprašala, ali se ji pridruži. Po krajšem prigovarjanju je prijateljica privolila in babi je takoj rezervirala mesti na številki, ki jo je slišala po radiu. Lurd je vasica v Franciji, kjer se je pastirici Bernardki v votlini prikazala Marija z rožnim vencem v roki. Marija jo je prosila, naj moli in naj na mestu prikazovanja zgradijo cerkev. Marija se je Bernardki prikazala osemnajstkrat. In v enem od prikazovanj ji je rekla, naj pije vodo iz potoka, ki ima posebno moč. Danes je Lurd mesto, kamor romajo bolniki, da Marijo prosijo za zdravje. Na dan, ko se je prvič prikazala, to je 11. februarja, pa je vsako leto svetovni dan bolnikov.

Kmalu je prišel dan odhoda. Očka in otroci smo babi in njeno prijateljico odpeljali na letališče, kjer se je zbrala skupina romarjev. Bilo jih je res veliko. Pred odhodom nas je babi močno objela in obljubila, da nam bo sporočila, ko prispejo v Lurd. Malce jo je bilo strah, ker je prvič letela z letalom, a jo je očka pomiril, da to ni nič hudega. Proti večeru smo dobili sporočilo, da so srečno prispeli. Tam so bili tri dni. Ko se je babi vrnila, nam je razlagala:

»Joj, kako je tam lepo. In koliko ljudi. Zdravi in bolni, vsi romajo k Mariji. In kakšna tišina je tam. Prvi dan, ko smo prispeli, smo molili pred votlino, kjer se je prikazala Marija. To je res poseben kraj. Kraj miru in molitve. Tam teče tudi potoček, ki ima zdravilno moč. Ljudje se v njem kopajo in pijejo iz njega. Vodo nosijo tudi domov. Lurd je čudovit kraj. Drugi dan smo v cerkvi obhajali sveto mašo. Dan je vsak preživel po svoje v molitvi in čaščenju Marije. Zvečer pa smo molili skupaj in se udeležili procesije z lučkami. Ta molitev je bila izjemna. Toliko ljudi in taka zbranost in tišina. Kaj takega še nisem doživela. Tretji dan smo se od Marije poslovili in odleteli nazaj domov. Res je bilo čudovito romanje. V Lurdu sem Mariji izročila vsakega izmed vas. In hvala vsem vam, da ste me spodbudili k romanju.« je bila navdušena babi.

NALOGA:

Preberi zgodbo  o Marijinem prikazovanju v Lurdu.

* * *

SEDEMINDVAJSETI DAN – IZZIV ZA OTROKE (27.5.2020)

Tistega večera smo dobili dobro novico. Dedku se je stanje začelo izboljševati, vendar je bila pot do okrevanja in popolnega zdravja še dolga. Babi je sklenila, da bomo v družini opravili devetdnevnico za dedkovo zdravje. Devet dni bomo šli vsak dan k sveti maši in potem molili še doma. To je bil za nas otroke velik izziv. V nedeljo že gremo k maši, ampak vsak dan? No, obljubili smo, da se bomo potrudili, saj gre vendar za dedija. Prvi dan smo najprej šli k sveti maši, doma pa zvečer molili žalostni del rožnega venca. Ta govori o Jezusovem trpljenju. Tretji dan smo šli k maši, po kateri smo molili litanije pred Najsvetejšim. Najsvetejše je Jezus v monštranci. Monštranca je zlata posoda, ki je podobna soncu. V njej je bel hostija. litanije so posebna molitev, posvečena Mariji, Jezusu ali kateremu drugemu svetniku. Sestavljene so iz posameznih vzklikov in odgovor nanje: »Marija, zdravje bolnikov – prosi za nas.« Četrti dan smo doma po maši molili svetli del rožnega venca, ki govori o Jezusovih čudežih in njegovem delu za ljudi. Peti, šesti in sedmi dan smo ponavljali dele rožnega venca. Osmi dan smo se po večerni maši zbrali ob naši Mariji in molili Marijine molitve. Otroci smo zmolili molitve: Zdrava Marija, O, gospa moja, Angel Gospodov in spet Zdrava Marija. Deveti dan zvečer je župnik daroval mašo za dedijevo zdravje in nato prišel k nam ter skupaj z nami molil vse dele rožnega venca. Tokrat smo molili tudi veseli del, ker smo v vseh dneh molitve dobivali dobre novice o dedijevem zdravju.  Bobi je bila ponosna na nas, ker smo vztrajali in nam je čestitala za naš pogum in našo moč. Po štirinajstih dneh v bolnišnici smo dedija lahko prvič obiskali. Našega obiska je bil vesel. Dedi je bil videti bolj slabo, vendar je dejal, da se počuti bolje takoj, ko vidi vse nas. Ko sem ga zagledala, sem se stisnila k njemu, saj sem pogrešala njegov objem. Ko sem bila čisto blizu, mi je dedi rekel:

»Vonj po Jezusu pa res pomaga.«

Jaz sem dodala:

»Ne samo vonj po Jezusu, tudi Marija in njena priprošnja pri Bogu.« Dediju smo povedali za devetdnevnico za njegovo zdravje ter za vse molitve in prošnje teh dni.

NALOGA:

Poskusi tudi ti izziv devetdnevnice za kakšen poseben namen.

* * *

ŠESTINDVAJSETI DAN – DEDEK V BOLNIŠNICI (26.5.2020)

Ko smo se vrnili s planinskega izleta, je dedi nekaj dni počival in se ni počutil dobro. Močno ga je stiskalo v prsih; bil je ves bled in brez moči. Babi je bila zelo v skrbeh. ponoči se je njegovo stanje poslabšalo in očka ga je odpeljal k zdravniku. Zdravnik ga je takoj poslal v bolnišnico, kjer so naredili nekaj preiskav in ugotovili, da je njegovo srce začelo popuščati in da potrebuje operacijo. pred operacijo je babi poklicala župnika, da je dedku podelil zakrament bolniškega maziljenja. Tisti dan smo ga vsi obiskali. Babi je s seboj v bolnišnico nesla rožni venec, bel prt, lesen križ, Sveto pismo in podobico Marije z Brezij. Ko smo prišli v bolnišnico, je bil župnik Marko že pri njem. Dedek je, tik preden smo prišli, opravil spoved in prejel obhajilo. Babi je na mizico pogrnila bel prt, nanj položila križ in svečo, ki je ni smela prižgati, in Marijino podobico. Župnik je dedka mazili po glavi in po obeh dlaneh ter zraven molil. Potem je prebral še odlomek iz Svetega pisma in nas vse povabil, da skupaj zmolimo Očenaš in Zdravo Marijo. Po opravljenem obredu smo še malo posedeli ob dedku, potem pa smo se poslovili. Dedi je bil videti miren. preden sem odšla, sem se stisnila k njemu. Zavohala sem isti vonj kot takrat, ko je bil krščen Jošt. rekla sem mu:

»Dedi, ti pa dišiš po Jezusu.« Dedi se je nasmehnil in rekel:

»Če je tako, potem bo vse v redu.«

Naslednje jutro so ga operirali in babi je celo dopoldne sedela ob Marijinem oltarčku in molila. Tudi  očka in mami sta se ji pridružila. Popoldne je očka poklical v bolnišnico, kako je potekala operacija. Zdravnik mu je povedal, da je operacija uspela in da se dedek počuti dobro. Leži na intenzivnem oddelku in tri dni ga ne smemo obiskati.

Naslednji dan so se stvari zapletle. Dedi se je okužil z bolniščnično bakterijo in stanje se mu je poslabšalo. Bil je zelo šibek in vsi smo se bali zanj. Še vedno je bil na intenzivnem oddelku in nihče ni smel k njemu. Očka je dobil vse informacije le po telefonu. Babi je bila vsa iz sebe in njene oči so bile rdeče od joka. Verjetno se je bala, da bo dedek umrl. Z dedijem sta res povezana, zato je bila zelo žalostna. Želela sem ji pomagati in spomnila sem se njenih besed:

»Takrat, ko ti je hudo, moli.« Prinesla sem ji moj rožni venec in jo spomnila na njene besede. Močno me je objela in začela moliti. nekaj časa sem molila z njo. Pridružili so se še drugi člani. Tudi mali Jošt je bil zraven. babi je noč prebedela v molitvi. Zjutraj sem jo našla na naslanjaču z rožnim vencem v roki.  previdno sem jo zbudila. Ko me je zagledala, se je nasmehnila in rekla:

»Ne boj se, vem in verujem, da bo z dedijem vse v redu.«

Verjela sem njenim besedam, saj sem vedela, da je vso noč iz vsega srca prosila svojo ljubo Marijo.

NALOGA:

Obišči nekoga, ki je bolan, je v bolnišnici ali v domu za ostarele.

* * *

PETINDVAJSETI DAN  – NA TRIGLAV (25.5.2020)

Očka nam je neko poletje izpolnil veliko željo: končno smo odšli na Triglav. Naš planinski izlet je trajal dva dni.  Prejšnji večer smo vse pripravili: v nahrbtnik smo dali vetrovke, nekaj rezervnih oblačil, vodo, hrano, čokolado zemljevid in čelade. Pripravili smo pohodne čevlje in se hitro opravili spat. Vstali smo zelo zgodaj in se odpeljali proti slapu Savica, kjer smo začeli naš pohod.  Očka, dedi, Maks, Lučka in jaz smo hodili počasi. Najprej smo osvojili Komarčo, nato smo prišli do sedmerih Triglavskih jezer in se ustavili pri koči na Doliču. Tam smo prenočili. Naslednji dan smo prehodili pot do koče Planika in se od tam povzpeli na Triglav.  Bilo je naporno, vendar sem vesela da nam je uspelo.

Ko smo se po vzponu vrnili h koči Planika, smo srečali gospoda, ki je bil zelo dobre volje. Vse je povabil na pijačo. Dedi, ki je bolj radovedne narave, ga je vprašal, ali kaj praznuje. Možakar je odgovoril:

»Danes sem stotič stopil na Triglav.«

»«Vauuu, to pa je razlog za veselje!« je vzkliknil Maks.

»Jaz sem pa komaj prvič.« se je zamislil.

»Nič hudega, mladi mož. Mlad si in vse to ti lahko uspe, če se za to potrudiš. Ti lahko na Triglav priplezaš dvestokrat, če se boš tako odločil in se potrudil. Veš, hoja v hribe je kot naše življenje. Včasih je pot položna in lahka, včasih zelo strma in naporna. Toda če obe poti prehodiš z dobro voljo in trudom, ti ni hudega. Ni važen samo cilj, ampak tudi, kako ga dosežeš. Če se za to potrudiš, je na cilju toliko bolj veselo in zabavno.«

Ko je to rekel, me je počohal po glavi, vsem otrokom čestital za prvi vzpon na Triglav in odšel k svojim prijateljem. Vsi trije smo z odprtimi usti poslušali, kar je govoril gospod. Dedi je opazil, kako pozorno smo prisluhnili, in je rekel:
»Kar poslušajte ga in si zapomnite njegove besede.«

»Dedi, ali si videl tisto kapelico ob poti?« je vprašal Maks. »Zakaj so jo postavili tako visoko v gorah?«

»Ker vsi planinci potrebujemo Božje varstvo. Tudi tukaj nas čuva Marija in njena priprošnja k Bogu. Včasih kapelico postavijo na kraju, kjer je kakšen planinec umrl ali se poškodoval.«

»Prebral sem, da je lahko tudi hoja molitev,« je rekel očka.

»Kako?« sem vprašala.

»Ko ljudje hodimo, imamo največ časa, da razmišljamo o sebi, o ljudeh okoli nas, o vsakdanjih dogodkih, lepih in težkih stvareh.«

»V gorah smo najbližje Bogu, ker smo tako visoko in naša molitev nima tako dolge poti,« je razmišljala Lučka.

»Res je«, je dejal očka.

»No, no, zdaj je pa dovolj razmišljanja o tako težkih stvareh, saj smo vendar na izletu in na izletu se je treba tudi zabavati,« je utrujeno dejal dedi in nas povabil v kočo na nekaj sladkega. Ko smo se spuščali z gore, se je dedi počutil slabo in očka je skrbelo, kaj bo z njim. Počasi, a varno smo prišli do avtomobila in se odpeljali domov.

Pot na Triglav je bila zanimiva. Spoznala sem, da se je treba za vsako stvar v življenju potruditi in verjeti, da zmoreš. Tudi Marija je verjela, da more biti mama Božjemu Sinu in je Bogu rekla, naj se zgodi tako, kot On želi.

NALOGA:

Pri učenju ali drugem delu se potrudi po svojim najboljših močeh.

* * *

ŠTIRIINDVAJSETI DAN  – PRAZNIK DOMA IN V ŽUPNIJI! (24.5.2020)

Štiriindvajsetega maja praznujemo velik Marijin praznik: praznik Marije Pomočnice kristjanov ali Marije Pomagaj. Vse zgodbe, ki sem vam jih že povedala, so povezane z njo. »Marija Pomagaj!« - vzdih vsakega, ki Mariji zaupa, jo prosi in se ji zahvaljuje. Na ta dan je še posebej slovesno na Brezjah. Praznično pa je tudi v drugih cerkvah, ki so posvečene Mariji.

Tudi v naši župniji imamo cerkev, ki je posvečena Mariji, in sicer Mariji Vnebovzeti. Ta praznik praznujemo vsako leto 15. avgusta in je največji Marijin praznik. Spominjamo se, kako je Jezus vzel Marijo v nebesa in jo okronal za kraljico nebes.  Dal ji je nalogo, da skrbi za vse ljudi na zemlji in za nas posreduje pri Bogu.

Lani je bil na ta dan za našo družino prav poseben dan in res velik praznik. Bila je nedelja in našega Jošta smo nesli v cerkev k svetemu krstu. Maša je bila res slovesna. Mami, očka, mali Jošt ter teta in stric, ki sta bila Joštova botra, so prišli skupaj z župnikom v sprevodu v cerkev. Medve z Lučko sva peli, Maks je ministriral, Jaka pa je sedel skupaj z babi in dedijem v prvi klopi. Vsi smo bili lepo oblečeni, še posebej Jošt. Med mašo sem pozorno opazovala in poslušala, kaj se dogaja. Župnik je v pridigi večkrat poudaril, kako velik praznik je ta dan in kako pomembno je zaupati Mariji. Za zgled je postavil našega Jošta, ki sta mu molitev in prošnja k Mariji pomagali, da je danes z nami in da lahko s svetim krstom postane član Cerkve, Božji otrok in Jezusov prijatelj. Jošt je mašo prespal in ko ga je župnik oblil z vodo in nad njim izgovoril besede: »Jošt, jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen«, se ni dal motiti in je spal naprej. Prespal je tudi, ko ga je župnik mazilil na prsih in ga pokril z belim prtičkom. Na koncu svete maše je župnik Jošta, vse, ki smo bili pri maši in ves slovenski narod posvetil Mariji. Zmolil je posebno molitev in nas blagoslovil z blagoslovljeno vodo. Po maši smo se družili pred cerkvijo. Očka in mami sta šele takrat spoznala, koliko ljudi je molilo za Jošta in njegovo zdravje. Oba sta se vsem iskreno zahvalila za njihovo podporo in molitve. Mali Jošt pa je ta dan v dar dobil toliko križkov na čelo, da se jih sploh ni dalo prešteti.

Popoldne smo praznovali še doma. Pri torti se nam je pridružil tudi župnik. Joštu je v dar prinesel kamenček, na katerem je bila Marijina slika. Rekel je, da ga je kupil v Sveti deželi, to je v deželi, kjer je živel Jezus. Hranil ga je za posebno priložnost. In Joštov krst je bil ta posebna priložnost.

Zvečer sem bila zelo utrujena. Ulegla sem se zraven mame, ko je ravno hranila Jošta. Stisnila sem se čisto blizu njiju in zavonjala poseben vonj.

»Kaj tako diši?« sem vprašala mami.

»Poduhaj Joštovo glavo.« Res sem jo in dišala je po nečem tako lepem in sladkem. Mami je rekla, da je to narda, posebna rastlina, ki raste v deželi, kjer je živel Jezus. In da je tudi Jezus dišal tako.

»O, potem pa Jošt diši po Jezusu.,« sem rekla. Mami je pokimala in dodala:

»Vsi, ki smo Jezusovi prijatelji, dišimo po njem in njegov vonj širimo še med druge ljudi.«

NALOGA:

Doma vprašaj starše, kdaj si bil krščen in kdo je tvoj zavetnik v nebesih.

* * *

TRIINDVAJSETI DAN  – VES TVOJ! (23.5.2020)

Danes vam bom pripovedovala o našem župniku Marku. res je poseben človek. je visoke postave, črnih las in modrih oči. Zelo rad kolesari, pleza, se igra družabne igre in poje, velikokrat v roke vzame tudi kitaro. je zelo pameten in mislim, da je prebral že veliko knjig. Rad ima ljudi in ves čas se jim trudi pomagati. Za vsakega najde prijazno besedo. Najraje pa ima Boga in Marijo. Na Marijo je še posebej navezan, ker mu je rešila življenje. Na veroučnem srečanju smo ga vprašali, zakaj je postal duhovnik, pa nam je odgovoril:

»Ker Mariji dolgujem življenje.« Začel nam je razlagati:

»Najprej nisem želel postati duhovnik. Hotel sem biti zdravnik. Hodil sem v drugi letnik medicinske fakultete, ko so starejši študenti med počitnicami organizirali dvomesečno delo na misijonu v Afriki. Misijoni so me vedno zanimali in takoj sem se odločil, da se jim pridružim. Misijonarji so ljudje, ki v tujih deželah ljudi učijo o Jezusu, Mariji in Bogu. Učijo jih tudi brat in pisati, pomagajo jim pri vsakdanjem življenju ter skupaj z njimi delijo dobro in slabo. Kot mlad zdravnik, sem v tem videl priložnost, da se naučim veliko novega in spoznam svet. V Afriko, natančneje v Zambijo, sem potoval s skupino mladih, ki so za otroke v misijonih pripravljali oratorij. med potjo smo se veliko pogovarjali in mladi so bili res polni energije. Ko smo prispeli v Zambijo, sem ugotovil, da bo živeli in delali na istem misijonu, pri slovenskem misijonarju patru Janezu. Prvih nekaj dni sem se navajal na novo okolje, potem pa je bilo delo zelo zanimivo in poučno. Ljudje so me popolnoma prevzeli. Njihova prijaznost in nasmehi so bili nalezljivi. med delom sem opazoval tudi mlade, ki so se družili z otroki. nekega dne sem se jim pridružil pri popoldanskih igrah. Igrali smo nogomet, ko me je nenadoma zaskelelo. Opazil sem, da me je nekaj pičilo, a se nisem preveč oziral na to. tekmo sem odigral do konca. med počitkom me je obšla huda slabost in postal sem zelo utrujen. Prijatelj zdravnik je to opazil in me takoj odpeljal v ambulanto. ponoči sem dobil hudo vročino. Vročina je trajala kar nekaj dni in bila je tako huda, da sem imel privide. Mislil sem, da bom umrl. Bil sem že čisto na koncu z močmi, ko sem v sanjah zagledal Marijo. Rekla mi je:

»Ne greš še v nebesa, Jezus te potrebuje, da boš ljudem govoril o njem.« po tem dogodku se mi je zdravje začelo izboljševati, vročina je padla in tudi moči so se mi počasi vrnile. Ko sem ozdravel, sem dolgo razmišljal o tem, kar sem videl v sanjah. šel sem v cerkev k Jezusu. Tam sem molil in v molitvi sem v srcu začutil, kako močno je Jezus objel moje srce in mi na uho šepnil:

»Boš ljudem povedal, kako zelo jih imam rad?«

»Bom«, sem odgovoril. Takrat sem se odločil, da bom postal duhovnik. Po koncu počitnic, sem prenehal s študijem medicine in se vpisal na Teološko fakulteto in v semenišče. Po šestih letih sem prejel mašniško posvečenje in postal duhovnik. Ko sem obhajal novo mašo, sem si za svoje geslo izbral stavek: »Ves tvoj«! ter tako vse svoje življenje in delo posvetil Mariji. Postal sem duhovnik ter prišel k vam kot župnik« je ponosno zaključil svojo zgodbo.

NALOGA

V svojih molitvah se spomni vašega župnika in vseh ostalih duhovnikov, ki živijo in delajo v vaši župniji.

* * * 

DVAINDVAJSETI DAN  – PRIJATELJSTVO NA PREIZKUŠNJI (22.5.2020)

Maks ima veliko prijateljev. Njegov najboljši prijatelj je Gašper. Kar naprej tičita skupaj. Oba sta strastna košarkarja in nogometaša, oba rada kolesarita in kar naprej se pogovarjata o tistih butastih igricah na telefonu. Oba sta tudi ministranta. Vsako popoldne igrata košarko na šolskem igrišču. Med igro se večkrat spreta zaradi napak v igri, zaradi rezultata ali izgubljene žoge. Vendar ti mali spori ne vplivajo na njuno prijateljstvo. Tistega dne pa je bilo drugače. Kot po navadi, sta se odpravila na igrišče. Gašper je s seboj pripeljal svojega bratranca Nejca, ki je poseben fant. Gašper ga ima rad in zelo pazi nanj. Nejc ima neko posebno bolezen, za katero zboli le malo ljudi. Je istih let kot Gašper in Maks. In tudi on rad igra košarko, čeprav je pri igri nekoliko neroden.  Začeli so igrati. Gašper in Nejc sta najprej igrala skupaj proti Maksu. Vse je bilo v redu, nato pa sta se ekipi zamenjali. Gašper in Maks sta skupaj igrala proti Nejcu. Ko je Nejc metal na koš, je Maks prestregel žogo in Nejca po nesreči udaril po rami. Nejca je to tako razdražilo, da je Maksa udaril nazaj. Začela sta se pretepati, lasati, prerivati in vpiti drug na drugega. Gašper ju je skušal pomiriti, ko je mimo prišel eden od starejših fantov in ju potegnil narazen. Gašper je začel vpiti na Maksa, kaj se gre, zakaj se pretepa z Nejcem in… Maks je zavpil:

»Saj je on začel.«

»Ni res, ti si me najprej udaril po rami«, je odvrnil Nejc.

»Ja, ampak to je bilo po nesreči med igro. Ti si začel pretep«, je zavpil Maks. Obrnil se je h Gašperju in mu rekel:

»Pojdi domov s tem dojenčkom, še pravil igre ne pozna in čisto je pomehkužen.« Gašper je bil jezen in je odgovoril:

»Kaj si pa ti? Nesramen in čisto brez občutka za druge ljudi. A ne veš, da se Nejc ne sme razburjati, ker se mu lahko zgodi kaj hudega. Nočem biti več tvoj prijatelj.«

»Jaz tudi ne tvoj.«

In odšla sta vsak na svojo stran. V nedeljo pri maši sta skupaj ministrirala in se gledala kot pes in mačka. Po tem dogodku skoraj štirinajst dni nista spregovorila besede. V šoli sta se ignorirala, plakat, ki sta ga delala skupaj, sta razdelila na pol in povedala vsak svoj del naloge. Vsi so se čudili, kaj je z njima in se spraševali, kaj se je zgodilo. In tako je čas tekel. Čeprav sta Maks in Gašper pogrešala drug drugega, sta bila trmasta in se drug drugemu nista želela opravičiti. Vendar je bilo za oba res naporno. In mislim, da je oba zelo bolelo srce. Vendar…odločila sta se, da bosta sprta. Potem pa je bilo župniku tega dovolj. Videl je, kako oba trpita in kako si želita, da bi se spravila. Po petih tednih tišine ju je na ministrantskih vajah poklical v zakristijo. Hotel je izvedeti, zakaj se grdo gledata in kaj se je zgodilo. Gašper je povedal zgodbo o bratrancu Nejcu, o pretepu in grdih besedah, ki sta si jih izrekla. Župnik je rekel:

»Gašper, če bi ti Maksu razložil, kako je z Nejcem, bi on gotovo naredil drugače. In Maks, če bi bil ti malo bolj potrpežljiv, do takih stvari ne bi prihajalo.« Maks je rekel:

»V teh tednih, ko se z Gašperjem nisva družila, sem veliko razmišljal o tem. Žal mi je bilo, da sem tako znorel. Nisem pa tega znal povedati Gašperju.«

»Torej, zdajle mu lahko poveš«, je odvrnil župnik. Maks se je obrnil h Gašperju, ki ga je še vedno grdo gledal in rekel:

»Oprosti, Gašper, ker sem ozmerjal  in pretepel tvojega bratranca in užalil tebe. Rad bi, da bi bila spet prijatelja.«

»Tudi meni je žal in tudi jaz bi rad, da sva spet prijatelja, ker brez tebe sploh ni zabavno.« Fanta sta stisnila roki v njun poseben pozdrav in se nasmehnila. Župnik pa je rekel:

»Poglejta gor.«

Pogledala sta in nad seboj zagledala Marijin kip. Župnik je dodal:

»Tudi Marija je vesela, ker sta se spravila. Oba pa se morata opravičiti še Nejcu.«

NALOGA

Prijatelju ali prijateljici se zahvali za njegovo ali njeno prijateljstvo.

* * *

ENAINDVAJSETI DAN  – KONČNO POLETNE POČITNICE (21.5.2020)

Tudi letos se že veselim počitnic. Najprej teden dni oratorija. Dan se bo začel z molitvijo, nato nam bodo animatorji zaigrali igrico, potem sledi zabava na katehezah in delavnicah. Vsak dan bom obiskala drugo delavnico in se poskušala čim več naučiti. En dan v tednu nas čaka izlet. Šli bomo na Sveto goro nad Novo Gorico. Tudi tam stoji cerkev, posvečena Mariji. Najbolj se veselim sodelovanja v kuharski delavnici, kjer vedno počnemo kaj zanimivega. Lani smo spekli toliko piškotov, da jih je župnik jedel še celo poletje. Komaj čakam, da vidim, kaj bomo ustvarjali letos.

Po oratoriju bom nekaj časa doma in bova z Lučko hodili na bazen ali na bližnje igrišče in se igrali s prijatelji. Konec julija pa bomo šli z babico in dedkom na Dolenjsko. Tam bomo kar tri tedne. Takrat bosta za naše živali skrbela očka in mami. Ko smo na Dolenjskem, nas dedek uči, kako se skrbi za trto, pri sosedih pletemo košare, igramo se s tamkajšnjimi otroki in se hodimo kopat v Dolenjske toplice. Res se imamo lepo in čas tam zelo hitro mine. Na morje letos verjetno ne bomo šli, ker je Jošt premajhen in je na morju čisto prevroče zanj. Konec avgusta bosta šla Lučka in Maks na astronomski tabor, ki ga organizira njihov učitelj fizike. Tam opazujejo zvezde in se učijo zakonitosti vesolja. Mene to ne zanima preveč. Rada pa bi šla enkrat na tabor, kjer se učijo risat. Morda naslednje leto. Bomo videli. Veliko se bo dogajalo in lepo se bomo imeli. In ne glede na to, kje bomo, bosta z mano rožni venec, ki mi ga je podarila babica, in Marijina podobica. To bodo moje počitnice. Kaj pa vaše? Že kaj razmišljate o njih? Na koledarju piše, da smo danes 21. maja in do počitnic res ni več daleč. Danes je prav poseben dan. Dan, ko je Jezus štirideset dni po veliki noči šel v nebo in zapustil svoje prijatelje. Dal jim je nalogo, naj gredo po svetu in vsem ljudem povedo o njem in njegovi ljubezni. Njegovi prijatelji so bili ob tem dogodku zmedeni in niso vedeli, kako naprej. Jezus pa jim je obljubil, da bo z njimi vse dni življenja in da jim bo poslal pomočnika. Na ta dan se je morala tudi Marija dokončno posloviti od Jezusa. Hudo ji je bilo, vendar je vedela, da se bosta spet srečala v nebesih. Kar je Jezus naročil učencem, naroča tudi vsem nam, odraslim in otrokom: da gremo po svetu in delamo tako, da bodo vsi videli, da smo njegovi prijatelji.

NALOGA:

Naredi načrt za počitnice in vanj vključi tudi nekaj, kar je povezano z Marijo in Jezusom.

* * *

DVAJSETI DAN – S KOLESI NA BREZJE (20.5.2020)

Naš župnik je navdušen kolesar. Pravi, da če ga Bog ne bi poklical za duhovnika, bi bil zagotovo poklicni kolesar. Vsako leto navdušeno spremlja vse svetovne kolesarske dirke in zavzeto navija, predvsem za slovenske kolesarje. Potem pa o tem razlaga še kar nekaj časa. Tudi sam veliko prekolesari. In ker je tako navdušen nad kolesarjenjem, je s tem okužil tudi vse nas. Najprej seveda, ministrante. Vsako leto jih pelje na kolesarski izlet.  Potem pa še druge, ki hodimo k verouku in radi kolesarimo. Vsakič, ko se bliža konec šolskega leta, je v šoli res naporno. Vsi dajemo vse od sebe, da bodo na koncu ocene spodobne, če že ne lepe. In ko bo konec pouka, nas župnik vabi na kolesarsko  romanje na Brezja, da se zahvalimo za vse lepo in dobro. Komaj sem čakala tisti dan. Bilo je zgodnje sobotno jutro. Očka, Maks, Lučka in jaz smo vstali ob dveh zjutraj. Ob treh smo bili zmenjeni pred župniščem. Tako zgodaj se nas je zbralo trideset kolesarjev. Starih in mladih. In smo pognali pedala. Jutro je bilo ravno prav hladno za kolesarjenje. Najprej sem z lahkoto premagovala kilometre, potem pa je bilo že kar težko. Nekje na polovici poti smo se ustavili na malici.  Ko je nam, ki smo malo mlajši, zmanjkovalo volje, je ob nas kolesaril župnik in nas spodbujal. Sredi nekega klanca nam je obljubil sladoled, samo da bi zdržali do konca.  Med potjo smo srečevali mlade romarje, ki so romali peš. Bili so dijaki in študenti, ki so na Brezje romali z istim namenom kot mi: zahvaliti se Mariji za dober šolski uspeh.  Naša družina pa je imela še prav poseben razlog za romanje. Želeli smo se zahvaliti za našega Jošta. Malo pred sedmo zjutraj smo prikolesarili do cerkve. K maši sta prišla tudi dedi in babi, ki sta nam prinesla suha oblačila in malico. Hitro smo se preoblekli in šli k maši, pri kateri sem skoraj zaspala. Po maši smo šli na vroč kakav in malico, ki sta jo prinesla babi in dedi, ki sta nato šla še k Mariji. Nesla sta ji Joštova fotografijo in jo prilepila na steno oltarja, se zanj še enkrat zahvalila in se nam pridružila v kavarni. Otroci smo dobili obljubljeni sladoled, starejši pa kavo. V nedeljo smo imeli sklepno sveto mašo. Pri njej smo sodelovali vsi veroučenci. Dogajanje je bilo zelo pestro in maša je trajala skoraj uro in pol. Na koncu smo imeli še blagoslov koles, skirojev, kotalk in rolerjev ter ostalih poletnih prevoznih sredstev. Vse za varne počitnice.

NALOGA:

Starše prosi, da skupaj obiščete katero od številnih marijinih cerkva v Sloveniji.

* * *

DEVETNAJSTI DAN – MARIJIN OLTARČEK (19.5.2020)

Dva dni po rojstvu Jošta smo lahko šli prvič na obisk v porodnišnico. Najprej smo obiskali mami, ki je bila v sobi in se je že počutila bolje. Potem smo šli skupaj z njo  na intenzivni oddelek, kjer je spal naš mali Jošt. Kako je bil majhen. Bil je le malo večji kot očkova dlan. Medicinska sestra nam je dovolila, da ga pobožamo. Njegova koža je bila tako mehka in njegove rokice čisto, čisto majčkene. Pri njem smo bili le kratek čas, nato smo se odpravili v mamino sobo. Tam smo mami pokazali presenečenje, ki smo ga pripravili zanjo in za Jošta. Vsak od nas je narisal risbico, prinesli smo ji tudi Marijin kipec, čipkast prtiček in šopek papirnatih rožic. Tega nam je podarila soseda Sonja, ko je zvedela, da smo dobili bratca. Šopek je bil lepe modre barve, rožice pa so bile v obliki drobnih nageljčkov. Mami se je darila zelo razveselila. Njena postelja je stala v kotu sobe, zato je na nočni omarici naredila Marijin oltarček.

»Hvala vam, sončki moji,« nam je rekla in nas vsakega posebej objela in poljubila.  Jaka pa je rekel:

»Mami boš videla, da bosta z Joštom kmalu doma. Mi fantje smo močni in bojeviti.«

»Res je,« je pritrdila mami in se nasmehnila. Kmalu je bila ura šest in morali smo se posloviti. med vožnjo domov smo se ustavili še v trgovini z vijaki in orodjem. Očka je kupil nekaj stvari, ki so še manjkale, da bo lahko dokončal zibelko. Doma smo babi natančno opisali Jošta, ji povedali za oltarček in popadali v postelje. Okoli enajste ure je očka dobil sporočilo. Mami mu je poslala sliko Jošta ob Marijinem oltarčku.  Marijo je odnesla na intenzivni oddelek in jo pustila pri Joštu. Medicinskim sestram je bila Marija tako všeč, da so k Joštovemu inkubatorju prinesle mizico in na njej Mariji postavile oltarček. Mami ga je zagledala, ko se je vrnila, da nahrani Jošta. Zelo se je razveselila. Ena od sester ji je rekla:

»Marija bo gotovo pomagala.« Mami je samo pokimala in sestro stisnila k sebi. Spomnila se je, da je Jezus dal Marijo za mater vsem ljudem. To se je zgodilo pred Jezusovo smrtjo na križu. Pod križ sta prišla Marija in Jezusov prijatelj Janez. Jezus ju je pogledal in rekel:

»Marija, glej tvoj sin. Janez, glej tvoja mati.« Kaj vse je morala Marija pretrpeti, videti in slišati. In enako se je godilo tudi moji mami, ko se je rodil Jošt. Mami je prišla domov po enem tednu, Jošt pa je v porodnišnici ostal še tri mesece. Vsak dan je bil bolje. Po treh mesecih je tehtal dobra dva kilograma. Vsak dan smo ga obiskovali, ga hranili, se z njim pogovarjali, mu peli in se z njim spoznavali. Vseskozi je ob njegovi posteljici stal Marijin oltarček.  In ko smo odhajali skupaj z Joštom iz porodnišnice, je mami Marijin kipec podarila medicinski sestri v zahvalo za vse, kar je storila za našega malčka. Ko sta očka in mami Jošta pripeljala domov, je bil pri hiši velik praznik. Jošt je prvo noč doma prespal v novi zibelki, ki jo je naredil očka.

NALOGA:

Za enega izmed članov svoje družine pripravi praznovanje.

* * *

OSEMNAJSTI DAN – HUDA PREIZKUŠNJA (18.5.2020)

Mami je počivala in vsakih nekaj dni hodila na pregled k zdravniku. Kazalo je bolje. In tudi mami je bila boljše volje. Od tistega prvega pregleda, ko smo izvedeli slabo novico, je minilo že nekaj tednov. Vmes smo praznovali veliko noč, ki ni bila tako vesela, kot prejšnja leta. Tistega dne pa se je zgodilo. Zjutraj smo odšli v šolo in vrtec. Peljal nas je očka in ko nas je odložil pri šoli, je rekel:

»Ko boste končali pouk, pridite naravnost domov. Popoldne bomo imeli delo.« Pokimali smo in se zapodili proti šolskim vratom. Očka je hotel mami presenetiti in izdelati novo lepo zibelko za dojenčka. Ko se je vrnil domov, pa je pred hišo stalo reševalno vozilo. Poklicala ga je mama, ker nekaj ni bilo v redu. Očka je ves prestrašen stekel v hišo. Zdravnik mu je povedal, da se je porod začel in da mora mama nujno v porodnišnico. Hitro so jo odpeljali in čez eno uro se je rodil Jošt, naš mali bratec. Res je bil majhen. Ob rojstvu je tehtal komaj dvesto gramov. Takoj so ga dali v inkubator. To je posebna posteljica, podobna materinemu trebuhu. V njem mu je bilo toplo in udobno. Ker se je vse zgodilo tako hitro, je očka komaj dojemal, kaj se dogaja. Poklical je babico in dedka in jima povedal za rojstvo Jošta. Babica ni stala križem rok. Poklicala je župnika in nekaj svojih prijateljic ter jih prosila za molitev. Kmalu se je po župniji razvedelo, kaj se je zgodilo in ljudje, ki so nas poznali, so molili za nas. Očka je bil na babico kar malo jezen, ker je vsem povedala o prezgodnjem rojstvu. Rekel je, da ima molitveni telefon. Babi je bila užaljena, a ni nič rekla. Vsi, ki so nas poznali, so nam hoteli pomagati.  Tolažili so očka in mu vlivali upanje. Ko smo popoldne prišli iz šole, nam je povedal, da imamo bratca in kako je z njim. Bili smo veseli in žalostni hkrati. Zanimalo nas je, kdaj bomo bratca in mami lahko videli. Očka je obljubil, da kmalu. Naslednji dan je očka obiskal mami in malega Jošta. Zvedel je dobro novico. Mali Jošt je noč preživel dobro, sam je začel dihati in tudi jedel je že. Mami se je vrnilo upanje, da bo z njim vse v redu. Tudi očka je spoznal, da molitveni telefon res deluje. Mami je povedal vse, kar se je zgodilo doma, tudi o manjšem prepiru z babico. Mami ga je prijela za roke in rekla:

»Samo pomagati želi.« in se mu nasmehnila. Očkov obisk je bil kratek. Ko se je vrnil domov, se je najprej opravičil babici in nas močno objel. Na telefonu nam je pokazal slike malega Jošta. Ko ga je dedek videl, je rekel:

»Mali je močan, vse bo v redu, boste videli.« Babi je dodala:

»Iz tvojih ust v božja ušesa.« Zvečer smo skupaj zmolili za mami in Jošta. Babica nam je iz Svetega pisma prebrala zgodbo o tem, kako je Jožefa in Marijo skrbelo za Jezusa, ko se je izgubil na poti iz Jeruzalema v Nazaret. Tri dni sta ga iskala in nazadnje našla v templju, kje je molil in se pogovarjal z duhovniki o Bogu. Vsi so strmeli nad njegovo modrostjo. Ko sta ga Jožef in Marija našla, sta ga oštela. Jezus se jima je opravičil, ker je povzročil skrbi in z njima skupaj odšel domov. Ko je babi končala branje, je dedi rekel:

»Tudi mali Jošt bo kmalu prišel domov, boste videli.« In z velikim zaupanjem izrekel besedo »AMEN«, ki v hebrejskem jeziku pomeni »TAKO BODI«.

NALOGA:

Zahvali se Bogu za svoje starše.

* * * 

SEDEMNAJSTI DAN – KRIŽEV POT (17.5.2020)

Postni čas se je bližal h koncu. Posebna molitev, ki jo molimo v tem času, se imenuje križev pot. To je tista molitev, ko hodimo od slike do slike in ob tem premišljujemo Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje. Molitev je posvečena tudi Mariji, saj je bila Marija vseskozi ob Jezusu in je trpela skupaj z njim.  Pri verouku smo dobili nalogo, da narišemo vseh štirinajst postaj ali slik. Očka in mami ni bilo doma, ker sta šla v Ljubljano na pregled v porodnišnico. Zato sem prosila babi, naj mi pomaga. Rekla je, naj k delu pokličem še Maksa, Lučko in Jaka. Iz svoje sobe je prinesla slike postaj in naše delo se je začelo. Iz velike mape je počasi vzela slike in nam jih začela razlagati: od tedaj ko je bil Jezus pri Pilatu, do trenutka, ko so mu naložili križ na rame in je začel svojo pot. Najbolj grozne so bile slike, ko je Jezus padel pod križem. Še dobro, da so bili v množici ljudje dobrega srca, ki so mu pomagali ter so ga imeli radi. Vsako sliko posebej smo si ogledali in jo potem narisali. Čeprav sem delala domačo nalogo, se mi je zdelo, kot da zraven molim. In tudi Maks je rekel enako. Potem pa je babica dodala:

»Takšno delo je najbolj učinkovito.« Skoraj smo že končali, ko sta se domov vrnila očka in mami. Veselo smo ju pozdravili in ju vprašali, kako je bilo. Oba sta bila videti slabe volje in mami je jokala.

»Kaj pa je?« je previdno vprašala babica.

»Nekaj ni v redu z našim dojenčkom. Ne raste dovolj hitro in…« Mami so se spet ulile solze. Babi je mami objela in jo pospremila v spalnico, očka pa je rekel:

»Otroci, mami potrebuje mir in počitek. Prosim, bodite pridni.« Vsi smo prikimali in šli v svoje sobe. K meni je prišla Lučka, nato še Jaka in na koncu Maks. Pogovarjali smo se o dojenčku, o mamici in očku. Bili smo žalostni, vsi skupaj pa smo si želeli, da bi se vse dobro izteklo. Naredili smo načrt, kako bomo pomagali mami in kako bomo kar najbolj dobri otroci. Zvečer smo šli vsi štirje k mami v spalnico in se močno stisnili k njej. Bila je zelo žalostna, rekla je:

»Pomaga nam lahko samo Marija.« Spomnila sem se, da ji še nisem pokazala slik, ki sem jih narisala popoldne. Stekla sem v sobo in jih prinesla. Mami jih je gledala in zraven jokala. Ko je prišla do konca, je rekla:

»Tudi naša družina ima svoj križev pot.« Očka pa je dodal:
»Ki se ne bo končal s smrtjo, ampak z novim življenjem.«

»In to je bistvo praznika velike noči,« je še pripomnila babica, ki je ravno takrat prišla pogledat mami.

NALOGA:

v domači cerkvi si oglej slike križevega pota in ob njih zmoli Očenaš za vse ljudi, ki so bolni in trpijo.

* * *

ŠESTNAJSTI DAN – BABI IN DEDI (16.5.2020)

No, naj vam predstavim še babico in dedka. Oba sta stara sedemdeset let in še rojstni dan imata na isti dan. Res sta posebna. Poznata se že skoraj vse življenje. Dedi pravi, da sta bila sošolca v šoli, babi pa se tega nič ne spomni. Odraščala sta v isti vasi na Dolenjskem. Zato se vedno tako rada vračata tja. Vsako leto gresta v postnem času na postno romanje. Letos sta se odpravila prav na Dolenjsko.  Se še spomnite ko sem vam zadnjič povedala, da bomo dobili dojenčka? Mamin trebušček lepo raste in dojenčka vedno vključimo v svoje molitve. Babi in dedi pa sta se danes odločila, da bosta poromala v Marijino cerkev na Zaplaz in vse nas priporočila Mariji ter blaženemu Alojziju Grozdetu, ki je umrl mučeniške smrti za Jezusa in Marijo.  Alojzij Grozde je bil mlad fant, ki je zelo zaupal Mariji. Bil je pameten in rad se je učil. Ko se je za božič vračal domov, so ga v gozdu ubili vojaki. Pokopali so ga v domači vasi. Mnogi se mu priporočajo in molijo, da bi bil razglašen za svetnika. V cerkvi na Zaplazu lahko danes molimo ob njegovih relikvijah. Relikvije so posmrtni ostanki svetnikov, na primer kri ali lasje ali kosti, ki imajo posebno moč. No, vsaj tako mi je razložila babi.  Naša babi je zelo verna in veliko bere knjige o ljudeh, ki so bili povezani z Jezusom in Marijo. Tudi dedi rad bere, veren pa je bolj tako, po moško. Molitev mu veliko pomeni, tudi obhajanje svete maše, še najraje pa ima, ko je treba okoli cerkve ali v njej kaj postoriti. Tako se počuti koristnega in pokaže vse svoje talente.

Torej babi in dedi sta sedla v avto in se odpeljala proti njuni ljubi Dolenjski, da obiščeta ta poseben kraj in Marijo. Ko sta prišla na Zaplaz, sta ugotovila, da imajo tam neko srečanje. Udeležila sta se svete maše, ki je bila namenjena vsem očkom in mamicam, ki pričakujejo dojenčke. Ko je babi slišala namen svete maše, je bila presrečna. Med mašo je močno prosila za našega še nerojenega dojenčka in ga posvetila Mariji. Tudi dedi je prosil zanj. Mašo je vodil škof iz Novega mesta. Po maši je bilo še druženje. Babi je nekaj besed spregovorila tudi s škofom in je bila zelo ponosna nase. Razložila mu je namen njunega romanja na Zaplaz. Škof ji je obljubil, da bo molil za nas.

Ko sta se babi in dedi zvečer vrnila domov, sta nam vse povedala. Prinesla sta nam podobico Marije in Alojzija Grozdeta ter nam rekla:

»Zgledujte se po tem mladem fantu in se mu priporočajte.« Babi se je pohvalila, da se je pogovarjala s škofom in nam naznanila njegovo obljubo. Dedi pa je ob vsem tem modro molčal.

NALOGA:

Preberi življenjepis blaženega Alojzija Grozdeta.

* * *

PETNAJSTI DAN – FANTJE SPET V AKCIJI (15.5.2020)

Jabolčnega zavitka je hitro zmanjkalo, a župnik je še kar nekaj časa preživel z nami in klepetal. Potem se je nečesa spomnil in je dejal:

»Fantje, vidim, da ste zelo spretni gradbeniki in tesarji. Bi morda lahko naredili nov križ za našo cerkev?«

»Kakšen križ, saj imamo vendar na steni pri stranskem oltarju zelo lep in star križ?« je rekel dedek.

»Že, že, ampak kmalu se bo začel post in letos sem se odločil, da bom pred oltar postavil velik križ, ki nas bo spominjal na to, kako se je Jezus daroval za nas. No, bi ga bili pripravljeni narediti?«

»Seveda« je rekel očka in dodal: »Kako velik mora biti?«

»Visok naj bi dva metra in širok en meter.«

»Dogovorjeno.« Iz cerkvenega zvonika se je zaslišalo zvonjenje, ki je vabilo k večerni maši in župnika je kar odneslo na kolo in proti cerkvi. Še dobro, da je naš dom tako blizu cerkve.  Naslednji dan so bili fantje spet v akciji. Najprej so šli v gozd podret smreko, ki je bila primerna za izdelavo križa. Potem so deblo obdelali, ga razžagali na primerno dolžino, tramova lepo oblikovali in sestavili skupaj. Nato so ga še premazali z lakom. Sušil se je tri dni. Potem ga je očka odpeljal k župniku. Ta je bil nad novim križem navdušen. Takoj ga je nesel pred oltar in porabil skoraj eno uro, da je ugotovil, kako naj bo postavljen.  čez en teden se je začel postni čas. Križ naših fantov je bil pred oltarjem videti prav dobro. Župnik je nanj obesil še veliko trnjevo krono in podenj položil vijolični prt. vse nas je spominjalo, da smo v času, ko se moramo nečemu odpovedati, se poglobiti v molitev in delati dobra dela. Na pepelnično sredo zvečer smo naredili družinski načrt, čemu se bomo odpovedali. Lučka je rekla:

»Jat se ne bom odpovedala ničemur. Vsako leto se odpovem čokoladi in piškotom ali čemu podobnemu in mi nikoli ne uspe zdržati do konca. Torej se letos ne bom odpovedala ničemur in morda mi bo tokrat uspelo.« Babi pa je rekla:

»Draga moja deklica, nekaj bi bilo pa dobro. Tudi Marija se je morala odpovedati Jezusu, da je lahko danes tvoj prijatelj.«

»Jaz se bo odpovedal šoli« je rekel Maks in odvihral v svojo sobo. Družinski posvet se je zaključil brez sklepa. A Lučka je pozneje sporočila svojo odločitev, da se odpovedala svojim najljubšim piškotom. Tudi drugi smo ji sledili in se kot družina odpovedali vsem sladicam. Še babi in dedi sta pristopila k naši postni akciji. prvih nekaj dni nam je šlo kar dobro, vmes smo imeli malo krize, vendar nam je uspelo zdržati do konca. Po štiridesetih dneh so bili piškoti tako dobri kot še nikoli.

NALOGA:

Razmisli, kako bi ti lahko pomagal v župniji.

* * *

ŠTIRINAJSTI DAN – NOV KOKOŠNJAK (14.5.2020)

V naše kraje je počasi prišla pomlad. Prebujale so se rožice in zelenje. Sneg je že skoraj skopnel in dnevi so že daljši. Tudi živali so se počasi prebujale iz zimskega spanja. In zdaj se boste vprašali, kaj ima Marija skupnega s kokošmi. nekega sobotnega popoldneva sva šla z dedijem v gozd. Hodila sva po gozdnih poteh, nabirala prve zvončke in trobentice, ko se je začel dedek pritoževati: »O, Mati Božja, samo tega ne. Upam, da ni že ukradla kakšne kokoši.«

»Kdo?« sem vprašala. »A je Marija ukradla kokoš?« Dedek me je presenečeno pogledal, potem pa se je glasno zasmejal in rekel:

»Ne, lisica! Lisica je ukradla kokoš. marija je verjetno tudi imela kokoši, ampak danes jih ima samo lisica.« Ko sem dojela, da dedek govori o Lisici in ne o Mariji, sem se začela smejati tudi jaz. proti večeru, ko so se kokoši odpravljale nazaj v kokošnjak, jih je dedek skrbno preštel. ugotovil je, da jih lisica že nekaj odnesla. Sklenil je, da takoj v ponedeljek začne graditi nov kokošnjak. K ideji je pritegnil še očka, Maksa in Jaka. Očka je na računalnik narisal načrt. V ponedeljek popoldne pa se je vse skupaj začelo. Najprej so nažagali les, kupili železne stebre za ograjo, k teti Riji šli po mrežo, ki jo je že nekaj časa imela v garaži, in začeli z delom po načrtu. Dedek je iz lesa naredil novo hiško in v njej deset novih gnezd. Maks in očka sta postavljala ograjo. V treh dneh je bil nov kokošnjak narejen. Ko so ga končali, smo imelo slovesno odprtje. pokazali smo ga kokošim in bile so videti zadovoljne. prav takrat je mimo prikolesaril župnik. Vprašal nas je, kaj delamo. Pa smo mu povedali, da imamo odprtje novega kokošnjaka. Vprašal je:

»Ali ste ga tudi blagoslovili?«

»Ne« je začudeno pogledal očka.

»Ja, tudi to je potrebno. Pravijo, da potem lisica ne pride zraven. No, ga blagoslovimo ali ne?« je vprašal župnik. Babi je hitro stekla v hišo po blagoslovljeno vodo, vejico smo odtrgali kar z bližnje smreke in obred se je začel. Župnik je kokošnjak poškropil z blagoslovljeno vodo in rekel:

»Blagoslavljam ta kokošnjak. Naj ga blagoslov obvaruje lisice in vseh drugih nadlog. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.« Vsi smo slovesno pritrdili: »Amen,« potem je dedek pod streho kokošnjaka nalepil še Marijino podobico in rekel:

»Poglej, Polona, zdaj ima Marija spet kokoši.« In vsi smo se glasno zasmejali. Nato smo še župniku razložili, zakaj se smejimo in skupaj smo odšli k mizi, na kateri nas je čakal sveže pečen jabolčni zavitek.

NALOGA:

Poskušaj razvedriti nekoga, ki je žalosten ali slabe volje.

* * *

TRINAJSTI DAN - MARIJA IN JOŽEF MORATA ODITI (13.5.2020)

Prišel je čas, da pospravimo jaslice. Kar težko se je bilo posloviti od njih, saj so bile res lepe. Mami pa je rekla:

»res so lepe, vendar lahko drugo leto naredite še lepše.« Ob pospravljanju jaslic sem se spomnila zgodbe, ki sem jo slišala pri verouku, gre pa takole: Potem ko so sveti trije kralji odšli od Jezusa, so se po drugi poti vrnili v svojo deželo. Jožef in Marija sta ostala v hlevu v Betlehemu in počivala. Neko noč je angel zbudil Jožefa in rekel, naj vzame Marijo in Jezusa ter odide v Egipt. Kajti vladar dežele, v kateri so živeli, je hotel Jezusa ubiti. Jožef je posadil Marijo in Jezusa na oslička in odšel v tujo deželo. Ob zgodbi sem se spomnila deklice, ki je prišla k nam v šolo. Dali so jo v Lučkin razred. Učencem so pojasnili, da je deklica begunka in da je njena družina morala zbežati iz domače dežele. O njej sem povedala mami in jo vprašala:

»Zakaj mora nekdo zapustiti svoj dom?«

»Ker tam, kjer živijo, divja vojna ali nimajo denarja ali pa… Veliko je razlogov, zakaj mora nekdo od doma v tujo deželo.« Potem je dejala: »Ljudje, ki morajo zapustiti svoj dom, niso slabi ljudje, le nesrečo imajo. So ravno takšni, kot smo mi.«

»Res je« se je strinjala Lučka, ki je slišala najin pogovor. Povedala nama je, da je deklici ime Rahela in da je pribežala k nam iz mesta Alep v Siriji. O njej so povedali tudi župniku, ki je rekel, da v tistem mestu živijo tudi kristjani. Mami pa je vprašala, ali njihova družina kaj potrebuje. Med našim pogovorom je zazvonil telefon. Klical je župnik in mamo spraševal, ali imamo kaj oblačil, ki nam niso več prav in bi jih lahko podarili. Mami je obljubila, da bo pogledala po omarah in vse lepo pripravila. Naslednji dan se je lotila pospravljanja omar. Našla je kar nekaj oblačil: čevljev, bund, jaken in tudi perila. vse je oprala in lepo zložila v škatle. Zvečer smo oblačila odpeljali k župniku, ki nam je povedal, da so družino naselili v prazno hišo blizu cerkve.  Povedal nam je tudi, da so begunci kristjani in da bi se želeli vključiti v župnijo.  Čez nekaj dni nam je Lučka razložila, da Rahela hodi k verouku in da jim je predstavila življenje v njihovi deželi in njihovem kraju. Vsi so jo lepo sprejeli. Tudi v šoli je večina otrok Rahelo lepo sprejela. Nekateri pa so se iz nje norčevali. Žalostno, vendar vedno se najde kdo, ki se norčuje iz stvari, ki se jih boji ali jih ne razume. Po nekaj mesecih se je Rahelina družina lepo vključila v življenje v našem kraju. Otroci so hodili v šolo in k verouku, vsi so se učili slovenskega jezika, oče je našel službo, mama pa je pomagala pri dogodkih, ki so se dogajali v župniji. V Sloveniji so bili dobrih devet mesecev, potem so se morali vrniti v Sirijo. Lučka se je od Rahele težko poslovila, ker sta postali prijateljici. obljubili sta si, da si bosta dopisovali. Rahela je ob slovesu rekla: »Pisala ti bom v slovenščini, da ostali ljudje v Siriji ne bodo vedeli, kaj se pogovarjava.« Lučka in Rahela sta si tako izmenjali kar nekaj pisem. Rahela vedno napiše, da se je življenje v Siriji izboljšalo, vendar še vedno pogreša Slovenijo.

NALOGA:

Premisli, če si se kdaj iz koga norčeval. Če si se, pojdi in se mu opraviči.

* * *

DVANAJSTI  DAN – SMUČANJE (12.5.2020)

Po novoletnih počitnicah smo spet sedli v šolske klopi in komaj čakali, da se bodo začele zimske počitnice. Vmes smo seveda imeli kup testov in spraševanj in domačih nalog in vsega, kar je povezano s šolo.

Med zimskimi počitnicami so šli smučat v Kranjsko Goro. Dopoldne smo smučali, popoldne pa smo se sprehajali po vasi in počeli vragolije v snegu.  Dva večera smo se odpravili tudi na nočno smuko. En dan smo preživeli na Svetih Višarjah.

»Mami, kje si že rekla, da sta bila z očkom, preden sem se rodil? Kam sta šla? Na katero goro?« je vprašal Maks. »Na Svete Višarje.«

»To je tukaj, nekje blizu, a ne?« »Ja.«

»Gremo lahko jutri tja?«

»Seveda lahko. Lahko gremo tja tudi smučat.« »O, super, ja, pojdimo tja!« smo se strinjali vsi drugi. Zjutraj smo sedli v avto in se odpeljali proti Višarjam. Pot ni bila dolga. Smučanje tam je bilo res super. Proge so dolge in razgibane. Pa še več snega je bilo kot pri nas. Bil je lep, jasen dan in po kosilu smo si privoščili sončenje na snežni plaži. Ker Maks ne more biti pri miru, je odšel do cerkvice. Hotel je videti Marijo, ki je mami izpolnila veliko željo. Šla sem z njim, ker je to zanimalo tudi mene. Ko sva se že malo oddaljila od staršev, sta za nama pritekla še Jaka in Lučka. Tako smo vsi štirje šli v cerkev kar sami od sebe, brez pregovarjanja in prepiranja. Velik dosežek za nas. Ko smo stopili v cerkev, smo bili presenečeni, kako je majhna in prijetna. Usedli smo se na klopi in bili čisto tiho. Mislim, da smo vsi opazovali Marijin kip. Potem je Jaka rekel:

»Pojdimo ven, zebe me.« Šli smo ven, še prej pa smo vsi štirje lepo pokleknili. Zunaj za cerkvijo smo našli hrib, po katerem smo se sankali. Ko smo se vrnili k mami in očku, ju je že kar malo skrbelo, kje smo.

»Kje ste pa bili?« nas je strogo vprašal očka.

»Šli smo v cerkev pogledat Marijo, ki vam je izpolnila željo.« je rekla Lučka.  Očka in mami sta se spogledala, drug drugemu pokimala in nam zaupala skrivnost.

»Kmalu boste dobili sestrico ali bratca.« Jaka je ob teh besedah zavriskal in rekel:

»Sem vama rekel, da bomo imeli še enega dojenčka.« Po tednu smučanja smo se vrnili domov. Vsi veseli smo babici in dedku razlagali, da bomo dobili dojenčka in da smo videli Marijo, ki je očku in mami izpolnila željo, da smo veliko smučali in da smo… Ob vsem govorjenju se je babi ustavila le pri besedah o dojenčku. Bila je zelo vesela in je še enkrat ponovila besede, ki jih je izrekla že za božič: »Vsak otrok v hišo prinese blagoslov,« ter objela mami on očka.

NALOGA:

Zahvali se Bogu za svojo družino.

* * *

ENAJSTI DAN – DAN MIRU (11.5.2020)

Ko smo imeli novoletne počitnice, sta nas babi in dedi odpeljala na vikend na Dolenjsko, očka in mami pa sta ostala doma. Mami je rekla, da ima veliko dela za službo, očka pa, da si mora malo odpočiti. Navsezgodaj smo se odpeljali. Pot je bila dolga in počasna zaradi snega na cesti. Ko smo prispeli na cilj, smo najprej zakurili v peči in nato obiskali sosede. Soseda Micka je prav posebna gospa. Zelo lepo zna pripovedovati zgodbe. Ko nas je zagledala, se je zelo razveselila. Povabila nas je v svojo hiško in nam postregla najboljše piškote, polnjene s čokolado in posute s kokosom. Otrokom je skuhala čaj, odraslim pa ponudila vino. Odrasli so kar nekaj časa klepetali, nam otrokom pa je dovolila, da brskamo po njenih knjigah. med njimi sem našla eno prav posebno. Na platnici so bili narisani trije kralji, ki jahajo kamele, nad njihovimi glavami pa zvezda repatica. Knjiga je bila iz leta 1810 in je bila zelo lepo ohranjena. Ko je Micka opazila, katero knjigo gledam, je rekla:

»Previdno ravnaj z njo. To knjigo mi je dala moja mama in je moja najljubša. mamo mi jo je brala vsako leto ob božiču. Govori o treh kraljih, ki so obiskali Jezusa in mu prinesli zlata, kadila in mire. Ste se o tem že učili pri verouku?«

»Že,že.«

»Kaj pa moliti? Vas moliti tudi kaj učijo? Nas je vse molitve naučila mama in še danes jih znam.«

Ko sem knjigo odložila na mizico, je iz nje padel listek, Na njem je bila z lepo pisano pisavo napisana molitev. prebrala sem jo:

LJUBI OČE VSE DOBROTE

Bog nebes, čez vse visok, ti odpusti moje zmote, da bom tebi ljub otrok. S čistim srcem ti služiti hočem svoje žive dni, zvest otrok ti hočem biti, kakor Jezus me uči. Prosi, o Marija, zame, vedno mi na strani stoj, varuj me peklenske zmame.

Angel var,h, prijatelj moj, vselej mi na strani stoj. Bog Oče pred menoj, Bog Sin za menoj, Sveti Duh nad menoj. marija, Božja Mati, bodi z nami v imenu Svete Trojice, ki ste nas var,vali nocojšnjo noč, varujte nas še današnji dan.

»O, to si pa našla zaklad. te molitve že zelo dolgo nisem slišala. Včasih jo je molila moja babica. Veš, vsaka molitev je zaklad, ki se nabira v nebesih. Še posebej molitev k Mariji. Pravijo, da Marija vse naše molitve zbira v posebni zlati skrinji in jih potem posreduje Bogu, ko je čas za to.« Babi in dedi sta se s tem strinjala in nas spomnila, da moramo oditi. Poslovili smo se, se zahvalili za piškote in čas ter odšli v našo hiško. Po treh dneh smo se vrnili domov. Očku sem razlagala o sosedi Micki in njeni molitvi. Povedala sem mu, da je molitev za Micko zaklad. Navdušeno me je poslušal in nato rekel:

»Tudi vi ste meni dali zaklad.« Začudeno sem ga pogledala in vprašala:

»Kakšen?«

Očka se je nasmejal in rekel:

»Tri dno ljubega miru.«

NALOGA:

Vprašaj babico ali dedka, ali poznata kakšno staro molitev, in jo zapiši

* * *

DESETI DAN – BLAGOSLOV DOMA (10.5.2020)

Bilo je ob začetku božično – novoletnih počitnic. OOO, končno malo miru. Tistega dne smo težko pričakovali prvi sveti večer – božični večer. Dan poprej smo pripravljali jaslice, ki so bile res lepe. Imele so potoček in kamenčke in travnik.  Pastirjem je Maks naredil nova ognjišča in vanje postavil lučko, ki je podobna ognju.  Kupili smo nekaj novih ovčk. In za hlevček je očka naredil kozolec. V ozadju so se dvigali hribi.  Jaslice so bile res lepe. Pastirje sva razporedili midve z Lučko, Maks in Jaka pa sta postavila ovčke. Kozla sta postavila kar na vrh hriba in dodala, da to ni kozel, ampak gams. Očka nas je vprašal:

»Kateri pastir vam je najbolj všeč?« Vsak je izbral svojega, očka pa je dodal:

»Meni je najbolj všeč Jožef, ker tako skrbno stoji ob Mariji in Jezusu in ju varuje. Zelo rad se zgledujem po njem. In ko ne vem, kaj in kako, ga prosim za pomoč.«

popoldne, ko sem prišla iz šole, je po hiši že dišalo po potici. Iz radia se je slišala božična glasba in babi je imela na sebi svoj najlepši predpasnik. Naj se ve, da je pri hiši praznik. Ob štirih sem imela vaje za večerno božično igro, ob šestih pa smo jo zaigrali. Kar tri mesece smo vadili in lepo nam je uspela. Na koncu so nam glasno zaploskali. Po maši smo se doma zbrali pri jaslicah, zmolili veseli del rožnega venca ter z blagoslovljeno vodo in kadilom blagoslovili dom. Najprej smo blagoslovili hišo, nato klet, potem okrog hiše in nato še v hlevu.

»Vse mora biti blagoslovljeno, kar dobro poškropi, Maks«, je dejala babica, ko smo šli mimo hleva. Sledili so še božična večerja, igranje družabnih iger ter branje božične zgodbe. Vsako leto nam jo prebere dedek, tokrat pa je to nalogo dobila Lučka. Ob polnoči smo vsi štirje v jaslice položili Marijo, Jožefa in malega Jezusa ter pritrdili zvezdo repatico. Ob tem smo prepevali Sveto noč. Babica je zavzdihnila:

»Vsak dojenček prinese v hišo blagoslov in novo življenje.« Potem se je oglasil Jaka:

»Bomo tudi mi imeli še kakšnega dojenčka?« Očka in mamica sta se samo spogledala in se nasmehnila drug drugemu, rekla pa nista nič.  Božični dan smo preživeli v kepanju, sankanju in izdelovanju sneženega moža. Ponoči je namreč zapadlo kar nekaj snega.  To je bilo veselja! Jaka pa se je spomnil še nečesa. V sneg se je ulegel na hrbet in začel mahati z rokami in nogami. Ko je vstal, se je v snegu poznal obris angela. Zadovoljno ga je pogledal in dejal:

»Zdaj sem pa narisal tistega angela, ki je pastirjem povedal, da se je rodil Jezus, in jim pokazal pot k njemu.«

Ko je opazoval angela, se je iz kuhinje zaslišal mamim glas:

»Otroci, piškoti in vroča čokolada vas čakajo.« Hitro smo pospravili vse, kar smo imeli zunaj in stekli v kuhinjo, da se pogrejemo. Božične praznike imam res rada. Vem, da vi tole zgodbo poslušate skoraj sredi poletja, vendar je spomin na sveti večer vedno lep.

NALOGA: Kako pa vi praznujete božične praznike?

* * *

DEVETI DAN – MARIJA POMAGA TETI (9.5.2020)

Tistega večera je bila ura že zdavnaj osem. Žane pa ni bilo še od nikoder. Končno je pozvonilo pri vratih. Stekla sem odpret in pred vrati je stala Žana skupaj s svojo mamico.

»Dober večer«, sta pozdravili.

»Dober večer«, sem odgovorila in poklicala mami. Mami ju je povabila naprej in vprašala, kaj želita. Žana je začela razlagati o našem pogovoru v šoli in o tem, da bi rada videla Marijo in … prosila ali je zraven lahko še njena mami, ker bi tudi ona rada videla kako je, ko pride marija na obisk. Mami jo je ustavila in rekla:

»Pri nas sta vedno dobrodošli in prišli sta ravno pravi čas. Pravkar smo hoteli začeti z molitvijo. Pridita.« Nekoliko boječe sta vstopili v dnevno sobo, kjer so že sedeli vsi člani naše družine, zraven pa še Lana in njena babica. Ko sta vstopili, sem jima pokazala kip Marije romarice. Obstali sta pred njim in Žanini mami so po licu začele teči solze. zdelo se mi je, da ji je zelo hudo. Mami jo je nežno objela in jo povabila, naj sede na stol. Žana se je usedla poleg nje na tla, jaz in Lana pa zraven Žane. Babica je začela moliti. Vsi smo bili zelo zbrani in smo glasno odgovarjali. Moj pogled je vsake toliko časa ušel k Žani. Še nikoli je nisem videla tako mirne. Med molitvijo sem jo prijela za roko in ji tiho rekla:

»Prosi jo kaj, Marija vse sliši. Tudi, če jo prosiš samo v svojih mislih in v svojem srcu.«                                                                                                   

Ko smo končali molitev, nas je mami vse povabila na čaj in piškote. Takrat sta Žana in njena mami hoteli oditi, pa ju je mami prepričala, da ostaneta in se podružita z nami.  Pogovor je tekel o vsem mogočem. obe babici sta govorili o svojih izkušnjah z življenjem, molitvijo, mami je včasih kaj dodala, očka in dedek pa sta samo modro kimala, punce pa smo malo poslušale in se malo igrale. Ko je prišel čas, da se večer konča, je Žanina mami rekla: »Hvala za današnji večer. Bilo je res lepo in vsi ste bili tako prijazni. Že dolgo se nisem imela tako lepo.« Poslovila sem se od Žane in se pripravila za spanje. Tik pred spanjem pa sem v mislih rekla Mariji: »Upam, da ti je bila moja prijateljica všeč. Dobra punca je. le njeno srce je žalostno zaradi njenih staršev. Čuvaj jo, prosim.« naslednje jutro Žane ni bilo v šolo. Popoldne se zvedela, da sta z mamo odšli na obisk k njenemu očetu, ki se je vrnil iz Amerike. Povabil ju je, naj nekaj časa preživita z njim. Bila sem vesela za Žano, ker je srečanja z očetom res veselila. Minil je teden dni in Žana se je vrnila v šolo. Navdušeno je pripovedovala:

»Bila sem v toplicah z očkom in mamico. in bilo je res lepo. Očka in mamica sta se o vsem pogovorila in rekla sta, da bomo spet poskusili živeti skupaj«.

»To pa je dobra novica.« Od našega srečanja z Marijo je minilo že kar nekaj časa. Z Lano ugotavljava, da je Žana bolj vesela, kot je bila pred nekaj tedni. In tudi bolj zabavna je. Dan pred zimskimi počitnicami je bila še posebej vznemirjena. Zanimalo me je, zakaj. Ogovorila sem jo:

»Žan, danes si pa res dobre volje. lepo te je videti tako veselo in nasmejano.

»Ja, jutri gremo na počitnice.«

»Kdo – gremo?« sem se začudila, saj vendar živi samo z mamo.

»Očka, mami in jaz. Veš, očka že nekaj časa živi z nama in lepo nam je. Zdi se mi, da sta z mami ponovno zaljubljena in res se razumeta med seboj. Te počitnice bodo najboljše do sedaj«.

»O, to pa je dobra novica«.

»Res je,« je rekla Žana in mi na uho šepnila: »To sem prosila tvojo Marijo tisti večer, ko sem bila pri vas«.

»In Marija je spet pomagala«.

NALOGA: Pomagaj nekomu, ki potrebuje tvojo pomoč.

* * *

OSMI DAN – MARIJA PRIDE K NAM NA OBISK (8.5.2020)

Bilo je tik pred božičem. V naši župniji je navada, da v adventnem času od hiše do hiše roma kip  Marije romarice. Družina ga sprejme, ob njem moli, poje, se pogovarja, dela in podobno. Letos se je tudi naša družina odločila, da Marijo romarico sprejme na obisk.

Mami je bila živčna, kot da bi v hišo prišla angleška kraljica.  Vse smo morali počistiti, kupila je lep šopek in nove svečke. Zvečer, ko smo šli k maši, da bi Marijo prevzeli, smo morali še vsi k spovedi. No ja, že res, da se je bližal praznik, ampak… Mami si je s tem obiskom vseeno dala malo preveč dela.

V šoli sem prijateljici Lani razlagala, da pride k nam na obisk Marija. Lana pozna ta običaj, ker skupaj hodiva k verouku in je njena babica že gostila Marijin kip. Pogovarjali sva se o Mariji, kako lep je njen kip in kako lepi so kristalčki na njeni kroni, ko se je v najin pogovor vključila Žana.

»Kdo pride danes k vam na obisk?« jo je zanimalo.

»Marija« sem odgovorila.

»Kdo pa je to? Kakšna teta iz Amerike? K meni pride jutri na obisk očka, ki že pet let živi v Ameriki.«

»Ne, Marija ni teta iz Amerike, ampak Jezusova mama. In danes zvečer pride k nam na obisk v podobi kipa.«

»Jezusova mama? A ni to nekaj povezano s Cerkvijo? Ko sta bila oči pa mami še skupaj, sta me sicer nesla v cerkev krstit, ampak kaj več pa ne. Sploh ne vem, kakšna je videti Marija?«

»Kaaj da ne veš, kakšna je Marija?« je bila zgrožena Lana.

»Marija je žena, ki nosi modro obleko in bel plašč in je res lepa in…na glavi ima krono iz dvanajstih zvezd in v teh zvezdah so kristalčki in…«

»Ja, ja, Lana, Žani moraš pokazati Marijino sliko ali kip, da bo videla njeno podobo.« sem dodala.

»Kaj pa delate, ko vas obišče Marijin kip?« je vprašala Žana.

»Zvečer gremo najprej k maši, pri kateri sprejmemo njen kip. Ko pridemo domov, ga postavimo na posebno mesto, ki smo ga pripravili prav zanjo. Nato prižgemo svečke in ob njej molimo rožni venec, pojemo pesmi, ki so posvečene Mariji, jo prosimo in se ji zahvaljujemo.

»Pa to res pomaga? Mislim, molitev, prošnje in zahvale?«

»Ja, pomaga, samo verjeti moraš. Jaz jo včasih prosim, da mi pomaga v šoli ali pa če mi je za kaj hudo ali pa kar tako, da se nam zgodi kaj lepega.«

Med poslušanjem se je Žana začela prestopati z noge na nogo in videti je bile zelo razburjena.

»Žana, si v redu? Nisi videti dobro. je kaj narobe?«

»Ne, ne, nič ni narobe, samo nekaj bi te rada vprašala, » je rekla čisto tiho.

»Vprašaj«, sem odgovorila. Videla sem, da jo nekaj teži in da bi rada vprašala nekaj, kar ji ne gre lahko z jezika. Končno je rekla:

»Bi lahko tudi jaz danes zvečer prišla pogledat Marijo?«

»Seveda.«

»Kdaj pa naj pridem?«

»Ob osmih. Lana, bi prišla tudi ti?«

»Seveda!«

NALOGA:

Prijateljici ali prijatelju razloži o Jezusu in Mariji, če te o tem kaj vpraša.

* * *

SEDMI DAN – MARIJA DOBI OBISK (7.5.2020)

Po dogodku s svečo so bili naši odnosi kar malo napeti. Mami je bila zato malo bolj razdražljiva. V petek popoldne je poklicala prijateljici in skupaj so se odpeljale na Brezje na obisk k Mariji. Naša mami zelo zaupa Mariji. Kliče jo kar Mici. Kot da bi bila Marija njena prijateljica. In tudi je. Vsake toliko časa si mami vzame večer, ki ga preživi s svojimi pravimi prijateljicami. Včasih gredo na koncert ali na kavo ali… že najdejo nekaj, da se družijo, zabavajo, pogovarjajo, predvsem pa, da se imajo lepo. Ko jim je težko, gredo na obisk k Mariji. Po navadi se odpeljejo na Brezje. Ne vem, kdaj so se vrnile, ker sem že spala. Vendar je bila zjutraj veliko boljše volje kot prejšnje dni. Ko sva pripravljali zajtrk, sem jo vprašala:

»Zakaj greste s puncami na Brezje?«

»Da obiščemo Marijo«.

»A tako, kot jo je obiskal angel in ji povedal, da bo rodila Jezusa?« »Ja, tako.« »In kaj ti poveš Mariji?« »Povem ji, da sem vesela, da imam tako družino. Da imam vas. Zahvalim se ji za vse lepo in dobro. Prosim jo, da bi bili vi uspešni v šoli. Prosim jo, da bi se z očkom dobro razumela. Zahvalim se za babi in dedija in za vse ljudi, ki so nam blizu.«

»In ti kdaj odgovori?« me je zanimalo.

»Seveda mi.« »Kako, z besedami?« sem bila radovedna.

»Z besedami ravno ne, ampak s stvarmi, ki se nam dogajajo. Da nam gre dobro, da smo zdravi, da se imamo radi.««Ahaa«, se je zaslišalo iz mojih ust. Kmalu je v kuhinjo prišel tudi Maks.

»No, mami, je bilo včeraj lepo? Si se  zabavala s prijateljicami?« jo je vprašal.

»Lepo je bilo« je odgovorila. Maks pa je nadaljeval:

»Rad bi se ti opravičil za tisti dogodek s svečo, bilo je res neumno. Obljubim, da se bom v prihodnje potrudil delati drugače.« »Vidiš, Polona, to je bil Marijin odgovor.« Vsi smo jo čudno pogledali, še najbolj pa Maks.

»Včeraj na sem Mariji  potarnala, da se zadnje čase kar naprej prepirate in da si želim, da se to ne bi več dogajalo. Prosila sem jo za pomoč. In poglej, res je pomagalo.«

Maks pa je rekel: »Joj, mami, ti pa tvoja Mici. hvala, ker moliš za nas.«

»Prosim«, je odgovorila mami in s skrivnostnim nasmehom odšla po opravkih.

NALOGA:

Prosi Marijo za svoje starše.

* * *

ŠESTI DAN – ADVENTNI VENČEK (6.5.2020)

Čas hitro mineva. In vsako leto se konec meseca novembra za našo družino začne prav posebno obdobje. Čas adventa. Čas pričakovanja Jezusovega rojstva. Vsako leto komaj čakam, da bomo postavljali jaslice in krasili božično drevo, da bomo prepevali božične pesmi in se bo iz Lučkine kitare zaslišala malo škripajoča Sveta noč. To je čas, ko z Lučko pečeva božične piškote in v kuhinji narediva tak nered, da mami še en teden čisti kuhinjo za nama.

Vsako leto imamo v župniji na začetku adventa oratorijski dan. Vedno je zabavno in vedno se naučimo kaj novega. Predvsem pa vsako leto vsi štirje otroci sami naredimo adventni venček, ki ga imamo potem na mizi. Vsak dan prižgemo svečko in ob njem molimo. Še dobro, da smo štirje, da lahko vsak dan eden upihne sveče na vencu. No, včasih se ob tem tudi sporečemo.

Zgodilo se je ravno na praznik Marije Brezmadežne, ki ga praznujemo 8. decembra. Takrat se spominjamo, da je bila Marija brez greha. Vso otroci v družini smo imeli veliko dela za šolo. Vsi smo imeli veliko vprašanj in prosili za pomoč očka in mami. Na koncu dneva smo bili čisto utrujeni in smo komaj zbrali dovolj moči za večerno molitev. Zbrali smo se ob mizi, k venčku postavili Marijin kip, prižgali svečko, prebrali zgodbo iz adventnega koledarja in zapeli pesem. Za pihanje svečke je bil na vrsti Maks. Ko jo je želel upihniti, ga je prehitel Jaka in pihnil proti svečki. Zdelo se mu je, da je prikrajšan, ker prejšnji večer, ko je bil na vrsti on, nismo molili ob venčku. Svečke mu ni uspelo ugasniti. Med njima se je vnel prepir, oba sta mahala z rakami, ko je Jaka po nesreči zadel gorečo svečko. Svečka je poletela na klop, na kateri je bila blazina. S plamenom je oplazila zaveso, ki se je v hipu vnela. Mami, ki je to opazovala od daleč, je prihitela s kozarcem vode in požar pogasila. Bila je zelo jezna. Otroci smo čisto tiho in brez besed odšli v kopalnico in nato v postelje.

Naslednje jutro smo se o dogodku temeljiti pogovorili. Vsi smo vedeli, kaj bi se lahko zgodilo. Mami je potem imela pridigo o čistosti srca:

»Najprej moliš ob venčku in se za nekaj zahvališ ali prosiš, potem pa se z bratom skregaš zaradi pihanja sveč. Toliko o tem, kako se trudimo imeti čisto srce, lepe odnose ter koliko volje in energije porabimo za to, da delamo dobro in prav. Prav razočarana sem nad vami.«

Mami je bila razočarana nad nami zato, ker smo na začetku adventa v družini sklenili, da se bomo trudili za dobre medsebojne odnose. Obljubili smo, da se ob venčku ne bomo prepirali. Mami pa je zahtevala, da vsak od nas nekaj prispeva za novo zaveso.

Zdi se mi, da nas je hujše nesreče obvarovala tudi Marija. Ob venčku je stal njen kip, ki je gorečo svečo malo upočasnil. Ko sem opazovala prepir med bratoma, se mi je zdelo, da je Marija malo iztegnila roko in svečo poskušala ustaviti. Ampak verjetno se mi je to samo zdelo.

NALOGA:

Razmisli o tem, kako spoštuješ dogovore, ki jih imaš z ljudmi okoli sebe – s starši, starimi starši, prijatelji. Sem vreden zaupanja? Ali nekaj obljubim, potem pa tega ne storim?

* * * 

PETI DAN – MARIJA, MLADA DEKLICA (5.5.2020)

Mami bere Jakobu pripoved o Mariji.

»Marija se je rodila Ani in Joahimu. Zelo dolgo sta prosila Boga, naj jima podari otroka. Ko se jima je rodila Marija, sta jo posvetila Bogu. Kot majhno deklico sta jo izročila bratom v samostanu, da so jo izšolali in jo vzgojili v dobro dekle. Takrat se je vrnila k staršem. Pomagala jima je pri delu, ju ubogala in zelo spoštovala.«

»Ja pa ja!« se je zaslišalo iz Lučkinih ust. »Kar pustila sta jo tam! Jaz si ne predstavljam, da bi vidva mene poslala nekam drugam, da bi me tam vzgojili. Saj me vendar vzgajata vidva. Jaz pa brez vaju sploh ne morem.«

»No, to je pa lepo slišati,« je rekla mami. strinjal se je tudi očka, ki je dvignil pogled izza časopisa in modro pokimal.

»Kakšni časi so bili takrat, ko je živela Marija?« se je na glas spraševala Lučka.

»Jah, kakšni. Brez telefona, brez računalnika, celo brez elektrike«, se je zaslišalo iz Maksovih ust.

»No, Maks, kaj misliš, kdaj je bilo lažje živeti, zdaj ali pred dva tisoč leti?« ga je vprašal očka.

»Danes, vsekakor danes.«

»Zakaj?« je vprašal očka.

»Ker imamo vse, kar si želimo« je bil pameten Maks.

»To, da imamo vse, kar si želimo, je lahko tudi ovira. Lahko nam zaslepi srce in oči, da ne vidimo tistega, kar je za nas res pomembno« je rekel dedi.

»Jaz pa bi rada poznala Marijo takrat, ko je še živela na zemlji« je rekla Lučka, »morda bi se od nje česa naučila.«

»Morda bi se naučila, kako ubogati starše, pokazati spoštovanje do starejših in biti tiho takrat, ko je to treba!« je dodal dedi. Otroci smo se ob dedijevi pripombi skremžili in začeli takoj ugovarjati, da vendar ubogamo in spoštujemo starejše in da nam čisto nič ne manjka. dedi pa je vzel svojo knjigo in odšel v drug prostor.

»Zakaj pa je dedi odšel?« je vprašal Jaka. Maks in Lučka sta mu v en glas odgovorila, da je siten in da jih ne more več poslušati.

»No, toliko o spoštovanju starejših,« je dodala babi in tudi ona odšla k dediju. Spotoma se je ustavila pred kipom Marije in ji rekla: »Draga Marija, čuvaj te naše otroke, da bodo hodili po pravi poti. Daj dekletom moč, da bosta postali mladenki, ki znata razmišljati s svojo glavo in ceniti lepoto svojega telesa ter spoštovati življenje. Tudi fantoma daj pamet in spoznanje, da ni vse v jeziku, ampak tudi v delu in učenju.« Vsi smo ostali tiho, mami pa je brala dalje. »Marija je bila lepo dekle, ki je znalo presoditi, kaj je zanjo prav in kaj narobe. Zelo rada je pomagala ljudem in bila je zadovoljna s tistim, kar je imela. Starša sta jo imela rada in sta bila nanjo ponosna.« v srcu je tiho dodala: »Marija, daj, da bom tudi jaz lahko ponosna na svoje otroke.«

NALOGA:

Mami in očku se zahvali za vse, kar ti dajeta, tako, da jima pripraviš presenečenje.

* * *

ČETRTI DAN – POBIRANJE KROMPIRJA (4.5.2020)

Prišla je sobota in čas, da na njivi poberemo krompir. To je delo, ki ga nimam ravno najraje. No, je pa tudi zabavno, ko z bratrancem in sestričnama tekmujemo, kdo bo našel največji krompir, najbolj čuden krompir, kdo v eni minuti pobere največ krompirja…Vstali smo torej zgodaj zjutraj in se odpeljali na njivo. Nekateri z avtomobili, drugi s traktorjem. Začeli smo pobirati krompir, med seboj tekmovati, se smejati, tudi prerekati. Mami se je na nas malo jezila, ker smo zgodaj zjutraj že vpili in bili čisto razigrani. Babi pa jo je mirila:

»Pusti jih, naj vpijejo, saj nikogar ne motijo«. Mami se je umirila, babi pa je začela nekaj mrmrati. Nekaj časa sem jo poslušala in opazovala, potem pa sem presenečeno ugotovila, da moli.

»Babi, ti med pobiranjem krompirja moliš?« sem jo vprašala.

»Da« je odgovorila.

»Kaj pa moliš?«

»Rožni venec«.

»Zakaj pa?«

»Da se danes nikomur ne bi nič zgodilo, da bi vse leto jedli ta krompir in da bi bila letina naslednje leto ravno tako dobra kot letos. Hkrati pa se Mariji zahvaljujem, ker lahko danes to delamo, ker imamo hrano in ker smo vsi zdravi.«

»In ti to delaš na njivi?« sem se začudila.

»Veš, draga moja navihanka, moliš lahko kjerkoli in kadarkoli.«

»Ja, sem opazila« sem rekla in še naprej pobirala krompir. popoldne, ko smo končali pobiranje krompirja, sem bila prijetno utrujena. Počivala sem na terasi, ko je k meni prišla babi.

»Polona, nekaj imam zate.«

»Kaj pa« sem jo vprašala.

Rekla mi je: »Iztegni dlan.« Ko sem iztegnila dlan, mi je babi vanjo položila rožni venec. Bil je tako lep. Rdeča barva kroglic se je lesketala v popoldanskem soncu in bil mi je všeč. rekla je: »Poklanjam ti ga in dobro ga uporabljaj. Naj te spremlja vse življenje.« Bila sem vesela, da mi je babi poklonila rožni venec. Stekla sem v sobo in ga shranila v nočno omarico. Vsak večer ga vzamem v roke in z njim molim. Tudi ko gremo na počitnice, ga vzamem s seboj.

NALOGA:

S starši se pogovori, kaj pomeni pregovor: z molitvijo začni vsako delo, da bo dober tek imelo. In tako tudi delaj.

* * *

3. DAN – MARIJIN ROJSTNI DAN (3.5.)

V naši družini praznujemo rojstne dneve in godove. Moj rojstni dan praznujemo ravno na dan, ko ga ima tudi Marija. 8. september je v naši družini resnično lep dan. Kot prvo je seveda to moj rojstni dan, ki ga proslavimo z dobrim kosilom, s toro in prijetnim druženjem. Ker pa je že na začetku septembra, je vse skupaj povezano tudi z začetkom šole in verouka. Vsako leto gremo na ta dan k maši in prosimo za uspešno delo v šoli. Vsak zase prosimo.  Otroci za dobre ocene in dober uspeh, mami prosi najprej za nas, potem pa za otroke v službi, da bi bili pridni, da bi jih lahko veliko naučila, da bi se jim znala približati in da bi jih lahko dobro spoznala. prosi tudi za otroke pri verouku. Otroci pa prosimo tudi za svoje učitelje, da bi bili prijazni in pošteni, da bi se znali z nami veseliti. Maksu se vedno zdi neumno moliti za učitelje, ker so itak »brezvezni«, pravi. In da jim tudi molitev ne pomaga. Lansko šolsko leto pa se je zgodilo nekaj posebnega in Maks je povsem spremenil svoje mnenje. minilo je že nekaj mesecev šolskega pouka, ko se je Maks vrnil iz šole zelo slabe volje. Vsi smo ga spraševali, kaj mu je, pa ni hotel odgovoriti. Bil je jezen, razočaran, prestrašen in še kaj. Zvečer sta se očka in mami pogovorila z njim. Izvedela sta, da je pri angleščini dobil dva »cveka« in da mu bo učiteljica polletje zaključila z negativno oceno. Starša sta bila najprej do njega sočutna, potem pa tudi huda, ker jima za težave ni povedal že prej. Maks se je moral z učiteljico dogovoriti za popravljanje ocene. Po skupnem pogovoru so sklenili, da poiščejo pomoč pri učenju jezika. Našli smo prijetno dekle in učenje se je začelo.

Čez nekaj časa je babica vprašala Maksa: Maks, si tudi Marijo kaj prosil, naj ti pomaga? in mu ob tem v roke stisnila Marijino podobico.

»Ne, babi, na to sem pa malo pozabil«, je dejal in si ogledoval podobico.

»No, le daj«, ga je spodbudila babica. Zvečer je Maks med večerno molitvijo tiho poprosil Marijo, naj mu pomaga. Želel je verjeti, da mu Marija pri popravljanju ocene res lahko pomaga, vendar mu njegova glava tega ni dovolila. Za vsak slučaj je podobico le shranil v zvezek.

Prišel je dan, ko je popravljal ocene. Vsi smo molili zanj in stiskali pesti. Ko je Maks začel pisati, je pod list položil podobico z Marijo. Učiteljica ga je videla, mislila je, da je pod list potisnil »plonk listek« in je takoj stopila k njemu.

»Maks, takoj pokaži, kaj si dal pod list!«

»Nič, nič, samo navadni listek je, nič ni.«

»Maks, takoj pokaži! je strogo ukazala učiteljica.

Maks je boječe odmaknil list in pokazala se je Marijino podobica. Učiteljica je presenečeno pogledala podobico, se nasmehnila ter rekla:

»To pa le imej ob sebi. Pomaga«.

Maks jo je presenečen pogledal, se boječe nasmehnil in začel pisati test. Uspelo mu je popraviti oceno. Tudi z Marijino pomočjo. In tudi na učiteljico je odtlej gledal drugače.

NALOGA:

Pred vsakim testom ali spraševanjem zmoli molitev Zdrava Marija. Moli tudi za svoje učitelje.

* * * *

2. DAN – NA ZAČETKU

No, pa začnimo.

Ko sta se očka in mami spoznala, sta nekaj let čas namenjala zgolj drug drugemu, svojim pogovorom in medsebojnemu spoznavanju. Pogovarjala sta se o življenju na kmetiji, družini, otrocih, željah, hrepenenjih, ljubezni, službah in podobno. Oba sta izrazila željo, da bi imela veliko otrok. Potem je očka v nekem trenutku mami vprašal, ali bi postala njegova žena, in mami je vsa navdušena privolila.  Tako sta se poročila in začela ustvarjati svojo lastno družino. A ne glede na to, kako sta si prizadevala, tri leta nista mogla imeti otrok. Po treh letih pa je mami končno zanosila. Vsa vesela sta povedala svojim bližnjim, da bodo imeli dojenčka, vendar veselje žal ni trajalo dolgo. Dojenček je umrl, ko je bil še v maminem trebuhu. mami še danes pravi, da imamo v nebesih posebnega angela, ki nas čuva. Kar nekaj časa je bila zelo žalostna in z očkom nista vedela, ali bosta sploh lahko imela otroke. Neko nedeljo pa sta šla na izlet. Po ju je zanesla na Svete Višarje, kjer stoji cerkvica, v kateri je prav poseben kip Marije. Tam sta bila pri sveti maši. Po maši sta stopila še k marijini podobi, da bi tam molila. Mami je v svojem srcu močno prosila Marijo, da bi le dobila dojenčka. Tudi očka jo je prosil. Ko sta odhajala iz cerkve, ju je ustavil mož v preprosti obleki in ju nagovoril: Pozdravljena romarja, danes je lep dan za pogovor z  Marijo. res je – je rekla mami in želela oditi mimo. Mož jo je prijel za roko in rekel: Ne boj se in zaupaj Mariji, kajti ona je tista, ki pomaga uslišati najbolj skrite želje srca.

Mami je bila presenečena in vesela hkrati, da je slišala te besede.  shranila jih je globoko v svoje srce. In še danes jih včasih podeli z nami, ko nam želi povedati, kako pomembno je, da Mariji zaupamo in jo prosimo v lepih in težkih trenutkih. Pozneje je za preprosti mož postal škof. In ob njegovem posvečenju se je mami še posebej spomnila njegovih besed. Od takrat pa je minilo že kar dosti časa. Očka in mami sta prosila Boga, naj po Marijini priprošnji usliši njuno prošnjo.  In jo je. Najprej se je rodil Maks, takoj za njim Lučka, nato še jaz in Jaka. Štirje blagoslovi, ki so včasih tudi »pokore«, nam reče mami in se pri tem zasmeji.

In tako je Marija dobila mesto v naši družini. Ko se je rodil Maks, je mami postavila Marijin oltarček, ki na polici stoji še danes. Ob njem se vsak dan zahvali za vse, kar imamo.

NALOGA: Vprašaj starša, kako sta se spoznala in kakšna je njuna zgodba o ustvarjanju vaše družine. Skupaj molite ob oltarčku.

**************

1. DAN – NAŠA DRUŽINA

Živijo. Moje ime je Polona. Stara sem devet let in hodim v četrti razred. Danes bi vam rada predstavila našo družino. Živimo na majhni kmetiji na robu mesta. Imamo hišo, hlev, nekaj travnikov in njiv. Imamo tudi krave, kokoši, pujsa lenobo in cel trop črnih mačk. Poleg vseh živali pa imamo tudi psičko Luno. Zelo je igriva in včasih tudi nagajiva. Najraje pa imamo malo muco po imenu Čombica.

V hiši nas živi osem: mami Mija in očka Tone, sestra Lučka ter brata Maks in Jaka. Poleg nas pa še babi Katarina in dedi Jože. Smo povsem običajna družina. Imamo se radi, včasih se tudi spremo, pregovarjamo, predvsem mami z Maksom, delamo na kmetiji, hodimo na izlete in na počitnice. Imamo pa eno posebnost. V naši hiši ima posebno mesto Marija. Pravzaprav je že kar članica naše družine. Njen oltarček stoji na polici nad kaminom in ona nas spremlja na vseh naših poteh. Vendar včasih ni bilo tako.

Naj vam predstavim vse člane naše družine. Mami je učiteljica in že pol življenja hodi v drugi razred. Včasih je zelo stroga. Očka dela v podjetju, kjer načrtuje velike čistilne naprave. kar naprej nekaj razmišlja in ustvarja v svoji delavnici. Drugače pa je po srcu kmet in zelo rad dela na naši kmetiji. Brat Maks je star štirinajst let in je v puberteti, no ja, vsaj tako pravi mami. Maks zelo rad igra košarko in kolesari. Med počitnicami zelo dolgo spi. Rad igra igrice na telefonu. Sestra Lučka je stara dvanajst let in je tudi v puberteti, drugače pa je zelo mirna in prijazna. Najraje bere knjige, riše in trenira jahanje. Veliko časa preživiva skupaj. Bratec Jaka pa je star pet let in še hodi v vrtec. Rad se vozi s traktorjem in pomaga pri delu na kmetiji. Sam pravi, da bo kmet, ko bo velik. Potem sem tukaj še jaz. Navihana Polonca. Vsaj tako me kliče dedi. Sem in tja res kakšno ušpičim, sicer pa pri devetih letih že marsikaj vem. Zelo rada rišem, se igram in treniram gimnastiko. V šoli ima najraje matematiko. Babi Katarina je zlata babica. Pri njej se najraje crkljam.  Zelo je prijazna in vsak dan me nauči kaj novega.  Dedi Jože pa ne zna biti pri miru. kar naprej mora nekaj početi. Tudi ko počiva, miga z nogami.  pravi, da tako mišice ohranja v kondiciji. Naša družina sodeluje tudi v župniji. Otroci hodimo k verouku, mami dvakrat na teden poučuje verouk. Maks je ministrant, medve z Lučko pa pojeva v otroškem zboru. Lučka se uči igrati kitaro. Očka pa…pride zraven takrat, ko je treba kaj narediti. Babi sodeluje v molitveni skupini, dedi pa je glede tega podoben očku. Skoraj vsako nedeljo gremo k maši, zvečer molimo, pojemo pesmi in…se predvsem priporočamo Mariji.

Vas zanima, kako je Marija postala članica naše družine? Potem vas vabim, da prisluhnete zgodbam iz našega vsakdana…

NALOGA: Na vidno mesto v kuhinji, dnevni sobi ali v svoji sobi postavi kip ali sliko Marije in uredi oltarček. Zraven postavi sliko svoje družine.

Vnesite vaš prispevek